Ljubljana je ljubljena

i say ojoj. mislim.. igra tipično slovenska, tu mač tu mač gledališka.. zgodba? ?! no ja. preveč ljudi, preveč zgodb, da bi se te kakšna dotaknila. preveč, da bi jih človek sploh povezal. kakšno uro predolg. predvsem pa predrag, glede na to kok se vleče.. maska super, kostumi tud, pa muzika je the best.. sam ojoj no.. če bi bil kako uro krajši, bi še bil za prežvečit, no. sicer pa ne priporočam. slovenski film k hoče bit artističen.. nein, danke.

Ta film je metanje denarja stran. zadnjo uro sem razmišljala, da bi šla kar ven, pa sem raje zaspala.

Za razliko od kolegice zgoraj sem pol ure pred koncem šel ven iz dvorane in mi ni žal... Morda sem premlad, da bi razumel poanto, ampak občutek imam da se nam bo Klopčič še dolgo po smrti iz pekla smejal, kako nas je nategnil

grozljivo! Kaj takega pa Klopčiču ki je ustvaril kar nekaj zanimivih filmov res ni bilo treba posnet. Scenarij nima ne repa ne glave. V filmu je pa edina kvaliteta kamera in odlična scenografija. Tudi igra igralcev sploh tistih mladih z manjšimi vlogami je odlična in še zdaleč ni gledališka kot je omenil nekdo prej.

no , ker želim podpirat slovenski film in vsekakor obožujem kino, grem če le morem na vsako predstavo, ki me pritegne, tako sem naletel na ta film, ni mi všeč prebrat v naprej o čem se gre, ker želim film razumet. Film mi da poleg že naštetih občutkov tudi ta, da so avtorji "kracali" scenarij pod vplivom kakšnih opojnih substanc, ni ne repa ne glave,vedno isto slo sranje, mislim da je nekaj hudo narobe z AGRTF, mačka je bila najbolj spontana igralka...rdeči, črni, tito, sex, ... smejal sem se poceni poeziji v filmu, če je to umetnost, je to najslabša kar sem zasledil...bljack

Katastrofa. Bil je čas Karoline Žašler, Dediščine in še česa... super filmi. Tokrat je čisto prolupal. Tipična slo realnost : manj kot je razumljivo, zafilozofirano in abstraktno, bolj je kao nobl', ker navadni filmoljupci tega ne zastopimo. Čas, ki ga opisuje mi je popolnoma razumljiv, vendar zgodbo razume le on, kaj je želel povedat z belo sobo na koncu, ne vem. Je čas kot Zafranovićeva Okupacija v 26 sl, ali Pad Italije ali Zadarski memento, vendar je to tipično slo zamorjeno. Scenarij:KATASTROFA! Kdo še sploh tako govori? Škoda Barbare, ki je bila super, Bibič in Mežanka sploh! In pol se čudiš, da ljudje gledajo Đurota: dovolj prostora za smeh, za razmišljanje, npr. Kajmak ima neko formo in poleg tega: naredil je inkaso na Đurovo zadovoljstvo in naše dobro počutje. Vendar če ti denar dajo in ni potrebno polagat račune, kako se vloženo vrača, rata takšnale reč.

Kaj vam pa je? Ta zgodba temelji na zgodovini. Avtor je itak povedal, da v tem filmu ON izraža ljubezen do Ljubljane in to očitno na svoj način.

Vrnitev legende. Ljubljana je ljubljena, sicer slovenska inačica japonske klasike Cesarstvo čutil, kjer žensko igra Iva Krajnc, moškega pa Igor Samobor, izgleda točno tako kot delo režiserja, ki se po skoraj dvajsetih letih vrne iz penizije. Kot delo režiserja, ki je bil nekoč velika zvezda. Režiserja, ki ima za sabo Cvetje v jeseni, Sedmino, Na papirnatih avionih in Strah. Režiserja, ki si je po dolgem času zaželel novega filma. In seveda režiserja, ki se je odločil, da bo namesto filma posnel umetniško delo, se poklonil prijatelju Rudiju Šeligu, stoletnici slovenskega filma in petinšestdesetletnic i osvobojene Ljubljane. In Ljubljana je ljubljena je tipični slovenski film, ki so jih v osemdesetih in skozi cela devetdeseta delali kot po tekočem traku. Tipično slovensko filozofiranje brez prave poante, tipični slovenski dolgčas brez adrenalina in tipične igralske kreacije brez energije. Pač film, ki se pokloni Ljubljani pred, med in po okupaciji. Film, ki Ljubljani povrne ugled, katerega je uničila Šterkova Ljubljana. Film, ki nam skuša reči, da je bila Ljubljana tudi med vojno vedno za žur. Film, ki dve rundi dolguje Kavarni Astorii. In seveda film, ki ga vseskozi rešujejo tri ženske. Zelo privlačna mladenka Iva Krajnc, ki se zaljubi v italijanskega vojaka. Simpatična Barbara Cerar, ki svoje grehe plača s hojo po kolenih okoli Prešernovega spomenika. In fatalno seksi ter pohotna cipa Nataša Barbara Gračner, ki polovico filma okoli skače zgoraj brez. Tri velike vloge treh odličnih igralk, ki se jih ne bi branil prav noben slovenski film in tri ženske, ki bi kot za šalo rešile celo mizerno Šterkovo Ljubljano. Ali kot pravi Gračnerjeva: »Okoli sebe vidim samo fuk.« Prav imate, Matjaž Klopčič je posnel film, v katerem naše glavno mesto osvobodijo ženske in film, kjer igrajo vsi razen Milene Zupančič, njegove muze iz Cvetja v jeseni. Jasno, Polde Bibič ja namreč predebel, da bi lahko po tolikih letih zanj še enkrat umrla.