Kolosej
Film distribucije Fivia

Ne hodi mi trkat

drama
Na sporedu od: 23.2.2006, Kolosej Ljubljana
2h 2min / 122min
Leto: 2005
Država: Nemčija, ZDA
Scenarij: Sam Shepard
Režija: Wim Wenders
Igralska kariera razvajenega Howarda (Sam Shepard) je, kljub njegovemu šarmantnemu videzu, v zatonu, predvsem zaradi nenehnega veseljačenja in popivanja. V želji po spremembi zapusti snemanje zadnjega filma in odide v rojstni kraj, da bi pri ostareli mami našel občutek brezskrbne preteklosti. Toda šele srečanje z mladostno ljubeznijo in sinom, ki ju je nekdaj zapustil in spoznanje, da ima morda še enega otroka, Howardu omogoči, da prične resno stopati po poti samospoznavanja. Film je prejel nominacijo za zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu.
"Ne vem, ali ima film kaj političnih implikacij. Mislim, da sta družina in ljubezen, ki ju pogrešaš, ker si od njiju pobegnil, danes zelo razširjena tematika ... Menim, da gre za eno izmed pogostih vprašanj, s katerimi se ukvarjajo ljudje po vsem svetu zaradi razpada družinske oblike življenja," je o svojem novem filmu povedal Wim Wenders.

O filmu in o izgubljenem času...

Howard Spence (Sam Shepard) je videl že boljše dni. Bil je priljubljen zvezdnik malce osladnih vesternov, ki se jim je iztekel čas, kot so se Howardu natekla leta. Pri šestdesetih mu dni zapolnjujejo mamila, alkohol in (pre)mlada dekleta. Po še eni razvratni noči v bivalniku se zbudi razočaran, ker je še živ.

Tistega jutra ne pride na snemanje. Vajeni njegovih zamujanj se člani ekipe sprva ne sekirajo, kje je, ko pa se več dni ne pojavi, produkcijska hiša, ki financira film, pošlje za njim zasebnega detektiva Sutterja (Tim Roth).

Howard se je odločil pobegniti od filma in od svojega življenja - na filmskem konju in v svoji popolni filmski kavbojski opravi. Na prvi železniški postaji zamenja konja in kostum za ponošene cunje ostarelega (pravega) kavboja. Zavrže mobilni telefon in kreditne kartice ter se po trenutnem navdihu, ki ima morda dolgoletne in globoke korenine v osamljenosti, odloči obiskati osemdesetletno mater, ki je že dolga leta ni videl. Mama (Eva Marie Saint) ga sprejme brez vprašanj in negodovanja ter mu zaupa, da jo je pred skoraj tridesetimi leti, kmalu potem, ko je v bližini mesta Butte v Montani snemal svoj prvi veliki hit, poklicala neka ženska. Menda je z njim zanosila in ga je hotela izslediti. Howard je pretresen, toda dejstvo, da ima nekje že odraslega otroka, je zanj upanje, da dokončno ubeži svojemu narcisoidnemu in brezupnemu življenju. Sutter mu je tik za petami, toda z mamino pomočjo mu uspe pobegniti in v naslednjem trenutku ga že vidimo...

V Butteu, ki je zdaj le še obledela podoba nekdaj romantičnega mesteca z (pre)velikimi upi po razcvetu. Leta 1900 je bilo celo največje mesto zahodno od Mississippija, zdaj je skorajda mesto duhov. Toda Doreen (Jessica Lange), tedaj Howardova bežna ljubezenska aferica, še vedno živi tam; je lastnica iste kavarnice, kjer je pred tolikimi leti kot mlada ženska v cvetu lepote spoznala Howarda in z njim spočela sina; Earl je zdaj rock glasbenik in pevec in tudi živi v Butteu. Howard se sreča z Doreen, ki zelo mirno prenese nenaden prihod svojega nekdanjega ljubimca in sinovega očeta; pove mu le, da ne želi in ne more biti odrešilna bilka, s katero bi se izvlekel iz dosedanjega življenja in začel na novo. Konec koncev si tudi sam ni na jasnem, ali si to zares želi.

Spotoma pa smo priča še eni odisejadi; mlado dekle se odloči pepel pokojne matere odnesti v njen rodni kraj in hkrati poiskati očeta, ki je... nihče drug kot Howard Spence. V svoji glavi ga idealizira, od njega pričakuje vse in hkrati nič; mladi Earl ga v nasprotju z njo sovraži, saj se je v njegovo življenje vrnil veliko prepozno. Howard zdaj prvič naredi nekaj nesebičnega. Skuša se spraviti svojo družino, za katero sploh ni vedel. To mu ne gre od rok in prihod vztrajnega Sutterja je zanj prej odrešitev kot breme, toda uspelo mu je vsaj nekaj: zbližal je brata in sestro ter mater in sina. Zanj pa je vrnitev na snemanje edina možna izbira, saj bi brez napisanega scenarija in določenega urnika sploh ne znal več živeti...

Spet skupaj...

Sam Shepard, igralec, priznan pisec gledaliških iger (zlasti enodejank) in filmskih scenarijev, glasbenik, režiser in vneti raziskovalec fenomena Divjega zahoda in vsega, kar je povezano z njim, je z režiserjem Wimom Wendersom sodeloval pri z zlato cannesko palmo nagrajenem Pariz - Teksas. Iskanje identitete je vedno bila in očitno bo rdeča nit njegovega udejstvovanja tako pri filmu kot v gledališču; kot igralec pa je nemalokrat igral junake, ki so videti kot reinkarnacija "moža Zahoda", kavboja, čigar svet je že zdavnaj izumrl. Enfant terrible newyorškega off-Broadwaya je z dvajsetimi leti osvojil prvega od (doslej) desetih obiejev (prestižnih nagrad za gledališko ustvarjanje), živel zelo podobno življenje, kot ga je pripisal Howardu Spencu, zlasti kar se mamil, alkohola in seksa tiče, zaigral pa tudi opevanega ameriškega postvesternovskega junaka v izjemnih Pot v vesolje (Right Stuff), Country in Malickovih Nebeških dnevih; pred tem je sodeloval pri scenariju za Dolino smrti Michelangela Antonionija, po tem pa spisal scenarij za Altmanov cenjeni Fool for Love, zrežiral metafizični vestern Silent Tongue s pokojnima Alanom Batesom in Riverjem Phoenixom ter dramo Far North, za katero je napisal tudi scenarij. Če slučajno ni imel početi kaj drugega, je tudi bobnal.

Eden največjih režiserjev novega nemškega filma, Wim Wenders, je vneti občudovalec in raziskovalec ameriške pop kulture, zlasti filma in rocka. Glasbenike, kot so Nick Cave, Ry Cooder, Lou Reed in Bono skupine U2 šteje med svoje sodelavce in osebne prijatelje. V svoji rodni deželi je v sedemdesetih režiral priznano road movie trilogijo Alice in the Cities, Wrong Move in Kings of the Road. Leta 1977 pa je s filmom po romanu Ripley's Game Patricie Highsmith požel mednarodna priznanja. Toda pot do sodelovanja in ustvarjanja v filmski industriji onkraj luže ni bila lahka; delo pri Coppolovem Hammettu mu je vzelo štiri ustvarjalna leta. Na srečo je kmalu zatem združil svoje moči s Samom Shepardom v filmu Pariz - Teksas. "Končno sem delal film, ki ni blodil in vijugal sem ter tja in vsepovsod. Sam je vanj vnesel način ustvarjanja od začetka do konca (forward movement), ki je sicer zelo ameriški, vendar vedno redkeje uporabljen." Najbrž sta tudi zato po več kot dveh desetletjih z veseljem znova združila moči za pričujočo dramo o iskanju identitete in izgubljene preteklosti, Ne hodi mi trkat. Po Parizu - Teksasu se je namreč vrnil v Evropo in tam ustvaril Nebo nad Berlinom, Daleč in tako blizu ter druge, dokler se ni obotavljaje vrnil na ameriška tla in režiral The End of Violence. Ne hodi mi trkat je njegov drugi ameriški film po dolgih letih ustvarjanja na stari celini.

Naslovno pesem za pričujoči film z istim naslovom, Ne hodi mi trkat, sta glasbo in besedilo napisala Bono in The Edge skupine U2, na premiernih predstavah v Berlinu, 22. avgusta, in Hamburgu, 23. avgusta lani pa zapela Bono in Andrea iz skupine The Corrs.

Komentarji

24.2. 2006 ob 12:24

film bo dober že zaradi nepozadne Jessice Lang iz King Konga, drugače pa je tudi zgodba v redu & stalo. zanima pa me, zakaj film ni vpisan v sporedu? lp.

— lang
27.2. 2006 ob 14:43 zvezdica

Film se malo vleče, tema je malo nenavadna. Kritika ni filmu najbolje naklonjena, vendar pa lahko rečem, da se mi zdi mnogo boljši kot Strti cvetovi. Jessica Lang je fantastična, čeprav se pojavi le v zadnjem delu filma, napolni film z neko čutnostjo in odtehta ogled film. Ocena 8/10.

— VERA
27.3. 2006 ob 12:26 zvezdica

Broken Flowers. Sam Shepard je Howard Spence, pozabljeni, hladni, prazni in zdolgočaseni filmski zvezdnik, spomin na stare dobre čase hollywooda, ki jih ni več. In ker jih ni več, tudi njega skorajda ni več. In ker ga skorajda ni več, nihče ne mara, da bi trkal na njegova vrata. Vendar Howard kani početi prav to. Najprej potrka na vrata svoje mame (Eva Marie Saint), ki je ni videl že trideset let. Nato potrka na vrata svojega sina (Gabriel Mann), za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Nakar potrka še na vrata natakarice Jessice Lange, svoje nekdanje ljubice, ki je ravno tako ni videl že celo večnost. Tip pač rad trka. Kot Bob Dylan, le da ne gre za rajska vrata. Kot Bill Murray, le da gre za veliko slabši in prav nič očarljiv izlet po preteklosti. Po zamujenih priložnostih. Po arhivih režiserja Wima Wendersa in scenarista Sama Sheparda, ki sta sredi osemdesetih na enak način posnela tudi film Paris, Texas.

— iztok gartner
28.3. 2006 ob 22:07

film je super druper akcija. rad vidim dobro akcijo in ko jo vidim vem da je dobra.Strinjam se z iztokom, pamen pubec!

— Actionman
28.3. 2006 ob 22:10

Film res preseneca

— Actionman

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.