Nemogoče

»Vse skupaj je bilo neverjetno. Že takoj, ko je Jota (režiser) rekel, Posneti hočem film o vaši zgodbi, smo rekli, To ni naša zgodba, temveč zgodba premnogih. A niso imeli vsi takšne sreče kot mi.« – Maria Belon

V siloviti zgodbi o tem, kako je resnična družina preživela cunami na Indijskem oceanu leta 2004, igrata Naomi Watts in Ewan McGregor, režiral pa je J.A. Bayona (The Orphanage).

Maria (Watts), Henry (McGregor) in njuni trije otroci prispejo na zimske počitnice na Tajskem in si obetajo nekaj prelepih dni v paradižu. Toda na jutro 26. decembra, ko družina po božičnem praznovanju prejšnjega dne počiva ob bazenu, se iz središča zemlje dvigne strašljivo grmenje. Mario strah povsem ohromi, ko zagleda gromozansko gmoto črne vode, ki se ji približuje prek hotela…

Nemogoče je po resničnih dogodkih posneta nepozabna zgodba o družini, z deset tisočimi neznanci ujeti v zmedi ene največjih naravnih katastrof našega časa. A resnično grozo lajšajo nepričakovani izrazi sočutja, poguma in preproste dobrote, ki Mario in njeno družino pričakajo v teh temačnih trenutkih. Je epska in hkrati intimna zgodba, uničujoča in hkrati polna upanja; potovanje v bistvo človeškega srca.

Scenarij je delo Sergia G. Sancheza, po zgodbi Marie Belon. Producirali so Belen Atienza, Alvaro Augustin, Enrique Lopez-Lavigne in Ghislan Barrois.

O snemanju filma

Leta 2004 je dan po božiču prirohnelo morje in pogoltnilo zahodno obalo Tajske – najhujša naravna nesreča, ki je kdaj prizadela to državo. Smrtonosni valovi, ki so v desetminutnih sunkih zalivali obalne skupnosti, so ugonobili 5 tisoč duš, 2.800 je bilo pogrešanih in 1.480 otrok je ostalo brez staršev – in to samo na Tajskem.

Film Nemogoče je posnet po zgodbi družine, ki se je znašla v tej katastrofi, eni največjih sodobnega časa. Njihov pogum in medsebojna ljubezen v najhujših možnih okoliščinah sta povsem prevzela Bayono: »Ne gre zgolj za film o preživetju. Postavlja tudi vprašanje, za koga bi radi, da preživi, in kako. Gre za nekaj mogočnega, ki presega tragičnost in razkriva človeškost – nekaj, kar globoko gane vse, ko slišijo za to zgodbo,« pravi režiser.

Prenašanje izkušenj družine na platno ni bilo mačji kašelj. Tehnični del je bil silno zahteven, prav tako pa zamotano ravnovesje med resnično grozo in zmagoslavjem človeškega duha – pri tem pa ohraniti napetost zgodbe, katere konec je že znan. Bayona pravi, da je to zanj »neverjetno oseben projekt, a nismo vedeli niti, ali bo sploh zaživel.« Vseeno je bil režiser s svojo ekipo nadvse odločen. Če gre verjeti producentki Belén Atienza, je bil »pri filmu na tak ali drugačen vedno prisoten kanček norosti: vedno smo verjeli, da ga lahko posnamemo, čeprav na začetku nismo imeli pojma, kako.«

Čeprav film pripoveduje zgodbo o neverjetnem preživetju družine Alvarez Belon, so ti so v resnici Španci in ne Angleži kot v filmu. Vendar pa so njihovi filmski dvojniki – »starša« Naomi Watts in Ewan McGregor ter njuni trije »sinovi« Tom Holland, Oaklee Pendergast in Simon Joslin – pravi svetovljani. Igralci sicer govorijo v svojih rodnih narečjih - McGregor zavija po Škotsko – toda McGregorjev lik Henry na primer dela na Japonskem, Maria v podobi Naomi Watts pa je zdravnica, ki je za nekaj časa odložila haljo splošne zdravnice, da se lahko s sinovi pridruži možu na potovanju.

Alvarez Belonovi niso z lahkim srcem prepustili, da kar nekdo na platno prelije njihova življenja. A kot pravi Maria Belon, so spoznali, da njihova zgodba presega njih same in da bo, če jo povedo, zanje to tudi nekakšna katarza. Filmarji so se nadvse potrudili, da Alvarez Belonove vključijo v produkcijo in jih tako prepričali v sodelovanje.

Vse skupaj se je pravzaprav začelo, ko je Atienzova zgodbo družine slišala po radiu. Scenarist Sergio Sánchez se spominja, da je »vsa v solzah prihitela v pisarno in nam pripovedovala, kaj je slišala. Nenadoma je J.A. rekel, O tem moramo posneti film! Zgodba je neverjetno ganljiva in napeta in vsak, ki jo je slišal, se je odzval enako. Film se začne s trenutkom, ko se življenje družine povsem spremeni – dobesedno v nekaj sekundah; a od tega trenutka dalje je film potovanje, pobeg. Vsi smo po TV in spletu videli razdejanje, ki ga je za seboj pustil cunami. Skoraj v istem hipu. Naš film pa raziskuje ganljivo, čustveno in zelo človeško zgodbo o ljudeh, ki so cunami doživeli. In to je precej drugače od vsega, kar smo slišali pri poročilih.«

Sánchez dodaja, da ga je bilo kar malo strah, kako bo našel ravnovesje in ton filma. Nemogoče je srhljiv kot kakšna grozljivka, a je hkrati tudi pričevanje o človeškem duhu. Je tudi resnična zgodba – in mnogi niso imeli sreče, kakršno so imeli Alvarez Belonovi: »Najbolj me je bilo strah, ker sem pisal zgodbo o petih preživelih v dogodku, v katerem je umrlo skoraj 300 tisoč ljudi. Previden sem bil. Najbolj pomembno se mi je zdelo najti način, da s spoštovanjem podam zgodbo o teh tragičnih izgubah in ganem občinstvo – da povem dramatično, resnično zgodbo, prek katere se bodo gledalci lahko poistovetili s to družino in tudi s tistimi, ki so koga izgubili… v cunamiju ali kako drugače. Nato smo morali dosledno postaviti strukturo, kar je bil najtežji del, saj smo imeli pet ljudi z isto zgodbo; vedeli smo, da ob koncu filma preživijo. Toda liki niso ves čas skupaj – in pri tem žalujejo, prepričani, da je druga polovica družine mrtva. Za nas je bil izziv povedati zgodbo petih posameznikov, a pri tem ohraniti napetost, ki so jo čutili vsak zase, zato da bodi tisti, ki zgodbe ne poznajo, tudi v nenehni napetosti,« razlaga Sánchez.

Na srečo je lahko scenarist neposredno sodeloval z družino, predvsem z Mario Belon, kar je bilo za oba edinstvena in bogateča izkušnja. Pravzaprav je Sánchez do neke mere družini pomagal, da se spomnijo nekaterih najhujših trenutkov, saj mnogi, ki trpijo za post-travmatičnim stresom, zavrejo ali polepšajo spomine na bolj boleče okoliščine.

Na snemanje filma so se pripravljali skoraj dve leti in ga nato posneli v Španiji in na Tajskem v 25 tednih. Mnogotere od snemalnih lokacij na Tajskem so bile dejanska prizorišča dogajanja, kajti Bayono je – ker gre za film o resničnih ljudeh, ki so preživeli nezamisljivo grozo in razdejanje – vztrajal na dosledni pristnosti. Pri tem je uporabil statiste, ki so prav tako preživeli cunami.

Eno od poglavitnih prizorišč je bilo letovišče Orhideja, kamor je družina prišla praznovat Božič. Maria Belon je prišla na snemanja v letovišče – prvič po katastrofi se je vrnila na kraj dogajanja: »Znašla sem se ne le v Orhideji, temveč natanko tam, kjer sem sedela, ko je udaril val. Zvoki zajtrka, razpuščenost turistov, zaupanje, da hotel dela tip-top, nekateri gostje načrtujejo dejavnosti za čez dan… Razpoloženje v filmski verziji je bilo povsem enako tistemu, ki je polnilo zrak v resnici. Čudovito jutro na počitnicah… potem pa se je v nekaj minutah naše življenje povsem spremenilo. Prevevajo me mešani občutki. Mislim, da temu rečejo občutek krivde preživelega. A med snemanjem v Orhideji sem spoznala nekaj krajanov, ki so prav tako preživeli cunami, in se pogovarjala z njimi. J.A. je v filmu lepo orisal moje občutke glede strahovite izkušnje.«

O igralcih

Naomi Watts (Maria) se je potegovala za oskarja v glavni vlogi v drami 21 Grams Alejandra Gonzalesa Inarrituja, ki ji je prinesla več drugih nagrad in nominacij. Pred kratkim smo jo lahko videli v Eastwoodovem J.Edgar ob Leonardu di Capriu, kmalu pride na velika platna v komediji Movie 43, v The Grandmothers in Sunlight Jr., snema pa že težko pričakovano biografijo o princesi Diani. Igrala je v Dream House ob Danielu Craigu in Rachel Weisz, v Limanovem Fair Game, You Will Meet a Tall Dark Stranger, Mother and Child in The International. Za seboj ima občudovanja vreden seznam naslovov, ki se še posebej oplaja po nastopu v kontroverzni drami Davida Lyncha Mulholland Drive: nova inačica King Konga, We Don’t Live Here Anymore, ki ga je tudi producirala, The Assassination of Richard Nixon, I (Heart) Huckabee’s, Stay, The Ring, The Ring 2, Le Divorce, The Painted Veil po romanu W. Somerseta Maughama, Eastern Promises, Funny Games… V Angliji rojena igralka se je pri 14 preselila v Avstralijo in tam po študiju igre dobila večjo vlogo v Flirting Johna Duigana; producirala je in igrala v kratkem filmu Ellie Parker.

Ewan McGregor (Henry) se vedno z nova dokazuje kot mojstrski igralec – od vloge v kultnem filmu Trainspotting do legendarnega Obi-Wan Kenobija v Star Wars Episode 1 ali ob Nicole Kidman v Moulin Rouge. Pred kratkim smo ga videli v drami Beginners ob Christopherju Plummerju in v Salmon Fishing in the Yemen po istoimenskem romanu. Sicer je igral še v filmih, kot so Down With Love, Big Fish, Star Wars Episode II – Attack of the Clones, Star Wars: Episode III, The Ghost Writer, I Love You Phillip Morris, The Island, Miss Potter, Angels and Demons, Black Hawk Down, A Life Less Ordinary, Velvet Goldmine, Little Voice, Shallow Grave, The Pillow Book… Glas je posodil likom v risankah Robots in Valiant in za gostujočo vlogo v seriji E prejel emmyja.

Tom Holland (Lucas) s tem filmom doživlja krst na mednarodnih velikih platnih. Pred tem je na West Endu igral naslovnega junaka v uspešnem muzikalu Billy Elliot in pred kratkim posodil glas liku v risanem celovečercu Arrietty. Nedavno je končal snemanje filmske priredbe romana Meg Rosoff's How I Live Now v režiji Kevina MacDonalda.

Geraldine Chaplin (starejša gospa) je najstarejša hči slovitega Charlieja, sicer rojena v Kaliforniji, a se je družina pri njenih osmih letih preselila v Švico, od koder je Geraldine po šolanju odšla v London in tam študirala balet. Leta 1965 jo je Jacques Deray režiral v njenem prvencu Par un beau matin d'ete z Jeanom Paulom Belmondojem, sledili pa so uspešnica Doctor Zhivago in film Peppermint Frappe Carlosa Suare, s katerim je posnela še osem filmov. Nastopala je na Broadwayju v The Little Foxes v režiji Mika Nicholsa in skupaj posnela prek sto filmov in zvrhano mero TV del. Snemala je s režiserji, kot so Claude Lelouch, James Ivory, Michael Radford, Robert Altman, Richard Attemborough, Richard Lester, Martin Scosese, Jodie Foster, Pedro Almodóvar… Leta 1989 je od francoske vlade prejela odličje za doprinos k filmu in nasploh umetnosti po vsem svetu, španski kralj ji je leta 2004 dodelil zlato odličje za umetniške zasluge in dve leti pozneje je prejela še eno odličje od španske Akademije za umetnost in film.

O ustvarjalcih

Juan Antonio Bayona (režiser) je španski filmski režiser, ki je poleg po TV oglasih in glasbenih videospotih najbolj znan po kritiško hvaljeni grozljivki El orfanato (The Orphanage). Odraščal je v strastni ljubezni do filma in najprej postal novinar; nato ga je ta ljubezen popeljala na študij v katalonsko filmsko univerzo, s katere je z diplomo v žepu odšel med režiserje oglasov in video spotov za slovite španske skupine, kot so OBK, Hevia, Ella Baila Sola in Camela. Leta 1999 je režiral kratki film Mis Vacaciones in leta 2002 El Hombre Esponja. Dve leti pozneje je spoznal Sergia G. Sáncheza, ki je takrat delal na svojem kratkem filmu 7337 in je Bayoni ponudil svoj scenarij za The Orphanage. Film je premiero doživel maja 2007 v Cannesu in od gledalcev prejel desetminutno ovacijo. V Španiji je samo v štirih dneh po premieri prinesel 8.3 milijonov dolarjev in je drugi najbolj donosni španski film vseh časov – uspešnejši celo kot Pan's Labyrinth. The Orphanage je Bayoni prislužil nagrado goya za najboljšega novega režiserja.

Sergio G. Sánchez (scenarist) je študiral na newyorški univerzi za film in TV Tisch in nato spisal, režiral in produciral pet kratkih filmov: Surprise (1996), Gone (1998), Mevoy de casa (1999), 7337 (2001) in Temporada Baja (2003), ki so mu na mednarodnih filmskih festivalih navrgli prek 200 nagrad. Režiral je tudi TV film Las Manos del Pianista. Leta 2007 se je spoprijateljil z Bayono in z njim ustvaril svoj prvi celovečerec – Sánchez je za uspešnico The Orphanage prispeval scenarij. Poleg filma Nemogoče bo letos v Torontu krst doživel tudi njegov tretji film, Fin, v režiji Jorgeja Torregrosse. Sánchez trenutno piše scenarij za svoj režijski prvenec.