Mož brez telesa

Zamisel o nevidnosti že stoletja buri človekega duha. Če v prastarih časih so se zgodbe o tem prenašale skozi ustno izročilo in prek pisane besede, te osupljive teme pa se je sedaj lotil še uveljavljeni filmski režiser Paul Verhoeven v provokativni napeti srhljivki Mož brez telesa.

V najnovejši razburljivi filmski zabavi, ki se je porodila v bujni Verhoevnovi domišljiji (Prvinski nagon, Vesoljski bojevniki, Popolni spomin, Robocop) izredno nadarjeni znanstvenik Sebastian Caine (Bacon) izumi serum za nevidnost. Njegova izjemna preobrazba poraja v njem nepojmljivo moč, ki, tako kaže, zaduši v njem vsakršen občutek za moralo in ga vodi do pošastnega in srhljivega konca.

"Neverjetno, kaj vse lahko storiš," pravi Caine, "ko se ti ni več treba gledati v ogledalo."

Nenavadna drama postavlja v središče sijajnega, arogantnega, a karizmatičnega znanstvenika, ki vodi strogo zaupen vladni projekt iskanja ključa do nevidnosti. Ko se formula obnese na živalih, zanesenjaški Caine kljubuje ukazom Pentagona in izvede eksperiment na sebi.

Na žalost se nevarna igra strahovito ponesreči, saj je postopek ireverzibilen. Caine, mož brez telesa, ter njegova najtesnejša pomočnika Linda McKay (Elisabeth Shue) in Matthew Kensington (Josh Brolin) si neutrudno prizadevajo spreobrniti postopek. A nevidnega Cainea, ki ga podžigajo latentna megalomanska nagnjenja, na novo odkrita moč povsem opijani. Tajni laboratorij se spremeni v bojišče, saj znanstvenika sčasoma spoznata, da po mnenju njunega vsemogočnega vodje ogrožata njegov obstoj.

O snemanju

Leta 1989 se je producent Douglas Wick začel ukvarjati z zamislijo, da bi posnel film o nevidnosti in njenih posledicah. "V tistem času smo bili na pragu revolucije tehnologije vizualnih učinkov in postalo mi je jasno, da bi lahko spremljali nevidnega moža tako kot še nikoli do zdaj," razlaga. "Poleg vsesplošnega navdušenja nad temo nevidnosti se je skratka razvijala tudi tehnologija, s pomočjo katere bi se je lahko lotili."

Prepričljiva, tekoča zgodba se je Wicku nekako izogibala, dokler svoje zamisli ni zaupal Garyju Scottu Thompsonu in Andrewju W.Marlowu. Marlowe je takrat ravno uspel z Ugrabitvijo (Air Force One). Tako kot Paula Verhoevna so ga zanimale zlasti psihološke posledice, ki bi se pokazale na človeku brez družbenih omejitev. Marlowa je stvar še toliko bolj pritegnila, ker se je že dolgo časa navduševal nad kompleksnim svetom posebnih učinkov in je bil reden obiskovalec vodilnih laboratorijev in podjetij s tega področja.

Verhoeven se spominja: "Ko je Andrew napisal scenarij, je ta vključeval posebne učinke, ki še niso bili možni, pričakoval pa je, da bodo že v dobrem letu. Pisal je na meji mogočega in jo še razširil."

Marlowe o zgodbi pravi: "Gre za vznemirljivo moralno igro o karizmatičnem vodji, ki zgolj zaradi družbenih pravil ne zaide na stranpota. Ko pa klišejev ni več, vidimo, kaj se zgodi, ko ta pravila eno za drugim počasi izgubljajo veljavo, tako kot počasi izginjajo plasti njegovega telesa."

Wick je bil nad Marlowovim pristopom navdušen in je scenarij poslal Paulu Verhoevenu, na Nizozemskem rojenemu filmskemu ustvarjalcu, ki je posnel nekaj velikih hollywoodskih uspešnic. "Bil je režiser, ki sem si ga od začetka želel za Moža brez telesa," pravi Wick. "Resnični izziv filma ni bilo oblikovanje posebnih učinkov, ampak najti krasnega filmarja, ki jih bo znal nevidno vpeti v dramo. Paul ni samo matematik in znanstvenik, nadarjen za področje vizualnih učinkov, je izjemen vizualni pripovedovalec zgodbe, ki zna očarati občinstvo."

Drži, da filmi Paula Verhoevena občinstvo hkrati navdušujejo in vznemirjajo. Njegovi zgodnejši nizozemski filmi so serija izjemnih družbenih, spolnih in zgodovinskih študij, grenkih, krutih, zabavnih, tragičnih in duhovitih obenem.

Verhoeven razlaga svoje navdušenje nad znanstveno-fantastičnim žanrom: "Ko sem šel delat v Združene države, sem vedel, da so mi nianse ameriške kulture premalo poznane, da bi jih lahko odslikaval na filmu. Nisem si želel beliti glave z možnostjo kršenja pravil ameriške družbe ali napakami, ki bi jih zakrivil, ker ne bi poznal določenih načinov družbenega obnašanja in izražanja. Bolj prepričanega vase sem se počutil v znanstveni fantastiki."

Opisujoč svojo kompleksno filmografijo, Verhoeven pravi: "Izpostavim določene vidike življenja in jih prenesem na film - stvari, ki jih imam rad, in stvari, ki jih ne maram."

Verhoeven se spominja prvega branja scenarija Moža brez telesa: "Liki so bili izredno natančni. Zgodba je vsebovala zanimive in inteligente zaplete glede nevidnosti. Všeč mi je bila izjemna povezanost prostora, časa in zapleta. Dobil sem čuden občutek, ki ga ne znam pojasniti. Razen to lahko rečem, da se mi je scenarij zdel zelo natančna študija zla. Začne se kot neškodljiva, znanstvena pustolovščina z nekaj humorja. Nato vidimo razkroj genialnega Sebastiana Caina v pobesnelo, zlobno pošast. Spremeni se v hudiča," pojasnjuje režiser, ki je odraščal v Evropi med temačnimi dnevi druge svetovne vojne.

Tako kot večina Verhoevnovih del tudi Mož brez telesa poraja vznemirjujoča vprašanja o človeški naravi.

"Pred tisoče leti je o nevidnosti pisal Platon in menil, da v nas samih ni moralnih načel; ta definira tisto, kar drugi vedo o nas in kar pričakujejo od nas," pojasnjuje Verhoeven. "Pravi, da bi se nevidna oseba opijanila z močjo in jo zlorabila, ker bi jo odnesla brez posledic. Kradla bi, vlamljala, posiljevala in ubijala po mili volji. Po Platonovem mnenju v nas samih ni moralnega kodeksa, na podlagi katerega bi se odločali, ali bomo dobri in pravični. Lepo se obnašamo, ker nočemo v zapor. Le kdo sem jaz, da bi oporekal Platonu?"

Poleg preučevanja večnega moralnega vprašanja je Verhoevna navduševala še misel dramatičnega oblikovanja privlačnega junaka, ki nazadnje postane poosebljeno zlo.

"Ko čudežno odkrije formulo za nevidnost živali, Sebastian izvede eksperiment na sebi," razlaga Verhoeven. "Človeška veriga DNK pa je nekoliko drugačna. Razmeroma zabavna pustolovščina se spremeni v precej temačno, ker nevidno stanje spreminja Sebastianovo psiho. V njegovi osebnosti se porajajo nenavadne stvari, ki ga pahnejo v brezno zla. Sebastian se na določeni točki ne more zadržati, ker ve, da mu nihče nič ne more. V svojem novem nevidnem stanju začne stegovati svoje zlobne šape."

Verhoeven je navdušen nad dilemo, ki jo bo Sebastianov sestop v brezno sprijenosti porajalo v občinstvu: "Na začetku navijamo zanj. Je junak. A ko se po njegovem umu začno raztezati sence in se nagiba k zlu, kako dolgo mu bomo še stali ob strani? Mu bomo kdaj v celoti pokazali hrbet ali v nekem skritem kotičku sebe še vedno navijamo zanj?"

Verhoeven Moža brez telesa opisuje kot "znanstveno-fantastično napeto srhljivko, ki se nazadnje spremeni v grozljivo pripoved, ko se začne znanost razkrajati. Postane hladna, omejena, klavstrofobična - to, čemur bi rekel sodobno gotska."

Verhoeven se je z enakim navdušenjem lotil tudi vrtoglavih posebnih učinkov, ki še pred letom dni niso bili mogoči.

Izziv je bil izogniti se klišejev žanra o nevidni osebi, se spominja scenarist Andrew W.Marlowe. "Še kako smo presegli podobo o lebdečem svinčniku ali kozarcu vode, ki se premika po zraku. Morali smo najti druge načine manifestiranja lika."

Filmarji so držali obljubo. Sebastiana deloma vidimo, kako se premika skozi paro, se bojuje v bazenu in se kot duh pemika skozi zavese dima in ognja.

Paul Verhoeven odkrito priznava: "Niti najmanj se mi ni sanjalo, kako težavno in naporno bo posneti ta film. Preseglo je vse moje predstave."

Vsi so podcenjevali kompleksnost nastajanja Moža brez telesa, se spominja supervizor posebnih učinkov in režiser druge ekipe Scott E.Anderson: "Znašli smo se v neraziskanih vodah. Delo pri Vesoljskih bojevnikih in Možu brez telesa lahko primerjam z vojsko, ki vkoraka in naredi švicarsko uro. Ravno toliko delov je, le v kompaktnejšem prostoru."

Dva največja izziva ekipe za posebne učinke sta bila, kako prikazati glavnega junaka, ko postaja neviden - sloj za slojem, telesno funkcijo za telesno funkcijo - kot tudi njegovo srhljivo gibanje po izginotju.

Verhoeven priznava: "Z znanstvenega gledišča se zdi formula za nevidnost nemogoča. A vse, kar poznamo, se je nekoč zdelo nemogoče. Če sprejmete predpostavko o nevidnosti, je ta film izjemno realističen. Sama drama, vprašanja, ki jih poraja in priložnost za ukvarjanje z izjemnimi novimi posebnimi učinki - zaradi vsega tega sem želel posneti Moža brez telesa."

Verhoevnov dolgoletni sodelavec, producent Alan Marshall, se je pridružil ekipi in hitro zbobnal na kup igralce. "Zavedal sem se, da bomo na poti morali preskočiti številne tehnične težave," pravi Verhoeven, "a brez pravega igralca v naslovni vlogi bi se bilo brez pomena ukvarjati z njimi. Čeprav je neviden ali se pojavil zgolj kot računalniško obdelana podoba v slapovih ali ognju, je vseskozi prisoten. Vsi reagirajo nanj, na njegove dotike. Potrebovali smo nadarjenega igralca, ki je bil pripravljen trdo delati in precej potrpeti."

Izbrali so vsestransko nadarjenega Kevina Bacona. "Prav zaradi njegove vsestranskosti ga zelo občudujem. Poleg tega je posnel Apollo 13, snemanje katerega je bilo izjemno naporno zaradi posnetkov v breztežnostnem prostoru, kjer je bilo ekipi strašno slabo. Na prvem srečanju sem mu pojasnil, kako težko bo igralcu igrati Nevidnega moža. Večino časa bo v celoti prebarvan v modro, črno ali zeleno, zato da ga bomo lahko naredili nevidnega. Nanašanje barve je prav neprijetno, odstranjevanje pa še bolj. Včasih so mu nalepili masko iz lateksa po vsem obrazu in jo nato ob koncu dneva odluščili stran. Potem so tu kontaktne leče za celotno oko. Klavstrofobično in neprijetno, fizično nevarno - to ni bilo delo za prima donno."

Bacon se spominja: "Pri zgodbi me je najbolj pritegnil - poleg priložnosti sodelovati s Paulom Verhoevnom - Sebastianov lik. Je obseden s samim sabo, željan moči, egocentričen, razvajen mulc, ki zna očarati in primorati ljudi, da mu sledijo. Ko postane neviden, je pijan od moči. Neizogibno se spremeni v pošast."

Bacon priznava, da je bila vloga Sebastiana najzahtevnejša v njegovi karieri. A, dodaja, ko se z naklonjenostjo dotakne Verhoevnovega slovesa, "mi je ponudila priložnost igrati norega znanstvenika, ki ga je režiral nor znanstvenik."

Za vlogo Linde, nekdanje Sebastianove ljubezni in sedaj njegove prve pomočnice pri nevarnem znanstvenem poskusu, je Verhoeven želel igralko, ki bi bila topla, razumevajoča ženska, a bi se v grozljivih okoliščinah spremenila v bojevnico.

Elisabeth Shue je njen lik pošteno namučil: "Romantično in profesionalno je živela v velikanski Sebastianovi senci. Končno mora vzeti stvari v svoje roke in sesuti človeka, ki ga je ljubila. Zame je bil izziv prikazati Lindino rast, ne da bi pri tem pretiravala ali se spremenila v tipično nadčloveško filmsko junakinjo."

Verhoeven se spominja: "Elisabeth ni želela biti nekakšna Amazonka, neizprosna in obvladana. Čelela je igrati tankočutno, normalno, inteligentno žensko, ki je prisiljena v smrtni boj s prijateljem, šefom in ljubimcem. Po mojem je končni rezultat ta, da smo uporabili dobro poznano ranljivost Elisabeth Shue in jo hkrati predstavili močnejšo, kot je kdajkoli bila." Shuejeva je prepričana, "da je Linda od nekdaj imela voditeljske sposobnosti, a je vedno živela v nekogaršnji senci. Ko z Mattehwjem zreta smrti v obraz, pa postane zelo avtoritativana."

Ko govori o režiserju, Shuejeva hvali njegovo energijo, predanost, posvečanje pozornosti malenkostim in sposobnost navdihovati. "Ima izjemno stimulativen vizualni slog in film v mislih montira že med snemanjem. Razburljivo je opazovati oživljanje njegove energije. Njegovi posnetki so zelo tekoči, v kadru se vseskozi kaj dogaja. Odveč je dodati, da nikoli ničesar ne posname na običajen način."

Zaradi lika Matthewja v podobi Josha Brolina je Mož brez telesa ljubezenski trikotnik. Linda se je skrivaj iz objema zahtevnega, nestanovitnega Sebastiana zatekla k Matthewju, ki je poln navdušenja, privlačen in razumevajoč. Razkritje tega izdajstva pahne Sebastiana še globlje v temo.

Verhoevnov dolgoletni sodelavec, scenograf Allan Cameron, se je prvi lotil dela in sicer je najprej postavil osrednje prizorišče dogajanja, tajni podzemni laboratorij. Gre za eno največjih filmskih prizorišč, kar so jih kdajkoli zgradili. Oblikovali so ga v Sonyjevem studiu 15, ki velja za največjega na svetu: meri 109x32 metrov in je visok 12 metrov. "Čelel sem ustvariti utesnjeno vzdušje, saj naj bi se v laboratoriju sprva družina znanstvenikov počutila domače, s Sebastianovim sestopom v temo pa bi postal bolj srhljiv in klavstrofobičen. To je zelo zanimivo prizorišče za tretje dejanje, ko so vsi ujeti s to strašno, nevidno silo.Gre za idealno prizorišče, ko se pripoved spremeni v film o hiši duhov."

Film se ne dogaja samo v laboratoriju. Po devetmesečnih pogajanjih so filmarji zadeli pravo terno, ko so jim dovolili snemati v Pentagonu. Mož brez telesa je šele drugi film, ki so ga v zadnjem desetletju delno posneli v največji in verjetno najslavnejši poslovni stavbi na svetu. "Eno od ključnih scen filma sem hotel posneti pred mogočno stavbo, v kateri bi domovala svetovna moč in vpliv," razlaga Paul Verhoeven. "To je zelo pomemben simbol za ves svet. Čelel sem, da se bohoti nad liki in meče senco nanje, ko se podajajo na najnevarnejšo pot ob izdajstvu tako mogočne avtoritete. S Pentagonom se ne gre šaliti."

Čeprav režiser zagotavlja, da so kar nekaj prizorov posneli brez posebnih učinkov, pa se je 560 vizualnih učinkov, ki jih je narekoval scenarij, pokazalo za kar precejšen zalogaj. Prvega je predstavljala Sebastianova preobrazba iz normalnega v nevidno. Dosegli so ga s t.i. bio-faznim premikom, ko živo bitje plast za plastjo izginja iz vidnega spektra. Uporabili so vse najnovejše izume na področju računalniške grafike in učinkov nasploh.

"V filmu se zgodijo tri preobrazbe," razkriva Verhoeven. "En eksperiment z gorilo in dva s Sebastianom. Sebastian postane neviden, kasneje pa zopet poskuša postati viden, kar mu spodleti. Izginja in pojavlja se po umetelnih slojih. Ko v njegovo telo pride svetleča tekočina, se zdi, kot bi se sloji mesa utekočinili. Potem se razkroji mišičevje, pri čemer je oslabljeno okostje ovito z žilami in natlačeno z organi. Potem izginejo organi. Potem izginejo žile in tako ostane le okostje. Potem okostje izpuhti v nič."

Umetniki, tehniki in oblikovalci Imageworksa so se mudili na daljših obiskih v medicinskih ustanovah in šolah, kjer so proučevali človeško telo, slikali in risali, obiskovali ure anatomije in prisostvovali avtopsijam. Natanko so morali vedeti, kaj se zgodi, ko zarežeš v telo in kaj, ko odluščiš kožo. Seznanili so jih s tem, koliko tekočine je v telesu, koliko maščobe in celo, kako luč odseva na mišicah in v telesnih tekočinah.

"S pomočjo moje hčerke, ki je študentka umetnosti," dodaja Verhoeven, "smo v Firencah odkrili izjemen muzej. V njem so anatomske voščene skulpture brez kože, tako da lahko vidimo žile, mišice in deloma kosti oziroma tisto, kar leži pod kožo. Vidite kite, okostje in maščobo. Naredila jih je neka ženska v šestnajstem ali sedemnajstem stoletju in anatomsko so popolni. Proučevali smo njena dela, tako da je bil eden od naših tehničnih svetovalcev star tri ali štiri stoletja."

Za sekvence preobrazbe so izdelali poseben software, s katerim so notranjost telesa prikazali na filmskem platnu. "Z novim softwarom lahko prikažemo mišične krče, kosti, sklepe in druge gibe in procese v telesu. Ko vse informacije vnesemo v računalnik, lahko natanko posnamemo gibanje človeškega telesa in poustvarimo delovanje žil in mišic pod kožo. Število podrobnosti je osupljivo in naše delo je bilo zaradi tega mukotrpno," razlaga Scott E.Anderson.

Verhoeven je navdušen: "Nikoli do sedaj nismo uspeli tako natančno obdelati notranjosti človeškega telesa. Nikoli še nisem videl ničesar tako čudovito digitalno obdelanega. Znotraj telesa je na stotine med seboj povezanih elementov. En čisto majhen gib vpliva na skoraj vse. Za nas so naredili popolno digitalno telo, pri katerem se vse kite in mišice popolnoma prilegajo roki in se gibajo skupaj z njo. To je narekovalo neverjetna mehanska pravila in matematične formule."

Svetovalca za anatomijo Beth Riga in Stuart Sumida sta prepričana, da bodo rezultati raziskav, ki so jih pri Sony Pictures Imageworks opravili zavoljo Moža brez telesa, olajšali in izpopolnili študij anatomije v medicini. Kot učitelja sta že dolgo iskala natančno izdelan človeški model z vsemi podrobnostmi, a je bilo za to vedno premalo denarja. Tisto, kar je bilo sprva narejeno za oblikovanje sijajnega posebnega učinka, utegne postati dragocen učni pripomoček.

Drugi izziv za ekipo posebnih učinkov je bilo prikazati Sebastianovo prisotnost kljub nevidnosti. Občinstvo in liki morajo videti njegova poblaznela dejanja, ko se bori za ohranitev svoje vsemogočnosti.

Nekaj je ustvariti nivo dinamičnega realizma pri relativno negibnem predmetu, nekaj povsem drugega pa je prikazati nevidno prisotnost mogočne sile. Sebastian je nenavaden glavni lik. Njegova koža in vse drugo je nevidno. Njegovo glavo in roke je moč zaznati samo prek plasti lateksa, ki jih prekrivajo. Znotraj očesnih lukenj njegove maske je prazen prostor.

Ko Sebastian pride v stik z elementi zunanjega sveta, kot so denimo voda, dim, megla ali ogenj, se vsaj deloma materializira. Verhoeven razlaga: "Ko snemate prizor z nevidnim likom, ki pride v fizični stik z drugo osebo, posnamete igralce in potem tistega nevidnega izbrišete iz prizora. Potem imate seveda črno luknjo, ki jo je potrebno zapolniti. Vsak prostor, ki ga je zapolnjeval lik, morate digitalno prekriti." Režiser, ki je v dih jemajoče prizore Vesoljskih bojevnikov vnesel ogromne insekte, hitro pripomni: "Sceni je lažje nekaj dodati kot odvzeti."

Zamisel o nevidnosti še zdaleč nima korenin v sodobnosti. Eden prvih znanih zapisov, ki ga je moč najti na to temo, se nahaja v Platonovi Republiki.

Od Fausta do The Invisible Man H.G.Wellsa je zamisel o nevidnosti begala in hkrati privlačevala - le kateri otrok ni sanjal o njej? - in bo brez dvoma ostala taka do dneva, ko jo bo moč uresničiti.

To vsesplošno navdušenje se povsem ujema z Verhoevnovo filmsko filozofijo. Ko razmišlja o svoji dosedanji karieri, režiser pravi: "Nikoli se nisem osredotočil na intelektualno ali umetniško podskupino. Vedno sem želel komunicirati z najširšim občinstvom."

O igralcih

Elisabeth Shue (Linda) je bila za nastop v Zbogom, Las Vegas nominirana za oskarja, zlati globus in Screen actors guild. Zanj je prejela še nagrade Independent Spirit, Losangeleških filmsih kritikov, Nacionalne zveze kritikov in Kritikov južne Floride.

Na Wellesley Colledge se je vpisala z namenom postati odvetnica. Nek prijatelj ji je predlagal, naj si stroške študija plačuje z nastopanjem v reklamah. Na avdicijah zanje je bila uspešna in tako je kmalu začela študirati igro pri nekem newyorškem gledališču. Na začetku kariere se je vseeno uspela vpisati na univerzo Harvard, kjer študij dokončuje med posameznimi projekti.

Debitirala je v filmu Call To Glory in potem posnela Karate Kid, Koktajl, Svetnik, Sesuti Harryja, Moški za poročanje, Adventures in Babysitting, Soapdish, Radio Inside, Twenty Bucks, Heart and Souls, Underneath, The Trigger Effect, Cousin Bette, Palmetto in Molly.

Kevin Bacon (Sebastian Caine) je v zadnjih treh letih nastopil v filmih Hipnoza, My Dog Skip, Divjih strasteh, Digging To China, režijskem prvencu Timothyja Huttna, Picture Perfect in Telling Lies in America.

Leta 1996 je režiral svoj prvi film Losing Chace, posnet za kabelsko televizijo, v katerem so igrali njegova žena Kyra Sedgwick, Beau Bridges in Helen Mirren. Film je dobil tri nominacije za zlati globus, prikazali pa so ga tudi na prestižnih festivalih v Sundancu in Torontu.

Videli smo ga tudi v Sleepersih, Apollu 13, Murder in the First (za nastop v njem ga je Zveza radijskih in televizijskih kritikov nagradila s priznanjem nagrado za najboljšega igralca; nastop mu je poleg tega prinesel nominacijo za nagradi Screen Actors Guild in London Film Critics Circle). Leta 1994 je bil nominiran za zlati globus za vlogo v Divji reki, kjer je nastopil ob Meryl Streep.

Velja omeniti še njegove nastope v Restavraciji, She’s Having A Baby, Kriminalnem pravu, The Big Picture, Tremors, JFK-ju Oliverja Stona in Zadnjih dobrih možeh. Posodil je tudi glas naslovnemu junaku risanke Balto.

Na filmu je debitiral v legendarni komediji National Lampoon’s Animal House. To mu je omogočilo nastopa v Restavraciji in Footloosu, s katerim je zaslovel.

Kevin je tudi uveljavljen gledališki igralec. Med off-broadwayskimi nastopi velja omeniti postavitve Albuma, Poor Little Lambs ter Getting Out. Na Broadwayu je ob Seanu Pennu debitiral leta 1983 v Slab Boys. Leta 1988 je nastopil v postavitvi slavne igre Joea Ortona Loot. Ne tako dolgo nazaj se je vrnil v New York za nastop v komediji Therese Rebeck Spike Heels s Tonyjem Goldwynom in Saundro Santiago.

Med Baconovimi televizijskimi nastopi velja omeniti Playhousovo verzijo igre Langforda Wilsona Lemon Sky, v kateri je združil moči z bodočo ženo Kyro Sedgwick. Poleg tega velja omeniti še The Gift ter Enormous Changes in the last Minute.

Z bratom, glasbenikom Michaelom Baconom, nastopa tudi v glasbeni skupini The Bacon Brothers.

Josh Brolin (Matthew) je nastopil v Ljubezni v cvetju, Best Laid Plan, The Mod Squad, Slow Burn, All the Rage, Nightwatch, Mimic, Flirting with Disaster in Roadflower.

Debitiral je v Gooniejih. Na televiziji je nastopil v treh nadaljevankah (The Young Riders, Private Eye in Winnetka Road) ter filmih Prison of Children in Gang on Blue.

Pet let je z Anthonyjem Zerbejom nastopal in režiral v GeVa gledališču v Rochesterju.

O filmskih ustvarjalcih

Paul Verhoeven (režija) je eden najbolj provokativnih, drznih, izzivalnih in kontroverznih filmskih pripovedovalcev. Režiser štirih najuspešnejših nizozemskih filmov vseh časov je sedaj eden najbolj prizanih in vplivnih hollywoodskih filmarjev. Čeprav se zdi njegova filmografija izjemno pestra, se v njej odraža njegova brezkompromisna vizija, očaranost nad moralnimi življenjskimi dilemami in strast do snemanja filmov. Pridobil si je ugled režiserja brez zadržkov, ki je neposreden, odkrit in brutalen prikazovalec nasilja in seksa.

Verhoeven se je med drugo svetovno vojno rodil v Amsterdamu. Za film se je začel zanimati med šestletnim študijem na univerzi v Leidnu, kjer je iz matematike in fizike doktoriral leta 1964 in tam snemal tudi kratke filme.

Služboval je tudi pri nizozemski mornarici, kjer je bil dodeljen v njen filmski oddelek kot snemalec dokumentarcev. Vrhunec tega obdobja je bil izbor Verhoevna za snemanje filma v čast tristote obletnice mornarice. Veličastnemu rezultatu je bilo naslov The Marine Corps, ki je osupljiv, 23-minutni dokumentarec, nagrajen s Srebrnim srcem za vojaške filme v Franciji.

Po vrnitvi med civiliste se je Verhoeven odločil za življenje izza kamere in vztopil v svet nizozemske televizije. S Florisom, dvanajstdelno srednjeveško pripovedjo o nekakšnem nizozemskem Ivanhoeju, je uspel na celi črti. Na področje filma je zakoračil z Business is Business (poznan tudi kot Any Special Way). Komedija iz leta 1971 ostaja četrti najbolj gledan nizozemski film vseh časov. Sledili so mu Turkish Delight (1973), Cathy Tippel in Soldier of Orange, ki velja za enega najboljših nizozemskih filmov vseh časov.

Potem ko je za televizijo posnel Gone, Gone, je znova povzročil pravo gnečo pred blagajnami kinodvoran z Spetters (1980). Sledila sta mu The Fourth Man ter Flesh+Blood, ki je njegov prvi film, posnet z ameriškim denarjem.

Njegov naslednji film je bil mednarodna uspešnica Robocop. Sledil mu je Popolni spomin (1990), ki je prejel oskarja za vizualne učinke. Leta 1992 je ponovno uspel s Prvinskim nagonom. Njegova zadnja dva filma pa sta Slačipunce in Vesoljski bojevniki.

Dela Paula Verhoevna odslikavajo življenje 21.stoletja, z nejasnimi sporočili, zamegljenimi mejami med sanjami in resničnostjo ter brez lepih zaključkov.

Andrew W. Marlowe (scenarist) je za veliko platno najprej priredil roman dobitnika Pulitzerjeve nagrade Stevena Millhausera Edwin Mullhouse. Leta 1994 je prodal svoj prvi scenarij, akcijski thriller Apogee.

Ugrabitev s Harrisonom Fordom je bil prvi scnarij, po katerem so posneli film, ki mu je sledil Začetek konca z Arnoldom Schwarzeneggerjem.

Rodil se je v Washingtonu D.C., iz angleščine pa diplomiral na univerzi Kolumbija. Z ženo in posvojenci živi v Kaliforniji.

Jerry Goldsmith (glasba) je z Verhoevnom sodeloval že pri Popolnem spominu in Prvinskem nagonu, ki mu je prinesel eno od njegovih osemnajstih oskarjevskih nominacij.

Za televizijo je ustvaril nepozabne glasbene teme nadaljevank The Waltons, Dr.Kildare, The Man from U.N:C.L.E., Police Story, Room 222, Barnaby Jones in Zvezdne steze.

Glasbo za prvi film je napisal leta 1957. Od takrat je napisal glasbo za več kot 157 filmov in prejel oskarja leta 1976 za Hudičevo znamenje. Nominiran je bil še za glasbo v Freudu, Metulju, Dečkih iz Brazilije, Zvezdnih stezah, Poltergeistu, Skozi ogenj Nikaragve, LA Zaupno, Kitajski četrti, Pattonu, The Wind and the Lion, A Patch of Blue, The Sand Pebbles, Planet of the Apes in Mulan.

Med filmi, za katere je prav tako napisal glasbo, so Ruska hiša, Gremlini, Zloba, Mumija, Divja reka, Kongo, Kritična točka, Prikazen in Senca, Ugrabitev, Hiša strahov, Rambo 1,2,3, The List of Adrian Messenger, The Stripper, The Prize, Seven Days in May, Lilies of the Field, In Harm’s Way, Von Ryan’s Express, Our Man Flint, The Blue Max, Coma, Capricorn One, The Great Train Robbery, Alien in Outland.

Pohvali se lahko s petimi emmyji, devetimi nominacijami za zlati globus in sedmimi za grammyje. Zložil je glasbo ob prenosu oskarjev in je zelo iskan dirigent.

Mark Goldblatt (montaža) je delal z Verhoevnom že pri Slačipuncah in Vesoljskih bojevnikih. Trikrat je sodeloval tudi z Jamesom Cameronom, pri drugem Terminatorju (oskarjevska nominacija), Resničnih lažeh in prvem Terminatorju. Montiral je tudi Armagedon, Detroit Rock City, Komandosa, Predator 2, Zadnjega skavta, Rambo 2 in ključne akcijske prizore Alcatraza. Kot komontažer je sodeloval pri Piranhi in nato montiral Rjovenje, Noč čarovnic 2, Nightbreed, Super Mario Bros, Jumpin’ Jack Flash ter Over the Brooklyn Bridge.

Režiral je filma Dead Heat in The Punisher.