Kako izuriti svojega zmaja 3D

Izvedba slovenske sinhronizacije:

O zgodbi

V mitičnem svetu čokatih Vikingov in zmajev, ki bruhajo ogenj, se najstnik Viki spoprijema z vsakdanom Otoka gumpcev. Spopadi z zmaji so nekaj normalnega, bojevitost je cenjena in nujno potrebna lastnost za vsakega Vikinga, Viki pa je malce preveč kilave postave, čudnega smisla za humor in naprednih, celo radikalnih pogledov, da bi se ujel z drugimi vaščani. Čeprav je sin poglavarja, ga vsi gledajo postrani in celo njegov oče ne ve, kaj naj s sinom, ki je pravo vikinško razočaranje. Ko se Viki skupaj z vrstniki začne uriti za boje z zmaji, se mu ponudi priložnost, da se dokaže kot enakovreden Viking in pravi borec. Toda ti naklepi se kaj hitro podrejo. Viki namreč sreča ranjenega zmaja, se z njim spoprijatelji in njegov svet se postavi na glavo. Kar se je začelo kot Vikijev poskus, da bi se dokazal kot borec, se sprevrže v priložnost, da spremeni prihodnost svojega plemena in zmajev.

O produkciji

Vodilni v DreamWorks Animation so pred skoraj šestimi leti postali pozorni na serijo knjig britanske pisateljice Cresside Cowell. Takoj so videli filmski potencial v zgodbah, Cowellova pa je bila takoj navdušena nad možnostjo, da bi Viki otroke in mladino razveseljeval tudi z velikega platna.

Za vodji projekta je studio izbral za oskarja nominiranega scenarista/režiserja Chrisa Sandersa in njegovega dolgoletnega sodelavca scenarista/režiserja Deana DeBloisa. 

V knjigah se zgodba začne, ko so zmaji že del vikinške družbe, filmski ustvarjalci pa so se vrnili nekaj let v preteklost in zasnovali predzgodbo, uvod v knjižno serijo, predstavitev, kako je prijateljstvo med Vikijem in Brezzobim spremenilo vikinški svet in postavilo temelje dogodivščinam, ki jih potem spoznavamo v knjigah.

Cowellova je v otroštvu obiskovala odmaknjen, nenaseljen otok ob zahodni škotski obali, idealen, da je burna otroška domišljija podivjala. Ta otok je postal osnova za Otok gumpcev, Cowellova pa je Vikija zasnovala po sebi. In tako je nastala zgodba o najstniku, ki v svetu trdoživih, zagrizenih, pogumnih in nepopustljivih borcev kljub telesnim pomanjkljivostim spozna in uresniči svoje potenciale. In to na dobro vseh.

Tak pristop je ustvarjalcem pomagal določiti Vikijev značaj in motivacije, oziroma kot sami pravijo: "Ne razume najbolje, kaj se dogaja okoli njega, jasno pa je, da je drugačen, in tega ne razume nihče, ne sovaščani ne njegov oče. Mi pa to razumemo in zato nam je pri srcu."

Osnove, ki so podane v knjigi, so hoteli obdržati, predstaviti vikinški svet prav tako bogato, kot ga je pisateljica, obenem pa vse narediti še malo bolj poudarjeno in zgodbo postaviti kot akcijsko dogodivščino.

Napadalni Vikingi…

V filmski različici zgodbe Vikingi in zmaji živijo ločeno, ko pa se srečajo, kar se dogaja kar pogosto, neizogibno sledi uničenje. Odkar so Vikingi pred več sto leti prispeli na Otok gumpcev, bijejo bitko z mitološkimi bitji in ni videti, da bi lahko živeli v sožitju.

In v tem okolju spoznamo Vikija, poglavarjevega sina, ki preprosto ne sodi med Vikinge. In naj se fant še tako trudi, se vsak njegov poskus, da bi bil bolj podoben drugim, konča katastrofalno. Oče se ga pogosto sramuje, čeprav ga ima rad, vendar Viki po njegovem mnenju nikakor ni iz pravega testa za poglavarjevega sina, kaj šele za bodočega poglavarja. Na Vikijevo pamet pa se ne ozira nihče. Cenjene so samo mišice. Njegovim domislicam se posmehujejo, vsako novost gledajo postrani in sumničavo, to, da se je Viki spoprijateljil z zmajem, pa je samo po sebi bogokletno.

Vikinški poglavar Stoik Silni je seveda arhetipski bojevnik, močan, zanesljiv, trden, pogumen in orjaški. Že ena njegova roka je za dva Vikija skupaj. In če je bil drobni Jay Baruchel tudi na videz precej podoben Vikiju, ki mu je posodil glas, je bilo treba tudi za poglavarja najti primerno mogočnega igralca. In kdo bi bil boljši od nekdanjega špartanskega kralja? Gerry Butler, ki je v 300 igral Leonidasa, je star znanec zgodovinskih in fantazijskih filmov. Poleg Leonidasa je igral tudi druge mogočne like, Huna Atilo in tudi Vikinga, natančneje Beowolfa. In njegov mogočno doneči glas je bil idealen za vikinškega poglavarja. S svojo igro za mikrofonom je podal odlično osnovo za animacijo, ki je na trenutke popoln posnetek njegovega nastopa v studiu.

Za razliko od knjig ima film tudi močan ženski lik. To je Astrid, neustrašna najstnica, v katero je Viki zaljubljen do ušes, vendar mu je jasno, da taka bojevnica ne bo niti pogledala kilavega fantiča brez borbenih sposobnosti. Viki in Astrid sta popolni nasprotji, vendar se skozi zgodbo vseeno najdeta in njun odnos je dokaz, da so kompromisi vedno mogoči. Tudi v trdem vikinškem svetu.

…in še napadalnejši zmaji

Filmski ustvarjalci so za film zasnovali tudi predzgodbo, da nam je dogajanje na otoku veliko razumljivejše. Vikingi so na Otok gumpcev prišli pred sedmimi generacijami in takoj ko so stopili nanj, so se začeli napadi zmajev. A ker so Vikingi pač Vikingi, z drugimi besedami trmasti, se niso pustili pregnati iz novega doma. Zato so ostali in se borili, borili, borili... Zmaji napadajo predvsem ponoči, zato je logično, da se podnevi nekje skrivajo. In vikinška logika je taka: če najdemo njihovo skrivališče, jih lahko za vedno uničimo ali vsaj preženemo.

V knjigah zmaji govorijo, za film pa so se odločili, da bodo bolj podobni živalim in komunikacija ne bo verbalna. Kar je bil večji izziv za animatorje, saj so morali značaje zmajev predstaviti z njihovo mimiko. Niso se mogli zanašati na glasove.

Iz množice v knjigah omenjenih zmajev so se v filmu osredotočili na šest vrst, ki se med sabo močno razlikujejo. Še več drugih pa lahko gledalci spoznajo, ko Viki lista po zmajskem priročniku.           

Najredkejši in najinteligentnejši zmaj od vseh je nedvomno Nočni bes. Prepoznamo ga po izrazito temni barvi in prodornih rumenih očeh. Je sicer malo manjši, krepkega oprsja in kratkega vratu. Ker ima v primerjavi s telesom največja krila, leti više, hitreje in dlje kot katerikoli drugi zmaj, poleg tega pa lahko navpično vzleti. Bruha ognjene želatinaste kepe, ki ob dotiku s tarčo eksplodirajo. Napada kot krogla, pikira v okrilju noči in edino opozorilo, da si njegova tarča, je žvižganje zraka okoli njega, ko se silovito hitro spušča. Brezzobi je edini nočni bes, ki so ga kdajkoli sklatili.

Čudovito barviti Smrtonosni Gadji zmaj, ki ga krasijo žive, skoraj papagajske barve, je kljub lepoti izjemno nevaren. Napadalen je, eksplozivnega značaja, zraven vsega pa še neskončno nečimrn. Stotine metrov daleč lahko bruha ogenj, na repu pa ima ostre konice, ki so mogočno orožje tako za napad kot za obrambo. Enako nevaren je v zraku in na tleh, saj ima močne in urne noge in trd kljun, zato je eden najnevarnejših nasprotnikov, ki ga je silno težko premagati. Njegova šibka točka je ogromen slepi kot tik pred glavo. Oči ima namreč ob straneh, zato naravnost predse sploh ne vidi.

Najbolj ikonski zmaj je Pošastna mora. Črno-rdeče obarvani zmaj je nasilen, trmast in žilav, prvi napade in zadnji opusti boj. Izredno dobro vidi, zaradi raztegljivih kril pa deluje še večji in grozljivejši, kot je v resnici. Napada iz zraka in na tleh. Na tleh je sicer dokaj počasen in ker je velik, je lahka tarča, če se Vikingu uspe izogniti ostrim bodicam na njegovem telesu. Pošastna mora bruha želatinast ogenj. Želatina napoji vse, kar zadene, zato je ogenj, ki sledi, skoraj nemogoče pogasiti. Njegova posebnost je, da se ovije v ogenj in tako napada kot velika ognjena krogla.

Gronkl ima okorno okroglo telo in dokaj majhna krila, ki pa jih izjemno hitro premika, skoraj kot kolibri, zato lahko leti tudi vzvratno in vstran. Neizmerno rad spi in štiri petine dneva predrnjoha. Napada z iztegljivim repom, ki deluje kot buzdovan, njegova glava služi kot rušilni oven, najsmrtonosnejši pa je njegov ogenj - stotine kilogramov v lavo prebavljenih skal. Njegova najšibkejša točka je njegov vid. Vidi tako slabo, da včasih celo zamenja skale za jajca in dolge ure sedi na okroglih kamnih v upanju, da se bo iz njih kaj izleglo.

Najbolj nenavaden zmaj je Odurni spenjoglav. Ni ga težko opaziti in ni težko ugotoviti, kako je dobil ime. Dve glavi, vsaka na svojem vratu, ki se lahko spneta. Je sicer najdaljši zmaj, vendar ima najmanjša krila in najkrajše noge, zato ni posebej okreten ne v zraku ne na tleh. Vendar to sploh ni pomembno. Njegov napad je silovit in smrtonosen. Ne bruha ognja. Ena glava izpihuje vnetljiv plin, druga pa bruha iskrice, ki plin vžgejo. Zato lahko napada z velike razdalje. Plin, ki ga izpiha, prodre tudi v najožje špranje in posledice eksplozije so pogubne. Zaradi okornega telesa in ne prav bistre pameti je ta vrsta zmaja na robu izumrtja. Njegova najmočnejša točka je hkrati tudi njegova najšibkejša. Obe glavi se namreč pogosto spreta, ponavadi v najbolj neprimernem trenutku, ko bi morali sodelovati. Samci so tako muhasti, da se v sporih sami s sabo pogosto uničijo. Samice so pametnejše, zato tudi dlje živijo.

Od vseh znanih zmajev so Grozne groze najmanjši in najštevilčnejši. Vedno jih je trop, kar pa se jim lahko tudi maščuje, saj se neprestano spopadajo med sabo, namesto da bi napadali usklajeno kot bojna enota. Zato so v boju dokaj nekoristni in raje živijo kot mrhovinarji. Ker tudi slabo letijo, se pogosto pritrdijo na večje zmaje in tako potujejo.