Moški ne jočejo

V odmaknjenem gorskem hotelu se skoraj dve desetletji po koncu jugoslovanskih vojn na terapevtski delavnici zberejo veterani različnih narodnosti in veroizpovedi, da bi se spopadli s travmatičnimi izkušnjami. A v naelektrenem ozračju, polnem predsodkov, nezaupanja, sovraštva in zamer, lahko vsaka nepremišljena beseda ali napačen pogled znova sprožita konflikt.

Film bosanskega režiserja, navdahnjen z resničnimi dogodki in posnet z vrhunskimi igralci z vseh koncev nekdanje države, je zgodba o tem, da moramo najprej oprostiti sebi, šele potem bomo lahko oprostili tudi drugim. Posebna nagrada žirije in nagrada Europa Cinemas v Karlovih Varih ter nagrada FIPRESCI na LIFFu.

Iz prve roke:
»Poleti 2010 sem se prijavil na delavnico, ki jo je mirovna organizacija ponudila vojnim veteranom iz nekdanje Jugoslavije. Prvotno sem nameraval izpeljati raziskavo, ki naj bi postala osnova za kratek dokumentarec. /…/ Mislil sem, da sem osebne izkušnje iz vojne že davno pustil za sabo, da je to poglavje mojega življenja zaprto. A delavnica me je popolnoma prevzela. Sedel sem z ljudmi, ki so dobesedno streljali drug na drugega. Oziroma, če sem bolj natančen, streljali smo drug na drugega. Prvotno nezaupanje in nelagodje sta se počasi spremenila v neobičajno vzdušje razumevanja in sočutja. Globoko zakopana čustva in nerešena vprašanja, ki sem jih nosil v sebi, so prihrumela na dan. Vse to je prispevalo k odločitvi, da o tem posnamem dolgometražni igrani film.«
– Alen Drljević

Portret avtorja:
Alen Drljević se je rodil leta 1968 v Sarajevu, kjer je študiral režijo na Akademiji scenskih umetnosti. Za diplomski film Prva plata (2005) je prejel nagrado UIP na Sarajevskem filmskem festivalu, nominacijo za nagrado Evropske filmske akademije in nagrado za najboljši kratki film v Motovunu. Njegov dokumentarec Karneval (2007) se je uvrstil v uradni program amsterdamskega festivala IDFA, v Trstu pa je osvojil nagrado občinstva. Kot asistent režije je Drljević med drugim sodeloval pri filmih Grbavica Jasmile Žbanić (zlati medved v Berlinu) in Gori (Gori vatra) Pjera Žalice.

Kritike:
»Film priča o izjemnem talentu vseh igralcev in rezultat je resnično srhljiv. Lučev in Isaković upodobita alfa-moška in igralca obvladujeta tudi film. A Hadžihafizbegovićeva živčnost, Lerova tiha jeza, predvsem pa občutljivost, ki jo pokaže celotna igralska zasedba, v film vnašajo ravnovesje in ga obvarujejo pred pretirano sentimentalnostjo – vsemu vpitju, petju, ognju, solzam in celo krvi navkljub. /…/ Drljević mojstrsko uporablja omejene, zaprte prostore, psihodrama kot filmsko sredstvo pa se izkaže ravno tako katarzična za gledalce kot za like – takšna pa je najbrž tudi za vse tiste veterane, ki jim je uspelo stopiti korak naprej in so se odločili soočiti s svojo temačno preteklostjo.«
– Vladan Petković, Cineuropa

»Skoraj dvajset let po uradnem koncu sovražnosti številni bivši borci še vedno niso pobegnili preteklosti – dejstvo, ki ga celovečerni prvenec Alena Drljevića razkrije s subtilnostjo in energijo. Film je nekakšna komorna drama, ki se odvrti kot 12 jeznih mož, če bi bili vsi moški krivi.«
– Ben Croll, Screen Daily

»Silovita drama o posledicah jugoslovanskih vojn raziskuje travmo, predsodke in krizo moškosti. /…/ Jedrnati scenarij /…/ je diskurziven, a nikoli didaktičen /…/. Moški ne jočejo ni le pronicljiva raziskava mehanizmov krivde in skupinske dinamike. Kot namiguje že naslov, gre tudi za kritiko kulture nepopustljivega mačizma /…/. Film prinaša tudi nemočno spoznanje, da čeprav je pogovor morda pomanjkljiva in včasih neučinkovita ali celo kontraproduktivna terapija za vojne travme, je to hkrati edina rešitev za moške, ki so morda preživeli, a se nikoli niso zares vrnili.«
– Jessica Kiang, Variety

»Bolj kot tradicionalna zgodba o moškem ali moških na poti k odrešitvi film prepriča kot razsvetljujoč pogled v kompleksni preplet toksične moškosti, etničnih razprtij in življenjskih travm, ki jih je povzročil in okrepil konflikt. /…/ Igra in fotografija sta večinoma skorajda dokumentarni, čeprav so v filmu nedvomno trenutki /…/, v katerih se Drljevićeva odločitev, da bo raje kot naturščike izbral najboljše lokalne igralce, resnično obrestuje.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Žirije so se dotaknili pristop, ki ne obsoja različnih stališč likov; sijajna igralska zasedba, ki tem likom vdahne življenje; univerzalnost tematike odpuščanja (ne le drugim, ampak tudi sebi) in njen pomen za prihodnost Evrope kot skupnosti; ter subtilen komentar o negativnih vidikih mačizma.«
– utemeljitev nagrade Europa Cinemas za najboljši evropski film, Karlovi Vari