Nekaj dni v septembru

Zgodba

Nekaj dni v septembru, ki je bil lanskega septembra prikazan zunaj konkurence na Beneškem festivalu in požel aplavz gledalcev, je režijski prvenec plodovitega scenarista Santiaga Amigorene. Je zanimiva mešanica med vohunskim filmom in trilerjem, začinjenim s humorjem.

Irene (Juliette Binoche, odlična kot vedno, tokrat v dvojezični francosko-angleški vlogi), nekdanja tajna agentka, zdaj "učiteljica vohunov", gre po nadobudno mladenko Orlando (Sara Forestier) - ime Orlando ji je, v silni želji po sinu, dal oče -, ki živi na francoskem podeželju z babico.

Skupaj odpotujeta v Pariz, kjer naj bi se v zanikrnem hotelu dobili z Američanom Elliotom, njenim bivšim šefom in dekličinim očetom (Nick Nolte), ki ga Orlando že deset let ni videla. Simpatični mladi Američan David (igra ga debitant Tom Riley) tudi išče očeta oziroma očima Elliota.

Orlando in Irene sta obe oboroženi. Ko David potrka na vrata, ga toplo sprejmeta. Vse tri ogroža odštekani morilec in velik ljubitelj poezije William Pound (sijajni John Turturro). Redno kliče svojega psihiatra, ki vsak pogovor začne z vprašanjem: "Ste spet koga ubili?"

Ko Elliot zagleda Pounda, jo raje popiha - zelo modro glede na to, da Pound neomajno vestno izvršuje svoje krvoločne naloge. V hotelu Irene obiščeta zastopnika savdskega investicijskega sklada. Elliot je njihov svetovalec za investicije, izredno dragocen, ker ima dostop do informacij, ki niso zgolj finančne narave. Priporoča jim, no, že skoraj zabiča jim, naj nemudoma umaknejo vse svoje naložbe iz ZDA.

Kaj lahko sproži tak zlom borze v ZDA? Izbruh vojne, umor ameriškega predsednika? Elliot kot vodilni tajni agent, ki je zdaj šel na svoje, očitno ve več od večine navadnih smrtnikov. Ve tudi, da bo njegova provizija, če bodo naročniki upoštevali njegov nasvet, velikanska, in da njegovo življenje visi na nitki. Zato bi denar rad namenil hčerki in posinovljencu, še prej pa bi se rad pobotal z odtujeno hčerko.

Irene, Orlando in David skupaj odpotujejo v Benetke, kjer je sedež savskega sklada. Kot nekdanja agentka Irene ve, da je lahko vsak trenutek njen zadnji; prav zaradi tega življenja ne jemlje smrtno resno. Obema z Orlando je všeč privlačni David. Celo stavita, katera ga bo prej spravila v posteljo. Napetost je v zraku, čeprav ne taka, kot je ponavadi v trilerjih. Glavnim junakom prinaša dobrodošel predah, gledalcem pa možnost, da jih bolje spoznamo.

Film, nad katerim lebdi zlovešča senca 11. septembra, se dotika tudi Amerike in njene politike. Orlando, najbrž tudi zaradi tega, ker jo je oče zapustil, potem ko so pomotoma ubili njeno mamo namesto njega, sovraži Ameriko in Američane. Zanjo so to "dinozavri, ki si domišljajo, da bodo večno vladali. Čez 20 ali 30 let se bomo čudili, kako je tako mogočno cesarstvo moglo tako klavrno propasti". Ljubezen pa očitno premaga tudi ideološke pregrade. Enemu dinozavru, sicer v mikavni podobi Davida, dekle le podleže.

Film gradi tudi na kontrastu med lepim in grdim: vsi junaki in antijunaki so ljubitelji poezije (Elliot in Pound nosita imena pesnikov) in Benetke so vsekakor sanjska lokacija. V filmu nam režiser Amigorena nazorno pokaže, da na isto stvar lahko gledamo drugače. Ko kratkovidna Irene sname očala, je izgubljena. Brez očal vse vidi zamegljeno, premaknjeno. V otvoritvenih in zaključnih prizorih nam direktor fotografije Christophe Beaucairne (ki je tudi l. 2005 nastopil na Beneškem festivalu s filmom Le Parfum de la dame en noir) slika realnost, kakor jo vidi ona. Zlasti drzna je zadnja sekvenca, nekaj minut trajajoča panorama beneškega obzorja, ki ostane premaknjena do samega konca, ko za en kratek trenutek sobivata lepota Benetk in odurnost smrtonosnih iger za prevlado nad svetom.

Na koncu se izkaže, da je pot pomembnejša od cilja. Vsi trije se odločijo, da bodo še nekaj časa preživeli v Benetkah - sploh če dobijo Elliotovo provizijo, a tudi če je ne. Vsaj zanje je življenje prekratko za sovraštvo.