Madagaskar 2 (podnapisi)

Izvedba slovenske sinhronizacije:

O zgodbi

V težko pričakovanem nadaljevanju uspešnice Madagaskar, v kateri se lev Aleš, zebra Martin, povodni konj Slavka, žirafa Milko in četica vojaško organiziranih pingvinov znajdejo na Madagaskarju, se junaki zdaj odločijo, da so bili dovolj dolgo na dopustu in da je čas, da se vrnejo v New York. Pingvini mojstrsko (no, ja, recimo temu tako) popravijo staro strmoglavljeno letalo in vsa družba, skupaj s kraljem Julijem, ki hoče osvajati nove dežele, in njegovo desno roko Maretom odleti z otoškega raja. Načrt je tako nor, da je skoraj izvedljiv, a seveda ne gre vse kot po maslu. V zraku ostanejo samo tako dolgo, da preletijo morsko ožino do najbolj divje celine na svetu - Afrike. Tam v živalskem vrtu vzgojena druščina prvič sreča svoje na svobodi živeče sorodnike ... nekdo med njimi celo dobesedno. Izkaže se, da je letalo strmoglavilo ravno v rezervatu, od koder so že dolgo tega lovci odpeljali malega levčka Aleša.

O produkciji

Po izjemnem uspehu Madagaskarja, ki je avtorje sicer izjemno razveselil, ne pa tudi presenetil, je bilo jasno, da bo nekega dne na platna prišlo njegovo nadaljevanje. Pravzaprav so o drugem filmu začeli razmišljati še preden je prvi film osvojil srca gledalcev. Ko so ustvarjalci filma potovali na evropsko premiero, so že na letalu začeli sestavljati drugo zgodbo, ki nadaljuje temo "ribe na suhem", čeprav se živali iz živalskega vrta znajdejo v Afriki, kamor naj bi sodile in kjer naj bi se počutile najbolje.

V srcu filma je Aleševa zgodba. Lev končno spozna svoja prava starša, ki pa sta povsem drugačna od njega. Aleš je kralj New Yorka, zabavljač in nastopač, zvezda ... to pa niso veščine in vrline, ki ti v afriških savanah kaj dosti koristijo. Osrednjo zgodbo pa podpira in dopolnjuje kopica dodatnih. Martin, ki si je vedno želel živeti v čredi, jo zdaj najde. Ampak ... vse zebre so do pike (bolje rečeno do črte) take kot on. Slavka, ki je že pred prihodom v Afriko razmišljala, da bi bil čas za resno zvezo, je odkrila pravega kandidata, ki bi ji lahko uresničil to željo. Milku se ponudi idealna služba, postane namreč savanski padar, poleg tega pa začne očitneje kazati, kakšna čustva goji do Slavke. Seveda je malce prepozen, kjer je bohotno lepotico očaral že nekdo drug.  Čisto svoji zgodbi, ki se duhovito prepletata z ostalimi, pa imajo tudi pingvini in kralj Julij, ki vse do konca filma še vedno misli, da so res pristali v New Yorku, in je malce razočaran nad tem, kakšna zanemarjena luknja je tako opevano in hvaljeno mesto.

Vsaka od zgodb ima globlje sporočilo. Aleševa govori o razlikah in sprejemanju drugačnosti, o prilagajanju in razumevanju drugih kultur. Martinova je ravno nasprotna, sprijazniti se mora s podobnostjo in z dejstvom, da, čeprav je vsako bitje edinstveno, le ni tako zelo edinstveno, kot si nekateri domišljajo. Čeprav se mu uresniči želja, da bi bil med gručo enakih frajerjev, kot je sam, nazadnje le spozna, da so razlike med nami tisto, kar bogati skupino. Milko v skrajnem hipohonderskem trenutku v sebi odkrije pogum, za katerega sploh ni vedel, da se skriva v njem. Slavka pa se sooča z značilno žensko dilemo - kateri je pravi. Je to očarljivi, zapeljivi, neskončno privlačni lomilec src, ki je na prvi pogled skoraj božji dar vsaki zaobljeni dami njene vrste? Ali pa bi bilo mogoče bolje pozabiti na predstave, ki si jih vsako dekle ustvari o princu iz svojih sanj, in pogledati malo širše, morda upoštevati koga, ki na videz ni zapeljivec, ob katerem se ti zašibijo kolena, ampak te zares ljubi?

V tokratnem filmu vidimo tudi nekaj utrinkov iz otroštva naših glavnih junakov. Za nekaj besed, ki jih spregovorita mali Aleš in mala Slavka, so uporabili kar njuna otroka. In ker pri otrocih nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, so bili tehniki pripravljeni in so snemali vse, tudi vmesne komentarje, stokanje in še kaj, kar se je slišalo iz tonske kabine. Stillerjev sin Quinlan ni bil vajen visokega stola, na katerem sedijo igralci, ni mu bilo prijetno, zato je začel najprej cmihati, nato jokati in klicati očka. No, zdaj veste, kdaj so posneli stoke in tarnanje malega Aleša. Ne med samim snemanjem ampak medtem, ko se je fantič pritoževal in klical očka. Malo Slavko pa je odigrala Jadina hčerka Willow, ki je že dovolj velika punca, da se je znala zabavati in med snemanjem njenega besedila je bilo v studiu slišali veliko smeha.

Da so ustvarjalci ujeli pravi duh Afrike, so odšli na safari. Nekaj dni so se vozili po planjavah s džipi in spali v šotorih. Vsrkavali so zvoke in podobe, ki so se jim ponujale pred očmi. Mogočnost neba, ravnino zemlje, zebre, ki se v sončnem zahodu kot silhuete sprehajajo po savani, raznovrstnost živali ob napajališču ... Za razliko od prvega Madagaskarja, kjer smo junake videli obdane z bujno džunglo, jih tokrat vidimo v odprtem prostoru, na ravnici, kjer imaš občutek, da lahko vidiš do konca sveta in še naprej.

Po skoraj 30 milijonih opravljenih ur dela na računalniku, je Madagaskar 2 končno pripravljen, da obiskovalce kina in ljubitelje risank nasmeji, malce pouči in jih za poldrugo uro popelje v čarobni svet prvinske Afrike, od koder niso prišli samo naši junaki, temveč nenazadnje tudi človek.