Mati in hči

Režiserjeva misel

Na začetku ni bilo zapleta, samo medla ideja o dveh tujcih, ki hrepenita drug po drugem, in o tem, kako je to hrepenenje oblikovalo njun značaj. Film naj bi bil portret zapletenih čustev in prepletenih usod najprej dveh, nato treh žensk. Ne vem, kje se mi je to porodilo. Morda iz strahu vsakega starša, da bo nekoč zaradi bolezni ali nesreče ali nesporazumov ali podlosti izgubil otroka. Nekaj pa je bilo jasno - šel bom le tako daleč, koliko bodo dopuščala krila igralcev.

Ne vem, kako delajo igralci. Sam nisem nikoli igral ali študiral igre. Lahko si samo domišljam, kaj vse morajo narediti, da oblikujejo lik - z notranjimi pogovori, spoznanji, ki jim jih razkriva poglobitev v vlogo... Nič človeškega jim ne sme biti tuje.

Annette Bening govori o scenariju, o posledicah vsakega dejanja in o koreninah občutij tako jasno in odločno, da obstanem kot vkopan, ko skozi njena usta spoznavam like, ki sem jih pravzaprav jaz ustvaril, a jih očitno nisem nikoli dobro poznal. Najosupljivejši del procesa je odkrivanje, kakšen je posamičen lik v resnici, kako oživi, kako hodi, kako se oblači, kako se nasmehne... Kako recimo Annette najde čas za to? Skrbi za štiri otroke, ima kariero v gledališču, razvija druge filmske projekte, ima družino, starše, moža, sedi v svetu Filmske akademije in načrtuje pot v Iran. Poleg tega si mora vzeti tudi čas zase. Je Annette razmišljala o Karen, ko se je česala, ko je pobirala razmetane čevlje, ko je brisala otroške solze? Pravzaprav niti nočem vedeti, kako se je v njej rodila Karen in kako jo je popeljala na to izjemno čustveno pot. Ta Karen je njena in bolje je, da ne vem, iz katerega skritega kotička je prišla. Kot je bolje, da Naomi Watts ne sprašujem, kdo je njena Elizabeth. Najbolje je, da se mi sama pokaže in me očara.

Nekaj najbolj odbijajočega in prezira vrednega v filmskem poslu so stereotipi o igralcih. Da so nečimrni in nesamozavestni in muhasti in zahtevni. Nekateri so res. Tako kot so nekateri taksisti ali zdravniki ali delavci. Nihče pa ne govori na glas o tem, kaj vse zahtevamo od igralcev. Da se postavijo pred množico, se slečejo in za lik razgalijo vso svojo kožo, vso njeno lepoto in brazgotine, vonj, glivice, modrice, kurjo polt... Taka golota me obliva s srhom. Pogosto, ko igralci naredijo ali rečejo to, kar sem napisal, se umaknem v najglobljo senco za kamero in upam, da v tistem trenutku nihče ne bo pogledal proti meni in spoznal, da so vsi liki, ki sem jih oblikoval, tako podobni meni, da od sramu zardevam. Po njihovi zaslugi lahko uresničujem svoje sanje in živim tuja življenja. Kako pa naj bi se drugače naučil, kako je biti v tuji koži?

Kratka vsebina

Film pripoveduje o življenju in usodi treh žensk: Karen, ki je kot 14-letnica rodila in oddala hčer v posvojitev, vendar se še 37 let pozneje ne more sprijazniti s tem, njeni hčeri Elizabeth, ki goji zamero do neznane matere, vendar v želji, da bi življenje, ki se je začelo tako negotovo, trdno držala v rokah, zavije v usodno smer, ter Lucy, ki ne more imeti otrok, vendar si jih srčno želi. Rojstvo in materinstvo (ali nezmožnost materinstva) sta jih tako globoko zaznamovala, da se je okoli te osrednje točke oblikoval njihov značaj, njihov odnos do drugih, zlasti do moških, ves njihov pogled na svet. Medtem ko spremljamo njihovo življenje in spopadanje z notranjimi demoni, spremljamo tudi tri povsem različne moške, ki se z vprašanjem starševstva spoprijemajo na popolnoma različne načine.

Mati in hči je drama s srcem, dušo, bolečino in upanjem.