Amelie

Vsebina

Amélie živi v svojem lastnem svetu sredi Pariza. Pod vplivom materine smrti in očetovih hladnih čustev jo začnejo zanimati majhne stvari: peka kolačkov, zagrebsti roke v posodo s semeni, razmišljanje, koliko ljudi v mestu v tem trenutku doživlja orgazem. Najame stanovanje na Montmartreju. Skrbi za mačko sosede Philomene, stevardese, medtem ko je ona na poti in brez hudobnih namenov vohuni za sosedom Dufayelom, človekom z izjemno krhkimi kostmi. Dela v kavarni Les Deux Moulins, kjer njena šefica Suzanne sanja o svoji preteklosti v cirkusu, kolegica Gina pa zavrača pozornost svojega ljubosumnega bivšega fanta Josepha. Amélie živi še kar srečno, toda precej nezanimivo življenje.

Nekega dne pa Amélie v svojem stanovanju odkrije majhno pločevinasto škatlico, polno spominkov iz otroštva neznanega otroka, ki je nekoč živel tukaj. Vznemirjena se odloči, da bo poiskala lastnika škatlice. Njeno iskanje jo pripelje do hišnice hiše, v kateri živi, ki si nadvse želi, da bi prejela pismo od svojega pobeglega soproga (ki pa je, na žalost, mrtev) in do okrutnega trgovca Collignona, ki uživa v mučenju svojega nedolžnega pomočnika Luciena. Na koncu jo pot pripelje do Dufayela, ki njeno iskanje usmeri na pravo pot iskanju. Ob tem odkrije, da je Dufayel hišni filozof in ekscentrični slikar, ki na leto naslika po eno kopijo Renoira in to ponavlja že dvajset let.

Amélie na skrivaj vrne škatlo njenemu lastniku Bretodeaju in od daleč opazuje, kako se po tem čudežnem odkritju njegovo življenje spremeni. Njegova sreča jo tako prevzame, da začne iskati druge ljudi, ki bim jim lahko polepšala življenje. Tako navede Josepha v strastno vezo z Georgette, prodajalko cigaret, s čimer osvobodi Gino njegove mučne ljubosumnosti. V poskusu, da bi osvobodila svojega očeta negativnih čustev, ukrade njegovega ljubljenega vrtnega palčka in ga pošlje na potovanje s Philomeno ter jo hkrati pregovori, da s svojega potovanja okrog sveta očetu pošilja fotografije. Uspe ji priti v Collignovo stanovanje, kjer naredi nekaj majhnih sprememb, ki groznega človeka pripeljejo do tega, da začne sumiti v svoj zdravi razum. Napiše lažno ljubezensko pismo žalostni hišnici, na katerega podpiše njenega moža.

Nekega dne pa, ko se vrača z obiska pri očetu, ki živi v predmestju, zagleda mladeniča, ki zbira zavržene fotografije iz kabin za ekspresne fotografije na postaji Gare du Nord. On zbeži in pri tem izgubi svoj dnevnik. Amélie, ki jo vodi trenutna intuicija, pobere dnevnik in pri listanju ugotovi, da obstaja moški, ki iz neznanega vzroka pušča svoje raztrgane fotografije po vsem Parizu. Lastnik dnevnika želi na vsak način odkriti zakaj, Amélie pa želi odkriti lastnika dnevnika.

Amélie naleti na mladeničevo ime ter njegovo telefonsko številko ter začne raziskovati. Več, ko ve o njem, bolj je prepričana, da je prav Nino, zbiratelj bizarnih dogodkov, kot so nenavadna sporočila na telefonskih tajnicah, pravi človek zanjo. No, stare navade je težko spremeniti. Kljub nasvetu novega prijatelja Dufayela se loti zadane naloge. Anonimno obiskuje Nina na delu (dela v hiši strahov), mu pušča šifrirana sporočila, ga vodi skozi skrivnostni lov za zakladom v parku v bližini cerkve Sacre Coeur in zanj celo reši skrivnost, zaradi katere je Nina bolela glava (skrivnostni človek s fotografij je serviser v foto kabin) - vendar se mu ne upa osebno približati. Zato mu pušča svoje fotografije in vsaka ga vodi vedno bližje kavarnici, v kateri dela.

V Les Deux Moulinsu pa se dogaja tole: Joseph je sedaj ljubosumen zaradi Georgette, lokalni pesnik Hipolito pa je nesrečen, ker ne more najti založnika za svoje pesmi. Medtem Dufayel uči Luciena slikati in se čudi lepim in čudnim prizorom, ki mu jih Amélie pošilja na video kasetah. Collignon, ki so ga vznemirile Amélienine sabotaže, je na robu živčnega zloma. In Nino končno najde kavarnico. Toda ko vpraša Amélie ali je ona dekle, ki ga je pripeljalo do sem, ona izgubi pogum in vse skupaj zanika. Dufayel nagovarja Amélie, da se neha skrivati in da se odkrije Ninu, ona pa si tega ne upa. Toda usoda se vmeša v obliki Gine, ki odpelje Nina na sprehod, kjer mu svetuje, da se Amélie približa na njen način - na skrivaj. Dufayel pusti Amélie posnetek, na katerem ji zabiča, da mora končno na glavo skočiti v življenje. Počasi niz sledi končno pripelje Amélie do Nina In ko se poljubita, svet okrog njiju končno dobi smisel ...

Bretodeau se sestane s svojim vnukom, s katerim se nista videla že celo večnost.

Hipolito odkrije, da je Amélie "izdala" njegove pesmi tako, da jih je s sprejem pisala po zidovih.

Dufayel začne razvijati svoj lastni slikarski slog.

Amélijin oče se odloči, da bo sledil svojemu palčku in se odpravi na pot okoli sveta...

... Amélie pove Ninu, da ga ljubi.

Intervju s Jean-Pierrom Jeunetom

V kakšnem psihičnem stanju ste bili po tem, ko ste končali Alien 4 - in kaj vas je pripravilo na to, da ste posneli ta film?

Spominjam se, da sem se po Alienu želel vrniti v Francijo in zbrati nekaj prijateljev, da bi skupaj naredili "majhen" film. Čeprav je bil Alien neverjetna pustolovščina, je bilo njegovo snemanje izredno naporno ... Če sem natančen, ko so mi pri Foxu ponudili film, sem že delal na tem, kar naj bi postalo Amélie. Imel sem polno idej za prizore, situacije, like, številne specifične zamisli, a problem je bilo vsemu temu najti skupni imenovalec. Takšne so bile stvari, ko sem odšel v Hollywood. Ko sem se vrnil, sem nadaljeval projekt od tam, kjer sem ga pustil.

Ali je bilo težko v tistem trenutku vedeti, o čem naj bi govoril film?

Ne, ne takoj. Vseh anekdot, ki sem jih zbral, je bilo dovolj za štiri ali pet različnih filmov, in ne samo za enega. Potem, ko sem razmišljal o vsem tem, je ideja prišla sama od sebe, padla je kot dozorel sadež, kot nekaj povsem očitnega. Skupni imenovalec je bilo to dekle, ki se odloči spremeniti življenje drugih ljudi. Naenkrat je bilo vse postavljeno na pravo mesto ... Z Guillaumom sva začela pisati.

Kako ste spoznali G. Lauranta?

To je krasna filmska zgodba. V času snemanja filma Delicatessen je on delal vse mogoče stvari. Napisal je scenarij - za zabavo, saj je šlo za priredbo knjige, za katero ni imel pravic. Po tem, ko je videl Delicatessen, mu je njegovo dekle reklo: "Moral bi poslati svoj scenarij Caroju ali Jeunetu." Pogledal je v telefonski imenik in našel dva Caroja, toda samo enega Jeuneta in tako sem bil jaz tisti, ki mu je poslal besedilo. Prebral sem scenarij in poklical Lauranta, da mu to povem, in takrat sem naletel na resnično duhovito sporočilo, posneto na telefonski tajnici. To je v meni prebudilo željo, da bi ga spoznal in to je bilo to. Delal je tudi na Alienu, ko smo se trudili najti konec filma. Napisal je enega od zaključkov, ki pa na koncu ni bil uporabljen.

Ali bi se lahko reklo, da se medsebojno dopolnjujeta?

Najini možgani delujejo na zelo podoben način. Toda on je bolj nagnjen k dialogom, jaz k vizualizaciji. Kar se tiče idej, tudi če je kakšna na začetku moja, jih izmenjujeva na način ping-ponga. Film Amélie je poln njegovih idej.

Film se odlikuje z zbiranjem, popisovanjem, spominja na Prevertova dela...

Rad imam popise, rad zbiram stvari. V resnici, jaz zbiram... zbirke idej! Številne sem izkoristil v filmu: Nino zbira betonske odtise stopal ali odvržene fotografije iz foto-kabine. Dolgo sem imel škatlo, v kateri sem varoval vse te drobce zgodbe, vse te ideje. Še vedno to počnem, vendar danes, ker sem nekoliko racionalnejši, vse te ideje in spiske vpisujem v svoj računalnik.

Ali so te ideje povsem izmišljene ali nekatere od njih prihajajo iz Vaše lastne življenjske izkušnje?

Oboje. Težava pri ustvarjanju filma je izbrati in vključiti anekdote iz resničnega življenja ter povsem imaginarne ideje. Ne morete jih na silo vključiti v film, biti morajo delno posledica karakterja likov.

Predstavljanje likov v kategorijo "ljubim, ne ljubim" "maram, ne maram" neizbežno privedee v spomin Vaš kratki film Foutaises.

Da, vedno sem to počel. Imam izpisane strani in strani "ljubim,, ne ljubim".... Njihova uporaba je zelo kočljiva, ker morajo biti zelo osebne, pa vendar dosegljive vsakomur - vendar je v primeru Amélie vizualna kvaliteta dodatna zahteva. No, to je igra, ki jo odlično igram.

Povejte nam nekaj o neverjetnih televizijskih prizorih, ki ste jih vključili v film, kje ste jih dobili?

Zadovoljstvo ob gledanju slik, ki vas očarajo in pustijo brez besed, je zbirka zase. Zbirka instant - čarovnij. Na koncu je to neke vrte koncept "maram, ne maram". Jaz do neke mere zbiram te slike v svoji glavi. Ne snemam jih, kot dela to Amélie. Zaradi tega sem moral za film poiskati in najti tudi nove. Na srečo smo se lahko potopili v "Zapping" Canala+...

Ali je bilo glavnemu liku, Amélie, že od začetka tako ime?

Ne, to se je zgodilo spotoma. Pri pisanju imam rad v mislih določenega igralca. Tako smo iskali nekoga in sami sebi rekli: Hej, to bi lahko bil lik Emily Watson v filmu Lomeči valove. Ta vrsta iskrenosti in odločnosti... In tako smo imeli za delovno verzijo v mislih njo. Kasneje pa smo se vprašali: "Zakaj ne?" V nekem intervjuju je izjavila, da bi želela delati z menoj. Napisali smo lik zanjo in ga imenovali Emily. Takrat sem stopil v kontakt z Emily Watson. Srečali smo se in všeč ji je bil scenarij. Nekajkrat smo se še sestali v Parizu in Londonu. Vaje so bile v francoščini in uvidel sem, da se bo na ta način izgubil njen talent, zato sem napisal verzijo scenarija, ki se začne v Angliji: glavna junakinja tam odrašča in se potem preseli na Montmartre. Ona je bila še vedno v igri. Prvi dan priprav na produkcijo pa sem prejel njen klic, v katerem mi je sporočila, da se je iz osebnih razlogov odločila, da ne bo igrala v filmu. Ni želela zapustiti svojega doma za pol leta, to je bilo zanjo predolgo. Morali smo se vrniti na začetek. Ponovno smo predelali scenarij, tako da se zgodba povsem odvija na Montmartreju. Toda ime je ostalo. Samo da je sedaj Emily postala Amélie. Začel sem z avdicijami v Franciji, in nekega dne, medtem ko sem šel mimo plakata, me je zaslepil par temnih oči, blesk nedolžnosti, nenavadna drža: to je bila Audrey Tautou na plakatu za Venus Beaute. Organiziral sem sestanek z njo. Prišla je na poskusno snemanje. Po desetih sekundah sem vedel, da je prava igralka za to vlogo.

V čem je, po Vašem mnenju, njen največji talent?

Pravo zadovoljstvo je delati z njo. Ne samo, da je odlična za to vlogo, temveč je tudi resnična karakterna igralka, ki jih v Franciji zelo redko najdeš. Poleg tega ima odličen občutek za kinematografijo in mero. In stara je samo 23 let!

Ali je razdelitev ostalih vlog potekala enako tekoče? Na primer, ali ste se hitro odločili za Mathieua Kassovitza za vlogo "princa na belem konju"?

Da, zelo hitro. V Franciji ni veliko romantičnih junakov. On ni le izjemno očarljiv, izjemen igralec, temveč ima tudi presenetljivo karakteristiko: kamera ga ljubi. Odlično sva se ujela, poleg vsega tega pa je tudi zelo dober režiser, zato sva imela odlične razprave o filmih.

Pa Jamel?

Jamel se je pojavil na sceni, medtem ko sem bil v ZDA: njega sem odkrival na poti, iz dneva v dan, zato nisem takoj uvidel vse veličine njegove popularnosti. Lahko sem mu ponudil samo majhno vlogo blagajnika v trgovini, vendar sem mislil, da bi bil odličen v vlogi nežne, krhke osebe. On obožuje Aliena. Gledal sem ga v filmu Zonzon in opazil, da je odličen igralec. Všeč mi je in želel bi ponovno delati z njim. Prepričan sem, da je ta občutek obojestranski.

V filmu se pojavljajo vaši priljubljeni igralci: Dominique Pinon, Rufus, Serge Merlin...

Nikakor ne bi posnel filma brez Dominiquea. Ker ni bilo dovolj velike vloge zanj, sem mu želel dati kameju. No, on je namesto tega izbral lik lastniškega, ljubosumnega človeka iz kavarnice. Tako se je vživel v vlogo, da je naredil odličen lik. Par, ki ga sestavljata z Isabelle Nanty, je izpolnil vsa moja pričakovanja.

Takoj je bilo jasno, da je Rufus odličen za vlogo Améliejinega očeta. Videl sem ga na odru in menim, da je njegovo delo izjemno.

Kar se tiče Sergeja Merlina, se nisem takoj spomnil, da bi ga poklical. Toda nekega dne se mi je posvetilo, da je ustvarjen za to vlogo.

Bilo mi je v veliko zadovoljstvo delati z vsemi.

To je prvič, da ste snemali izven studia. Zakaj?

Prej ali slej se je to moralo zgoditi. Zgodba je bila dobra za to, v srcu filma sem želel Pariz. Tako kakor Kurosawa menim, da "mora biti vsak prizor kot slika". Iskali smo dobre lokacije, odstranili avtomobile z ulic, očistili grafite z zidov, plakate zamenjali z živahnejšimi in podobno. Poskušal sem prevzeti toliko nadzora nad estetskim videzom mesta, kolikor sem ga lahko. Postprodukcija je bila sijajna, ker nam je digitalna tehnologija omogočila popravke do zadnjega trenutka, do zadnjega prizora.

Ali je snemanje na lokacijah spremenilo Vaš način dela?

Ne veliko. V vsakem slučaju lahko sedaj rečem, da mi to brez dvoma ni všeč (se nasmehne). Ne morem se navaditi, da nimam nadzora nad vsem. Na lokaciji vedno obstaja nek avtomobil, ki je parkiran na napačnem mestu, slučajni sprehajalec, ki vstopi v prizor ali hrup v bližini. Vse to me spravlja ob pamet! Čas je denar. Nerad izgubljam čas in delam intenzivne priprave. Izgubiti uro ali dve zaradi nepredvidljivih situacij ni niti malo zabavno.

To je prvič, da ste delali s snemalcem Brunom Delbonnelom, namesto z Dariusom Khondijem...

Daruis ni bil prost. Bruno je moj stari prijatelj, poznava se že več kot petindvajset let. Ponudil sem mu, da bi delal na tem filmu. Bilo je kar nekam napeto: je moj najboljši prijatelj in če ne bi vse izpadlo dobro, bi se znašla v neprijetni situaciji. No, vse je bilo celo nad mojimi pričakovanji.

Yann Tiersen je napisal glasbo za film.

Imel sem v mislih nekaj drugega, a sem nekega dne povsem slučajno slišal njegov CD, ki me je navdušil. Spoznal sem ga in takoj sva se spoprijateljila. V obdobju dveh tednov je napisal devetnajst skladb za nas. Poleg tega je dovolil, da uporabimo, karkoli smo želeli od njegovih prejšnjih del. Najtežje je bilo izbrati. Niti v sanjah si nismo predstavljali kaj takega.

Na snemanju ste izjavili, da je Amélie film, ki osreči ljudi. Kaj Vas je napeljalo, da ste si zaželeli osrečiti ljudi v današnjem času?

To je morda povezano z osebnim razvojem. V starosti sedeminštirideset let se človek nauči živeti z nekaterimi stvarmi. In ni nujno, da si želi istih svari kot nekoč. The City of Lost Children je precej mračen film, veliko mračnejši, kot si ljudje predstavljajo. Nam se je zdel kot pravljica, podobna Palčku. No, ko ga danes ponovno gledam, vidim, kako mračen je. To je morda zaradi Caroja, saj je njegova imaginarna resničnost mračnejša od moje, ne vem ... Ponujena mi je bila režija filma Alien. To je akcijski film, ekstremen in nasilen. Vse to pripovedujem, da bi poudaril, da nikoli nisem posnel resnično pozitivnega filma, čeprav me je zanimalo prav to. Graditi namesto uničevati je predstavljalo zame velik izziv. V tej fazi mojega življenja, moje kariere, sem želel napraviti vesel in brezbrižen film, film, ki bo pripravil ljudi, da sanjajo, ki jih bo napolnil z zadovoljstvom ...

Igralci/liki

Audrey Tautou
(Amélie Poulain)

Sramežljivo mlado dekle z lastnim okusom za majhna življenjska zadovoljstva, kot je zagrebsti roke v vrečo s semeni, metanje žabic v kanal Saint Martin...

V noči 30. kolovoza* 1997 se ji je posvetilo. Odločila se je polepšati življenje drugim ljudem. Kdo pa bo polepšal njenega?

Mathieu Kassovitz
(Nino Quincampoix) (ime ulice)

Honorarni blagajnik v "Palace Video, King of Porno", zbiratelj fotografij iz foto-kabin in odtisov v betonu. Vsako sredo v luna parku posoja svoj glas duhovom, glas, ki odmeva v ušesih potnikov na vlaku hiše strahov.

Rufus
(Raphael Poulain, Améliejin oče)

Amélie ima šest let in edini dotik z njenim očetom zdravnikom je redni mesečni zdravniški pregled. Zaradi veselja ob tem redkem dogodku deklica ne more preprečiti, da ji srce ne bi bilo vsaj tisočkrat na minutu...

Zato njen oče živi v prepričanju, da je njegova hči srčna bolnica.

Lorella Cravotta
(Amandine Gouet, Amélijina mati)

Enkrat letno pelje Amandine Fouet svojo hčer v Notre-Dame, kjer deklica prižge svečo z željo, da ji nebesa podarijo majhnega bratca. Nekega leta se je po treh minutah zgodila božja intervencija.

Na nesrečo pa z neba ni padel novorojenček, temveč kanadska turistka po imenu Marguerite Bouchard, ki se je odločila na ta način prekiniti svoje življenje.

Amandine Poulain, rojena Fouet, je umrla na kraju nesreče.

Claire Maurier
(Suzanne)

Po tridesetih letih, ko je delala v pip showu, se je naučila vse o ljubezni na prvi pogled. Lahko vam da tudi recept: "Vzamete dve navadni osebi nasprotnega spola, napeljete vsako od njiju, da začneta verjeti, da neustavljivo privlačita drugo osebo in ju pustite, da se pražita - vedno bo uspelo".

Clotilde Mollet
(Gina, Amélienina kolegica)

Njena babica je bila zdravilka. Najbolj je uživala, ko je svojim gostom lomila kosti.

Dominique Pinon
(Joseph)

Joseph je patološko ljubosumen lik, ki se zabava samo, kadar odpira steklenice z gaziranimi pijačami.

Isabelle Nanty
(Georgette)

Hipohondrična prodajalka cigaret. Kadar nima migrene, jo zvije lumbago. Izpušni plini jo v takšnimeri silijo na kašelj, da je ves čas v nevarnosti, da ji bo popustila porebrnica.

Erge Merlin
(Raymond Dufayel)

Je človek iz "stekla". Zaradi prirojene bolezni so njegove kosti krhke kakor kristal. Navadno rokovanje mu lahko zlomi roko, zato že dvajset let ni zapustil svojega stanovanja.

Dneve preživlja tako, da slika Renoirov "Zajtrk na travi". Vsako leto, že dvajset let zapored, naslika po eno kopijo.

Yolaned Moreau
(Madeleine Wallace, hišnica)

Je hišnica v stavbi, kjer živi Amélie. Francoski izraz "jokati kakor Madeleine" ji odlično pristaja; rojena je, da se utaplja v solzah...

Jamel Debbouze
(Lucien)

Amélie je očarana nad pozornostjo, ki jo namenja endiviji, kot da je ptička, ki je šele dobro zletela iz gnezda. Na ta način želi pokazati svoje navdušenje nad dobro opravljenim delom.

Urbain Cancellier
(Collignon, trgovec)

Je zloben in neumen, ter uživa v poniževanju slabotnejših od sebe in nihče se mu ne upa postaviti po robu.

Michael Robin
(odrasel Collignon)

Preden je postal trgovec, je delal kot prodajalec kart na podzemski železnici.

Arthus De Penguer
(Hipolito)

Je propadel pisec, ki trdi, da so literarni kritiki kaktusi polni trnja, ki živijo med mrhovinarji, ki se hranijo z lastnim perjem.

Maurice Benishon
(Dominique Bretodeau)

Obožuje pečenega piščanca.

Claude Perron
(striptizeta)

Dela kot striptizeta v "Palace Video, King of Porno". Je dokaj neposredna oseba.

Jean-Pierre Jeunet (režiser)

Kratkometražni filmi:
1978, L'ÉVASION - animiran
1979, LE MANČGE - animiran
1980, LE BUNKER DE LA DERNIČRE RAFALE
1984, PAS DE REPOS POUR BILLY BRAKKO
1990, FOUTAISES

Igrani filmi:
1991, DÉLICATESSEN
1995, LA CITÉ DES ENFANTS PERDUS
1996, ALIEN RESURRECTION

Amélie: nagrade

* DOBITNIK 4 EVROPSKIH FILMSKIH NAGRAD
NAGRADE OBČINSTVA ZA NAJBOLJŠEGA REŽISERJA - Jean-Pierre Jeunet
EVROPSKE NAGRADE ZA NAJBOLJŠO KAMERO - Bruno Delbonnel
EVROPSKO NAGRADO ZA NAJBOLJŠEGA REŽISERJA - Jean-Pierre Jeunet
EVROPSKO NAGRADO ZA NAJBOLJŠI FILM
NOMINACIJO ZA NAJBOLJŠO IGRALKO - Audrey Tautou

* DOBITNIK NAGRADE GOYA (španske filmske nagrade)
ZA NAJBOLJŠI EVROPSKI FILM

* DOBITNIK 5 NOMINACIJ ZA NAGRADO OSKAR (podelitev 24.03.2002)
ZA NAJBOLJŠI TUJI FILM - UGC Images Production, Francija
ZA NAJBOLJŠO SCENOGRAFIJA - Alise Bonetto & Marie-Laure Valla
ZA NAJBOLJŠI ORIGINALNI SCENARIJ - Guillaume Laurant & Jean-Pierre Jeunet
ZA NAJBOLJŠO KAMERA - Bruno Delbonnel
ZA NAJBOLJŠI ZVOK - Vincent Arnardi, Guillaume Leriche & Jean Umansky

* DOBITNIK NOMINACIJE ZA NAGRADO ZLATI GLOBUS
ZA NAJBOLJŠI TUJI FILM

* DOBITNIK 12 NOMINACIJ ZA NAGRADO CÉZAR (francoski filmske nagrade; podelitev nagrad 02.03.2002) med drugim:
ZA NAJBOLJŠI FILM
ZA NAJBOLJŠO REŽIJO - Jean-Pierre Jeunet
ZA NAJBOLJŠO GLAVNO ŽENSKO VLOGO - Audrey Tautou

* DOBITNIK 8 NOMINACIJ ZA NAGRADE BAFTA (podelitev nagrad 24.02.2002) med drugim:
ZA NAJBOLJŠI FILM
ZA NAJBOLJŠI ORIGINALNI SCENARIJ - Guillaume Laurant & Jean-Pierre Jeunet
ZA NAJBOLJŠO GLAVNO ŽENSKO VLOGO - Audrey Tautou
ZA NAGRADO DAVIDA LEANA ZA REŽISERJA - Jean-Pierre Jeunet

* Mednarodni filmski festival v EDINBURGHU
DOBITNIK NAGRADE OBČINSTVA - Jean-Pierre Jeunet

* Mednarodni filmski festival v KARLOVYH VARYH
DOBITNIK KRISTALNEGA GLOBUSA - Jean-Pierre Jeunet

* Mednarodni filmski festival v TORONTU
DOBITNIK NAGRADE OBČINSTVA - Jean-Pierre Jeunet

* Mednarodni filmski festival v CHICAGU
DOBITNIK NAGRADE OBČINSTVA - Jean-Pierre Jeunet