Nebeški kapitan in svet prihodnosti

Virtualno sranje. Sky Captain and the World of Tomorrow, sicer film, ki so ga v celoti posneli z računalniško scenografijo in namesto fiktivnih likov pač uporabili žive igralce, izgleda kot Indiana Jones 4. Ali še boljše, kot Indiana Jones 10, se pravi kot Matrica 4 in kot Final Fantasy 2. Torej brez duše, brez gušta, brez dobrih dialogov, brez dramatizacije, brez zgodbe in brez scenarija. Pač kot računalniška igrica, kjer tudi Jude Law, pogumni, vztrajni in herojski pilot Joe »Sky Captain« Sullivan, Gwyneth Paltrow, zvedava novinarka Polly Perkins, in Angelina Jolie, enoooka in uporniška polkovnica Francesca »Franky« Cook, postanejo le efekt. Le del računalniške animacije, le del razkošne scenografije in modrega ekrana. Le del inventarja, ki so ga pozabili spremeniti v animacijo. Le igralci, ki nimajo pojma kaj naj počnejo. Le bedaki, ki bi si zaslužili boljši film. Ne pa trapast poizkus, ki pogori že v uvodnem prizoru, kjer Zemljo znova napadejo krvoločni roboti. In samo pomislite, posebej za film so od mrtvih obudili celo legendarnega in že zdavnaj pokojnega Laurencea Olivierja, zloglasnega doktorja Totenkopfa, genialnega masterminda, ki serijsko pobija najpametnejše znanstvenike, tako iztreblja konkurenco in se fura na imidž Noeta ter njegove barke, kjer pač živijo vsa mogoča bitja našega planeta. Madona, upam, da nam ne bodo postregli z nadaljevanjem, kjer bo glavno vlogo igrala Greta Garbo. Ali še boljše, Clark Gable.

Kot človek, ki se profesionalno ukvarja z računalniško grafiko in vizualnimi učinki z obžalovanjem opažam, da je v Sloveniji vse preveč takih filmskih kritikov, ki so jim temeljito izprali možgane na kakšni visokošolski izobraževalni instituciji družboslovne smeri. Filme ocenjujejo tako, kot da bi šlo za izključno književna dela. Imajo polna usta "zgodbe" in "dialogov" in se ne zavedajo, da v primeru filma gre za samosvojo obliko umetniškega izražanja, ki je večplastna, oziroma poleg "književne" vsebuje še druge enakovredne komponente (glasbeno, likovno, koreografsko...). V primeru tega filma menim, da gre za še eno vizualno in glasbeno revolucionarno delo. Užitek za oči in paša za ušesa. In še en bežen in skromen vpogled v daljnjo prihodnost filmskega ustvarjanja, v kateri bodo vsi filmi (z igralci vred) nastajali izključno v virtualnih okoljih. Vem, da se našim ljubim konservativnim in s predsotki ter zgodovino obremenjenim filmskim kritikom dvignejo lasje pokonci pri sami pomisli na kaj takega. "Saj vsi vemo, kaj je film in kaj je risanka, mer ne?". [ROTFL!] Nekak tako, kot da bi srednjeveškem religioznem gorečnežu poskusil dopovedati, da bog ne obstaja :) Pri konkretnem filmu res ne gre za vrhunsko izvirno zgodbo - vendar glede tega v današnji produkciji ni nobena izjema (zakaj nobenega to ne moti v limonadah ala Bridget Jones in podobnih bruharijah?). Kljub temu, da ostro nasprotujem oblikovalskim retro izpadom, v tem konkretnem primeru menim, da gre za izjemo: postavitev dogodka v alternativno preteklost ponudi gledalcu dodatno vizualno svežino. Vizualna estetika in zvočno doživetje pa večkratno odtehtajo vse omenjene pomanjkljivosti. Nedvomno gre za eden izmed redkih filmov na trenutnem Kolosejevem sporedu, ki je vreden tistega jurja in ki bi ga bilo škoda ne ogledati v resni kinodvorani, ker kasneje vizualno in zvočno doživetje v še tako dobro opremljenem hišnem kinu in strokovno kodiranem XviDu ali kupljenem DVDju ne bo nikoli enako.

Pravijo, da se iz napak učimo. Pa vendar se zdi, da človeštvo vse prerado ponavlja svoje grehe iz preteklosti, še posebej kar se tiče medsebojne destrukcije, ki je ni ustavila niti nesmiselnost obeh svetovnih vojn. Režiser in scenarist Kerry Conran nas v filmu Nebeški kapitan in svet prihodnosti popelje v paralelni svet, sestavljen iz naše preteklosti in morebitne prihodnosti, v upanju, da naposled vendarle spredvidimo, da še vedno ubiramo tragično pot samouničenja. Nebeški kapitan in svet prihodnosti je svojevrsten poklon začetkom filmske znanstvene fantastike, ki se je opirala predvsem na podajanje simbolov, ne pa toliko na vizualno tehnično dovršenost. Tako tudi Nebeški kapitan in svet prihodnosti ne išče svojega smisla v vizionarskih posebnih učinkih, temveč se mora gledalec zadovoljiti z nejasno grafiko, kockastimi roboti, velikimi računalniškimi gumbi ter stikali itd. Vendar razlog ne tiči v slabih računalniških posebnih efektih, kajti če bi Kerry Conran želel, bi z današnjo tehnologijo lahko zagotovo ustvaril bolj futuristične podobe. Vprašati se torej moramo, zakaj tega ni želel? Morda se eden od odgovorov skriva v simbolni nejasnosti človeške prihodnosti? Ali pa v slikanju ponavljanja zgodovine, saj je Nebeški kapitan in svet prihodnosti neke vrste ponovitev spopada med dobrim in zlim druge svetovne vojne?! Iz tega vidika lahko lažje razumemo tudi nenavadne barvne odtenke v katerih je posnet film, ki po eni strani odsevajo temačnost tistega obdobja, a hkrati na nek način podajajo jasen kontrast med dobrim (svetlim) in slabim (temnim). Temačno vizijo prihodnosti pa razbijejo predvsem maksimalno klišejski liki, še posebej kar se tiče trapaste blondinke, iz katere se film neprestano norčuje in na ta način nekoliko razbremeni breme, ki jo zgodba naloži gledalcu. Vsekakor je potrebno pohvaliti vse igralce, ki so morali praktično vse svoje prizore odigrati pred modrim platnom, računalniško generirana ozadja pa so bila dodana naknadno. Toda pravo presenečenje in poanta filma pride prav na koncu, ob spoznanju, da človeštvo s svojim nerazumnim obnašanjem in ponavljanjem tudi najbolj hudih napak iz preteklosti, nezadržno drvi proti svojemu uničenju in kar je še huje, morda se bomo nekoč (ali pa smo se že) znašli na točki, ko tega sploh ne bomo mogli več ustaviti. Tako je zanimiva vloga glavnega negativca, ki je obupal nad človeštvom in skušal na svoj način presekati gordijski vozel in omogočiti človeštvu nov začetek, toda prepozno spoznal etično spornost svojega načrta. Ob tem velja omeniti tudi odlično miselno igro, saj je Laurence Olivier, ki igra glavnega negativca, umrl leta 1989 in v filmu nastopa s pomočjo arhivskih posnetkov, kar pa prav bizarno sovpada z njegovim tokratnim filmskim likom. Nebeški kapitan in svet prihodnosti je film za vse ljubitelje znanstvene fantastike pred prihodom računalnikov, ko je bilo bolj pomembno, kaj želi film povedati in ne toliko, kako (vizualno dovršeno) to pove. Človeška prihodnost je namreč tesno povezana z našo preteklostjo, vendar ne s slepim oklepanjem le te, temveč predvsem z razumevanjem dobrega in priznavanjem napak. Lep živopisan pozdrav :-)

spookyMulder, odličen komentar, kot kaže pa ne ločiš med nekaterimi zadevami: "računalniški učinek" nima nič skupnega oziroma ne pomeni nujno futurističen design rekvizitov in splošnega stila v filmu. V tem filmu so računalniku uporabljeni za generiranje celotnega ozadja - kakšni so "gumbi", oblika robotov ali obleke igralcev, oziroma to, da so v grobem, retro stilu, s tem nima prav nobene povezave. Tvoja izjava o "slabih računalniških učinkih" v filmu pa je popoln brc v temo. Saj je celotno ozadje računalniško generirano - gre za enega izmed največjih dosežkov na področju računalniške grafike v zgodovini filma in to je jasno vsem tistim, ki se vsaj malo spoznajo na to področje. Tud izjava o "vizualni nedovršenosti" je podoben strel v prazno oziroma v obratno smer... Barve v filmu so nenasičene zaradi tega, ker to opazno olajša kompoziting in poleg tega povdari videz toniranih črnobelih emulzij tistega obdobja, "mehka leča" oz blur pa tudi le povdarja fotografski stil tistega obdobja... torej - ne bluzimo po nepotrebnem. Torej, kot je v svojem komentarju odlično povedal tudi g. Lovas - škoda je, da je večina filmskih kritikov totalno netehnična in nevizualna - zaradi tega včasih izgledajo kakšne kritike kot namerni blefi. Drugače se tudi jaz podpišem pod Lovasovo kritiko zgoraj.