Hotel Ruanda
Pred desetimi leti, ko se je Ruanda pogrezala v kaos, je neki človek obljubil, da bo ščitil ljubljeno družino. Na koncu pa je v sebi našel pogum, da je rešil več kot 1.200 ljudi. Film Hotel Ruanda je navdihujoča zgodba o Paulu Rusesabagini, resničnem junaku, upravniku hotela, ki je s pogumom in iznajdljivostjo rešil pred smrtjo več kot 1.200 beguncev ter dokazal, da lahko en sam človek resnično spremeni svet.
Izjava režiserja
"Ko sva pred tremi leti s Keirom Peirsonom poslušala zgodbo Paula Rusesabagine, sem si prizadeval čim bolj prikriti dve nasprotujoči si čustvi: razburjenost in strah. Razburjenost zato, ker je šlo za idealno zgodbo za film - politični triler, ganljivo romantično zgodbo in predvsem univerzalno zgodbo o zmagi dobrega (človeka) nad zlom. Toda strah pred neuspehom je bil močnejši.
To je bila zgodba o dogodku, o katerem, v najino veliko sramoto, nisva vedela ničesar in ki bi gledalcem omogočila, da sodelujejo v ljubezni, izgubi, strahu in pogumu človeka, ki bi lahko bil kdor koli od nas. Če bi zmogli pogum.
Za vse, ki so delali pri filmu, je bil to velikanski izziv, vendar se je zdelo, da prav ta izziv daje moč našim izvrstnim igralcem, ekipi in statistom. Štejem si v čast, da sem imel priložnost povedati Paulovo in Tatianino zgodbo ter zgodbe njunih družin in ljudi iz Ruande. Lahko le upam, da sem uspel zvesto prikazati njegovo herojsko delo." -- Terry George
Genocid moderne dobe
Spopad v Ruandi v devetdesetih letih je zaznamoval eno najbolj krvavih obdobij v novejši afriški zgodovini. Genocid je bil še bolj tragičen zaradi dejstva, da je večji del sveta sklenil ignorirati ta spopad in tragedijo, ki je doletela prebivalstvo Ruande. Medtem ko so mednarodne tiskovne agencije občasno poročale o "plemenskih spopadih" v Ruandi, se je zdelo, da so bile strahote spopadov, namesto da bi izzvale bes mednarodne skupnosti, odpisane kot še eden "incident v nerazvitem svetu", ki si ne zasluži pozornosti.
Po ulicah glavnega mesta Kigalija je kri tekla v potokih, ubitih je bilo skoraj milijon ljudi, toda do mednarodnega posredovanja ni prišlo. Skrajneži iz plemena Hutu so pobili pripadnike sosednjega plemena Tutsi ter vse zmerne Hutujce, ki so jim stali na poti, svet pa jim je to dovolil.
"Deset let pozneje politiki iz celega sveta prihajajo v Ruando, preživele prosijo za odpuščanje in obljubljajo "nikoli več". Toda enake stvari se ponovno dogajajo v Sudanu, Kongu ali kakšnem pozabljenem kraju, kjer človeško življenje nima vrednosti. To so kraji, kjer moški in ženske, kot sta Paul in Tatiana, s svojim poštenjem in pogumom v nas zbudijo slabo vest in sram," je dejal režiser Terry George.
Sredi strahotnega kaosa in nasilja, ki je pustošilo po deželi, je bil med mnogimi drugimi neznanimi junaki tudi Paul Rusesabagina, navaden človek, ki je iz ljubezni in sočutja uspel tešiti 1.286 življenj. Terry George je bil dlje časa zainteresiran za snemanje filma, katerega zgodba bi se odvijala v Afriki. Zgodba Paula Rusesabagina ga je končno pripeljala na afriški kontinent. "Takoj ko me je moj soavtor Keir Peirson seznanil z zgodbo, sem vedel, da želim posneti film," je dejal George. "S Paulom sem se seznanil v Belgiji. Pripovedoval mi je o svojem življenju: kako je začel delati, kako je napredoval in na začetku končal v hotelu Mille Collines v Kigaliju."
Prav ta človeški element je ganil Alexa Hoa, producenta filma Hotel Ruanda. "Veliko mi je do te zgodbe," je rekel. "Govori o navadnem človeku, ki je na pobudo soproge uspel izkoristiti svoj položaj, da je pomagal drugim. Tako se je podal na pot, ki je iz njega naredila boljšega človeka."
Priznanje nekemu človeku
V januarju 2003 sta Terry George in Paul Rusesabagina, ki se je takrat prvič po genocida vrnil v domovino, obiskala Ruando. Potovala sta in snemala različne lokacije ter se srečala s številnimi ljudmi, ki so v hotelu Milles Collines našli zavetje. "V čast mi je bilo obiskati Ruandu s Paulom," je rekel Geroge, "začutiti ljubezen in občudovanje, ki so ju ljudje čudili do njega. Ko sva šla proti hotelu Mille Collines, sva srečala mnoge preživele, ki jim je Paul nudil zatočišče. V njihovih očeh je bilo opaziti iskreno radost."
Čeprav so bile številne Georgeove izkušnje v Ruandi pozitivne, ga nič ni moglo pripraviti na tisto, kar je doživel med obiskom enega od krajev, kjer se je zgodil pokol. "Obiskala sva tehnično fakulteto v Marabiju v južni Ruandi. Šel sem mimo sob, polnih mumificiranih okostnjakov kakšnih 40.000 ljudi, ki so bili zmasakrirani aprila 1994. Ko sem poslušal edinega preživelega v tem pokolu, sem iskreno čudil, da v mojem življenju ni pomembnejše stvari od snemanja tega filma," je dejal.
George je med obiskom videl neverjetne lepote Ruande ter raziskal politiko ekstremistične vlade plemena Hutu. Zvedel je, kako je radijska postaja pod njihovim nadzorom RTML širila sovraštvo do Tutsijev, kako so predsodki in strah prepričali navadne ljudi, da morajo zagrešiti pokol nad svojimi sosedi, da bi si zagotovili lastni obstoj. "Če bi moral izpostaviti le en dejavnik, ki je spodbudil pokol, bi bila to prav ta radijska postaja, o kateri govori film, saj želim, da bi ljudje doumeli moč propagande," je izjavil George.
Za Georgea in Peirsona je bilo pomembno, da gledalci tega ne doživijo kot dokumentarni film, temveč kot intimen in čustven prikaz dejstev in dogodkov, ki temeljijo na Paulovem liku in dogajanju v hotelu Mille Collines. "Poudarila sva njegovo sposobnost, da uspe kljub poraznim verjetnostim. V svojem delu najbolj uživam, kadar gre za projekt, ki bo gledalcem odprl oči in jih, upam, navdihnil," je izjavil George.
Hotel Ruanda je v večjem delu globoko osebna zgodba, osredotočena na eno stavbo, ljudi v njej in njihove medsebojne odnose. Filmarji so se nalašč izogibali osredotočenja na strahotni genocid. "Poskusili smo ustvariti bizarno, nadrealistično vzdušje, da bi lahko gledalci začutili psihični teror genocida brez osredotočenja na sam pokol," je izjavil Alex Ho. "To je mogočna človeška drama in ne horor, zato se nam zdi bistveno, da jo vidi čim večje število gledalcev."
Podelitev vlog
Film Hotel Ruanda je zbral vrhunsko igralsko zasedbo. V središču filma sta srce in talent priznanega igralca Cheadlea. "Don je eden najboljših igralcev. Od samega začetka smo želeli, da bi glavno vlogo dobil on," je dejal Ho.
Izbira igralke za vlogo Tatiane je bila težka naloga za filmarje. George se spominja: "Alex Ho in jaz sva videla Sophie Okonedo v Sladkih umazanih stvareh. Na naju je naredila močan vtis. Bilo mi je jasno, da lahko med Sophie in Donom nastane kemija, potrebna za združitev ljubimcev, Paula in Tatiane. Kmalu sva bila povsem prepričana, da je Sophie prava izbira za vlogo, in trdno verjamem, da bo to odločitev upravičila."
Poleg dveh izjemno nadarjenih glavnih igralcev so morali filmarji izbrati preostalo igralsko ekipo. "Slišali smo, da je Nick Nolte zainteresiran za vlogo polkovnika Oliverja," je dejal George. "On je eden največjih karakternih igralcev Hollywooda. Njegova pojava na ekranu je zelo markantna, zato smo bili navdušeni, ko je sprejel sodelovanje." Tudi za Joaquina Phoenixa George meni, da je zelo talentiran igralec. Bil je navdušen, ko je Phoenix sprejel vlogo v filmu. "Je eden tistih igralcev, ki se je sposoben popolnoma vživeti v vlogo," je dejal.
Vživljanje v lik
Kar je navdušilo in pritegnilo Dona Cheadlea k temu filmu, je bila strast, ki jo je Terry George pokazal za zgodbo. "Mislil je da, je to sijajna priložnost za razkrivanje stvari, ki so jih preprosto pomeli pod preprogo, in resnično sem želel biti del tega."
"Za Terryja je bilo važno, da zgodbo povemo podrobno in pazljivo orišemo čustveno potovanje junakov, kar je tudi zame najpomembnejši vidik filma. On je tudi fantastičen pisatelj - v pogojih, v katerih smo snemali, je bilo treba pogosto vnašati spremembe. Usedla sva se, se skupaj domislila potrebnih sprememb in spremljala, kako so vplivale na že posnete dele kot tudi na tiste, ki jih je bilo treba šele posneti. To je podobno sestavljanju živega mozaika in odlično je bilo delati z nekom, ki to zna."
"Paul je ohranil vero, razum in prisebnost ter uspel organizirati reševanje vseh, ki so
prišli v hotel Mille Collines. To je neverjetno potovanje - začel je kot človek, ki ga zelo skrbi za lastno družino, na koncu pa želi pomagati tudi drugim," pripoveduje Cheadle.
Cheadle je med pripravljanjem za vlogo prebral številne časopisne članke. "Bilo je zelo veliko tragičnih in zastrašujočih zgodb," pravi, "vendar pa tudi tistih o upanju in vztrajnosti kljub nepredstavljivim pogojem. Začnete se spraševati, kaj bi vi naredili v takšni situaciji. Ali bi lahko zdržali nepredstavljivo, da bi preživeli? Niti zamisliti si ne moremo, kaj so videli in izkusili ti ljudje. Tej tragediji bi se lahko izognili, če bi se svet umešal."
"Scenarij me je takoj prevzel," je izjavila Sophie Okonedo, ki igra Tatiano. "Veliko pove o človeškem duhu, o življenju v travmatični situaciji, o ljubezni. Med Tatiano in njenim možem Paulom obstajajo trdne vezi, medtem ko se obupno borita, da bi v vse večjih strahotah obdržala družino skupaj."
Ko v filmu prvič vidimo Tatiano in Paula, se nam zdi, da je njuno življenje popolno in da sta dosegla vse, za kar sta si prizadevala. Tatiana je nekoč delala kot medicinska sestra, potem pa se je posvetila vlogi mame, Paul pa ima kariero uglednega direktorja hotela. "Tatiana je zelo ponosna na Paula," pravi Sophie Okonedo. "On je steber skupnosti in ko ljudje potrebujejo nasvet, pridejo k njemu. Njuno življenje se zdi idealno. Kasneje, ko se začne genocid, Tatiana najde v sebi notranjo moč. Če bi jo na začetku filma vprašali, ali bi se zmogla spopasti z bodočimi dogodki, bi bil odgovor negativen. Ko pa je prišlo do najhujšega, je bila izjemno močna, trdna in je pokazala veliko sočutje."
Dostop do informacij o navadnih ljudeh in njihovem spopadanju z genocidom je bil med začetnim raziskovanjem velik izziv za Sophie Okonedo. " Prebrala sem množico člankov o Ruandi," je dejala. "Več ko sem vedela o genocidu, bolj sem čutila, da enostavno moram izvedeti, kako je navadna ženska iz Ruande, ki živi normalno življenje in skrbi za otroke, reagirala na takšne strahote."
Joaquinu Phoenixu, ki igra Jacka, je bilo sodelovanje v filmu v čast. "To je zgodba o bolečem delu zgodovine Ruande. Na žalost, mnogi ljudje, vključno z mano, se niso zavedali, kako resna je bila stvarnost," je dejal Phoenix. Ko se je pripravljal za vlogo Jacka, je spoznal nekaj novinarjev in snemalcev. "Spoznal sem tri ljudi in to mi je resnično odprlo oči," pravi Phoenix. "Težko je bilo poslušati njihove zgodbe. Mislim, da je bilo tudi njim težko pripovedovati, vendar smo zvedeli veliko o njihovih izkušnjah. Spremljali so dogodke v tridesetih vojnah, toda nikoli niso videli ničesar niti približno podobnega genocidu v Ruandi. Eden od njih je dejal, da so doživeli številni njegovi prijatelji po Ruandi živčni zlom pa tudi sam se je večkrat zjokal, ko mi je pripovedoval o stvareh, ki jih je videl in doživel. To nam je pomagalo do konca razumeti, kako resna je bila situacija."
Phoenix nadvse občuduje snemalce, ki so spremljali vojne dogodke. "Ne vem, kako jim je uspelo; ne verjamem, da je kdor koli od njih iz tega prišel brez posledic. Neki snemalec je rekel: 'Slike, ki sem jih videl, ne bodo nikoli izginile.' To je bila zelo čustvena izkušnja."
Priložnost za delo z Georgeom je pritegnila Nicka Nolteja k sodelovanju pri projektu. "Terry je odkril enkraten način, da zgodbo pove skozi lik Paula, direktorja hotela, in njegovo družino," je dejal Nolte, ki igra polkovnika Oliverka. "Moj lik je kombinacija kanadskih častnikov, ki so poveljevali mirovni misiji ZN v Ruandi. Tako kot oni je polkovnik Oliver kmalu ugotovil, da ima zvezane roke zaradi brezčutne birokracije ZN. Njegov odnos s Paulom temelji na Oliverjevih poskusih, da javnost obvesti o dogodkih v državi, ker se je ostali svet zdel popolnoma ravnodušen."
Nolteja je raziskovanje pripeljalo na univerzo. "Na Princetonu smo našli številne posnetke, ki so prikazovali dogodke med genocidom, pretresljive dokumentarce, ki so jih posneli Frontline Channela 13, BBC-jeva Panorama in kanadski CBS. Posebno so me pretresli in šokirali posnetki Dellairea, kanadskega poveljnika sil ZN v Ruandi. Ko je o genocidu obveščal vojno osebje in fakultete, je uporabljal lubenico in mačeto, da bi prikazal okrutnost ubijanja med pokoli," je izjavil Nolte.
Kratki pregled zgodovine Ruande
Zgodovina Ruande je dolga in zapletena, vendar kot v večini afriških držav ni zabeležena. Do konca 19. stoletja Ruanda sploh ni obstajala kot zasebna entiteta; do takrat je bilo to območje ohlapna skupnost dveh glavnih etničnih skupin: Hutujev in Tutsijev.
Tutsiji so bili bogati zemljiški posestniki in živinorejci, ki so v 14. in 15 stoletju poselili območje, ki ga danes imenujemo Ruanda. Hutuji so na tem območju živeli že prej in bili številčnejši kot Tutsiji, vendar so manjšinski Tutsiji postopoma podjarmili Hutuje in ustanovili sistem fevdalne monarhije. Ta etnična delitev je obstajala nekaj stoletij brez pretiranih napetosti. Leta 1894 so v Ruando prišli prvi zahodnjaki, leta 1899 pa je dežela brez odpora staroselcev postala protektorat in del nemške Vzhodne Afrike. Med prvo svetovno vojno je belgijska vojska, ki je bila nameščena v bližnjem Zairu (današnja Demokratična republika Kongo), prevzela nadzor nad Ruando. Po vojni je belgijsko okupacijo okrepila Liga narodov skozi združeni teritorialni mandat za "Ruando-Urundi", ki je zaobjemal današnjo Ruando in Burundi.
Belgijci so za vladanje novim ozemljem in kontrolo nad prebivalstvom izkoristili obstoječo monarhijo in odprto podpirali Tutsije. Hutuji so bili popolnoma marginalizirani, kar je pripeljalo do velikih napetosti v državi, posebno pa so se razvnele po drugi svetovni vojni. Belgija je v 50. letih poskusila rešiti težave in ustanoviti demokratično vlado. Obrnila se je proti nekdanjim svetovalcem in leta 1959 podžgala upor Hutujev, med katerim so bili Tutsiji vrženi z oblasti. Izpeljali so volitve, na katerih so dobili Hutuji vladajočo večino in leta 1962 neodvisnost od Belgije.
Po pridobitvi neodvisnosti sta se nekontrolirano razpasli neučinkovitost in korupcija. Generalmajor Juvenal Habyarimana, pripadnik Hutujev, je leta 1973 izpeljal vojaški udar. Oklical se je za diktatorja in prepovedal vsakršno politično dejavnost razen za njegovo stranko. Habyarimana se je leta 1990 dokončno uklonil pod reformacijskimi pritiski ZN. Istočasno je skupina, sestavljena v glavnem iz preganjanih Tutsijev, ustanovila Ruandsko patriotsko fronto (RPF) in izvršila invazijo na Ruando iz Ugande, s čimer se je začela državljanska vojna. Po podpisu mirovnega sporazuma leta 1994 so člani njunih strank izpeljali atentat na generalmajorja Habyarimana in predsednika Burundija ter za to dejanje obdolžili Tutsije. Iste noči so se začele vnaprej načrtovane usmrtitve Tutsijev na visokih položajih in zmernih Hutujev. Skupine hutujskih vojakov imenovane Interhamve so naslednje tri mesece brez kakršnega koli odpora pustošile po državi. Mirovne sile ZN so kljub ocenam Rdečega križa o stotisočih pobitih ljudeh zmanjšale število vojakov. RPF je vnovič izvršila invazijo iz Ugande in leta 1994 končno ustavila genocid. Večina hutujskih skrajnežev je pobegnila v Zair.
V genocidu je bilo ubitih skoraj milijon ljudi, več kot tri milijone jih je prebegnilo v druge države ter izzvalo največjo begunsko krizo na svetu. Šele tedaj je Zahod reagiral in sprožil največjo humanitarno akcijo, ki se je končala marca 1996. Kmalu po tem je v nekaj sosednjih deželah izbruhnila vojna, zato so se do leta 1997 skoraj vsi begunci vrnili domov.
Po genocidu je bila ustanovljena skupna vlada, leta 2000 pa je bil za predsednika prehodne vlade izbran Paul Kagame, bivši predsednik RPF-ja. Na prvih uradnih volitvah leta 2003 je bil Kagame izvoljen za redni mandat. ZN so ustanovile Mednarodno sodišče za vojne zločine v Ruandi, kjer so sodili visokim predstavnikom Hutujev za zločine proti človeštvu, medtem ko so lokalne oblasti ponovno organizirale plemenske svete, gacaca, da bi kaznovali 80.000 ljudi, ki so sodelovali pri genocidu.
Do leta 2003 so bile izpeljane reforme in postavljeni izobraževalni programi, v katerih se ne omenja pripadnost etnični skupini; prepovedana je raba imen Hutu in Tutsi. Vlada financira ruandski sklad za preživele s 5-odstotnim deležem proračuna, ki se razdeljuje v sklade za vdove in sirote. Čeprav država napreduje, okrevanje še vedno traja. Število prebivalcev je tudi danes manjše kot leta 1994, še vedno obstajajo težave s korupcijo, spopadi s sosednjimi narodi, vključno z dolgoletno vojno z Demokratično republiko Kongo, tu vlada največja stopnja revščine v podsaharski Afriki.
Geografija
Ruanda meji na vzhodu s Tanzanijo, na jugu z Burundijem, na zahodu s Kongom in na severu z Ugando.
Dve deževni obdobji sta: od februarja do aprila ter od novembra do januarja. Glavna naravna bogastva so zlato, kositrna ruda, volfram, metan, vodna energija in obdelovalna zemlja. Država nima izhoda na morje in večinoma prevladujejo savane.
Prebivalstvo
Število prebivalcev je julija 2004 znašalo 7.954.013. To je najgosteje naseljena država v Afriki. Povprečna življenjska doba je 39,18 let (po ocenah iz 2004).
Ocenjujejo, da je bilo leta 2003 51 % prebivalcev Ruande okuženih z virusom HIV; 250.000 jih je obolelo za AIDSOM. 84 % prebivalcev je pripadnikov plemena Hutu, 15 % je Tutsijev, ostali 1 % pripada Twa/Pigmejcem.
Glavne religije v Ruandi: rimski katoliki (56 %), protestanti (26 %), adventisti (11,1 %), muslimani (4,6 %), ljudske vere (0,1 %) in ateisti (1,7 %) - ocena iz leta 2001. Kar 70,4 % prebivalstva je nepismenega (ocena iz leta 2003).
Državna ureditev
Država je republika na čelu s predsednikom in večstrankarskim sistemom. Zakonski sistem temelji na nemškem in belgijskem meščanskem ter običajnem pravu.
Gospodarstvo
Ocenjujejo, da 60 % prebivalstva živi pod mejo revščine (ocena iz leta 2000). Delovnega prebivalstva je 4,6 milijonov, od tega se 90 % ukvarja s kmetijstvom. Izvozni proizvodi so v glavnem kava, čaj, živalske kože in kositrna ruda.
O igralcih
Don Cheadle (Paul) Odkar so ga filmski kritiki iz Los Angelesa izbrali za najboljšega stranskega igralca za izjemen nastop ob Denzelu Washingtonu v filmu Hudič v modri obleki, Cheadle nadaljuje z izvrstnimi izvedbami na odru in velikem zaslonu. Igra v komediji Bretta Ratnera After the Sunset, ponovno ga lahko gledamo v vlogi Basherja Tarra v Oceanovih dvanajst Stevena Soderbergha, je producent in igralec v filmu Crash, v Umoru Richarda Nixona pa nastopa v vlogi najboljšega prijatelja Seana Penna.
Kmalu bo debitiral kot režiser s filmom Tishomingo Blues, filmsko adaptacijo romana Elmora Leonarda, v kateri tudi igra ob Matthewu McConaugheyju.
Med Cheadleove filmske vloge spadajo Oceanovih enajst in z oskarjem nagrajeni Traffic. Oba filma je režiral Steven Soderbergh, s katerim je Cheadle prvič sodeloval v filmu Daleč od oči. Igral je nepozabnega Bucka v Kralju porničev, resno-komičnem pogledu Paula Thomasa Andersona na pornoindustrijo. Igral je tudi v filmih Vulkan, Bulworth in Misija na Mars. Za vlogo v filmu Johna Singletona Rosewood je bil nominiran za nagrado "Image Award", ki jo podeljuje National Association for Advancement of Colored People. Odigral je tudi nepozabnega komičnega čuvaja v filmu Family Man Bretta Ratnera.
Sprejemal je vloge v neodvisnih filmih, kot sta popolnoma digitalni Manic in The United States of Leland. Njegova nepozabna igra v Things Behind the Sun Alison Anders mu je prinesla nominacije za emmy in Independent Spirit Award.
Znan je tudi po televizijskih vlogah. Osvojil je zlati globus za izjemno interpretacijo Sammyja Davisa ml. v Klanu iz Las Vegasa. Bil je nominiran tudi za nagrado emmy za najboljšega stranskega igralca. Istega leta je bil nominiran za nagrado emmy za glavno vlogo v HBO-jevi adaptaciji hvaljene uspešnice A Lesson Before Dying. Za HBO je igral tudi v Rebound: The Legend of Earl "The Goat" Manigault, ki ga je režiral Eriq La Salle.
Dobro je poznan tudi po vlogi javnega tožilca Johna Littletona iz serije Davida E. Kelleya "Kućica u cvijeću". Gostoval je v "Urgenci" (še ena vloga, ki mu je prinesla nominacijo za emmy), redno nastopa v nadaljevanki "The Golden Palace", igral je tudi v seriji "Princ z Bel Aira". Bil je del zvezdniške zasedbe razburljive CBS-ove oddaje v živo "Mrtva točka", v kateri je igral skupaj z Georgeom Clooneyjem, Jamesom Cromwellom, Brianom Dennehyjem, Richardom Dreyfussom in Harveyem Keitelom.
Odličen gledališki igralec Cheadle je kariero začel z vlogo Bootha v s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni drami Suzan-Lori Parks Top Dog Underdog v Public Theatru v New Yorku pod režiserskim vodstvom Georgea C. Wolfa. Med njegove druge gledališke dosežke sodijo vloge v: Leon, Lena in Lenz v Guthrie Thetare v Minneapolisu; The Grapes of Wrath in Liquid Skin v Mixed Blood Theatru v Minneapolisu; Cymbeline na Shakespeare Festivalu v New Yorku; Koda, da je kurba v Goodman Theatru v Chicagu; in južnoafriški drami Athola Fugarda Blood Knot v The Complex Theatru v Hollywoodu.
Don Cheadle je tudi nadarjen glasbenik - igra saksofon, sklada in poje. Je priznan režiser, ki je postavil predstavo Človek iz Cincinnatija v Attic Theatru.
Sophie Okonedo (Tatiana) je igrala v nekaj filmih, med katerimi so Sladke umazane stvari, ki je prejel nagrado za najboljši film London Evening Standarda. Za isti film je bila nominirana za Independent Spirit Award za najboljšo igralko. Trenutno dela pri filmu Aeon Flux. Med njene ostale filme spadajo This Year's Love, Šakal, Go Now, Cross My Heart, Mad Bad Mortal Beings, Miss Queencake i Young Soul Rebels.
Na malih ekranih se je pojavila v: Alibiju, večkrat nagrajenem Clocking Off, Sweet Revenge, Dead Casual in Never Never (za katerega je bila nominirana za nagrado RTS za najboljšo glavno igralko v televizijski drami) ter tudi v Deep Secrets in Maria's Child. Poleg tega je sodelovala v radijskih igrah, kot so Pocahontis v Plantation, Kraljica Izabela v Rickardu II., Timbuktu in Kolo sreče. Med njene gledališke dosežke spadajo vloge v: Caryl Churchill Event, Night Songs, Vaginini monologi, I Just Dropped By to See the Man, Troilo in Kresida, Money, The Arabian Nights, 900 Oneonta, Been So Long, His Lordship's Fancy, A Jovial Crew, Odiseja, Tamburlaine in The Changeling.
Joaquin Phoenix (Jack) je rojen je v Portoriku. Igrati je začel že kot otrok. Pokazal je sposobnost igranja zelo različnih likov. Leta 1986 je kot desetletnik dobil vlogo v filmu Spacecamp, leta 1987 pa je igral v Russkies ob svoji sestri Summer ter Carole King. V filmu Rona Howarda Starša iz 1989 je dobil vlogo najstnika, sina Dianne West.
Leta 1995 je dobil pohvale za igro v filmu Gusa Van Santa Ženska za umreti z Nicole Kidman. Dve leti kasneje je z Liv Tyler, Billyjem Crudupom in Jennifer Connelly nastopil v filmu Kako smo si izmislili Abbotove. Isto leto je igral v Wrong Turn Oliverja Stona s Claire Danes, Seannom Pennom in Jennifer Lopez. Leta 1998 je igral v dveh filmih - Višja sila z Anne Heche in Vinceom Vaughnom ter v Glinenih golobih, ponovno z Vaughnom. Naslednje leto je z Nicholasom Cageom igral v filmu Joela Schumacherja 8 milimetrov.
Leto 2000 je bilo za Joaquina odločilno, saj je v tem obdobju igral v treh medsebojno zelo različnih filmih. Nastopil je v vlogi Komoda v Gladiatorju Ridleya Scotta z Russelom Crowom, bil pa je nagrajen z National Board of Review, The Broadcast Films Critics Award in Blockbuster Award. Bil je nominiran tudi za oskarja in zlati globus. Isto leto je igral z Markom Wahlbergom, Jamesom Caanom, Faye Dunnaway, Ellen Burstyn in Charlize Theron v filmu V imenu pravice. Pojavil se je tudi v Škandaloznem peresu, s Kate Winslet in Geoffreyjem Rushem, posnetem po nagrajeni drami Douglasa Wrighta o markizu de Sadu. Leta 2002 je dobil vlogo v Skrivnostnih znakih M. Night Shymalana - partner mu je bil Mel Gibson -, naslednje leto pa je sinhroniziral glas "Kenaia" v animiranem filmu Brat medvedek.
Leta 2003 ga je M. Night Shymalan ponovno angažiral v trilerju Vas ob gozdu. Sledil je film Brigada 49, trenutno pa snema Walk the Line z režiserjem Jamesom Mangoldom, v katerem igra legendo country glasbe Johhnyja Casha.
Nick Nolte (polkovnik Oliver), dvakratni nominiranec za oskarja. Igral je v filmih The Good Thief, Hulk in Northfork. Trenutno ponovno sodeluje z režiserjem Alanom Rudolphom pri snemanju filma Investigating Sex, nedavno pa se je vrnil k svojim gledališkim koreninam. Skupaj s Seannom Pennom igra v gledališki predstavi Sama Shepherda The Late Henry Moss.
V zadnjih letih je igral v nekaj izvrstnih filmih, med katerimi so Grad zločina Paula Schradera (za katerega je prejel oskarja, zlati globus in bil nominiran za najboljšega igralca Independent Filma), Wrong Turn, Pred nočjo, Jefferson v Parizu, Rt strahu in Princ plime, za katerega je bil nominiran za oskarja za najboljšega igralca ter prejel zlati globus. Igral je tudi v Blue Chips, I'll Do Anything in v pohvaljenem filmu Lorenzo's Oil.
Njegova producentska hiša Kingsgate trenutno dela pri filmu White Jazz, ki temelji na scenariju črnega filma Jamesa Ellroya The Last Magic Summer, adaptaciji istoimenskega romana Petera Genta. Naslednji projekt, za katerega se pripravljajo Nolte in Kingsgate, je Best of Enemies. To je film, ki temelji na resničnem dogodku v Južni Karolini v zgodnjih 60-ih in se ukvarja z odnosom med pripadnikom Ku Klux Klana in bojevito Afroameričanko.
Nolte je kariero začel v Pasadena Playhouse. Krajši čas je študiral z Bryanom O'Byrneom na Stella Adler Academy v Los Angelesu. Nekaj let je potoval in nastopal z regionalnimi gledališči. Vzpon v karieri je doživel, ko je dobil vlogo v legendarni televizijski seriji "Rich Man, Poor Man", kar je bil le začetek, po katerem je sledila mednarodna slava. Po tem uspehu je dobil prvo filmski vlogo v Globini.
Njegov zaščitni znak je raznovrstnost likov, od vietnamskega veterana in tihotapca droge v Who'll Stop The Rain, razočaranega rugbijskega zvezdnika v North Dallas Forty, svobodoumnega beatnika, pisatelja Neala Casadyja v Utripu srca do zadržanega morskega biologa v Cannery Row.
Nolte je nadaljeval z zahtevnimi karakternimi vlogami, kot so klatež v Klošarju z Beverly Hillsa, neusmiljeni policaj v 48 sati, ameriški fotoreporter v filmu V plamenu Nikaragve in odločni predstavnik zakona v Extreme Prejudice. Izjemno vlogo je ustvaril tudi v filmu Weeds, kjer igra bivšega kaznjenca, ki postane dramski pisatelj.
O ustvarjalcih filma
Terry George (režiser, scenarist in producent) je bil nominiran za oskarja in nagrado BAFTA kot scenarist filma V imenu očeta. Njegov režiserski debi Sinovi nekih mater je osvojil nagrade na evropskem filmskem festivalu, Angers European First, Film festivalu in na mednarodnem filmskem festivalu San Sebastian. George je bil proglašen za mladega evropskega režiserja 96. Po tem je za HBO adaptiral in režiral cenjen film, ki temelji na s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni zgodbi Neila Sheenana o vojni v Vietnamu, A Bright and Shining Lie. Film je bil nominiran za emmy in zlatni globus.
Drugi Georgeovi scenaristični uspehi vključujejo dramo Boksar, ki jo je tudi režiral Jim Sheridan in v kateri glavno vlogo igra Daniel Day Lewis, Hartovo vojno s Bruceom Willisom in Colinom Farrellom. Napisal in produciral je CBS-ovo dramsko serijo "The District", ki je štiri leta zapovrstjo zasedala 1. mesto na lestvici gledanosti ob sobotah zvečer.
Keir Pearson (scenarist) je od leta 1995 do 2003 delal kot montažer v dokumentarnih filmih in urejal oddaje za PBS, New York Times Television ter Court TV. Hotel Ruanda je njegov prvi scenarij za celovečerni film. Diplomiral je na Harvardu leta 1990, leta 1997 pa končal podiplomski študij umetnosti na Filmski šoli Univerze New York.
Pearson je tudi olimpijec - tekmoval je na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 kot član ameriškega veslaškega moštva.
Paul Rusesabagina (svetovalec pri filmu) je rojen 15. septembra 1954 v Murama-Gitarami v južnem centralnem delu Ruande. Njegova starša sta bila kmetovalca. Leta 1962 se je vpisal na adventistični College of Gitwe, misijonarsko šolo, v kateri se je šolal 13 let (7 let osnovne šole in 6 let srednje). Od 1975 do 1978 je študiral na teološki fakulteti v Kamerunu, leta 1979 pa je dobil službo pri verigi hotelov Sabena kot direktor novega hotela Akagera v narodnem parku Akagera. V tem obdobju se je naučil vse o turističnem, hotelirskem in gostinskem poslu. Prek podjetja Suisse Tourist Consult je bila sprejeta njegova prošnja za vpis na Kenya Utalii College v Nairobiju, smer hotelski management. Študij je začel v zgodnjih 80.-ih letih, končal pa septembra 1984 v Švici.
Po vrnitvi iz Švice se je Rusesabagina ponovno zaposlil pri verigi hotelov Sabena, oktobra 1984 pa je dobil službo pomočnika glavnega direktorja v hotelu Mille Collines, kjer je delal do novembra leta 1993, ko je bil imenovan za glavnega direktorja hotela Diplomate, tudi v Kigaliju. Zaradi težav v regiji je novo dolžnost prevzel šele marca naslednje leto.
Med 100 dnevi, kolikor je trajal genocid, se je moral Rusesabagina vrniti v hotel Mille Collines. Njegov kolega Bik, direktor tega oddelka, je zapustil Kigali 11. aprila 1994 ob 17. uri, čeprav so številni begunci še ostali. Naslednje jutro, 12. aprila, je začasna vlada zapustila Kigali in se umaknila v Gitaramo. Rusesabagina je tam preživel skoraj ves čas trajanja genocida.
Ko je pokol v juliju 1994 pojenjal, se je Bik vrnil in pridružil svojemu oddelku, Rusesabagina pa se je vrnil v hotel Diplomate, kjer je ostal do septembra 1996 in potem emigriral v Belgijo. Od tega dne do danes dela kot poslovnež, lastnik transportnega podjetja.
Andrea Guerra (originalna glasba) je napisal glasbo za filme Che ne sarà di noi, Le Barzellette, Io no, Soraya, Prendimi e portami via, Il Vestito da sposa, Le Chien, le general et les oiseaux, Passato prossimo, La Finestra di fronte, Un Posto tranquillo, Prendimi l'anima, Emma sono io, La Leggenda di Al, John e Jack, Angela, Respiro, Semana Santa, La Casa dell'angelo, La Luce negli occhi, Tornando a casa, Le Fate ignoranti, Una Lunga notte, Alice, Qualcuno da amare, Medley - Brandelli di scuola, Prime Luci dell'alba, The Protagonists, Femmina, Giochi d'equilibrio, Onorevoli detenuti, Ultimo taglio, Il Tocco: la sfida, Un Altro giorno ancora, Caro dolce amore, Italia Village, Troppo Sole, Allullo drom, Narcos, La Domenica specialmente in Viaggio d'amore.
Poleg tega je delal za televizijske serije "Le Stagioni del cuore", "La Guerra è finite", "Grande fratello", "Casa famiglia", "Le Ragazze di Piazza di Spagna" in "Un Prete tra noi".
Komentarji
Izredno dober film samo ne vem zakaj pri nas igra tako pozno. V ameriki je že dosegljiv na DVD-ju, pa tudi kopijo DVD-ja se da dobiti na netu. Pač ni blockbuster. Je pa žalostno, da take dobre filme pri nas vrtijo tako pozno.
To je film, po katerem si srečen, da živiš v tej mirni, brezskrbni deželici Sloveniji. Film, vreden ogleda!
Dobr film,eden boljsih leta
Odlicen film, ki ti prikaze grozote, ki jih je zmozen clovek, v toliksni meri, da se pocutis bedno kot pripadnik svoje rase. Film, ob katerem se ti zazdi, da je tvoje delo popolnoma nepomembno, ker ne more vplivati na izboljsanje sveta, saj je le-ta ze popolnoma zavozen. Film, ki ti pokaze, kaj lahko storis. Cestitke Amnesty International in ostalim, ki so pomagali pri organizaciji srecanja s Paulom Rusesabagino.
Eden boljših filmov kar sem jih kdaj videla. Prikaže resnico o delovanju mednarodnih organizacij, ki naj bi poskušale pomagale rešiti kompleksne situacije zaradi katerih prihaja v afriških državah do vojn. To kar se je pred deseti leti zgodilo v Ruandu, se je dogajalo tudi kasneje v Kongu, Darfurju,.. Ponovno so ljudje ostali prepuščeni sami sebi. Medtem, ko so se in se še vedno zahodni politiki in predstavniki mednarodnih humanitarnih organizacij predstavlajo v javnosti kot rešitelji Afrike. V resnici je ravno nasprotno. Sreča, da so na svetu še vedno posamezniki, ki so pripravljeni pomagat, ne glede na okoliščine. Eden izmed njih je tudi Paul Rusesbagino.
js pa čakam kritiko iztoka gartnerja, k bo spet kkšno negativno vn vrgu. če mu pa tale film ni za pet, pol pa ne vem... če ti je bla punčka za milijon $ za pet, pol je ta film za 10!!!
Res dober film! Oglejte si ga, ne bo vam žal!
Eden najboljših filmov. Po tem filmu gledaš svet malo drugače.
Schindlerjev seznam sreča Casablanco. Dobrodošli v Ruando, v sredino devetdesetih, v čas, ko se je tamkajšnja Hutu milica zverinsko znesla nad ubogimi Tutsi. Nad nesrečnim plemenom, ki je v slabih treh mesecih izgubilo vsaj milijon prebivalcev. To je bil čisti genocid. Spomin na nemška koncentracijska taborišča, kjer so trupla ležala kar na cesti. Kjer so ljudi klali za zajtrk, kosilo in večerjo. Če si bil Tutsi, si moral umreti. Če so te skušali varovati vojaki Združenih narodov, so te ubili še z večjim veseljem. In med vsemi litri krvi, kilami mesa in tonami solza, se je znašel tudi Paul Rusesabagina (Don Cheadle), lastnik prestižnega hotela, lokalni Rick Blane iz Casablance, ki se čez noč spremeni v temnopoltega Oskarja Schindlerja in prične v svojem hotelu skrivati uboge begunce. Časa za zimzeleno As Time Goes By seveda ni, spomine na Pariz uteleša njegova pridna žena Tatiana (Sophie Okonedo), zviti in pogumni Paul pa zlobne generale in divje upornike obrača kot po tekočem traku. Presunljiva, realistična, tragična, direktna in vseskozi učinkovita resnična drama o času, ki se ne sme ponoviti niti na filmu.
se opravičujem, ampak film je eno navadno sranje. Rekel sem film, ne dogodki, po katerih je posnet. Dajte no, tako stereotipno in tako plehko prikazan konflikt, ki še danes trga Afriko (in posledično Evropo) je žalitev za resnično dogajanje na črni celini. Ne vem, meni se je zdel tako prazen in tako lesen, da že dolgo nisem videl takega. Še "Prevajalka", ki se ukvarja s podobno (ne isto!) tematiko, je bila boljša. Tole izgleda kot "Sam doma". Prazno, patetično in plehko.
FILM SEM SI OGLEDALA. ZGROZILA SEM SE OB DEJSTVU, DA SE CEL SVET NI ZGANIL OB TEH DOGODKIH. TUDI MEDIJI SO O VSEM POROČALI SAMO OBROBNO. SEVEDA, ŠLO JE ZA TEMNOPOLTE - AFRIČANE, KATERI SI PO MNENJU VEČINE BELCEV NE ZASLUŽIJO ISTIH PRAVIC KOT JIH IMAMO MI. SRAMOTNO. LAHKO NAS JE VSE SRAM, KER NISMO REAGIRALI. VSA POHVALA REŽISERJU ZA ENKRATEN PRIKAZ DOGODKOV.
1. paul ni bil lastnik hotela, ampak upravnik. ok gartner? 2. film je prikazan povsem realno, brez patetike in nič kaj h'woodsko. ok cookie? malo manj jih jej... 3. film je vsekakor vreden ogleda, da nas spomni kako smo lahko za vsak dan, ki ga preživimo v tej oazi sredi evrope (beri: sloveniji) hvaležni...
zelo dober film. oglejte si ga in potem napišite kar ste občutili ob gledanju filma. Sem prepričan da ste občutili to kar so drugi. Oglejte si ga.
This film was great!
končno! iztok podira rekorde. zunaj pada sneg. pa mimogrede, nismo te prosli, da obnavljaš vsebino, samo oceno bi lahko podal... no, malo sem zalutala... pa odličen in presenetljiv film :)
Za vse, ki se še odločate da bi si film ogledali:pojdite in si ga oglejte! Se splača!Je zelo dobra drama, ki prikaže kako v nekaterih delih sveta ljudje živijo v strahu za svoje in življenje svojih najbližnjih,in kako je mogoče z ljubeznijo in svojim prepričanjem storiti marsikaj. Lp!
Zelo redko se mi zgodi, da me film pripelje do takšnih občutkov kot me je ta. Zgodba o Paulu in njegovih dejanjih je neverjetna in to mislim dobesedno. Ne morem z besedami opisati kako me je ganilo, ko sem gledal navadnega človeka, ko se je bojeval za življenje svoje družine in ostalih ljudi. Sram me je, da se je to dogajalo pred našimi očmi in da nismo storili nič, da bi to preprečili. Odlična kritika ZN in ostalih podobnih organizacij. Mislim, da ni potrebno pohvaliti dela, ki so ga opravili režiser in vsi sodelujoči. Bolj se mi zdi pomembno, da se je prikazala zgodba resničnega heroja, ki ni imel drugih ambicij kot reševati življenja in grozovitih dogodkov tedanjega leta v Ruandi. OCENA: 9/10
film sem si ogledala skoraj 2 leti nazaj in menim, da ima film dober scenarij ampak je zelo nerazumljiv za nekatere ljudi. katerim je všeč le komedija in se jim zdi ta super. Zato nevem kaj so šli delat v kino na ogled tega filma, ki je sicer vojna drama. Zato neljubitelji dobrih filmov prosim ne pišite tako brezvezne komentarje, ker je ta film dobil odlične kritike po celem svetu.
Film je bil zelo dober,bil je tudi malce grozen,ko pomisliš koliko ljudi je umrlo.
Kućica u cvijeću???
v istem desetletju se je dogajala tudi srebrenica tam so zamočili nizozemci v službi ozn kar dokazuje kakor tudi ta film da je ozn samo vazal bogatih, šestdeset let nazaj je bilo pa tudi pri nas podobno saj so "zavezniki" pomagali da nas danes ni več kot 1Miljon ta pravih naših, čez 15 let nas bodo hodili turisti gledat, kot zdaj hodijo v ruando, gledat koliko je še ostalo od civilizacije kje pa bodo naši rezervati, na pohorju,kozjanskem, krasu,mogoče v kranjski gori s kekcem, to bomo pa še videli
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
This is a movie that is unforgettable in it's accurate portrayal of human brutality. It is an ugly indictment of the West's refusal to intervene in a crisis that allowed unspeakable slaughter to occur. The film is incredibly well written, well acted and the scenes are frighteningly realistic. Don Cheadle is superb as the heroic hotel manager who more than rises to the occassion using his wits to keep his family and hundreds of others safe in the midst of chaos. He surely deserves great recognition for this role. Rwanda is a lesson in how Governments and the media can selectively focus on problem areas in the world and also can selectively ignore others. For example most Americans now know differences between shiites and sunnis and kurds but how many know the differences between tsuties and hutus ? That fact that the hatred portrayed in this film is so irrational combined with the look the other way attitude of much of the west contibutes to an astoundingly shameful episode of recent history. The film does much to illuminate and educate.