Možje časti

O zgodbi

Carl Brashear ni poznal ovir pri uresničenju svojih sanj. Sin zakupnika iz Kentuckyja je odšel od doma, vsaj tako je pričakoval, boljšemu življenju naproti. "Nikoli ne odnehaj... bodi najboljši," mu je dejal oče in Carl si je te besede vzel k srcu.

Pridružil se je na novo oblikovani vojni mornarici, v katero so smeli tudi temnopolti. V dveh letih je poslal na stotine pisem, preden so nazadnje le ugodili njegovi prošnji za sprejetje v Program šole potapljanja. Njegov častnik za urjenje Billy Sunday ni hotel niti slišati za Carlove ambicije. Sunday, prekaljeni potapljač vojne mornarice, čigar sloves rogovileža je bil enako legendaren kot njegovi potapljaški dosežki, je neutrudno sramotil in gnal Carla do meja zmogljivosti v pričakovanju, da bo odnehal. A Carl ni klonil. Njegov cilj je bil jasen, njegova odločenost neomajna. Njegovim sanjam postati potapljač vojne mornarice ni mogel do živega nihče. Niti Billy Sunday ne.

Leta kasneje, ko zaradi poškodbe ostane brez noge, Carl in Sunday nepričakovano združita moči. Uporniški častnik Sunday, ki ni iz rok nikoli izpustil priložnosti, da bi se porogal sistemu, pomaga Carlu ugnati mornariško birokracijo, pozabiti na telesno hibo in se zapisati v vojaško zgodovino. Do upokojitve si Carl prisluži oba najvišja mornariška čina, vodja mojster in mojster potapljanja.

Gre za resnično zgodbo. V silni želji, da bi jo ovekovečili na velikem platnu, sta se glavna igralca, Cuba Gooding jr. in Robert DeNiro, odrekla dobršnega dela honorarja.

Častne može je navdihnilo življenje Carla Brashearja. Dogajanje njegovega popotovanja je postavljeno v malo znan in nevaren svet potapljanja v globokih vodah v ameriški vojni mornarici petdesetih in šestdesetih let. Njegov svet potapljača se je nahajal 90 metrov pod morsko gladino, kjer je vdihaval mešanico različnih plinov, s površjem pa ga je povezovala le krhka cev.

Uveljavljenemu igralcu Cubi Goodingu mlajšemu je upodobitev Carla Brashearja pomenila enega vrhuncev kariere. "Še na noben svoj film nisem tako ponosen kot na Častne može," pravi. "Pri predstavitvi Carlove čudovite zgodbe se mi ni bilo potrebno zatekati k teatralnosti; že sama po sebi je čisto dovolj zanimiva."

Goodingov soigralec Robert De Niro je enako navdušen nad Brashearjem in njegovimi kolegi, potapljači vojne mornarice. "Ti možje tudi danes tvegajo življenja pri različnih reševalnih akcijah, pomagali so denimo pri iskanju letala Johna Kennedyja mlajšega in podobnih katastrofah. Njihove sposobnosti so izjemne."

Čeprav mu hvala igralcev in ostale ekipe dobro de, Carl Brashear ostaja skromen. "Nikoli se nisem imel za junaka. Moral sem opraviti nalogo in doseči cilj, to je vse."

Brashearjevi dosežki in neuklonljivi duh sta povsem jasno naredila vtis tudi na režiserja Georga Tillmana mlajšega. "Ko sem prebral scenarij in nato spoznal Carla Brashearja, sem z njegovo izkušnjo našel marsikatero skupno točko," pravi Tillman, čigar zadnji projekt je bila drama Soul Food. "Carl prihaja iz tesno povezane, ljubeče družine, ampak njegovi cilji presegajo družinske okvire. Odločen je uspeti vsemu navkljub, zato ostane neomajen, premaga prepreke in celo pozabi na tiste, ki mu stojijo ob strani, saj pred seboj vidi le en sam cilj. Doumel sem, da to v določeni meri lahko primerjam s svojo potjo filmskega ustvarjalca. Prepričan sem, da bo občinstvo del sebe našlo v Carlu - najboljše v njih samih - morda del, ki je zadnje čase malce zarjavel."

Producent Robert Teitel se spominja: "Scenarij sva prebrala marca 1997 med montiranjem Soul Food in se takoj zaljubila vanj. Po novembrskem srečanju s Carlom v Virginiji sva bila zapečatena. Carl je poosebljen navdih, zato sva njegovo zgodbo želela povedati, kot se spodobi."

Korenine projekta segajo v leto 1994. Za svojega sta ga vzela izvršna producenta Bill Cosby in Stanley Robertson, ki sta opravila vrsto pogovorov s pisci: zanimal ju je njihov pogled na Carlovo zgodbo.

"Bill in Stanley sta slišala zares različne predloge, od tega, naj bi jo posneli kot gangsterski film pa vse do musicla," se spominja scenarist Scott Marshall Smith. "Jaz sem jo videl kot klasično dramo petdesetih. Moja naloga je bila povzdigniti jo na dramski nivo, kakršen je razviden že iz Carlovega življenja."

Da bi zares ujel Brashearjevega duha in zgodbo, je Smith tesno sodeloval s Carlom. Čeprav so večino scenarija navdihnili resnični dogodki iz njegovega življenja, si je Smith izmislil lik Billyja Sundaya, ki ga opiše kot "enakovrednega nasprotnika," v katerem je združil različne može mornarice, ki jih je Brashear srečal v svoji karieri.

"To ni biografija, ki bi vse točke povezala v celoto," pravi Smith. "Sledim Carlovemu življenju in karieri, a moj cilj je bil zlasti ostati zvest njegovemu duhu, ne njegovi konfekcijski številki."

Potem se je začelo iskanje igralcev. Cuba je režiserja Tillmana navdušil: "Pri oblikovanju vloge je uporabil ves svoj talent. Svoje izjemne instinkte, razigranost, poosebljeno dobroto in ranljivost - vse te njegove lastnosti so pomagale oblikovati lik, s katerega ne moreš odtrgati oči."

Za Tillmana in Teitela Robert De Niro JE Billy Sunday. Igralca, ki je legenda tako zaradi svojih filmov kot zaradi sebe samega, sta vztrajno nagovarjala, naj se loti vloge. "Za seboj ima tako kariero, da bi me kot filmskega ustvarjalca morala plašiti, ampak me sploh ni, čisto prijetno mi je bilo," pravi režiser. "Spoštujem to, da vedno želi poskusiti kaj novega, drugačnega. Billy Sunday je rasist, a še marsikaj drugega. De Niro je dodal tistemu, kar je bilo na straneh scenarija, dodatne dimenzije."

Sundayevo ženo Gwen igra Charlize Theron. Za Scotta Marshalla Smitha je Theronova popolna žena Billyja Sundaya, ki jo opisuje kot "trdoživo, a ranljivo zapeljivko. Gwen se je poročila z Billyjem zaradi njegove razvpitosti in uporništva, zaradi katerih se ji je zdel neustavljivo privlačen. Njena napaka je bila, da se je poročila z njim na vrhuncu kariere in ostala z njim, ko je šla po zlu. V sebi mora najti dovolj zrelosti, da se spopade z njunimi številnimi krizami."

Theronovo je pritegnila Gwenina notranja moč, ki se oblikuje skozi zgodbo. "Čudovito je igrati lik, ki je tako prilagodljiv. Mnogi liki v tem filmu se morajo sprijazniti z določenimi stvarmi. Sunday se mora denimo soočiti s tem, da ne more več biti tisto, kar je želel - potapljač vojne mornarice. Gwen pa mora spoznati, da je to njeno življenje in da je to mož, ki ga ljubi. Ne bo odšla v Hollywood in postala filmska zvezda. Še reke iz New Jerseya na Manhattan ne bo nikoli prečkala."

Carl in Jo Brashear sta še en par, prikazan v filmu. Jo igra novinka Aunjanue Ellis, ki je nastopala na Broadwayu in v neodvisnih filmih. Tako kot Sunday in Gwen imata tudi Carl in Jo težave, saj je Carl zaradi službenih dolžnosti pogosto zdoma.

Za Ellisovo vloga potrpežljive žene ni bila nekaj novega. "Moji bratranci in strici so služili v vojski in iz prve roke sem slišala zgodbe, kako grozljivo in moreče je bilo za ženske čakanje na njihovo vrnitev. Potrpljenje je za njih zagotovo božja mast."

Cuba Gooding mlajši je bil še posebej pozoren na upodobitev družin v filmu. "V svoji karieri sem imel neznansko srečo, da sem nastopal v filmih, ki so Afro-Američane prikazovali v pozitivni luči. Pri Častnih možeh še posebej cenim to, da igram človeka iz trdne družine. Po poroki se Carl in Jo trudita ohranjati družinsko gnezdece, medtem ko se prebija kot potapljač pri mornarici, ona pa kot zdravnica. To je bil še en dejavnik, ki me je v scenariju pritegnil poleg akcije, romance, zabave, navdiha in zgodovine."

Brashear najde družino, naj bo še tako nesoglasna, tudi v mornarici. Najbolj nenavaden je Gospod Pappy, poveljujoči častnik Mornariške potapljaške šole - igra ga Hal Halbrook - ki kot nekakšna prikazen psihološko terorizira rekrute iz svojega stolpa nad bazo.

Ostale rekrute med drugim upodabljajo Michael Rappaport, Joshua Leonard in Holt McCallany. Vsak si iz svojega razloga želi vstopiti v elitno družbo potapljačev vojne mornarice.

Rappaportov Snowhill je denimo tako boječ, da nekoč skoraj utoni, saj si Sundayu ne upa oporekati. Je pa edini dovolj pogumen beli mornar, ki spi v baraki z Brashearjem.

O snemanju

Ker so se zavedali, da bo sodelovanje vojne morarice pri projektu ključnega pomena, so filmski ustvarjalci še v predprodukciji scenarij poslali na ministrstvo za obrambo.

Poročnik Darren Morton, vodja Urada za informiranje vojne mornarice - zahod, je takoj uvidel pomen zgodbe. "Zamisel za film o Carlu Brashearju me je prevzela," pravi. "Njegova zgodba je navdihujoča, saj presega rasne okvire. V scenariju je bilo veliko občutljivih prizorov, vendar nisem bil nikoli užaljen ne kot mornariški častnik ne kot Afro-Američan. Na koncu pripadnik etnične manjšine v mornarici uresniči sanje in to v času, ko družba manjšinam ni bila naklonjena."

Morton je scenarij poslal v Pentagon svojemu nadrejenemu, ta pa obrambnemu ministru. V tem času so Brashear in filmska ekipa prišli v Pentagon na srečanje z vodilnimi mornariškimi častniki. Povsod so jim prižgali zeleno luč in priprave na snemanje so se lahko začele.

Na težave so naleteli pri iskanju primerne vojaške baze, kjer bi lahko snemali. "Njihovo število upada in tudi njihovo vzdrževanje ni ravno v ponos," pravi Bill Badalato, ki je bil tudi producent Top Guna. "Računalniška grafika pa ni prišla v poštev." Nazadnje so našli primerno lokacijo v industrijski coni ob reki Columbia v državi Washington in iz nič zgradili vojaško bazo.

Za potapljače je izoliranost način življenja, so odkrili Tillman, Gooding in drugi igralci, ko so se učili potapljanja na civilnem Seattleškem potapljaškem inštitutu, ki ga vodi nekdanji potapljač vojne mornarice Bruce Banks. Banks in še nekateri drugi nekdanji mornariški častniki so pri Častnih možeh sodelovali kot svetovalci.

"Čeleli smo si doživeti to izkušnjo - biti v oblačilu, dihati zrak skozi cev, predati življenje v roke drugemu človeku. Ena najbolj srhljivih stvari je tema; voda je na določeni globini temna. Neverjetno, da jim kljub temu uspe delati."

Teitel dodaja: "Potapljači, posebej tisti z najvišjim činom, so elitni klub mornariške skupnosti. Drugi se klanjajo njihovim dejanjem. Na njih je nekaj "topgunovskega."

Tudi za Cubo je bilo potapljanje neznanski podvig: "Nikoli me ni mičila klavstrofobija, dokler se nisem znašel na dnu tiste reke. Nositi oblačilo je bilo, kot bi si na glavo poveznil stekleno posodo. Vidljivost ni bila prav dobra; vse ostalo je črno ali temno zeleno. Res se počutite utesnjeni."

A urjenje je bilo vredno truda. "Ko smo zaključevali snemanje prizorov pod vodo, sem bil v obleki že tolikokrat, da sem se privadil stotim kilogramom teže, okornosti, občutka omejenosti. Na vse skupaj sem skoraj lahko pozabil in se zabaval."

Cuba se je moral privaditi tudi hoje z umetno nogo. V neki nezgodi je bil Carl skoraj ob nogo, ki so mu jo kasneje morali amputirati. V pomoč je bil Cubi Carl sam, ki mu je svetoval tudi glede načina hoje. "Sprva sem se mislil opirati na eno nogo. Vendar tega Carl ne počne. Njegova drža je ponosna in kraljevska."

Po nesreči je moral Carl dokazati, da lahko kljub temu, da ne more uporabljati obeh nog,opravlja potapljaške dolžnosti in pri tem ne ogroža sopotapljačev.

Carl Brashear je bil na snemanju prisoten skoraj ves čas in je podoživel mnogo dogodkov, ki so oblikovali njegovo življenje in kariero, zaznamovano s pogumom, vztrajnostjo in častjo.

Ogled filma je bilo ganljivo in nepozabno doživetje za danes upokojenega mornarja, ki svoje življenje - in film, ki ga je navdihnilo - vidi kot pomembno, a preprosto sporočilo. "Ni greh, če te pobijejo na tla," pravi. "Greh je, če na tleh ostaneš. Če so tvoje sanje velike in če si z vsako poro prizadevaš, da bi jih uresničil, potem uspeš."

O igralcih

Robert De Niro (Billy Sunday) je kariero začel v The Wedding Party Briana De Palme leta 1969. V obsežni filmografiji najdemo filme Bang the Drum Down, Mean Street, The Last Tycoon, True Confessions, Falling in Love, Zgoba iz Bronxa, Nekoč je bilo v Ameriki, Brazil, Nedotakljivi, Srce angela, Polnočni skok, Povratni ogenj, Vročina, Oboževalec, Marvinova soba, Policaji, Dobri fantje, Kazino, Njeni tastari, Velika pričakovanja, Pasji dnevi, Jackie Brown, Analiza pa taka, Flawless, 15 Minutes, The King of Comedy, New York, New York, Sleepers, Jacknife, Stanley and Iris, We’re no Angels, This Boy’s Life, Mad Dog and Glory, Frankenstein, Boter 2 (oskar za stransko vlogo leta 1974), Pobesneli bik (oskar za glavno vlogo leta 1980); nominacije za oskarja so mu prinesli nastopi v Taksistu, Rtu strahu, Lovcu na jelene in Prebujanjih.

Njegov naslednji film bo The Score z Edwardom Nortonom, Marlonom Brandom in Angelo Bassett.

Kot režiser je debitiral leta 1993 z Zgodbo iz Bronxa. Posneli so ga pri njegovi produkcijski hiši Tribecca, v okviru katere so med drugim nastali še Thunderheart, Rt strahu, Mistress, Night and the City, The Night We Never Met, Faithful, Panther, Marvinova soba, Pasji dnevi.

Cuba Gooding Jr. (Carl Brashear) je dobitnik oskarja za stransko vlogo v Jerryju Maguireju. Med njegovimi filmi so še Fantje iz soseščine, Zbogom, sinko, Izbruh, Bolje ne bo nikoli, Čivljenje po življenju, Instinkt, Zadnji dobri možje, Chill Factor, A Murder of Crows, Gladiator, Judgement Night, Lightening Jack.
Letos ga bomo videli v Pearl Harborju.

Charlize Theron (Gwen) je nastopila v filmih 2 days in the Valley, That Thing You Do, Trial and Error, Reindeer Games, The Yards, The Legend of Beggar Vance, Sweet November, Waking Up in Reno, Zvezdniki, Hudičev advokat, Čena astronavta, Mogočni Joe Young, Hišni red.

O filmskih ustvarjalcih

George Tillman Jr. (režiser) si je prislužil pohvale kritikov za Soul Food, ki ga je režiral in zanj napisal scenarij.

V najstniških letih se je loteval eksperimentalnih videoprojektov. Za nek lokalni kabelski program je oblikoval oddajo Splice of Life. Film in video je študiral na univerzi Columbia. S tridesetnimutnim filmov Paula se je uveljavil kot ustvarjalec z izvirno vizijo, ki je spodbijala konvencije. Paula pripoveduje o 17-letni samohranilki, ki dela v restravraciji in navdihuje ljudi bolj kot vsakršen junak. Zanjo je dobil več nagrad.

Po uspehu Paule je napisal scenarij in režiral Scenes from the Soul. S producentom Robertom Teitelom sta zanj zbrala denar (150 tisoč dolarjev) pri različnih chicaških investitorjih. Po koncu snemanja, z vsega 400 dolarji v žepu, se je s Teitelom odpravil v Los Angeles, kjer sta ga prodala Savoy Pictures za milijon dolarjev.

Potem se je lotil pisanja Soul Food, kjer se je navdihoval pri lastnih izkušnjah iz otroštva. Čelel je prikazati zabavno, domiselno, odkritosrčno zgodbo o sodobni afro-ameriški družini. Kennetha Babyfacea Edmondsa je poprosil, naj zanjo napiše glasbo. Projekt je bil Babyfaceu tako všeč, da ga je predstavil Fox 2000 Pictures. Na podlagi tega sta Tillman in Teitel podpisala z njimi dveletno pogodbo.

Carl Brashear: njegova navdihujoča zgodba in neomajni duh sta v mornariških krogih legendarna. Je prvi Afro-Američan, ki si je prislužil najvišji vojaški potapljaški čin in to kljub invalidnosti.

Njegova borba, da bi se pridružil potapljačem v globokih vodah vojaške mornarice in dosegel najvišji čin, je zelo osebna. Rodil se je leta 1931 v Sonori v Kentuckyju. Mornarici se je pridružil leta 1948, pri 17-tih, istega leta, kot je predsednik Truman odpravil segregacijo v vojski. Čeprav si je želel prodreti naprej, je bil mladi mornar pri opravljanju dolžnosti omejen tako kot vsi temnopolti in Filipinci na delo v kuhinji. A ko se je seznanil s posebnostmi potapljanja v globokih morjih, se je Brashear odločil za ta poklic, kar je bilo za temnopoltega mornarja tistega časa nezaslišano.

Ko so ga sprejeli na Mornariško potapljaško šolo v Bayonnu v New Jerseyu, je moral preseči omejitve pomanjkljive izobrabe. Dejansko, čeprav ne po zakonu, ločen od ostalih, si je šele z vztrajnostjo in znanjem prislužil enakovreden položaj.

Njegova kariera potapljača mornarice je zavidanja vredna. Nadaljeval jo je tudi potem, ko je leta 1966 med dvigovanjem jedrske konice na Mediteranu ostal brez pol leve noge. Dobil je najvišji potapljaški čin in je eden med vsega sedmimi poklicnimi vojaki v zgodovini, ovekovečen v mornariških arhivih s 164 strani dolgim življenjepisom.