Kruh in tulipani

Kratka vsebina

Kruh in tulipani so nov film Silvia Soldinija. Neobičajna komedija, polna nenavadnih likov, se dogaja v Benetkah in kar prekipeva od lahkotnosti in življenja.

Kaj bi se zgodilo, če bi vas na potovanju pozabili na avtocestnem počivališču in tega ne bi opazili niti vaši najbližji svojci? Ravno to se je zgodilo Rosalbi, gospodinji iz Pescare, ki so jo pozabili mož in oba sinova. Užaljena jih ne počaka, temveč se na pot domov odpravi kar sama, in to na avtoštop. Tako se začne prisrčna komedija Kruh in tulipani.

Največje življenjske spremembe so pogosto videti nepomembne. Naključno srečanje, nenamerna pozabljivost ali nenaden preobrat usode. Rosalba (Licia Maglietta) se je odpovedala študiju in službi, da bi se posvetila gospodinjenju in vzgoji sinov. Mož (Antonio Catania) je siten in gospodovalen trgovec s kopalniško opremo, sinova zadirčna, ona pa je odrinjena na rob. Nikoli si ni vzela časa zase, saj že skoraj vse življenje skrbi za družino in njene potrebe. Ta pa jo nato povrhu vsega pozabi na avtocestnem počivališču in se odpelje brez nje.

Ko ji avtobus pobegne pred nosom, se začne obnašati v nasprotju s pričakovanim. Iz brezpomočne in podrejene gospodinje se prelevi v pogumno in neodvisno žensko, ki jo je toliko let tlačila v sebi. Na poti domov ugotovi, da bi si lahko ogledala mesto svojih sanj, Benetke. Enodnevni izlet pa se razvleče v več dni in na koncu nekaj tednov. V tem času si poišče delo in stanovanje, spozna pa tudi nove prijatelje. Živi polno in vznemirljivo življenje, obkrožena z ljudmi, ki jo ljubijo in cenijo.

Dela v cvetličarni, ki jo vodi ostareli anarhist (Felice Andreasi), živi pri skrivnostnem Islandcu (Bruno Ganz), ki se izraža v verzih, in se zbliža s holistično maserko (Marina Massironi). Ponovno pa privre na dan njena strast do glasbe, ko prime v roko staro harmoniko. Njena ljubezen do harmonike, inštrumenta nomadov, prebudi v Rosalbi dolgo zatajevano senzualnost in radost do življenja. Kočno se lahko upre rutini vsakdana in zaživi v popolnosti.

Silvio Soldini (biografija)

Silvio Soldini se je rodil in odraščal v Milanu. Leta 1979 se je že kot študent preselil v New York, kjer je študiral filmsko režijo na tamkajšnji univerzi.

Čez tri leta se je vrnil v Milano in se povezal z drugimi filmskimi navdušenci (med njimi je tudi Luca Bigazzi, direktor fotografije pri vseh njegovih filmih) ter z njimi posnel nizkoproračunska filmčka: PAESAGGIO CON FIGURE in GIULIA IN OTTOBRE. Oba sta prejela več priznanj tako na domačih kot na mednarodnih festivalih.

Leta 1984 je s svojimi najbližjimi sodelavci ustanovil produkcijsko hišo Monogatari, ki je producirala vse njegove filme.

Soldini je leta 1985 posnel svoj prvi dokumentarec VOCI CELATE, ki prikazuje en dan v bolnišnici za duševno bolne, in zmagal na festivalu v Salsomaggioreju. Prvi celovečerec je posnel leta 1989 z naslovom L'ARIA SERENA DELL'OVEST. Občinstvo ga je zelo toplo sprejelo. Film je sodeloval na festivalu v Locarnu, dobil zlato grollo za najboljši scenarij v Saint-Vincentu, Grand Prix v Annecyju in bil povabljen na številne mednarodne festivale (med njimi Montreal, Rotterdam, festival "Novih režiserjev" v New Yorku...).

Leta 1993 je Soldini posnel svoj drugi celovečerec UN'ANIMA DIVISA IN DUE in ga predstavil na beneškem filmskem festivalu. Fabrizio Bentivoglio je takrat dobil nagrado za najboljšega glavnega igralca.

Leta 1996 je posnel LE ACROBATE, ki so si ga lahko ogledali v tekmovalnem programu na festivalu v Locarnu in na mednarodnem festivalu v San Franciscu. Na pariškem Rencontres Internationales de Cinéma je prejel prvo nagrado, v Saint-Vincentu pa zlato grollo za najboljšo igralko (Valeria Golino).

Licia Maglietta

Neapeljčanka Licia Maglietta se je ukvarjala z gledališčem in plesom. Poleg tega je naredila diplomo iz arhitekture. 1981 se je pridružila skupini Falso Movimento, ki je kasneje ustanovila Teatri Uniti. Licia Maglietta je sodelovala z mnogimi priznanimi italijanskimi režiserji, največkrat z Mariom Martonejem.

Bruno Ganz

Bruno Ganz se je rodil 22. marca 1941 italijanski materi in švicarskemu očetu. Po gimnaziji se je v vpisal v zűriško igralsko šolo. Na začetku šestdesetih let se je začel aktivno ukvarjati z gledališko igro, najprej v gledališču Jungen Theater Gottingen. Od leta 1964 do 1969 je delal v bremenskem gledališču, pod režisersko taktirko Kurta Hubnera. Bruno Ganz je nastopal s Petrom Steinom v Műnchner Kammerspielen in v Schauspielhaus Zűrich. Leta 1973 je prejel priznanje za najboljšega igralca za svoj portret Thomasa Bernhardsa v filmu Der Ignora it und der Wahnsinnige.

Od leta 1982 pa do danes je sodeloval z mnogimi priznanimi režiserji, med katerimi je zagotovo najbolj znan Wim Wenders. Bruno Ganz trenutno živi v Berlinu.

Nagrade

9 Davidov Di Donatello, italijanske filmske nagrade 2000 (najboljši film - najboljši režiser - najboljša igralka - najboljši igralec - najboljši stranski igralec - najboljša stranska igralka - najboljši scenarij - najboljša fotografija - najboljši zvok)

5 srebrnih trakov, nagrade italijanskih filmskih kritikov 2000 (najboljši režiser - najboljša igralka - najboljši scenarij - najboljša stranska igralka - najboljši stranski igralec)

2 zlata globusa

2 zlati areni

9 zlatih ciak