Prebujena vest

Zgodba...

govori o človeku, kakršnih je v današnjem svetu brezobzirnega boja za prevlado na potrošniškem trgu zelo veliko. Predstavljajo nemo množico ljudi, ki jih (morda) strah za golo preživetje sili k molku; lahko pa so med njimi tudi takšni, ki jih brezobzirnost in slepa površnost nikoli ne opomnita, da bi morebiti bilo potrebno spregovoriti o tem, kar vedo. To so ljudje, tako imenovani insiderji, ki veliko, celo preveč, vedo. In ta film govori o enem izmed njih, ki pa je za razliko od drugih imel vest... Vest, ki se mu je prebudila in na ga koncu prisila v to, da je spregovoril na glas.
Jeffrey Wigand (Russell Crowe) je bil osrednja priča na sodnem procesu, ki ga je sprožila zvezna ameriška država Mississippi ob podpori devetinštiridesetih drugih držav proti tobačni industriji, ki je takrat - tako kot dandanašnji - bila ena najmočnejših industrij na svetu sploh. Proces se je končal s poravnavo v višini 246 milijard dolarjev. Wigand, nekdanji vodja raziskovalno-razvojnega oddelka korporacije Brown & Williamson, je bil znanstvenik in človek na vodilnem položaju v družbi - ultimativni insider torej, človek, ki zares veliko preveč ve. Nihče pred njim, ki je (bil) na podobnem položaju, ni nikoli spregovoril v javnosti.
Lowell Bergman (Al Pacino) kot raziskovalni novinar in producent odmevne televizijske serije "60 minut" priljubljenega voditelja Mikea Wallacea (Christopher Plummer), naredi intervju z Jeffreyjem Wigandom, ki je pravzaprav pretresljivo priznanje, in uredi pravno pomoč zanj v prihajajočem sodnem procesu. Ta odločitev pa je imela zanj visoko ceno. Še preden je Wigandova izpoved lahko bila predvajana v oddaji "60 minut", je Bergman izgubil boj s producenti televizijske družbe CBS, ki so se odločili serijo ukiniti, ob tem pa je doživel celo serijo razočaranj in porazov zaradi izkrivljanja bistva pripadnosti, zvestobe in drugih vrednot, ki jih je v svoji oddaji tako poudarjal.
Wiganda so ustrahovali, bil je tarča množične nacionalne kampanje, ki ga je prikazovala kot izdajalca, v osebnem življenju je doživljal zlom za zlomom: žena ga je zapustila, njemu samemu pa je resno grozila obolelost za rakom. Wigand, popolnoma strt zaradi okoliščin, ki so mu preprečile, da svoje vedenje in odločitve razkrije ameriški javnosti, in Bergman, ki se vztrajno bori, da bi premagal umazani zakonsko pravni sistem, izničil uničevalne posledice kampanje in prisilil CBS, da spusti intervju v eter, sta dva povsem običajna človeka, ki pa sta se znašla v spletu neobičajnih okoliščin. Znajdeta se v bitki, iz katere ne bosta izšla takšna, kakršna sta vanjo vstopila in po kateri nič več ne bo tako kot prej.

O nastajanju filma...

Mississippijski državni odvetnik Michael Moore je bil presenečen zaradi popolnosti, s katero se je režiser Michael Mann lotil snemanja filma. Mislil je na vsak, še tako obroben detajl, tako pri zunanjih prizorih kot pri snemanju v sodni dvorani: "Vsaj 50 do 60 odvetnikov, ki so zastopali tobačno industrijo, je bilo zbranih tam. Horde bolj arogantnih in vase zaverovanih ljudi še nisem videl. Večina jih je kadila in puhala obročke dima proti stropu. Ko pa je med njih udarila vest, da bo Jeffrey dejansko pričal, je med njimi završalo, kot bi vrgel lisico v kokošnjak."
Michael Mann, ki je poznan med filmsko publiko in visoko cenjen med kritiki, kaj več o nastajanju filma ni hotel izdati. Njegovo delo je vedno podobno natančnim študijam vsakega posameznega prizora. Da bi avtentičnosti filma dal še poseben pečat, je povabil Michaela Mooreja, da pred kamerami igra samega sebe. Moore se tega spominja z dobršno merico humorja in hkrati spoštovanja do režiserja: "Rekel bi, da to zares pritakne krepko dozo resničnosti v film. Tisti proces je bil moj najpomembnejši primer v pravniški karieri in priložnost, da se zaigram na filmu, se mi je zdela zabavna poteza, ki je popestrila mojo odločitev, da še enkrat "sodelujem" pri ustvarjanju delčka zgodovine."
Gospod je zagotovo pokazal vsaj kanček igralske nadarjenosti, saj se poteza z Richardom Scruggsom ni obnesla. Na kratki avdiciji je bral tekst z Al Pacinom, pa ga je moral režiser prijazno zavrniti. Mož je bil tako razočaran, da je prosil vsaj za "nemo" vlogo nekega tipa, ki samo sedi v dvorani, spremlja sojenje in ne reče nobene. Režiser je tej njegovi prošnji ugodil in za nameček vse ključne prizore Wigandove odločitve, da priča, posnel na kraju, kjer se je to v resnici zgodilo - na Scruggsovem domu v Gulfu.
Film so posneli še na Bahamih, kamor se je Bergman umaknil za čas svojega prisilnega dopusta, ko so ukinili njegovo oddajo 60 minut, v New Orleansu, kjer je Bergman snemal temo za neko drugo oddajo in prejel Wigrandov klic, da mu strežejo po življenju. V New York so se podali na snemanja notranjih in zunanjih prizorov TV postaje CBS, na koncu pa so v Izraelu posneli uvodni del filma, ki se sicer dogaja v Libanonu.

O igralcih...

Rusell Crowe (dr. JEFFERY WIGAND) je igralec novozeladskega rodu, ki je odraščal v Avstraliji in si je že na domačih tleh ustvaril sloves "človeka s tisoč obrazi" in "igralskega kameleona", kot ga zdaj radi poimenujejo kritiki. Avstralski filmski inštitiut mu je tri leta zapored podelil nagrado za najbolj obetavnega igralca: za vloge v The Crossing (1990), za najboljšo stransko vlogo v The Proof (1991) in za glavno vlogo v tudi po svetovnih festivalih priznane, Romper Stomper (1992). Za slednjo je dobil nagrado za najboljšega igralca tudi na filmskem festivalu v Seattlu. Na ameriških tleh in širom po svetu se je proslavil z vlogo Buda Whitea v odličnem L.A. ZAUPNO, ki ga je posnel Curtis Hanson po znanem romanu Jamesa Ellroyja z istim naslovom. Film je bil pri več kot 100 različnih združenj filmskih kritikov proglašen za enega od 10 najboljših leta 1996 in je prejel štiri oskarje.
Sicer pa je v Hollywoodu debitiral v kontroverznem "vesternu" Hitri in mrtvi ob strani Sharon Stone, Genea Hackmana in Leonarda DiCapria.
Prebujena vest (Insider) je Crowov dvajseti film. Njegov predzadnji je bil Mystery, Alaska, nedolgo tega pa je dokončal Gladiatorja z Ridleyjem Scottom, od katerega se veliko pričakuje, tako po finančni kot po kritiški plati. Med njegove ameriške vloge sodijo še: Heaven"s Burning in Breaking Up s Salmo Hayek, The Sum of Us, kjer je igral homoseksualnega sina Jacka Thompsona, pa The Efficiency Expert z Anhonyjem Hopkinsom, Rough Magic z Bridget Fonda, No Way Back s Helen Slater in še nekatere.
Za vlogo Jeffreyja Wiganda je bil proglašen za enega najboljših igralcev leta 1999 in nominiran za zlati globus in oskarja.

Al Pacino (Lowell Bergman) je igralec, ki že dobra tri desetletja navdušuje ljubitelje filma po vsem svetu in ga lahko mirno uvrstimo v sam igralski vrh ob stran Marlona Branda, Anthonyja Hopkinsa, Roberta De Nira in podobnih. S slednjim je prvič zaigral skupaj v drugem delu priznane trilogije Boter Francisa Forda Coppole, vendar se nista nikoli pojavila skupaj v istem prizoru. To je storil (prvič) prav Michael Mann v odličnem akcijskem thrillerju Vročina (The Heat).
Al Pacino je bil že osemkrat nominiran za oskarja in ga končno dobil za vlogo polkovnika Franka Sladea v melodrami Vonj po ženski (Scent of a Woman). Nominiran je bil še za glavne vloge v Pravica za vse (Justice For All), Boter II., Pasje popoldne in Serpico. Vloga v slednjem mu je prinesla zlati globus. Njegove nominacije za stranske vloge pa so bile: kot Michael Corleone v prvem Botru, Big Boy Caprice v Dicku Tracyju in za Glengarry Glen Ross Davida Mameta.
Pred kratkim je dokončal dramo Chinese Coffee, ki jo je tudi režiral, v njej zaigral in produciral. Lotil se je torej podobnega projekta kot s priznanim Looking for Richard, ki ga je režiral kot osebno razmišljanje o Richardu III. Williama Shakespeara. Gledališču se namreč, navkljub bogati igralski karieri na filmu, ni nikoli odrekel. Pred kratkim je igral in režiral igro Eugenea O"Neilla Hughie, ki je krstno uprizoritev doživela v Long Warf Theatre v New Havenu.
Med njegovimi vlogami zadnje dekade so vsekakor omembe vredne tiste v Hudičevem advokatu ob Keanuju Reevesu, Donnieju Brascu ob Johnnyju Deppu, v Carlitovem zakonu Briana De Palme, že omenjeni Vročini Michaela Manna, Golo mesto (City Hall) in drugih.
Med njegove največje igralske dosežke pa sodijo, poleg tistih, v katerih ga je znala ceniti tudi ameriška filmska akademija: Frankie & Johnny in Brazgotinec ob Michelle Pfeiffer, Morje ljubezni, Bobby Deerfield, vsi Botri (ne gre zanemariti nobenega), Revolucija, Author, Author in pa seveda Strašilo ob Geneu Hackmanu, za katero je dobil zlato palmo v Cannesu leta 1973. Že njegov filmski debut v pretresljivi drami Panika v parku mamil (1971) je nanj opozoril kot na enega velikih igralcev velikega filmskega platna.
Za vloge na gledaliških odrih je Pacino prejel dve nagradi Tony in sicer za The Basic Trainning of Pavlo Hummel in za Does a Tiger Wear a Necktie?. S priredbo Ameriškega bizona Davida Mameta je gostoval v New Yorku in v Londonu. Priznane so njegove vloge v Richardu III. in vloga Marka Antonija v Juliju Cezarju.
Odraščal je v newyorški četrti Bronx in je že kot mlad fant rad uprizarjal vloge iz filmov, ki jih je videl za mater in stara starša. Za igro so ga navdušili in ves čas vzpodbujali učitelji v osnovni šoli, saj se ima prav njim zahvaliti za pogum, da se je prijavil k vpisu na priznano High School of the Performing Arts, ki jo je dokončal ob tem, da se je preživljal kot gledališki statist. Po študiju pri Herbertu Berghofu in pozneje pri Leeju Strasbergu v Actor's Studio je debitiral v gledališču v igri The Connection in Hello, Out There.

Christopher Plummer (MIKE WALLACE) je upodobil legendarnega televizijskega novinarja in producenta odmevne oddaje "60 minut". K filmskim vlogam je mladega Plummerja pripeljal Sidney Lumet v filmu Stage Struck (1957). Vsekakor pa se je vsem našim babicam zapisal v srce z vlogo ob Julie Andrews v priljubljenem musicalu Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music). Poznan je tudi po zgodnjih vlogah v Mož, ki je hotel biti kralj ob Seanu Conneryju in Michaelu Cainu, pa v The Silent Partner, Waterloo, Bitka za Britanijo, Padec rimskega imperija in še mnogih drugih. Bil je vedno odličen, pa naj je igral pozitivne ali negativne junake, sodobne ali zgodovinske osebnosti.
Njegove novejše vloge obsegajo tiste v zf drami Dvanajst opic Terryja Gilliama, Dolores Clairborne, Malcolm X in Volk Michaela Nicholsona.
Christopher Plummer se je poleg vlog v filmih za veliko platno, pogodto posvečal tudi televizijskim vlogam. Prav tu si je ustvaril eno najbogatejših igralskih karier. Ko je za BBC posnel Hamleta pri Elisinoreju, je bil za to vlogo nagrajen. Druga največja Plummerjeva ljubezen je gledališče. Med najbolj uspešne sodijo vloga v drami Barrymore, za katero je dobil nagrade Tony, The New York Drama Desk Award, Outer Critic's Circle Award in naziv najboljšega gledališkega igralca leta.
Ker je po rodu Kanadčan iz Montreala, je debitiral na odrskih deskah in na radiu tako v francoskem kot v angleškem jeziku. Po debutu v New Yorku je dolgo časa gostoval v gledališčih tako na Broadwayju kot v londonskem West Endu. Leta 1995 je gostoval kot Jason v Medeji na pariškem festivalu, leto pozneje pa je zastopal Kanado kot Henrik V. na edinburškem festivalu. Poznajo ga tako v Shakespearovem gledališču v Statfordu, kot v Nacionalnem britanskem gledališču, kjer je igral ob siru Laurenceu Olivierju, pa v Royal Shakespeare Company sira Petra Halla in drugih.
New York Times ga je brez pretiravanja proglasil na najboljšega igralca severnega ameriškega kontinenta.

Diane Venora (LIANE WIGAND) igra ženo Jeffreyja Wiganda, ki dvomi v pravilno odločitev svojega moža, da se z javno izpovedjo postavi po robu tobačnemu imperiju. Diane Venora ima za seboj pestro kariero, ki jo je nekaj časa prekinila zaradi odločitve, da se posveti družini. Svoje najbolj opazne vloge je ustvarila v Romeu in Juliji Baza Lurhmanna, pa v Vročini Michaela Manna, v Šakalu in v Ivoryjevem Življenju s Picassom. Za vlogo v Eastwoodovem filmu Bird je dobila priznanje neyorških filmskih kritikov.
Njen zadnji film je bil Trinajsti bojevnik Johna McTiernana, v katerem je zaigrala ob strani Antonia Banderasa.Rojena je v Connecticutu, kjer je diplomirala na Jilliardu in začela svojo igralsko kariero na gledaliških odrih (The Country Wife in Tri sestre).

V ostalih vlogah te skoraj triurne drame lahko srečamo še Philipa Bakerja Halla kot Dona Hewitta, ki smo ga do zdaj že videli v Boogie Nights. Pred kratkim je končal odlično dramo Magnolia (za eno od stranskih vlog je Tom Cruise dobil letošnji zlati globus). Spominjamo se ga še po vlogah v Alcatrazu, Ugrabitev (Air Force One), Trumanovem Showu, Državnem sovražniku, videli pa ga bomo marca v težko pričakovanem The Talented Mr. Ripley Anthonia Minghelle.

Gina Gershon (Helen Caperelli) je pred kratkim dokončala film Guinevere ob Stephenu Rei in Sarah Polley. Videli smo jo je v propadlih Showgirls Paula Verhoevena in pa v kultnem Bound bratov Wachowski, v katerem je zaigrala ob strani Jennifer Tilly.

Michael Gambon (Thomas Sanderur) je začel svojo igralsko kariero v Gublinu v gledališču. Pozneje se je prodružil Nacionalnemu gledališču in sodeloval v Hamletu, Sveti Ivani, The Recruiting Officer, Andorri, Othellu in drugih. Na televiziji se je proslavil z vlogo v seriji Pojoči detektiv, na velikem platnu pa z vlogamu v Pariz ponoči, A Dry White Season, Kuhar, lopov, njegova žena in ljubimec, Krila golobice, in pred kratkim v Dancing At Lughnasa z Meryl Streep in Sleepy Hollow z Johnnyjem Deppom.

Rip Thorn je bil nepozaben kot ostareli partner Tommyja Leeja Jonesa v zf komediji Možje v Črnem, pa v drami How To Make an American Quilt, The Cincinnati Kid, Pork Chop Hill, Sweet Bird of Youth in drugih.

O režiserju...

Michael Mann ni le režiser, ampak tudi uspešen pisec scenatijev in producent. Filmskim gledalcem se je verjetno najbolj zapisal v spomin z odličnim thrillerjem Manhunter po knjigi Red Dragon Thomasa Harrisa. Pred tem je ustvaril kar nekaj zapomljivih del in sicer za televizijo: Starsky and Hutch, Policijska zgodba in Vegas. Z dolgometražnim filmom za TV The Jericho Mile (1979) je osvojil emmyja in nagrado Directors Guild of America. Film so kasneje spustili tudi v kina.
Njegov celovečerni debut pa je bil Tat z Jamesom Caanom v glavni vlogi. Posneli so ga v Chicagu, v njem pa je eno pomembnih stranskih vlog odigral Dennis Farina, ki je pozneje zaslovel z glavno vlogo v njegovi tv seriji Policijska zgodba. Leta 1983 pa se je proslavil z odlično srhljivko, ki jo posnel v studiih Shepperton v Veliki Britaniji, in v kateri so igrali Gabriel Bryne, Scott Glenn in Ian McKellen.
Osemdeseta pa je večinoma posvetil televiziji. Režiral je uvodno in še več nadaljevalnih zgodb priljubljene nanizanke Miami Vice, posvetil se je pisanju scenarijev za priznano serijo Policijska zgodba in leta 1989 realiziral šesturno miniserijo Drug Wars: The Camarena Story.
Leta 1992 se je zmagoslavno vrnil na velika platna s prečudovito in finančno uspešno epsko zgodbo Poslednji Mohikanec (The Last of the Mohicans) z Danielom Day Lewisom in Madeleine Stowe v glavnih vlogah. Po njem je sledil dolg premor, za katerega Michael Mann prizna, da ga je v celoti namenil izčrpnim pripravam na Vročino (The Heat) z Robertom De Nirom, Al Pacinom, Diane Venora in Valom Kilmerjem v glavnih vlogah.
Rodil se je v Chicagu, diplomiral je na univerzi v Visconsinu, sredi šestdesetih pa se je preselil v London,kjer je obiskoval Londonsko filmsko šolo. Po končanem študiju je kar nekaj časa še preživel v Evropi in ustanovil majhno produkcijsko družbo, ki je snemala predvsem dokumentarne in propagandne filme za televizijo. V ZDA se je vrnil leta 1972.

Scenarij je napisal znani scenarist Eric Roth, ki je za svoje delo pri odličnem Forrestu Gumpu Roberta Zemeckisa dobil oskarja. Poznan je tudi po pretanjenem scenariju za ljubezensko epsko dramo Šepetati konjem (The Horse Whisperer), ki jo je po istoimenskem romanu režiral in v njem odigral glavno vlogo Robert Redford.
Rothov prvi scenarij, po katerem so posneli film, je bil The Nickel Ride in je bil uspešno predstavljen v Cannesu. Napisal je še scenarija za Gospoda Jonesa z Richardom Gereom, za Kevina Costnerja pa je priredil roman Poštar (The Postman).

Snemanje je nadzoroval Dante Spinotti, ki se je ljubiteljem dobre kamere zagotovo vtisnil v spomin z odlično posnetim Poslednjim Mohikancem, za katerega je dobil tudi nagrado BAFTA. Sodeloval je pri večini celovečercev Michaela Manna, od Manhunterja do Vročine in zdaj tudi Prebujeno vest. Znan je še po filmih Frankie & Johnny, Beaches, True Colors, Nell, Hitri in mrtvi, Zločini srca in drugih. V rodni Italiji je prejel celo vrsto priznanj za svoje delo, med drugimi tudi David Di Donatello za sodelovanje pri filmu Hearts and Honours.

Montažo so vodili izkušeni nekdanji snemalci in montažerji, med njimi William C. Goldenberg, ki je z Michaelom Mannom že sodeloval pri Vročini (The Heat). Za televizijski film v produkciji HBO Citizen X z Stephenom Reo in Donaldom Sutherlandom je bil nominiran za nagrado emmy. Mojstrstva svojega poklica pa se je vsekakor naučil v štiriletnem sodelovanju s priznanim Michaelom Kahnom; z njim je montiral film Živi (Alive).

Paul Rubell pa je znan po sodelovanju z Robertom Altmanom in Samom Peckinpahom. Z režiserjem Johnom Frankenheimerjem je montiral tri njegove filme: The Burning Season, Andersonville in The Island of Dr. Moreau. Med njegove opaznejše samostojne projekte pa sodi srhljivka Blade z Wesleyjem Snipesom in Stephenom Dorffom.

Glasbo sta napisala Pieter Bourke in Lisa Gerrard, ki si že dolgo delita cvetočo glasbeno kariero. Duo je sodeloval z glasbenikom Davidom Thrussellom in skupino The Snog, predvsem pri njihovem drugem albumu Dear Valued Customer. Skupaj so osnovali skupino Soma in ustvarili album Hollow Earth, s katerega sta poznana dva singla Sleepwalker in Arcane.

Lisa Gerrard se je posvečala tudi solo glasbeni karieri z albumom The Mirror Pool. Bourka je povabila k sodelovanju leta 1997, skupaj sta posnela album Duality. Skupaj sodelujeta tudi s skupino Dead Can Dance. Gerrardova sama pa je napisala glasbo že za Mannov priznani film Vročina.