Muhasti oblak

O filmu

Ženska, oblečena kot medicinska sestra, leži na postelji. Noge ima široko razprte. Spodnjih hlačk nima. Njene genitalije prekriva polovica velike lubenice. Poleg nje sedi moški, ki se lubenice dotika in jo liže. Končno zarine dva prsta v njeno sočno meso. Ženska začne stokati.

Eden najbolj pričakovanih filmov je nedvomno Muhasti oblak mednarodno priznanega režiserja in scenarista Tsaija Ming-lianga (Zbogom, Dragon Inn, Reka, Luknja). Kontroverzni film o ljubezni, seksu in pornografski industriji, začinjen z zimzelenimi glasbenimi vložki, je povsod dvignil veliko prahu.

Film velja za nekakšno nadaljevanje režiserjeve transkontinentalne drame Koliko je tam ura. Dekle Shiang-chyi se po mesecih bivanja v Parizu vrne v Taipei, kjer poleti vlada suša. Ves čas omejujejo vodo, ljudje hirajo v pregreti betonski džungli, vremenske napovedi ne prinašajo ničesar dobrega. Radio in televizija spodbujata meščane k večji uporabi lubenic, s katerimi si nekateri tešijo še kaj drugega poleg žeje. Dekle sreča Hsiao-kanga, ki je včasih na ulici prodajal ure. Zamolči ji, da zdaj nastopa v pornografskih filmih, ki jih snemajo v stanovanjih blokovskega naselja, v katerem živi. Zaljubita se.

Tudi revolucionarni Muhasti oblak odlikuje malo dialogov, skoraj nevidna zgodba, dolgi kadri in počasni posnetki človeškega telesa, ki mejijo že na fetišizem, temni toni in neskončno možnosti simboličnih in metafizičnih pomenov.

Tsai Ming-liang je za scenarij filma prejel srebrnega medveda za izjemni umetniški prispevek, nagrado Fipresci, mednarodne žirije filmskih kritikov, in tudi nagrado Alfreda Bauerja, ki jo podeljujejo v spomin na ustanovitelja Berlinala, prejme pa jo film, za katerega žirija meni, da je umetnost filma popeljal v novo smer. Muhasti oblak je bil tudi nominiran za zlatega medveda. Prikazali so ga na več festivalih: poljskem, brisbanskem, čikaškem, v Riu de Janeiru, Nantesu in tudi na ljubljanskem v sekciji Ekstravaganca.

O režiserju

Tsai Ming-liang se je rodil leta 1957 v idiličnem mestecu Ku Ching v Maleziji. Svoj prosti čas je najraje preživljal v kinematografih ob gledanju hollywoodskih filmov. Šola ga ni kaj dosti zanimala. Pri dvajsetih letih se je preselil na Tajvan, kjer je leta 1981 diplomiral iz gledališke umetnosti.

Preživljal se je s pisanjem iger ter deset let delal za televizijo in pisal scenarije. Ko se je leta 1987 vrnil k televiziji, je napisal nov scenarij in režiral nekaj kratkih dram (Corners of the World, Boys). Ko je leta 1991 iskal igralce za svoj novi televizijski film The Kid, je v salonu z videoigricami odkril Lee Kang-Shenga. Mladi Lee je postal njegov najljubši igralec, čeprav ni imel nobene igralske izobrazbe. Zanj je napisal Uporniki neonskega boga in od takrat dalje je Lee glavni junak vseh njegovih filmov.

Za Upornike je leta 1993 prejel bronasto nagrado na tokijskem filmskem festivalu, za drugi film Živela ljubezen pa dve leti pozneje na beneškem festivalu zlatega leva in nagrado Fipresci. Tretji film Reka mu je leta 1997 prinesel srebrnega medveda, četrti Luknja pa naslednje leto na canneskem festivalu nagrado Fipresci. Leta 2001 je s Koliko je tam ura? v Cannesu dobil nagrado za tehnični dosežek na področju snemanja zvoka, samo dve leti pozneje pa z Zbogom, Dragon Inn nagrado Fipresci.