Kolosej
Film distribucije Ljubljanski kinematografi

Ljubezen je v zraku

romantična komedija
Na sporedu od: 29.6.2006, Kolosej Ljubljana
1h 43min / 103min
Leto: 2005
Država: Francija
Scenarij: Rémi Bezançon
Režija: Rémi Bezançon
Yann, strokovnjak za varnost pri veliki letalski firmi, ima veliko težavo: panično ga je namreč strah letenja. Do svoje travme sicer goji čisto humoren odnos - prav tako do trpke bilance svojih ljubezenskih zvez, ki so propadle prav zaradi njegove fobije. A moral se bo odločiti: ali bo premagal svoje demone in se sprijaznil s tem, da odraste, ali pa požene svoje življenje v zrak.

Zgodba

Yann Kerbec kot strokovnjak za varnost pri veliki letalski firmi na simulatorju testira, kakšne so sposobnosti pilotov za varno letenje v ekstremnih situacijah. Vendar ima Yann veliko težavo: panično ga je namreč strah letenja. Ta njegov strah, povezan z rojstnimi okoliščinami, mu je v mladosti onemogočil, da bi šel za izvoljenko svojega srca na kraj sveta.

Danes je Yann star trideset let. Z nostalgijo in s humorjem nam razgrinja svojo travmo in dela trpko bilanco svojih ljubezenskih zvez, ki so propadle zaradi njegove fobije. Medtem ko se trudi po eni strani, da bi izboljšal varnost zračnih poletov, in po drugi, da bi usmeril svoje vetrnjaško ljubezensko življenje v bolj mirne vode, se znajde na razpotju: ali bo premagal svoje demone in se sprijaznil s tem, da odraste, ali pa požene svoje življenje v zrak.

O filmski ekipi

Francoski režiser mlajše generacije Rémi Bezançon je do svojega dolgometražnega prveneca Ma vie en l'air posnel tri kratkometražne filme - Little Italie, Vikings, Paraboles - zadnja dva skupaj s producentko Isabell Grellat, ki mu je tudi dala idejo za celovečerec, rekoč: "Govôri o sebi".

Tako je kot scenarist zgodbo zapletel okoli ene svojih lastnih fobij - strahu pred letenjem (pravi, da pred vsakim poletom poje kup tablet, če pa še ne zaspi, si pomaga še z alkoholom...) - in sicer se je s komičnega zornega kota spraševal, kakšen vpliv lahko ima ta panični strah na ljubezensko življenje. Seveda ga je povezal s strahom pred odraščanjem.

Yann Kerbec (Vincent Elbaz) - pripovedovalec zgodbe - je pomanjkljivo prilagojen na življenje: neodločen je, ne zmore naprej, ker je ujet v mrežo lastnih protislovij. Je hkrati zelo na tleh in v oblakih, hkrati poln obsesij in idealov. Človeka vedno fascinira tisto, česar se boji. Letala Yanna neskončno privlačijo, zato svoj strah premaguje tako, da se izjemno predano posveča svojemu poklicu inštruktorja za zračno varnost. V zasebnem življenju pa se Yann Kerbec v glavnem z okoljem teže sporazumeva: kot otrok (Sasha Alliel ) brez besed posluša očetove (Tom Novembre) monologe; Charlotti (Elsa Kikoďne), svoji veliki mladostni ljubezni, ki se tedaj ni razcvetela zaradi njegovega strahu pred letenjem, ne zmore reči ne; z najboljšim prijateljem Ludovicom (Gilles Lellouche), s katerim že od rane mladosti dalje skupaj marsikaj ušpičita in si privoščita marsikatero razposajenost in tudi razpuščenost, se vse večkrat pogovarja kot gluhi z gluhim; neroden je z Alice (Marion Cotillard), prijazno in čedno sosedo, na katero se zelo naveže - uspe ji zgolj prek zaprtih vrat povedati, da jo ljubi...

Vendar glavni režiserjev namen, kot pravi, ni bil portret enega samega lika, temveč širši pogled na neko generacijo - njegovo namreč. Generacijo, ki je zlasti nagnjena k temu, da se otepa odgovornosti, dolžnosti in obvez - skratka vsega, kar spada k odraslosti. Želel je narediti romantično komedijo na preprosti temi ljubezni in prijateljstva.

Vanju pa je spretno vpletel še več drugih tem: odnos med očetom in sinom (ki je tudi sicer njegova priljubljena tema, saj se je loteva že v vseh treh svojih kratkometražnih filmih), ki se materializira prek ford mustanga 1967, ki ga Yann podeduje od svojega očeta. Vsakič, ko sede vanj, se mu neizogibno vzbudi spomin na preteklost. Dokler se ne odloči, da bo gledal na cesto drugače...

Zelo posrečeno in duhovito (tudi s pomočjo podob in izrazoslovja iz živalskega sveta) je prikazan problem sobivanja, ko pri Yannu več let na kanapeju sredi dnevne sobe "tabori" prijatelj Ludo, ki si ga je režiser zamislil kot vzorčnega "kul tipa" in v njem združil lastnosti več svojih prijateljev. Ko se k Yannu vseli njegova prva ljubezen Charlotte, in brez predsodkov naredi po njegovem stanovanju čistko (zamenja tudi kanape), se prijatelja spreta.

Generacijski pridih imajo tudi scene s stripi. Ko Yann odnese v smeti svojo zbirko Adama Strangea, ki je poznan večini 30 - 40-letnikov, naj bi to pomenilo, da je presegel neko mejo, vendar je težava v tem, da je pobuda za to prišla od Charlotte. Sam tega tedaj še ni bil pripravljen storiti. Z žensko, ki prijatelju vrže stran Strangea, pa je treba takoj prekiniti.

Utelešenje tipične ženske iz te generacije je po mnenju režiserja Alice: neodvisna in odločna, še malce sanjava, vendar strašansko bistra. Dela na radiu, kjer vodi oddajo z nasveti ljudem, ki so v ljubezenskih stiskah, medtem ko sama živi v veliki čustveni zmedi. Tudi ona je polna protislovij: naravna in glamurozna obenem, spontana in skrivnostna. Takoj ugotovi človekove šibke točke in ga prisili, da se sooči z njimi.

Če jo bo Yann hotel osvojiti, bo moral biti tisto, kar v resnici je.

Rémi Bezançon v filmu ničesar ni prepustil naključju. Vse je tako ali drugače povezano z njegovim lastnim življenjem, vključno z imeni likov. Bruno Castelot (Didier Bezace), na primer, pilot v zrelih letih, ki večkrat (duhovito) neuspešno poskuša opraviti test varnega letenja pri Yannu in s katerim človek za nič na svetu ne bi želel leteti (sploh pa ne na Tahiti), je dobil ime po režiserjevem bančniku, ki se mu je Bezançon želel na ta način rahlo podlo maščevati...

Kot scenarist je Bezançon med drugim poskrbel tudi za to, da so številke, o katerih govori s statističnimi podatki obsedeni Yann, verodostojne in dajo gledalcu misliti - kot recimo podatek, da imamo devetkrat več možnosti, da umremo v dvigalu kot v letalu...

Studiozno se je posvetil letalskim podrobnostim - od izrazoslovja do tehnikalij - še toliko bolj, ker so morali simulator letenja improvizirati kar v studiu: po 11. septembru iz varnostnih razlogov namreč ni več mogoče snemati v resničnih simulatorjih.

Kot pravijo kritiki (Télérama, Ciné Live, Rolling Stone), je režiserju uspelo ustvariti svežo in ganljivo prispodobo o tridesetletnikih, ki jih hromi misel na to, da bi odrasli. Domiselno in napeto izpeljano dogajanje, skrbno dodelani in iskrivi dialogi, komične peripetije in zapleti, sijajna igralska zasedba so odlike, ki jih najbolj poudarjajo.

Komentarji

1.7. 2006 ob 11:17 zvezdica

Še ena iz vrste komedij, pri kateri mi je najbolj všeč to da ni amerikanizirana. Notr full enih dobrih for pa pravil kako srečat svojo sanjsko žensko in potem z njo shajat:) Se splača pogledat res!!! Škoda k ni mal več reklame za ta film, bi bil kr uspešnica

— navdušen
4.7. 2006 ob 13:09 zvezdica

Vizija in polet ljubezni obstaja, pa četudi ni gladek in brezhiben kot bi to pričakovali. Ljubezen do (delovnih) poletov je komplementarna konverzija. Če uspe eno, uspe drugo, lahko pa ne eno in ne drugo. Vprašanje 'kaj če' je polno naključij. Polno navidez stranskih, nepomembnih in delnih (fragmentarnih) zgodb kot da bi se vedno znova nekaj zalomilo tudi v jeziku. Film je ves čas v tem dvojnem precepu. A pomemben je varen pristanek, zato se glavni junak usposobi za kontrolo varnosti. Videti je, da z vsem znanjem in veščinami lahko ob vsaj relativno ugodnih okoliščinah dosežemo sanjski cilj, ne da bi imeli občutek, da se bodo vse znane banalnosti bolj ali manj ponavljale, da bi vse bistveno že doživeli, čeprav si tega nismo priznali. To je res le tedaj, če si ne pustiš drugačnega pretoka. V filmu Ljubezen v zraku je kopilot povabljen krmariti polet kolega, da bi dosegel svoj cilj kot (po)potnik. Vsak polet je v bistvu polet v prihodnost, je polet za vzpostavitev ali ohranitev nove zveze, odnosa. Vsak polet je tudi polet prek časovne črte, včasih v brezčasje, drugič se zdi, da v brezpotje. Pri vsakem so tudi določene napake, včasih začetniške-abecedne, včasih kompleksne. Toda v njih si objet od matere kot otrok, objet si od kozmosa kot odrastel in moliš k Bogu za uspeh. Še več: sam si ta molitev, ker letiš prek mnogih nevarnosti in če nisi usmerjen k reševanju problema ne vprašuješ nadzavednega, svoj alterego. Šele danes mi je dal ta film-predstava to, kar sem ga vprašal včeraj in šele jutri bom pokazal tisto, kar sem se od njega naučil že danes.

— Bogomir Novak
4.7. 2006 ob 15:32

ja se strinjam s tabo, da je dobr ker ni amerikaniziran film, ampak ga potem amerikanizirajo (vsaj malo) naši vrli prevajalci. Ko sem prvič prebral naslov filma sm res mislu da gre za eno ameriško bedarijo, seveda sem najprej pomislil na popevko (Love is in the air) ampak ko sem prebral francoski naslov sem se vprašal le ZAKAJ PONOVNO SPREMINJATI NASLOVE??? La vie en l'air pomeni življenje v zraku in ne ljubezen v zraku, mislim da prevajalci nimajo pravice spreminjati naslove filmov!

— Matthew
4.7. 2006 ob 16:11

Dobra komedija, dobra zgodba.skratka lušten filmček za poletne dni. pejte ga gledat!!!

— Taya
6.8. 2006 ob 15:15

ČE govrijo angleško grem gledat , če ne pa ne !!! torej? a tti film je francoski?

— nina
15.8. 2006 ob 10:21

filem je ress čepaa hudd! npr:wem za dobro dieto!požiraj in shujšajj! al pa:a je dober moj suši? hahahahaha uni ki ga je gledau uni wee!!! hahahah

— jajaj

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.