Kolosej
Film distribucije Blitz Film & Video Distribution

Izgubljeno mesto

drama
Kraj, ki ga zapustiš, živi večno.
Na sporedu od: 2.11.2006, Kino Komuna
9.11.2006, Kolosej Ljubljana
2h 23min / 143min
Leto: 2005
Država: ZDA
Scenarij: G. Cabrera Infante
Režija: Andy Garcia
V poznih 50. letih prejšnjega stoletja se na Kubi - tik pred revolucijo in prihodom Fidela Castra na oblast - lastnik mondenega havanskega nočnega kluba trudi obdržati ravnovesje v ljubezni in družini, ki ju ogrožajo osebna in politična nesoglasja. Andy Garcia nam kot režiser in igralec predstavlja čas, ki ga je poteptalo kolesje sprememb, a spomin nanj ohranjajo ritmi kubanske glasbe.

Film Izgubljeno mesto je poklon igralca in režiserja Andyja Garcie njegovi rodni Kubi. Scenarij zanj je napisal priznani kubanski pisatelj Guillermo Cabrera Infante. Film spremlja zgodbo ene družine, treh bratov in lepe ženske, katerih življenja so usodno povezana z revolucionarnim vrenjem na Kubi.

Leto 1958, Havana je v tem času pravi karibski Pariz. Podnevi nanjo sije tropsko sonce, ponoči pa tega v elegantnih mestnih klubih zamenja vročica strasti in glasbe. Toda ni vse tako idilično, kot se zdi na prvi pogled. Moderni Neron muzicira, ko gleda svoj narod goreti: diktator Fulgencio Batista Kubo trdno stiska za vrat. V želji, da bi spet vzpostavili ustavni red iz leta 1940, pacifistični intelektualci in politični aktivisti strastno lobirajo za spremembe, obupani člani mestnega podzemlja pa na ulicah opuščajo pacifistične aspiracije in jemljejo v roke orožje. Medtem se v odmaknjenih pragozdovih vzhodnega gorovja organizirajo revolucionarne sile M26 Fidela Castra in Ernesta "Che" Guevare ter se pripravljajo na premik v Havano. Ker začnejo ogrožati oblast vse bolj nestabilnega Batiste, se začne tiranova tajna policija vse bolj oklepati svoje moči.

Sredi težav v otoškem raju se Fico Fellove, lastnik El Tropica, elitnega kluba v Havani, trudi, da bi obdržal skupaj svojo družino, svoj klub in ljubezen ženske. Življenje teče dalje, El Tropico pa postane več kot zgolj prizorišče priljubljenih zabav. Bill Murray v duhu scenarija Guillerma Cabrere Infanteja igra izseljenskega ameriškega pisca humoresk. Njegov ironični komentar reflektira klub kot mikrokozmos oziroma oder, na katerem so nacionalni zgodovinski dogodki videti kot teater absurda. Čeprav se želi Fico distancirati od konfliktov, ga postopoma potegne v svet zgodovinskih dogodkov, ki se odvijajo okrog njega. Havana in Kuba se za vedno spreminjata in tudi njegova družina se ne more izogniti toku zgodovine. Skozi Ficove oči in ušesa smo priča razpadu njegove družine, razpadanju kulture in spreminjanju ljudi. Stari način življenja umre, toda srčni utrip njegove glasbe živi naprej v izseljeništvu, kjer Fico najde zadoščenje v edini stvari, ki ga nikoli ni izdala.

Izgubljeno mesto je epska pustolovščina o zgodovinskih spletkah in brezčasni romanci, polna glasbe, barv in glamurja predrevolucionarne Kube. Večna zvezdnika Andy Garcia in Bill Murray, Dustin Hoffman kot enigmatični mafijec Meyer Lansky ter španska filmska zvezda in Lancômov model Inés Sastre kot Aurora Fellove so ustvarili odlično metaforo nemogoče ljubezni - do ženske, dežele in izgubljenega mesta.

O produkciji

Za svetovno znanega igralca in oskarjevskega nominiranca Andyja Garcio je Izgubljeno mesto režijski prvenec. Projekt je nastajal celih 16 let. Scenarij, ki ga je napisal kubanski pisatelj Guillermo Cabrera Infante, pripoveduje zgodbo o nemogoči ljubezni, postavljeno v burni čas in okolje kubanske revolucije.

Garcii se je na snemanju pridružila množica odličnih igralcev, med drugim cenjena Bill Murray in Dustin Hoffman ter nadarjena Inés Sastre. Na snemanje se ti praktično niso pripravljali, saj so podpisali pogodbe tik pred trenutkom, ko so stekle kamere. Film so snemali v Dominikanski republiki, kjer je bilo mogoče ustvariti videz Kube v letu 1958. Z oskarjem nagrajena kostumografinja Deborah Lynn Scott (Titanik, Jesenska zgodba, Posebno poročilo) je z okusom poustvarila havansko visoko modo iz petdesetih.

Snemanje so zaključili avgusta 2004, v vročem in vlažnem karibskem okolju, kjer so se svetlobne in vremenske razmere zelo hitro spreminjale. Garcia pa je že marca na istih lokacijah posnel nasade tobaka, ki imajo v filmu kot plantaža družine Fellove pomembno vlogo. Nastali so čudoviti posnetki, ki so s svojo živahnostjo odličen kontrast enega najbolj mračnih prizorov v filmu, družinskega izdajstva. Lokacija, na kateri so posneli te prizore, je v resnici plantaža Carlosa Fuentesa, enega najbolj znanih pridelovalcev tobaka in izdelovalcev vrhunskih cigar na svetu. Fuentes se v nekem prizoru tudi pojavi.

Ker je v filmu igralo veliko zvezdnikov, ki so vsi po vrsti zelo zaposleni, je moralo biti snemanje hitro in učinkovito. Andy Garcia je prav v istem času igral tudi v filmu Oceanovih dvanajst. Celotno Izgubljeno mesto so tako posneli v 35 dneh. Postprodukcija se je odvijala v Los Angelesu, film pa je bil končam junija 2005.

O filmu iz ust režiserja

Andy Garcia pripoveduje: "Pred kratkim so me vprašali, kako dolgo sem sanjal, da bom posnel ta film. Mislim, da se je začelo že z dnem, ko sem zapustil Havano - ko sem bil star pet let in pol. Že od takrat me fascinirajo kubanska zgodovina, kultura in glasba. ‘Kuba, biser Antilov’ in zlasti ‘Havana, Pariz Karibov’ nista samo turistična slogana, temveč preprosti dejstvi, kar opazi vsakdo, ki pride tja. Ko sem odraščal, se je moje zanimanje še povečevalo. Postalo je očitno, da velika zgodba čaka, da bo povedana.

Leta kasneje sem se srečal z romanom Trije ujeti tigri velikega kubanskega pisatelja Guillerma Cabrere Infanteja in takrat so stvari postale jasne. Čeprav film Izgubljeno mesto ni posnet po tej knjigi, mi je prav ta pokazala takšno Havano: mesto zanimivih barv, živahnega nočnega življenja in razvite kabarejske scene. Najpomembnejša pa je bila glasba: Beny More, Cachao, Rolando Laserie, Bola de Nieve, Septeto Nacional de Ignacio Pińiero, Orquesta Aragon, Celia Cruz, Lecuona, Freddy ... Vedel sem, da bom pravi glas filma našel v tem svetu. Potreboval sem le še zgodbo.

Z g. Infantejem sva se več ur pogovarjala in kmalu ugotovila, da obstajajo očitne vzporednice z drugimi velikimi filmi. Zamislila sva si zgodbo o nemogoči ljubezni, postavljeno v kabarejski svet Havane v petdesetih, ki hkrati vključuje dramo in nasilnost politične nestabilnosti in revolucije. Veliki filmi kot Casablanca, Doktor Živago in celo Boter 2 so imeli podobne lastnosti. Zato sva nadaljevala delo.

Scenarij je mozaik številnih elementov: ljubezenske zgodbe, družinske drame, revolucije, plesa in predvsem glasbe. Glasba je eden izmed protagonistov, pooseblja pa jo Fico. Kot lastnik slavnega El Tropica, ki je zatočišče državljanov sveta in glasbeno srce mesta, se Fico počasi vklaplja v zgodbe, ki ga obdajajo: Havana in Kuba se za vedno spreminjata, isto pa se dogaja tudi s člani njegove družine. Njegova platonska ljubezen do bratove žene Aurore in bratova prošnja, da med njegovo odsotnostjo poskrbi zanjo, poskrbita za ljubezensko zgodbo, ki postane osrednja metafora filma. Če glasba simbolizira bistvo Ficovega sveta, je njeno postopno izginjanje znak, da se končuje neki življenjski slog.

Izgubljeno mesto je epska zgodba, ki se odvija v svetu elegance in romantike danzóna, igrivosti in spogledljivosti mamba in ča-ča-čaja ter dramatičnosti in konfliktnosti rumbe. Dogajanje v El Tropicu je kubanska revolucija v malem. Havana je bila v petdesetih letih eden najelegantnejših delov sveta, saj so imeli tam velik vpliv veliki evropski in ameriški dizajnerji. To eleganco v filmu pooseblja družina Fellove, zlasti dama Aurora.

Pri ustvarjanju vizualne podobe filma smo uporabili slikovite značilnosti Karibov: živahno svetlobo, raznolikost arhitekturnih slogov od španskega kolonialnega do neo-klasicističnega sloga in od secesije do moderne, botanično razkošje v mestu in veličastno, odprto pokrajino z nasadi tobaka in trstičjem, pa poezijo palm in ocean z dih jemajočimi plažami ... Takšna je barvna paleta našega odra, na katerem se odvije zgodba.

Menim torej, da sem za izgubljeno mesto, kakršnega prikazuje film dejansko živel vsak dan svojega življenja ... Vsak dan svojega življenja pravzaprav živim v Izgubljenem mestu. Izgubljena ljubezen, izgubljeno mesto."

Andy Garcia (režiser, producent, Fico Fellove)
Andy Garcia velja za enega najbolj nadarjenih in vsestranskih igralcev sodobnosti. Slovi kot ljubljenec velikih režiserjev, saj je uspešno sodeloval s številnimi najbolj spoštovanimi izmed njih. Odločil pa se je tudi za pot producenta, skladatelja in glasbenika.

Ena od igralčevih najbolj nepozabnih izkušenj je bila sodelovanje s Francisom Fordom Coppolo pri tretjem delu trilogije Boter. "V svet filma sem prišel kot igralec," pravi Garcia, "odšel pa kot filmski ustvarjalec." Potem ko je bil nominiran za oskarja in za zlati globus za najboljšo stransko vlogo, je leta 1991 ustanovil lastno producentsko podjetje, CineSon Productions. Pod njegovim okriljem je posnel svoj režijski prvenec, celovečerni koncertni dokumentarec o enem izmed "izumiteljev" mamba, basistu Israelu Lopezu ‘Cachau’ z naslovom Cachao ... Como Su Ritmo No Hay Dos.

Po snemanju za Oceanovih dvanajst, nadaljevanje filma Oceanovih enajst, je igral v dveh neodvisnih filmih: The Lazarus Child in Modigliani (v slednjem je upodobil velikega slikarja Amedea Modiglianija v zadnjih letih njegovega življenja). Pred tem je nastopil v neodvisnih filmih Neizrečeno in Mož z Elizejskih poljan, ki ju je tudi produciral. Izgubljeno mesto pa je prvi celovečerni igrani film, ki ga je tudi režiral.

Garcia je bil leta 2000 nominiran za emmyja in zlati globus za vlogo legendarnega kubanskega trobentarja v HBO-jevi produkciji Za ljubezen do dežele: Zgodba o Arturju Sandovalu, kjer je podobno kot pri Izgubljenem mestu prišla do izraza njegova ljubezen do kulture rodne Kube. Napisal je tudi glasbo za film, ki je bila nagrajena z emmyjem.

Garcia je tudi ploden glasbenik in glasbeni producent. Tudi za svoje delo na tem področju je prejel več nagrad, med drugim leta 1994 grammyja za album Cachao - Master Sessions Volume I in leta 2005 grammyja za najboljšo tradicionalno tropsko izvedbo.

Andy Garcia se je rodil v Havani in je bil star komaj pet let, ko se je njegova družina po Castrovem prihodu na oblast preselila na Florido. Kot mladenič je tam igral v številnih gledaliških predstavah, leta 1970 pa se je preselil v Los Angeles, ker je želel kariero nadaljevati na področju filma. Tam živi še danes, z ženo in štirimi otroki.

Guillermo Cabrera Infante (scenarist)
Guillermo Cabrerea Infante je bil slaven kubanski pisatelj in filmski kritik ter ustanovitelj kubanske kinoteke. Od leta 1966 je živel in ustvarjal v izseljeništvu v Londonu. Znan je bil tudi kot eden najbolj slišnih glasov, ki so oporekali režimu Fidela Castra.

Za svoje pisateljsko delo je prejel številne nagrade, med drugim prestižno nagrado Cervantes (leta 1997). Njegov najbolj znani roman je Trije ujeti tigri, napisal pa je tudi številne filmske scenarije. Njegovo politično avtobiografijo Mea Cuba je New York Times leta 1994 uvrstil med deset najpomembnejših knjig leta.

Guillermo Cabrerea Infante je 21. februarja 2005, še preden je bil film Izgubljeno mesto končan, nenadoma umrl.

Komentarji

16.10. 2006 ob 6:34

zakon!

— gauloises
22.10. 2006 ob 16:53 zvezdica

Če ne drugo ima film vsaj zgodovinsko noto. Ampak vseeno je (razen na trenutke vsaj malo žajfnice) zgodba zanimiva in prijetna, prikaz 50-let odličen, fotografija in kostumografija dobra, manjka le malo realnejši ljubezenski zaplet-razplet...

— mirko
6.11. 2006 ob 10:28

Zelo dober film, odlično naj se vam nikamor ne mudi, počakajte, ne hitite, film je mojstrovina

— DARKO
7.11. 2006 ob 23:48

Bom kratek, ker me je film pustil brez besed. Mojstrovina; genialno, ganljivo... Scenari izreden, seveda, saj ga je napisal Cabrera Infante (to ni mačji kašel); Andy García se je vpisal v zgodovino filma, o Ines Sastre sem se pa zaljubil :-))

— Lovro
8.11. 2006 ob 12:35 zvezdica

Fantastičen film z dodelanimi podrobnostmi, slikovitimi posnetki in odlično glasbo. Zgodba je tekoča, zanimiva in sploh očarljiva. Čista 10-ka. Škoda da je takih filmov tako malo.

— robert
8.11. 2006 ob 12:37

Osličnen film. Če ne bo dobil vsaj enega oskarja, potem oskarji ne veljajo nič. Mojstrovina od glave do pete.

— ros
12.11. 2006 ob 5:49 zvezdica

Epska pripoved o moškem, ki ni hotel prodati svoje duše. Andy Garcia, tisti igralec, ki bi moral že leta 1987, ko je zaigral eno izmed glavnih vlog v mojstrovini Nedotakljivi, postati huda zvezda, se tokrat v svojem izjemnem režijskem prvencu vrača domov. Na Kubo, v Havano, tja, kjer se je leta 1956 tudi rodil, tja, kjer se dogaja tale epska štorija. Globoka, močna in elegantna saga o družini Fellove, o treh bratih, ki jih loči revolucija. Tako je, v petdesetih letih na Kubi moških niso ločevale ženske, marveč revolucija, samozavestni Che Guevarra (Jsu Garcia) in preračunljivi Fidel Castro, ki s prestola vržeta predsednika Batisto (Juan Fernandez). In v tem kotlu levih, desnih, vodoravnih in pravokotnih se znajdejo naši trije bratje. Šarmantni, elegantni, svetleči in odločni Fico (Andy Garcia), ki se požvižga na revolucijo in še naprej fura svoj zabaviščni klub. Zaletavi in prehitro jezni Ricardo (Enrique Murciano), ki se priključi revoluciji, pusti rasti brado in postane desna roka tovarišu Guevarri. Ter poročeni in umirjeni Luis (Nestor Carbonell), ki sodeluje v revolucionarni akciji poskusa atentata na predsednika Batisto. Jasno, Fico je Rick iz Casablance, možakar, ki se noče prodati in se požvižga na alarmantno stanje v državi. Ki ve, da sta Batista in Castro eno in isto sranje, ena in ista nepoštena igra za navadne ljudi. Ki ga zanima le njegov biznis in ki mu sedaj, ko je na oblasti Castro, solijo pamet pri njegovih glasbeno plesnih šovih. »V orkestru ne sme biti saksofona, saj to ni v skladu z revolucijo,« mu razloži Castrova vojakinja (Elizabeth Pena). Nič čudnega, da ima vsega vrh glave. Da se ne podredi sistemu in da tvega svojo nedotakljivost. Za razliko od bratov, ki furata revolucijo in parata živce očetu Federicu (Tomas Milian) in stricu Donosu (Richard Bradford). Zares veličastna, korektna, po svoje drzna, svetleča, kljub temu realna in prepričljivo odigrana pripoved o času, ki ga ni več. O času, ki je razburkal ves svet. O času, ki ga je kot otrok na lastni koži občutil tudi Andy Garcia. In o času, ko je Fico Fellove postal legenda. Moški, ki ni hotel prodati svoje duše.

— iztok gartner
23.11. 2006 ob 18:20 zvezdica

Glede na trailer sem pricakoval nek kritičen film, ki bo gledalcu pojasnil stanje Kube, iz kulturnega in zgodovinskega zornega kota. Tako gledalec, ki mu zgodovina Kube ni tuja, takoj na sredini filma doživi razočaranje. Film je v bistvu le ena ljubezenska drama, ki v zgodbo vplete popačeno anticastrovsko propagando. Slednje smo pri filmih Andy Garcie že itak navajeni. Ampak vseeno mislim, da se je tokrat Garcia v svojem slepem anticastrovizmu prekosil samega sebe. Batisto in Castra prikaze kot dva identicna človeka, le da je en oblecen v belo obleko, drugi pa v olivno zeleno uniformo. A verjetno ima gospod Garcia izredno slab spomin in se ne spomni, koga so ZDA podpirale in koga ne. Očitno pozablja na bedno izkoriscanje kubanskih kmetov, delavcev v mestih s strani ZDA in njihove marionete Batiste. Garcia se v filmu verjetno tega ni zavedal, zato je tudi prihod castra na oblast prikazal kot da bi slo za vojaski udar, ki ga tokrat ni izvedla plačljiva vojska pod vodstvom domačega mafijca (Batiste) in s podporo State Departmenta, ampak bradati mož s podporo skupine oboroženih barbudosov. Sprasujem se, ali je gospod Garcia namerno prezrl dejstva, da so ljudske mase na svojih ramenih ponesle Castra v Havano in vzklikali in zahtevali radikalne spremembe? Najbrz in zato si film zasluzi oznako zgodovinska spaka. Gospod Garci, ki cuti ogorcenje nad krsitvami clovekovih pravic s strani castrovega rezima, ker ne dovoli kontrarevolucionarni h dejanj, po drugi strani ocitno nima težav s pozabljanjem, da je pred castrom bila pismenost na kubi 52%. V isti sapi mu je vseeno, da so ljudje dobili zdravstveno zavarovanje. Vseeno mu je, da je kubanski drzavljan postal drzavljan dezele, ki je pregnala izkoriscevalce, kradljivce in tiranske latifundiste. Vsega tega, gospod Fico ne opazi, ker vse to v filmu sploh ne obstaja in je predcastrovska Kuba predstavljena kot dezela salse, veselja in dostojnega zivljenja. Druga moteca zadeva v filmu je ta, da ceprav se obraz Castra v filmu vztrajno zakriva in ga skozi cel film vidimo le od zadaj (kot da g. Garcia nima poguma mu zreti v oci), se tega žal ni držal pri heroju revolucije Ernestu Che Guevari. Igralec Jsu Garcia je do zdaj pokazal zagotov najbolj iznakaženo podobo tega fanaticnega, argentiskega philantropista. Skromnega in bistroumnega revolucionarnega meniha (che je nekoc napisal, da mora kot zgleden revolucionar ziveti kot menih, ki mu lastno odrekanje nikoli ne sme biti pretezko), je prikazal kot nekakšnega samovsecnega raperja iz Bronxa s hinavskim nasmeškom, ki je bral Marxa. Dejstvo, da je Jsu Garcia otrok kubanskih izseljencev, pri tej farsi gotovo igra pomembno vlogo. Čeprav je Garcia rojen kubanec, ki je s petimi leti najbrz spregledal vso demonskost kubanske revolucije, pa kot kubanec ocitno ne pozna enga skromnega dejstva, da tovariš Guevara ni maral alkohola in ga ni pil, tako kot to pocne v filmu. Kdor je študiral življenje in delo tovariša Guevare skozi njegove knjige, biografij in video dokumentarcev, ta bo zagotovo obcutil gnev pri tem namernem zavajanju o vlogi commandante Guevare. In kako vidi g. Garcia katarzo kube? Tako, da se nekoč zanesljivi in vesten kubanski borec Ricardo ustreli sam v usta, ter tako prosi odpuscanje za svoje grehe. Povzetek: S tem ko na zacetku filma ni obvestila, da film NE temelji na zgodovinskih dejstvih, ampak izkrivljenih, se ta film takoj uvrsti v predal zavajajocih propagandskih filmov.

— Peter Korosec
28.11. 2006 ob 9:42

zakaj niso pokazali Castrovega obraza?!povej mi če si ti videl v kakem filmu da je bil prikazan predsednikov obraz!izjema so seveda dokumentarci. V dostih filmih je bil prikazan predsednik ZDA, a nikoli ni bil prikazan njihov pravi obraz, vedno so bili snemani v hrbet(Regan,Clinton, Papež...)

— mikul

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.