Lepotica in zver

Piše se leto 1810. Nekdaj bogat trgovec se je potem, ko mu je neurje na morju vzelo vse premoženje, s svojimi nepreskrbljenimi otroki prisiljen umakniti v skromno življenje na deželi. S svojo ljubeznivostjo in prešernostjo mu je v uteho in veselje predvsem najmlajša hči Belle, ki jo po tihem izmed vseh otrok najbolj ljubi. Naporno potovanje, za katerega upa, da bo družini vsaj malo olajšalo življenje, trgovca zanese v temačen gozd, kjer naleti na čarobno kraljestvo grozljivega bitja, imenovanega Zver. Brez kazni lahko vzame številne dragocenosti, toda ko utrga prelepi cvet vrtnice, ki si ga je kot edino darilo zaželela Belle, ga Zver obsodi na smrt.

Belle, ki krivi sebe za strašno očetovo usodo, pobegne v gozd in ponudi Zveri svoje življenje za očetovo. Tako kot se za pravljico spodobi, pa prelepo Belle v Zverovi palači ne čaka smrt, temveč življenje, polno skrivnosti, veselja in otožnosti. Zlagoma se sostanovalca spoznavata in čeprav se Belle brani Zverovih izkazovanj naklonjenosti, pa jo hkrati žene neustavljiva želja, da bi razkrila njegovo skrivnost, kaj ga je vklenilo v tako strahotno usodo. Ta se ji razkrije v sanjah. Iz tragične zgodbe, ki jo nizajo, izve, da je bilo to divje in osamljeno bitje nekdaj postaven princ. Oborožena zgolj s pogumom in s srcem na dlani premaga vse nevarnosti, reši Zver temačnega uroka in spozna resnično ljubezen.

Izvor pravljice in predhodniki na velikem platnu

Brezčasna pripoved o prelepem dekletu in grozo vzbujajočem bitju, v katerega je uklet princ, je znana po vsem svetu. Leta 1757 jo je zapisala pisateljica Madame de Villeneuve. Postala je neusahljiv vir priredb in navdih številnim umetnikom, ki so jo pripovedovali naprej s svojimi besedami in skozi svoje oči. V kolektivni domišljiji sta neizbrisno sled pustili dve filmski priredbi.

Prva je izjemno delo Jeana Cocteauja iz leta 1947, v katerem je glavno vlogo prepričljivo zaigral legendarni Jean Marais. Slavili so ga tako kritiki kot gledalci in v Franciji si ga je ogledalo 3,8 milijona ljudi. Nedavno tega so na DVD-ju izdali obnovljeno inačico tega izrednega dela.

Leta 1992 pa je Disney predstavil svetu čudovito animirano različico zgodbe. Film je osvojil zlati globus in se je v zgodovino zapisal kot prvi animirani film, ki so ga nominirali za oskarja v kategoriji najboljših filmov preteklega leta. Dobil je dva druga oskarja in samo v Franciji privabil v kino štiri milijone gledalcev.

Znova rojena legenda

Leta 2014 bo svojo filmsko priredbo predstavil režiser Christophe Gans (Silent Hill in Volčja bratovščina). Prvič v zgodovini filma se je vrnil k izvoru pravljice in izvedeli bomo pravi vzrok prinčeve preobrazbe v Zver. K sodelovanju je uspel pritegniti izredno močno igralsko zasedbo.

Ekipa

Lea Seydoux (Lepotica) je eno najbolj vročih imen v popularni kulturi že odkar se je v Cannesu lansko leto zgodila premiera drame Adelino življenje, v kateri je odigrala eno od dveh osrednjih vlog, nato pa je skupaj s soigralko Adele Exarchopoulos in režiserjem Abdellatifom Kechichem dobila še Zlato palmo. 28-letna francoska lepotica, ki že skoraj desetletje gradi uspešno igralsko kariero s svojimi vlogami v domačih produkcijah in tudi v Hollywoodu, je potomka premožne filmske dinastije, tako da je odraščala v udobju, obkrožena s slavnimi umetniki. Poleg igralskega talenta je tudi uspešen model, med drugim je obraz slavne znamke Prada, stala je pred objektivi največjih modnih fotografov. Marca jo bomo videli v novem filmu Wesa Andersona The Grand Budapest Hotel. Lea je številne očarala v filmu Polnoč v Parizu (2011), kjer ji je Woody Allen namenil sicer manjšo vlogo, a vseeno dovolj opazno, da je vzbudila zanimanje. »Čeprav je imela le nekaj kratkih epizod, so se vsi zaljubili v njo, in me na vsaki projekciji vpraševali, kdo je to dekle,« je takrat povedal Allen. Leta 2009 je odigrala v svojem prvem ameriškem filmu, v Tarantinovih Neslavnih barabah, pa v Robinu Hoodu (2010) Ridleyja Scotta in Misiji: Nemogoče (2011). Predlani smo jo na LIFF-u gledali kar v dveh filmih - v Otroku iz zgornjega nadstropja je bila disfunkcionalna sestra mladega tatiča, v Zbogom, kraljica pa enigmatična spletična Marije Antoinete.

Vincent Cassel (Zver/Princ), francoski zvezdnik, je svetovno javnost nase opozoril z La Haine. Za vlogo v La Haine je bil nominiran za dva cezarja, za najboljšega igralca in najbolj obetavnega igralca. Uspeh je ponovil s Sur Mes Levres, ki mu je prinesla nominacijo za najboljšega igralca na evropskih filmskih nagradah. V okviru njegove produkcijske 120 FILMS je nastal celovečerec Kima Chapirona, Sheitan, v katerem je Cassel dopolnil igralsko zasedbo. Posnel je še filme Jefferson v Parizu, Ivana Orleanska, Škrlatne reke, Volčja bratovščina, Nepovratno, Oceanovih 12 in 13, Usodna prevara, Smrtne obljube, Mesrine: Public Enemy #1, Mesrine: Killer Instinct, The Monk, A Dangerous Method, Our Day Will Come, La Haine, Dobermann, Elizabeth, Shrek,...

Christophe Gans (režiser) se je rodil v mestu Antibes v Franciji leta 1960. Že zelo zgodaj se je navduševal nad filmskimi slikami. Kot mladostnik je naredil film po vzgledu kung fu filmov, ki so mu bili tudi zelo pri srcu. Ves svoj prosti čas je gledal kung fu, pa znanstvene in tudi umetniške filme. Študiral je na prestižni filmski šoli L'Institut des Hautes Etudes Cinematographiques. Leta 1982 je z diplomskim delom Srebrni mulj dosegel lep uspeh na pariškem festivalu. Ker za svoj žanr ni našel pravih producentov, je leta 1983 ustanovil svojo revijo STARFIX. Potem se je ukvarjal z video distribucijo svojih najljubših azijskih filmov, ki so jih podpisali Tsui Hark in slavni Shaw Brothers' Studios. Ko je že obupal nad francoskimi producenti, je po naključju srečal Samuela Hadida, s katerim sta našla skupen jezik o mednarodnih produkcijah, ki naj bi publiko predvsem zabavali. Hadida je Gansa povabil, naj se pridruži njegovi družbi, Davis Films, kjer je za film pripravil adaptacijo znamenitih stripov RanXerox. Z letom 1992 pa se začne njegova režiserska pot celovečernih filmov, od katerih je najbolj znan Crying Freeman. Leta 2001 je posnel odlično kostumsko dramo Volčja bratovščina o pošasti Gévaudan, skrivnostni živali, ki je ob koncu 18. stoletja v Franciji pobila več kot sto ljudi. Film je bil nominiran za nagrado Saturn, Gans je prejel nominacijo za najboljšega režiserja na Akademiji znanstvene fantastike in grozljivk in glavno nagrado na bruseljskem festivalu fantastičnega filma. Film je bil nagrajen tudi s cezarjem za najboljšo kostumografijo, na mednarodnem filmskem festivalu v Kataloniji pa se je potegoval za nagrado za najboljši celovečerec. Leta 2006 je režiral grozljivko Silent Hill.