Himalaja

VSEBINA

Zakotna vasica Dolpo v severozahodni Himalaji na pet tisoč metrih nadmorske višine. Karizmatični stari vodja Tinle, čigar prvi sin je bil ubit, ne želi prepustiti vodstva karavane jakov mlademu Karmi in ga celo obtoži za smrt svojega sina. Karma kljubuje prerokbam šamana in Tinlejevemu besu in še pred obredom odpelje karavano, ki se ji pridružijo mladi vaščani.

Na dan, ki so ga določili bogovi, se Tinle, s pomočjo svojega drugega sina, lame Norbuja, svojega vnuka in svojih starih tovarišev, proti vsakemu razumu odloči, da tudi sam krene na pot. Gora in starec se tako znova soočita v večnem dvoboju.

ERIC VALLI: RAZMIŠLJANJE

Film je navdihnilo epsko življenje mojih dveh velikih tibetanskih prijateljev. Prvi, Tinle, je "yak-pa" - "kavboj" - mož akcije, boja, tekmovanja, vodja. Drugi, Norbu, je lama, vernik, slikar, človek, ves predan molitvam in svoji umetnosti, ki do takrat, ko sem ga spoznal, še nikoli ni stopil iz svojega samostana.

Oba živita v Dolpu, eni od najbolj samotnih in najvišjih pokrajin sveta, tibetanskem svetu globoko v nepalski Himalaji. V Dolpu izza politične in geografske ograde še bije srce deviškega Tibeta. S prepletanjem življenja teh dveh oseb je film nastajal sam od sebe.

Tinle je Norbujev oče. Skrivnostna smrt nenadoma zbliža ti dve, tako različni osebnosti. Doživela bosta nadčloveško preizkušnjo, ki bo spremenila usodo vse doline.

Ker je bila avtentičnost bistvenega pomena, so pri pisanju scenarija Olivierju Dazatu pomagali Tinle, Norbu in druge osebe iz tega filma. Pravim osebe in ne igralci, ker ti možje in žene večinoma nimajo nobenih izkušenj s kamero in igrajo sami sebe. Vsi bi lahko bili junaki iz kakega romana Jacka Londona ali Josepha Conrada.

Zgodba se odvija pred zimo, ko se ogromne karavane jakov, ki od nekdaj prečkajo Himalajo, spuščajo z visokih planot v ravnine.

Ta film je kavbojka, tibetanska kavbojka, vesoljna in večna saga, ki pripoveduje zgodbo o oblasti, ponosu, hrabrosti. Njene preproste teme bi lahko srečali na japonskem morju, v rodovitnih nižinah Beauce, južno od Pariza, ali kje globoko v Teksasu. Zaradi želje, da ohranimo to resničnost, ki je nismo hoteli preoblačiti, smo morali snemati na resničnih krajih in pokazati človeka v naravi, ki ga je oblikovala. To je pomenilo devet mesecev snemanja globoko v notranjosti Himalaje na 4000 do 5500 metrih nadmorske višine. Prava telesna in tehnična stava, lepa dogodivščina za kakih dvajset francoskih tehnikov.

Radosti in razočaranja režiserja dokumentarnih filmov sem seveda zamenjal z radostmi in razočaranji režiserja celovečernega filma.

Delovanje sorazmerno majhne ekipe za tak film (dvajset tehnikov) je bilo veliko bolj okorno in počasno, kot sem bil navajen.

Toda delo v ekipi mi je omogočilo, da sem sestavil, da sem znova ustvaril čustvene trenutke, ki jih v dokumentarcu ni mogoče vedno ujeti. Zelo pomembno mi je bilo dojeti bistvo tega sveta, ki je tako različen od našega. Moje delo režiserja je bilo v tem, da sem junakom filma pustil, da se izrazijo na svoj način. Moral sem biti čim bolj neviden in se umakniti pred silovitostjo in bogastvom njihovega življenja. Pripovedoval sem njihovo zgodbo in oni so bili učitelji, jaz pa njihov učenec.

V tem filmu nisem hotel govoriti o politiki. Za to skrbijo drugi pisci in drugi režiserji. Hotel sem samo pokazati življenje ljudi "snežne dežele", njihove šibkosti, njihovo lepoto, njihovo humanost.

Moj prijatelj slikar Norbu pravi:

"Morali smo posneti ta film v dokaz, preden se tradicija ne stopi kot sneg na soncu."

JACQUES PERRIN

Eric Valli pozna steze, ki vodijo do najvišjih himalajskih vrhov, kamor pastirji iz Dolpa vodijo svoje črede. Skozi leta in potovanja, ki so ga vodila v njihove vasi, se je Eric Valli naučil njihovega jezika, postal je njihov brat, priča njihovega trpljenja in soustvarjalec srečnih dni.

Njegovo intimno poznavanje te dežele je bilo za film neprecenljivega pomena.

Iz izkušnje s tem drugim življenjem je Eric Valli hotel posneti film, s katerim bi počastil te ljudi, ki so živ spomenik preteklih stoletij in ki se ne zanimajo za naše tretje tisočletje.

"HIMALAJA otroštvo nekega vodje" je pogled na od nas oddaljeno geografsko skupnost. Tam zgoraj, tako visoko, da ni več dreves, ljudje vseeno doživljajo iste drame in jih ženejo ista stremljenja. Iti tako daleč dogodivščinam naproti, da se na koncu srečamo s svojim bližnjim. Najlepši spomini, izkušnje, ki nas bogatijo, pomembni dogodki iz našega življenja vedno govorijo o trenutkih, ki smo jih delili z drugimi, o trenutkih, ko zgodovina postane človeška.

Tehniki, ki so prišli iz Pariza, ter možje in žene iz Dolpa so vsi dolge mesece delili isto usodo. Vsi so menili, da je bil ta film vreden truda in so od sebe dali vse najboljše.

O tej bratski izkušnji priča njihov film. To je zgodba o Dolpu, o starem Tinleju in predvsem o Pasangu, o otroštvu nekega vodje.

TILEN LONDUP

Tinle

To je glavni junak tega filma, ki je nastajal iz njega in njegovega resničnega življenja.

Tinleja ni mogoče spremeniti: on je pokončen, ponosen, zagnan, poln modrosti in humorja. Stari vodja, ki po nepojasnjeni smrti svojega sina ponovno prevzame vodstvo karavan, da bi drugi družini preprečil prevzeti oblast.

Kajti njegov rod že od nekdaj živi v sovraštvu do rodu Karme.

On in jaz se poznava že dvajset let in že dolgo sva sanjala o tem filmu. Ni se zavedal (pa jaz tudi ne !), koliko discipline, potrpežljivosti in vztrajnosti zahteva takšno snemanje.

Kljub mnogim presenečenjem, zamudam zaradi slabega vremena in, včasih, tudi sporom, so se Tinle in njegovi prijatelji oprijeli skupnih sanj, da iz tega filma naredimo pričevanje o življenju v Dolpu.

Mislijo, da sem star in nor. Za hrbtom me po tihem ogovarjajo. Moj sin Lapka je nedavno umrl, vendar je njegova mladost v meni. Ona me bo vodila prek gore. Štiri dni zamude za karavano Karme ni nič. Bogovi so z nami. Norbu se ne bo vrnil v samostan, ampak se bo poročil s Pemo, Pasang pa me bo pozneje nasledil. Hočem, da se vse povrne v red, kajti v nevarnosti je življenje naše zemlje.

KARMA WANGIEL

Pasang

Tinlejev vnuk, ki bo pozneje prevzel vodstvo nad karavanami in zagotovil prihodnost svojega ljudstva.

Njegova želja v otroštvu je bila, da bi šel študirat v Katmandu, da bi se pripravil na zunanje spremembe, na katere se mora njegovo ljudstvo pripraviti in jih sprejeti. Trenutno je tam.

Nisem imel časa, da bi objokoval svojega očeta. Moj ded Tinle ne mara solz, še zlasti pri svojem vnuku. Po njegovem je Karma, najponosnejši med vodniki karavan iz Dolpa, ubil mojega očeta. Moj ded ni verjel v nesrečo. Tukaj v Dolpu je Tinlejev zakon močnejši od narave. Njegovo sovraštvo je odneslo vse. Odločil je, da ne bom več otrok, ampak vodja. Ko Karma ni hotel poslušati mnenja starejših in je stopil na čelo karavane z vsemi mladimi vaščani, je moj ded zbral svoje stare tovariše in skupaj smo se odpravili za njimi. Vedno se bom spominjal svojega prvega pohoda čez gore, poti ob jezeru, v katerega je padel jak, snežnega viharja, v katerem je karavana zašla, in Tinlejeve smrti, potem ko je bil sklenjen mir s Karmo.

LAPKA TSAMCHOE

Pema

Rojena na jugu Indije. To je edina igralka v filmu, ki ni poznala razmer v svoji domovini.

Gnala jo je izjemna odločenost, ljubezen do Tibeta in njegovih tradicij, predanost do zgodovine svojih staršev, ki so bili nekoč lastniki jakov in trgovci. Popolnoma se je zlila z življenjem gorskega ljudstva.

Igra snaho Tinleja in mater Pasanga, ki mora ob smrti svojega moža obvladati bolečino in se spoprijeti z življenjem z istim pogumom. Lapka je prvič nastopila v filmu Jean-Jacquesa Annauda z naslovom "Sedem let v Tibetu".

Bili smo štirje otroci, ki smo se vedno igrali skupaj: Lapka in njegov brat Norbu, Karma in jaz.

Tinle je poslal svojega drugega sina v samostan in je želel, da se zbližam z njegovim starejšim sinom Lapko. Takrat se je Karma odtujil.

Ko je moj mož Lapka umrl, je Tinle iz sovraštva do Karme želel, da ga nasledi najin sin Pasang. Šel je iskat Norbuja v samostan, njega, ki ni nikoli stopil iz samostana. Tinle je poznal gore, znal je brati poti oblakov in si utreti pot v viharju, toda nič ne more proti ljubezni, ki jo že od nekdaj občutiva Karma in jaz.

KARMA TENSING NYIMA LAMA

Norbu

Njegovo vlogo je navdihnilo življenje Tenzinga Norbuja, velikega prijatelja, lame in slikarja iz Dolpa, ki je bil prestar, da bi odigral lastno vlogo.

Igralec Nyima je pravi lama, doma iz Tibeta, ki je pobegnil v Indijo prek Dolpoja. Med snemanjem filma se je pogosto ustavljal na poti, da bi mi pokazal jamo, v kateri je prespal, ali vas, v kateri je beračil s svojimi tovariši iz izgnanstva.

Moj oče Tinle je star človek. Prišel me je iskat v samostan. Pri njem je jeza vedno močnejša od bolečine. Prosil me je, da z njim vodim karavano. Pokazal sem mu svoje roke, roke lame, bele in nežne. Ozmerjal me je s strahopetcem, jaz pa sem ga spomnil, da je bil on tisti, ki me je pripeljal sem, ko sem bil še majhen otrok.

Toda nisem mu mogel pustiti, da bi Pemo in Pasanga potegnil v svojo norost in moj razum je popustil…

GURGON KYAP

Karma

To je sin iz nasprotnikovega rodu. Tinle ga je obtožil umora svojega sina, skrivnostno ubitega v gorah. Gurgon Kyap je "yak-pa", vodnik jakov, iz pokrajine Amdo na vzhodu Tibeta. Pred kitajskim jarmom je pobegnil in se zatekel v Indijo, kjer si je služil kruh kot kuhar.

Po postavi kot samuraj, divji, čuten, močan, inteligenten in sposoben velike koncentracije. Z izredno lahkoto se je vživel v osebo Karme in danes se skuša uveljaviti kot igralec.

Pred truplom Lapke stari Tinle ni rekel nič, toda gledal me je, kot gledamo morilca. Že ob mojem rojstvu je bilo zapisano: bil sem tisti, ki naj bi ubil njegovega sina. Tinle je zarotil starejše proti meni, toda vodja oblast vzame, nikoli mu je ne dajo. Mladi iz vasi so mi sledili, saj sem bil najpogumnejši, najbolj izurjen in najboljši lokostrelec v vasi. V nasprotju z našimi obredi in tradicijami in kljub datumu odhoda, ki ga je določil šaman, sem dvignil karavano. Jutri zjutraj ob zori odpotujemo.

JEAN DE TREGOMAIN

Izvršni producent

• Vzemite več let prijateljstva med režiserjem Ericom Vallijem in vaščani Saldanga in Dolpa.
• Dodajte neomajno zaupanje producenta Jacquesa Perrina.
• Večmesečno ogledovanje po nedostopni in izgubljeni pokrajini, seveda peš.
• Začnite iskati igralce v vseh vaseh Dolpa, potem pa še v vseh tibetanskih skupnostih od Lhase do Dharamsale, od Sikkima do Ladaka, ne da bi pri tem izpustili Katmandu in pokrajine Everesta in Mustanga.
• Usposabljajte te priložnostne igralce, da se spoznajo z vlogo.
• Izberite tehnike z jeklenimi živci - in snemanje v pravem smislu besede se lahko začne.
• Nato natovorite pet ton materiala in opreme, ki sta potrebna za snemanje in življenje kakih sto oseb (dvajset francoskih tehnikov, okoli štirideset nepalskih, kakih dvajset nepoklicnih igralcev, pri čemer sploh ne štejemo nosačev, ki so naša vez s svetom in ki oskrbujejo skupino, med drugim s petdesetimi kilogrami riža na dan).
• Zahtevajte od vsakogar, da dela podnevi pri temperaturah nad 40 stopinj Celzija in spi v šotorih pri temperaturah do minus 25 stopinj Celzija!
• Podpirajte snemalno bazo z eno ekipo v Katmanduju in drugo v Parizu, ki sta pripravljeni pomagati pri reševanju težav, ki se nenehno pojavljajo.
• Poskušajte se boriti z nenaklonjenimi klimatskimi razmerami, s snežnim viharjem ob nepravem trenutku, s spremenljivo svetlobo, z razpoložljivostjo vaščanov glede na letne čase zaradi spravila sena za zimo, vodenja jakov na dolinske pašnike, oranja, ki ga je treba opraviti, čim zemlja začne odmrzovati, potem pa montirajte v temačni dvorani.
• Režite, zamenjajte, pomišljajte, spreminjajte, poslušajte, norite, ponovno poslušajte - in projicirajte!

MICHEL DEBATS

Tehnični svetovalec

Vsi so bili pripravljeni. Ko bom zavpil: "DO", bi Gurgon prečkal reko in vlekel svojega jaka (na čigar hrbtu je visela okrvavljena lutka iz slame in cunj). V ulicah skriti vaščani ali razpršeni po strniščih bi pritekli, veselo stekli po pobočju in se ustavili pred črto iz kamnov, položenih po tleh. Pogledali bi Gurgona in radost na njihovem obrazu bi se morala najprej spremeniti v začudenje in nato v žalost.

Snemamo vrnitev karavane soli. Na Karmovem jaku (Gurgon) leži truplo Tinlejevega sina Lapke.

Toda hkrati z mojim krikom se je zaslišal oddaljen krik, ki je prišel iz majhne hiše pod "gompo" v izgradnji, se razlegel proti poljem na koncu doline, kjer se je pogovarjalo nekaj žensk.

V istem trenutku je Gurgon prekoračil reko, pritekli so vaščani in se ustavili pred kamni, vendar so pogledovali proti odmevom krika, ki se je sedaj vračal proti hišici. Vsi vaščani so vedeli, da je pravkar umrla Rinzin.

Sceno smo ponovili še enkrat in tedaj je manjkalo deset statistov, ko pa smo jo ponovili drugič, jih je manjkalo že trideset.

Ob odhodu so se prijazno nasmihali in niso mogli razumeti, zakaj vztrajam, da bi ostali in zaigrali žalost pred lutko, medtem ko je v vas zares prišla smrt, ko je bilo treba speči "čapati", napolniti steklenice s "čangom", odnesti ta darila družini pokojnice in jo potolažiti.

Kmalu okoli nas ni bilo nobenega vaščana več in medtem, ko smo mi pospravljali naš material, so se oglasili bobni, prileteli so jastrebi in vse se je urejalo za smrt prebivalke Dolpoja.

Jutri bomo ostali brez statistov.

Naslednji dan smo bili na neki strehi in poskušali posneti žalost lutkine "matere" Dawe, ko smo zaslišali pogrebni sprevod, ki je šel navzdol. Šest lam, povezanih med seboj z dolgim belim blagom, je prepevalo in bobnalo mračno molitev, dva moža sta nosila košare, drugi trije butare, in potem pokojnica, zavita v zeleno rjuho, privezana z vrvico na hrbet lame, ki so jo nosili v goro, da jo sežgejo. Sprevod je hodil vzdolž hudournika in potem cikcak ob gori. Glasba si je utirala pot skozi grobno tišino, na kateri so plesali jastrebi. Jutri bomo ostali brez statistov.

JEAN-PAUL MEURISSE

Direktor fotografije od septembra do decembra 1997

Iz mavrično lesketajočega se oblaka prahu se pojavijo spenjeni gobci kakih dvesto jakov karavane soli.

Prah se poleže in v ozadju se kmalu prikaže pokrajina: utrjena vas Čarka, kjer bomo snemali tri tedne, leži pred našimi nogami, prekrasna, s svojimi terasami kot orlovskimi gnezdi na križišču dveh dolin in svojimi molitvenimi zastavami, ki plapolajo v vetru.

Fotografsko izbiro smo opravili v Parizu in tukaj na kraju samem sem prepričan, da je bila dobra.

• Najprej izbira formata: veliki cinemaskopski format, da se na velikem ekranu pričarajo izjemni pejzaži, ki nas obdajajo.

• Izbira objektivov Panavision Primo, da bi dosegli kontrast naravne svetlobe v Dolpu in zgubanih obrazov prebivalcev Dolpa, ki se vse življenje borijo proti skrajnim razmeram; vedno znova začeto življenje, obredno življenje, življenje v boju, na robu revščine.

Surova dežela, surovo ljudstvo, surova svetloba. Bilo bi nespodobno sliko omiliti ali razkužiti.

ERIC GUICHARD

Direktor fotografije od februarja do julija 1998

Prav je imel zdravnik, ko mi je pri hipoksijskem testu (test sposobnosti dihanja in obnovitve moči v višavah) dejal: "Vse je v redu, samo imate preveč nekaj kil, zaradi katerih boste trpeli."

Mislim, da sem te kile preklinjal vse mesece, kolikor sem jih preživel v Dolpu!

Največja težava je vsako jutro pozabiti hkrati na višino in na neprijazen položaj, v katerem smo bili; prav tako izmakniti se omami, ker si tako oddaljen od vsega, nekoliko zunaj časa; vsak dan se pomikati naprej, da prideš nazaj s slikami tega filma; zbrati moč, da ne misliš na vsakdanje drobne skrbi.

Ni bilo težko spustiti se v snemanje teh čudovitih pejzažev, se pustiti očarati tej nenavadni svetlobi kontrastov, tem prizorom, ki se nenehno menjavajo.

Moral si se podati v temačno notranjost teh hiš, prekrito s sajami, brez okenskih odprtin, kjer komaj razločiš drugo osebo, v kateri se ti pljuča napolnijo z dimom, tako da ne moreš več dihati in se moraš usesti in mirovati, da spet prideš do sape. Ne smeš obupavati, kadar ti nagaja vreme, ko ni pričakovanega snega ali pa je premehak, da bi se dalo delati. Z Ericom in ekipo smo morali vedno najti način, da smo kljub vsemu snemali in da nismo ustavili tega stroja, ki ga je Jacques Perrin spravil v tek s svojo hrabrostjo ali trčenostjo, da nismo odnehali, da ne bi razočarali tistih, ki so nas spodaj tesnobno pričakovali, predvsem pa si se moral boriti proti samemu sebi, proti utrujenosti, proti telesni izčrpanosti in odmaknjenosti.

Za vedno mi bo ostalo v spominu ogromno zadovoljstvo, kadar sem osvetlil te čudovite igralce, katerih moč, volja in potrpežljivost so bile odločilnega pomena.

ERIC VALLI

Režiser

Eric Valli je tudi fotograf in pisec. Njegovo prvo potovanje v Dolpo (severozahod Tibeta) sega v osemdeseta leta. Tej deželi je posvetil več knjig, preden je v njej leta 1997 posnel film "HIMALAJA, otroštvo nekega vodje".

Filmi:

Lovci na med (1988)

Koprodukcija Eric Valli, Diane Summers, Alain Majani z Antenne 2 in National Geographic Explorer.
Nagrada Mednarodnega združenja dokumentarcev, Los Angeles
Prva nagrada na festivalih v Monte Carlu, Chicagu in La Plagne

Lovci teme (1990)

Koprodukcija Eric Valli in Alain Majani z Antenne 2 in National Geographic Explorer.
Nominacija na "Internationa Emmy Awards" – New York 1991
Nominacija za Oskarje – Los Angeles 1992
Prva nagrada na festivalih v Autransu, Antibesu in Banffu (Kanada)

Knjige:

Tsanbou (Hachette, 1981)
Tziba, mon village au Nepal (Larousse in Mc Donald, London)
Dolpo, le pays cache (Le Chêne, 1986)
Chasseurs de miel (Nathan, 1988) World Press Award, 1988
Mountain Worlds (National Geographic Society, 1988)
Entre Nepal et Tibet (Double page, 1989)
Chasseurs des tenebres (Nathan in Kodak in Thomassen and Grant, 1990), World Press Award, 1991
Les voyageurs du sel (La Martinière, 1997)

Eric Valli redno objavlja v: "National Geographic Magazine" – "Géo" – "Sunday Times Magazine" – "Smithsonian" – "Life"

Njegove fotoreportaže so bile na mnogih razstavah v Franciji in ZDA.