Kolosej
Film distribucije A.G. Market

Nikjer v Afriki

drama
Na sporedu od: 8.5.2003, Kolosej Ljubljana
2h 22min / 142min
Leto: 2002
Država: Nemčija
Scenarij: Caroline Link
Režija: Caroline Link
Producent: Peter Hermann
V ospredju zgodbe je nemška židovska družina, ki zaradi druge svetovne vojne emigrira v Kenijo. Oče in hči se hitro znajdeta, mati pa nikakor ne. Film nemške režiserke Caroline Link ima oskarja za najboljši tujejezični film.

Sinopsis

Leta 1938. židovska družina Redlich emigrira v Kenijo, kjer se odvetnik Walter Redlich (MERAB NINIDZE) zaposli kot oskrbnik na kmetiji. Medtem ko se njegova žena Jettel (JULIANE KÖHLER), ki je odraščala v meščanskem domu, težko prilagaja novemu življenju, nuna plaha hči Regina (LEA KURKA / KAROLINE ECKERTZ) naravnost cveti. Uči se lokalnega jezika in običajev ter se spoprijatelji s kuharjem Owuorjem (SIDEDE ONYULO). Izguba doma in sorodnikov ter nezmožnost, da se pogovorita, ogrožajo Jettelin in Walterjev zakon. Le počasi se spet približata drug drugemu. Po koncu vojne Walterju ponudijo mesto sodnika v Frankfurtu. Toda po tolikih letih, v katerih sta se navadili življenja v Keniji, ni gotovo, da se bosta Jettel in Regina vrnila v Nemčijo z njim...

Po nagrajenih filmskih uspešnicah ONSTRAN TIŠINE in PIKICA IN TONČEK, je Caroline Link posnela NIKJER V AFRIKI, po avtobiografskem romanu Stefanie Zweig. V glavnih vlogah nastopajo nemška filmska nagrajenka Juliane Köchler (AIMEE&JAGUAR), Merab Ninidze (LUNA PAPA) in Matthias Habich (ONSTRAN TIŠINE). Caroline Link je na svoj izjemno čustven način posnela ljubezensko in družinsko dramo, ki pripoveduje zgodbo o nemško-židovski družini, ki živi na tujem afriškem kontinentu. To je zgodba o ljudeh, ki so bili prisiljeni zapustiti varno življenje v Srednji Evropi in se spopasti z izzivi, ki jim jih je pripravila usoda.

Nagrade

- oskar za najboljši tujejezični film 2003,
- nominacija za zlati globus 2003 za najboljši tujejezični film,
- nagrada občinstva za najboljši film 2003, bavarske filmske nagrade,
- nemške filmske nagrade 2002 za najboljši film, režijo, fotografijo, glasbo in stransko moško vlogo,
- bavarska filmska nagrada 2002 za najboljšo produkcijo,
- zlati val za najboljši film in najboljši scenarij na festivalu v Bordeauxu 2002,
- nagrada občinstva na mednarodnem filmskem festivalu v Hamptonu 2002,
- nagrada FIPRESCI in posebna nagrada žirije, Karlovy Vary 2002,
- zmagovalec festivala v St. Louisu 2002...

Igralska zasedba

Juliane Köhler (Jettel Redlich)

Juliane Köhler je študirala igro v New Yorku. Po prvem angažmaju v Državnem gledališču Spodnje Saške v Hanovru, je prešla v Mestno gledališče v Münchnu. Kmalu je postala znana gledališka igralka, ki je igrala glavne vloge v Ibsenovi Heddi Gabler in Schnitzlerjevi Gospodični Elsi. Leta 1995 jo je bavarsko kulturno ministrstvo nominiralo za najboljšo mlado igralko. Od leta 1999 je igrala glavni vlogi v Stelli in Dami s kamelijami v Frankfurtu, kasneje pa v Igralskem studiu v Münchnu.

Leta 1999 je prvič nastopila na velikem ekranu v filmu Maxa Fäberböcka Aimme in jaguar. Igrala je poročeno Berlinčanko Lilly Wust, ki se zaljubi v Židinjo Felice Schragenheim, ki jo je igrala Maria Schneider. Juliane Köhler je za to vlogo prejela Nemško filmsko nagrado, Bavarsko filmsko nagrado ter Srebrnega medveda na berlinskem filmskem festivalu leta 1999. Istega leta se je pojavila v izjemno uspešni adaptaciji Kästnerjeve Pikica in Tonček v režiji Caroline Link. Njen zadnji filmski projekt je bil Königskinder režiserke Anne Wild.

Za sabo ima tudi niz uspešnih televizijskih vlog.

Živi v Münchnu , kjer je trenutno pripravlja za nove gledališke vloge.

Merab Ninidze (Walter Redlich)

Rojen je 1865 v Tbilisiju v Gruziji, kjer je študiral igro. Na filmu je debitiral leta 1984 v filmu Tengisa Abuladzeja Mir, ki je dve leti kasneje prejel posebno nagrado žirije na festivalu v Cannesu. Od 1986 do 1991 je igral v gledališču Rustaveli v Tbilisiju. V Gruziji je posnel več kot 20 filmov. Filmsko občinstvo ga dobro pozna po vlogi Aleka v filmu Luna Papa Bakhtiarja Khudojnazarova. Film je prejel vrsto nagrad na gruzinskem mednarodnem filmskem festivalu, med njimi tudi nagrado za najboljši film. Igral je glavne vloge v vrsti znanih mednarodnih filmov.

Matthias Habich (Süßskind)

Mattihias Habich je rojen v Danzigu leta 1940, igro je študiral v Hamburgu Parizu in Združenih državah. Je eden najbolj znanih odrskih igralcev v Nemčiji. Nastopal je v Igralskem studiu v Münchnu, v gledališču v Zürichu ter tri leta v Parizu v Mahabharati Petra Brooka. Nastopil je v številnih filmih. Njegov zadnji filmski projekt je Boran mladega režiserja Alexa Bernerja.

Igral je tudi številne televizijske vloge ( pri nas smo ga videli v Klempereru).

Sidede Onyulo (Owour)

46-letni Kenijec Sidede Onyulo je najprej študiral pravo v Najrobiju. Toda namesto odvetniške kariere je sklenil postati igralec in nastopal v številnih kenijskih gledaliških predstavah. Odigral je tudi številne stranske vloge v ameriških filmih. Lokalni filmski strokovnjaki so ga takoj priporočili za vlogo kuharja, vendar ga je bilo zelo težko najti. Onyulo se je odselil iz Najrobija in izginil brez sledu v centralni Keniji, kjer sodobnih sredstev komunikacije skoraj da ni. Lokalni agent ga je končno našel v njegovem domu ob jezeru Viktorija. Med izbiranjem igralcev je s svojo zadržano igro prepričal Caroline Link: Večina kenijskih igralcev, ki smo jih povabili k sodelovanju igra na zelo teatralen način. Sidede je bil edini, ki me je takoj razumel, ko sem rekla, da film ni gledališče. Film je kakor življenje. Biti moraš to, kar si.

Je izjemno inteligenten in od samega začetka skrbno izbira svoj repertoar.

Karoline Eckertz ( Regina-starejša)

Trinajstletna dijakinja iz Weisbadna pravi o snemanju v Keniji: To je bil najlepši čas v mojem življenju!

Karoline je že posnela video za otroški program in je aktivna članica šolske gledališke skupine. Rada nakupuje, veliko bere, posluša hip-hop, pa tudi Rolling Stones in obožuje filme. Če bi ji zneslo, bi gledala kar tri filme na dan.

Lea Kurka (Regina kot otrok)

Desetletna Lea Kurka živi v Wuppertalu in hodi v četrti razred. V prostem času uživa v baletu in jazz-danceu. Rada slika in bere. Lea je zelo uživala med snemanjem v Keniji. Posebej jo je navdušilo življenje v Mukutaniju, oddaljeni in tradicionalni vasi blizu jezera Baringo, kjer je veliko časa preživela s tamkajšnjimi otroki iz plemen Pokot in N'Jem.

Filmska ekipa

Caroline Link - scenaristka in režiserka

Caroline Link je rojena 1964. Po srednji šoli je eno leto preživela v Združenih državah. Leta 1984. je naredila prve korake na filmu kot stažistka v filmskih studiih Bavaria. Po tem je sodelovala pri številnih TV in filmskih projektih kot tajnica in pomočnica režije. Leta 1986. je začela študirati na Akademiji za film in televizijo v Münchnu. Njeno delo Sommertage je prejelo nagrado na filmskem festivalu v Hofu. Ob študiju je nadaljevala delo pomočnice režije.

Leta 1992 je za nemško TV posnela otroški film Sanjač Kalle. Istega leta je začela študirati scenarij za film Onstran tišine, ter končno leta 1995. začela snemati nenavadno zgodbo o gluhem zakonskem paru in njuni glasbeno nadarjeni hčerki. Film je prejel Oskarja za najboljši tuji film 1998, bavarsko filmsko nagrado, nemško filmsko nagrado, ter številne nagrade in priznanja na mnogih mednarodnih filmskih festivalih.

Peter Herrman - producent

Rojen je leta 1954. Po končani srednji šoli je najprej delal kot knjigotržec, potem pa začel študirati etnologijo in afrikanistiko na münchenski univerzi. Po diplomi je posnel svoj prvi dokumentarec o animističnih kultih v Beninu in Togu.

Peter Herrman se ukvarja s filmsko produkcijo od leta 1994. Skupaj z Glorio Burkert in Andreasom Bareißom je ustanovil Medien&Television Müchen, ki producira filme za televizijo in kino. Poleg tega je direktor in producent hiše MTM. Bil je producent mnogih uspešnih in nagrajenih filmov in TV-nadaljevank.

Stefanie Zweig - pisateljica

Stefanie Zweig je rojena leta 1932. v Leobsützu v Zgornji Šleziji. Leta 1938 je starši pobegnila v Kenijo pred nacističnimi pregoni Židov. Njen oče, odvetnik in državni notar, je delal kot upravitelj kmetije in zaslužil komaj zadosti za šolanje svoje hčerke. Družina je največ časa preživela v Ol Joro Oroku na ekvatorju, 3000 m nad morjem. To je celo za Afriko zelo zakoten kraj. Leta 1944 se je oče pridružil britanski vojski, kar je družini omogočilo vrnitev v Nemčijo leta 1947. Po vrnitvi so jih osupnili razdejanje, lakota in obup. Hči, ki ni znala brati in pisati nemško, se je stežka prilagodila temu tujemu svetu. Vseeno je po končani srednji šoli delala kot novinarka v židovskem časopisu Algemeine Wochenzeitung der Juden in Deutschland. Leta 1959 je začela pisati za Abendpost, leta 1963 pa postala urednica kulturne rubrike Abendposta. Od leta 1988 je delala kot samostojna novinarka in pisateljica. Napisala je številne romane. Avtobiografska romana Nikjer v Afriki in Nekje v Nemčiji sta postali uspešnici.

Pogovor s Caroline Link

Stefanie Zweig v svojem romanu pripoveduje zgodbo iz svojega otroštva. Kateri aspekt ste vi poudarili v filmu?

V svoji različici zgodbe sem se osredotočila na odnos med staršema in njuno medsebojno ljubezen. Nenadoma sta se znašla v težkih okoliščinah: njuna ljubezen se krha, ponovno jo morata najti. Stefanie Zweig podaja zgodbo iz zornega kota otroka. Opisuje lastne spomine in izkušnje. Zame je najzanimivejši lik Reginina mati Jettel. Najbolj me je prevzel njen razvoj v neodvisno zrelo žensko, ki ne samo da mora pretehtati lastni položaj in prioritete v življenju, temveč tudi svoje odnos do družine.

Zakaj ste za glavni vlogi izbrali Juliane Köchler in Maraba Ninidzeja?

Juliane je izjemno prilagodljiva in vsestranska. Med vajami sem bila navdušena nad njeno igro tako muhaste hčerke iz premožne hiše, kakor tudi nad transformacijo v zrelo in resno osebnost. Juliane zna pokazati, kako izkoreninjeno se Jettel počuti v afriški savani in kako med nadaljnjim potekom zgodbe sprejme to deželo za svoj dom. Za vlogo njenega moža Waltreja sem iskala igralca, ki * nasproti zelo močnemu ženskemu liku. Na mnogo bolj subtilen in premišljen način bo ohranjal mir in tiho moč. Zame Merab izžareva ta mir in inteligenco, ne da bi bil videti dolgočasen ali neduhovit.

Kljub pomanjkanju infrastrukture ste se zavestno odločili za snemanje v Keniji in ne v Južni Afriki. Zakaj?

S Petrom Herrmanom sva že na začetku sklenila, da bova angažirala afriške igralce in statiste v najinem filmu, ki pravzaprav izhaja iz krajev, ki jih zgodba opisuje. Po mojem ni pametno Zuluje preobleči v Masaje in obratno. Podrobnosti morajo biti resnične, kajti ljudje veliko povejo o svoji deželi in krajih, ter pričarajo krajevno vzdušje na filmu. Tega se ne da preprosto poustvariti. Tudi če je samo snemanje težavno, ni opravičila za žrtvovanje pristnosti.

Kaj je v Keniji naredilo največji vtis na vas?

Predvsem pokrajina. Razsežnost, raznovrstnost narave. Skoraj vse lokacije smo iskali severno od Nairobija, daleč od turističnih krajev. Pokrajina se zelo spreminja, od bujno zelenih plantaž kave, čaja in gozdov, do izsušenih savan, valovitih hribov, jezerskih območij in širne tektonske doline. Tam so tudi strašno grda mesta, zanemarjene vasi, neizrekljiva revščina. Ko smo prvič obiskali deželo, je tam že tri leta vladala katastrofalna suša. Kljub vsemu so bili ljudje izjemno prijazni, nasmejani, živahni. Kakšno veselje do življenja! To me je resnično prevzelo.

Ste za film ustvarili rituale ali pa ste sodelovali v pravih obredih?

Uporabili smo prave. Avtentičnost nam je bila zelo pomembna. Deževni obred Kikujskega veča starešin je trajal ure in ure, zato smo morali večino materiala izrezati. Enako je bilo s obredom iz savane Pokotov, med katerim se Jettel in Regina sprehajata ponoči. V resnici je to obred iniciacije mladeničev določene starostne skupine. Oblačila so bila edina stvar, na kateri smo vztrajali. Dandanes mladeniči nosijo majice in pisane srajce.

Ste bili v skušnjavi, da bi dali pokrajini veliko več prostora, kot ste sprva načrtovali?

Od nekdaj sem hotela, da pokrajina, v kateri se odvija zgodba, slika samo sebe. Nisem hotela reči: Poglejte. Snemamo film s čudovito pokrajino in sijajnimi posnetki safarija. To je že stokrat videno. Končno, moja zgodba govori o neprostovoljnem pobegu iz ljubljene domovine. To ni pustolovsko potovanje v raj. Od nekdaj želim, da bi se gledalci postopoma zaljubili v ta tuji svet, tako kot moji protagonisti. Na začetku je ta svet prašen, negostoljuben in surov.

Če se ozrete na te razburljive dneve, bi se spet podali v takšno pustolovščino, tako potraten projekt v tujini?

Vsekakor. Rada potujem in spoznavam deželo, daleč od tipičnih turističnih destinacij. Samo snemanje je bilo izjemno dobro organizirano in pripravljeno iz strani produkcijske kompanije MTM. Tudi zaradi tega, ker je producent Peter Herrman izšolan etnolog in dobro pozna Afriko. Nikoli nisem imela občutka, da smo v kakšni resni nevarnosti. Zmeraj je bilo zabavno srečevati ljudi med snemanjem, kar je seveda ustvarjalo precejšen vrvež, in jih dodobra spoznati. Vseeno sem včasih obžalovala, da nimam dovolj časa, da bi preprosto uživala, opazovala in pustila, da stvari tečejo svojim tokom. Kot režiser si pod stalnim pritiskom, posreduješ in hočeš izoblikovati zgodbo iz dežele in njenih prebivalcev. Včasih je to nadležno.

Pogovor s Caroline Link po podelitvi oskarja

Zakaj se niste udeležili podelitve oskarjev?

Moja sedemmesečna hči je resno zbolela tik pred slavnostno podelitvijo in v tej situaciji nisem mogla odpotovati v L.A. Moje mesto je ob hčerki. Škoda, da se nihče od naše produkcijske ni mogel zahvaliti za nagrado. Kot sem že rekla, oskar je pomemben, vendar ni edino, kar šteje.

Kaj ste delali, ko so objavili nagrajence?

Sedela sem z otrokom pred televizorjem. Moj partner Dominik Graf je snemal film v Kölnu. Sedela sem in gledala prenos podelitve. Ko sem slišala "Nemčija", najprej nisem mogla verjeti. Bilo je neresnično. Srce mi je razbijalo. Potem sem morala poklicati ogromno ljudi, glavno igralko Juliane Köhler, producenta Petra Herrmana, ki je bil na podelitvi v L.A.-ju.

Kako je oskar našel pot do vas?

Producent Peter Herrman ga je vzel na Akademiji in ga prinesel v München.

Kako se počuti dobitnica oskarja? Kako bo to vplivalo na vaše življenje?

Seveda sem zelo vesela nagrade. Ne verjamem pa, da se bo kaj dosti spremenilo, vsaj upam, da se ne bo. Človek z lahkoto zapade v takoimenovane priložnosti in evforijo, ki nima zveze z njim. Trenutno je zelo pomembno, da se ustavim in razmislim, kaj želim delati in biti.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Pripravljate nov projekt?

Ne, v tem trenutku nimam nič konkretnega. Dve leti se bom posvetila samo otroku, ne bom snemala filmov. Raje se bom osredotočila na pisanje. Poleg tega potrebujem čas za preučevanje scenarijev in delovnih ponudb, ki bi mi mogoče ustrezale.

Komentarji

9.12. 2009 ob 15:53

je najbolj bedna pisateljica na vsem svetu
in upam da je kmalu ne bo v več

— patricijae
14.12. 2009 ob 13:23

ta pisateljica je najbolj bedna od vseh pisatelhjic kar sem jih kdaj koli poznala
ma daj pa take (seveda sem zlo vesela nagrade ma naj se izražat zna potem naj govri)!!!!

— sanja
2.7. 2016 ob 16:29

gnn mm njmm. j-ćJjgćžffžfžvžv

— neja
2.7. 2016 ob 16:31

je ušeč angry bidrs

— neja

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.