Mandžurski kandidat
Kaj bi si mislili, če bi nenadoma odkrili, da je nekdo šaril po vaših možganih in spreminjal vaše spomine? In vse to samo zato, da bi na mesto predsednika države spravil svojega človeka, ki ga ima v popolni oblasti? Najbrž bi se ustrašili in skušali odkriti, za kaj gre.
O zgodbi
Začelo se je v Kuvajtu pred operacijo Puščavski vihar, ko je izvidniška enota stotnika Marca padla v zasedo. Stotnik poskuša voditi obrambo, a je onesposobljen. Ko pride k sebi, se spomni le, da je enoto rešil narednik Shaw in da sta bila dva vojaka ubita. Ob vrnitvi v domovino predlaga narednika Shawa za Častno medaljo kongresa, ki jo le-ta tudi dobi.
Nekaj let kasneje zdaj major Marco še vedno dela v vojski, narednik Shaw pa se je začel vzpenjati po politični lestvici in je postal kandidat za podpredsednika na prihajajočih volitvah. Marco vse pogosteje sanja čudne sanje, v katerih so dogodki iz Kuvajta drugačni, kot se jih spominja in tudi narednik Shaw je imel v njih drugačno vlogo.
Marco počasi razkrije, kaj se je v Kuvajtu res dogajalo in kdo stoji za tem. S svojimi strahovi se najprej obrne na svoje nadrejene, ki mu ukažejo, naj na vse skupaj pozabi in jemlje še več zdravil. Zato za pomoč prosi senatorja Jordana, ki se sooči z Raymondom Shawjem in njegovo oblastno materjo, senatorko Eleanor Prentiss Shaw. To soočenje ga stane življenja.
Marco poskuša preprečiti, da bi bil Raymond Shaw izvoljen, ker ga ima nekdo očitno popolnoma v oblasti. Pa mu bo uspelo?
O produkciji
Zgodba temelji na romanu Richarda Condona in filmu z istim naslovom iz leta 1962, v katerem je vlogo Bena Marca igral Frank Sinatra. Zgodba je posodobljena, upošteva najnovejše dosežke tehnologije in znanosti, hkrati pa je obdržala svojo človečnost in pokazala, da so zlorabe oblasti še kako možne, če se jim nihče ne postavi po robu...
Snemanje je potekalo na različnih lokacijah, predvsem pa v New Yorku in Washingtonu. Bitko v puščavi so morali posneti kar doma, ker seveda snemanje v Kuvajtu ni prišlo v poštev.
Sodelavci se strinjajo, da je bilo snemanje precej naporno, vse pa je pokonci držala vodilna ideja tega filma, da srčnost premaga vse ovire.
O igralcih
Denzel Washington (Bennet Marco) je priznan igralec in dvakratni oskarjevec. Igral je v filmih Power Sidneyja Lumeta, Cry Freedom Richarda Attenborougha, Glory Eda Zwicka, za katerega je dobil oskarja, Philadelphia Jonathana Demma, Courage Under Fire Eda Zwicka, Malcolm X Spika Leeja, Training Day Antoina Fuqua, za katerega je dobil drugega oskarja in še v številnih drugih znanih in uspešnih filmih. Ima prav tako uspešno gledališko kariero, v kateri si je priigral tudi nekaj tonyjev.
Liev Schreiber (Raymond Shaw) velja za enega najboljših igralcev svoje generacije. Nastopil je v filmih The Sum of all Fears, Kate & Leopold, Hamlet, The Hurricane, Sphere, Scream, Scream 2, Scream 3, Ransom, prav tako pa tudi v številnih neodvisnih filmih. Trenutno režira svoj prvi film za Warner Bros.
Meryl Streep (Eleanor P. Shaw) je ena najboljših igralk na svetu, prejemnica dveh oskarjev in lastnica rekorda s 13 nominacijami za oskarja. Poleg dela v gledališču in na TV je nastopila v filmih Julia, The Deer Hunter, Manhattan, Kramer vs. Kramer (prvi oskar), The French Lieutenant's Woman, Sophie's Choice (drugi oskar), Silkwood, Out of Africa, Postcards from the Edge, The Bridges of Madison County, The Hours in številnih drugih.
Kimberly Elise (Rosie) se v svetu filma šele vzpenja. Prvič je opozorila nase z vlogo v filmu Beloved, kjer je igrala hčerko Oprah Winfrey. Pojavila pa se je še v filmih John Q., Set It Off in Bait, ter v nekaj TV produkcijah, za katere je bila nagrajena.
Jon Voight (senator Jordan) uspešno nastopa v gledališču, na TV in pri filmu. Še vedno je najbolj znan po vlogi v filmu Midnight Cowboy in filmu Coming Home, ki mu je prinesel oskarja. Nastopil pa je tudi v filmih Holes, Ali, Pearl Harbor, Lara Croft, The Tomb Raider, Mission: Impossible, Enemy of the State, Anaconda, The Rainmaker, Deliverance, Runaway Train, Odessa file, The Champ in številnih drugih.
Vera Farmiga (Jocelyn Jordan) nastopa predvsem v gledališču in na TV. Vloga v neodvisnem filmu Down to the Bone ji je prinesla nagrado na festivalu Sundance, nastopila pa je tudi v neodvisnem filmu Love in the Time of Money ter filmih Dummy in 15 Minutes.
O ustvarjalcih
Jonathan Demme (režija) ima za seboj že 18 celovečernih filmov, med njimi The Agronomist, The Truth About Charlie, Beloved, The Silence of the Lambs (oskar za režijo), Philadelphia. Dvakrat je bil nominiran za oskarja za režijo, njegovi filmi pa so si skupaj prislužili 20 nominacij. Ima svoje produkcijsko podjetje Clinica Estetico, preko katerega tudi veliko producira. Posnel je številne dokumentarne in glasbene koncertne filme.
Daniel Pyne (scenarij) je avtor scenarije za filme The Sum of All Fears, Any Given Sunday, Pacific Heights, White Sands in Doc Hollywood. Trenutno poučuje scenaristiko na filmski šoli kalifornijske univerze.
Dean Gorgaris (scenarij) je Newyorčan, ki se je po diplomi iz politologije povsem posvetil pisanju. Njegova najbolj znana scenarija sta Lara Croft Tomb Raider: The Cradle of Life in Paycheck.
Tak Fujimoto (direktor fotografije) je v svoji 30-letni karieri sodeloval pri številnih priznanih in uspešnih filmih. Veliko je delal z Jonathanom Demmom, med drugim pri filmih Caged Heath, Melvin and Howard, The Silence of the Lambs, Beloved in Philadelphia. Med drugimi naslovi pa so še Badlands, Death Race 2000, Pretty in Pink, Ferris Bueller's Day Off, Grumpier Old Men, Cocoon: The Return, Signs, Sixth Sense in številni drugi.
Komentarji
Ja sam res! Film je res dobr
Jap bogo res je
Ta film sm si na žalost ogledu že na divixu, ka bi blo bol gledat u kinu, ka je film res dobr. Denzel se že spet ful dobr uživi u vlogo, pa je res film res dobr. Sj sami dobr veste: "ker film pa od denzla ni dobr"
ej stari, to je p akr neki
K sm šla gledat ta fil sm prčakvala akcijo in res hitro dogajanje. film je ful dobr, razn to da se mau vleče.drgač se pa denzel res vživi v vlogo in zažge v nulo.on je car!!!
Alamut: mojstrsko obračanje mojstrskega originala iz leta 1962. Mandžurijski kandidat je že leta 1962 izgledal tako, kot da bi ga napisal Vladimir Bartol. Nič čudnega, da leta 2004 izgleda še bolje. Še bolj sveže, klavstrofobično, srhljivo, preroško in grozljivo. Divje realistično in tako, da človeku zastane dih. Da ne more verjeti kaj vidi. Da se vrne na Alamut, kjer zloglasni Hasan Ibn Saba uri svoje poklicne morilce. Svoje zveste borce, ki so v zameno za raj pripravljeni umreti. Ki izpolnijo vse njegove ukaze. Tudi tistega, ki se glasi: 'Ubijaj!' In če je veliki Saba uporabljal hašiš ter se skliceval na Alaha, je jasno, da bodo tisoč let kasneje, v času zalivske vojne v Iraku, uporabljali pranje možganov. Posebno metodo hipnoze, ki jo je na ameriških vojakih izvajal mefistovski doktor Atticus Noyle. Glavno orožje podjetja The Manchurian Global, podjetja, ki premore več kapitala od evropske unije. In če je leta 1962 počil Frank Sinatra, sedaj poči Denzel Washington, pošteni major Ben Marco, ki ga tlačijo nočne more. Srhljivi spomini na resnico, ki so jo zabrisali z lažjo. Vse tja do njegovega soborca Raymonda Shawa (Liev Schrieber), ki kani po navodilih svoje incestoidne matere Eleanor (Meryl Streep) postati ameriški podpredsednik. In že smo pri mlademu Georgeu Bushu, ki mi je bil vedno sumljiv. Ki se mi je vedno zdel kot speči agent Osame bin Ladna. Agent, ki čaka na šifro, se aktivira in izpolni ukaz. In ne pozabite, Alamut je napisal Slovenec.
Zakaj bi tvegali spopad, ko pa se lahko oblast prevzame tudi po mirni poti, s spretno manipulacijo sistema in s "krtom", torej človekom, ki se zna s pretvarjanjem zavihteti na vrh, ter od tam nagraditi svoje sponzorje. V času vedno večjega tehnološkega napredka in vpliva medijev na javno prepričanje, je rimejk romana Richarda Condona Mandžurski kandidat, o prevzemu oblasti s spečim agentom, bolj aktualen in strašljiv, kot kadarkoli poprej. Mandžurski kandidat je eden tistih filmov, kjer gledalec najprej samo zamahne z roko in se hahlja ameriški obsedenosti ustvarjanja takih teorij zarote. Toda bolj ko se film bliža koncu, bolj se poraja dvom, ki sprašuje: "Kaj pa, če je vse res?" Morda so bili speči agenti (ljudje, ki so jim oprali možgane in tako kot povsem običajni državljani čakajo na ukaze) pred nekaj desetletji zgolj domena znanstvene fantastike ali pa kakšnih vohunskih filmov, toda človeštvo je medtem že toliko napredovala, da verjetno res ni več daleč dan, ko bo mogoče manipulirati človeške misli. Toda po drugi strani, se je potrebno vprašati, če je kaj takega sploh vredno truda? V času kapitalistične demokraciji je namreč računica precej lažja: korporacija denarno podpre predsedniškega kandidata, slednji s pomočjo medijev zmanipulira javno mnenje in postane predsednik, v zahvalo korporaciji dovoli, da mu spiše del gospodarskega programa, ki seveda z velikimi obrestmi vrne ves vloženi denar za kampanjo. Zakaj bi se torej mučili z raznimi čipi, injekcijami, pranji možganov in podobno šaro? In prav zaradi tega Mandžurski kandidat nikoli ne preseže ravni teorije zarote, saj je preprosto preveč kompliciran, sicer resda zanimiv, pa vendar nerealen. Toda tisto, kar je zares srhljivo pri celi stvari so konkretne navezave na trenutna dogajanja v Ameriki, pa ne mislim zgolj na to, da se mali Bush dejansko obnaša kot speči agent, ki so mu pri obdelavi spražili nekaj možganskih celic preveč. Še bolj grozljivo je spoznanje, ki je prišlo z nedavnimi predsedniškimi volitvami in ki kaže na to, da so Američani zavoljo "moralnosti" in obljub o varnosti, pripravljeni vnovič izvoliti človeka, ki jih je na veliko zavajal in to celo moral priznati. Očitno bi Američani izvolili celo nekoga, za katerega bi se vedelo, da je speči agent, če bi le znal tako spretno manipulirati javno mnenje, kot je to prikazano v Mandžurskem kandidatu. Še ena zanimiva dilema je vzpostavljena na nivoju ambiciozne senatorke, ki je zavoljo velikopoteznih načrtov pripravljena žrtvovati tudi lastnega sina, četudi s zdi, da za tem tiči predvsem njena obsesivna materinska ljubezen, zaradi katere je tako prizadela sina, da jo je bil ta pripravljen zapustiti, ona pa ga je zopet priklenila nase, četudi s podpisom pakta s hudičem. Meryl Streep tako s kompleksnostjo svojega lika skoraj ukrade zgodbo Denzelu Washingtonu, a je slednji zato toliko bolj močan predvsem v prikazovanju dileme svojega lika, ki išče resnico, a se ne zaveda, kako zelo zapletena je ta resnica. Zelo zanimiv preobrat, kjer postne jasno, da nič v filmu ni zgolj naključje, pa je tudi točka, kjer se film povsem oddalji od realnosti, saj tako zelo zapletene stvari v življenju preprosto ne delujejo, ali pa vsaj niso potrebne, če so ljudje pripravljeni spregledati še tako velike laži in sprenevedanja, kot to počnejo Američani. Slednje bi verjetno lažje prepričali, da ima speči agent več podobnosti z vojnim veteranom Johnom Kerryjem (glede na očitke o njegovi strašni liberalnosti so ga verjetno obdelali kar Vietkongovci), kot pa z malim Bushem, ki po lastnih besedah sedi v svoji pisarni, nenehno z vojno v mislih. Mandžurski kandidat zaradi dobre igralske zasedbe in klavstofobične atmosfere prepriča predvsem kot triler, a zaradi prevelike zapletenosti ostaja na nivoju teorije zarote, ki lahko služi le kot tragičen simbol srhljive realnosti, v kateri živimo. Lep živopisan pozdrav :-)
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Bi reku, da je film vreden ogleda. Denzel se zaplete v politiko. Zraven dobiš še priokus kako so se moral počutit vsi ameriški vojni heroji (medalja res ne pomen nč če gre mozk baj baj) :) Drgač pa definitivno pohvale na sami ideji :)