Kolosej
Film distribucije Cinemania group

Hazarderji

triler
Na sporedu od: 22.7.2004, Kolosej Ljubljana
1h 41min / 101min
Leto: 2003
Država: ZDA
Scenarij: Damian Nieman
Režija: Damian Nieman
Producent: Ted Hartley
Charlie Miller in Tiffany sta dvojica vešča kvartopirskih čarovnij, ki iščeta primerne igralce, ki bi se jima pridružili v svetu pokra z visokimi vložki. A njuna igra se vendarle ne konča za kvartopirsko mizo. Sta namreč profesionalna sleparja, ki uspešno prevarata vsakega tretjega partnerja. Njuna tokratna potencialna žrtev je nihče drug kot legendarni akcijski junak Sylvester Stallone, ki v filmu igra kralja pokra.

Shade-hazarderski izraz za prevaro. Vernon (Stuart Townsend), Miller (Gabriel Byrne) in Tiffany (Thandie Newton) sodijo med največje goljufe v temnem svetu kartanja. Povežejo se s svojim soigralcem Jenningsom (Jamie Foxx) in služijo vrtoglave vsote, toda ena zvijača se jim ponesreči in znajdejo se na begu pred mafijo. Zaostrene razmere so edinstvena priložnost za izredno tvegano igro s kraljem pokra – Dekanom (Sylvester Stallone). Jim bo uspelo preživeti do igre? Bodo ugnali Dekana? Kdo bo koga ogoljufal? V tem sleparskem svetu ni nič tako, kot se zdi.

Razburljiv film, v katerem igrata tudi Melanie Griffith in Hal Holbrook, dokazuje, da triki in spretnost ne prinesejo vedno zgolj zmage, temveč tudi življenje.

Igralska zasedba

Stuart Townsend se je že med študijem na igralski šoli Gaiety v Dublinu preizkusil v številnih študentskih filmih. Leta 1996 je odigral manjšo vlogo v svojem prvem celovečercu Trojan Eddie, ki mu je odprla pot do številnih gledaliških in filmskih vlog v Angliji in na Irskem. Z glavno vlogo v filmu About Adam, ki so ga zavrteli na filmskem festivalu Sundance leta 2000, je navdušil še Ameriko. Med njegove novejše projekte sodijo celovečerci Queen of the Damned (2002), Trapped (2002) in League of Extrordinary Gentlemen (2003), kmalu pa ga bomo ob Penelope Cruz in oskarjevi nagrajenki Charlize Theron videli v filmu Head In The Clouds.

Gabriel Byrne je svojo igralsko kariero začel v gledališču Abbey, nato pa se je pridružil londonskem gledališču Royal Court. Na Irskem je zaslovel s priljubljeno televizijsko serijo Bracken. Po manjših vlogah v filmih On a Paving Stone (1978) in The Outsider (1979) je zaigral očeta kralja Arturja v celovečercu Johna Boormana Excalibur (1981), sledili pa sta še vidnejši vlogi v filmih Hanna K in The Keep (1983). Svoj ameriški prvenec je doživel s filmom bratov Coen Miller's Crossing (1990). Leta 1993 je produciral film In the Name of the Father, ki je bil prejel več nominacij za oskarja, med drugim za najboljši celovečerec. Sledila je produkcija filma Into the West, v katerem je ob Ellen Barkin tudi zaigral. Leta 1995 je zaigral v filmih The Usual Suspects, Smilla's Sense of Snow (ob Julii Ormond), v celovečercu Wima Wendersa End of Violence in Jerryja Cramptona Polish Wedding (ob Leni Olin in Claire Danes). Leta 1998 in 1999 je navdušil v treh velikih uspešnicah: End of Days, Stigmata in The Man in the Iron Mask (ob Leonardu DiCapriu, Jeremyju Ironsu, Johnu Malkovichu in Gerardu Depardieuju). Leta 2000 se je vrnil na Broadway in prejel nominacijo za prestižno nagrado Tony za vlogo Jamesa Tyronea ml. v izredno uspešni igri Eugenea O'Neilla A Moon for the Misbegotten.

Thandie Newton se je zaradi političnih prepirov v Zambiji že v rosni mladosti z družino preselila v Anglijo, ter v Londonu študirala moderni ples. Po poškodbi hrbta se je udeležila avdicije in tudi dobila svojo prvo vlogo v filmu Johna Duigana Flirting. Svojo igralsko kariero je želela nadaljevala v Ameriki, toda tam zaradi angleškega naglasa ni bil opažena. Vrnila se je v Anglijo in na Cambridgeu doštudirala antropologijo. Med študijem je vseskozi igrala in tako vzbudila zanimanje pri mnogih filmskih ustvarjalcih.

Jamie Foxx je svojo kariero pričel kot komik. Leta 1989 je prišel v Los Angeles in v naslednjih letih nastopal v številnih klubih, med drugim so ga gostili tudi The Comedy Store, The Improv in znamenito gledališče Apollo v Harlemu. Leta 1991 je v Oaklandu zmagal na tekmovanju komedijantov. Še istega leta se je pridružil Foxovem šovu In Living Color, kjer je upodabljal Wando, eno izmed najbolj grdih žensk na svetu. Leto kasneje je odigral svojo prvo filmsko vlogo v celovečercu Toys ob Robinu Williamsu. Leta 1996 je kot boksarjev menedžer zaigral stransko vlogo v komediji The Great White Hype, kmalu pa je sledila še vloga prijatelja Bena Chaplina v filmu The Truth About Cats and Dogs. Foxx ni zanemaril dela na televiziji, saj je gostoval v odličnem Foxovem šovu Paul Rodriguez: Crossing Gang Lines (1991) in za HBO v šovu Def Comedy Jam. Leta 1993 je navdušil z lastnim šovom Jamie Foxx: Straight From the Foxxhole (HBO), tri leta kasneje pa se je vrnil s situacijsko komedijo The Jamie Foxx Show (WB, 1996-2001). V slednji je igral ambicioznega igralca, ki preživlja svoje sorodnike z delom v zanemarjenem hotelu.

Melanie Griffith je prejela zlati globus in nominacijo za oskarja za nepozabno vlogo Tess McGill v uspešnici Mikea Nicholsa Working Girl. Navdušila je tudi v filmu Larryja Clarka Another Day in Paradise in Woodyja Allena Celebrity. V svoji karieri je sodelovala je z mnogimi uveljavljenimi režiserji. Svoj filmski prvenec je zabeležila pri 17 letih z vlogo v celovečercu Arthurja Penna Night Moves. Sledili so filmi Michaela Ritchieja Smile, Briana De Palme Body Double, Jonathana Demmea Something Wild, Mikea Figgisa Stormy Monday, Roberta Redforda The Milagro Beanfield War in Johna Schlesingerja Pacific Heights. V filmu Bonfire of the Vanities je ponovno sodelovala z režiserjem De Palmo in se dokazala ob Tomu Hanksu in Bruceu Willisu. Ob Michaelu Douglasu in Liamu Neesonu je zaigrala v romantičnem vohunskem filmu o 2. svetovni vojni Shining Through Davida Seltzerja. Med njene ostale celovečerce sodijo še Nobody's Fool, Mulholland Falls, Paradise, A Stranger Among Us, Milk Money, Two Much in Born Yesterday. Televizijske gledalce je ob Johnu Malkovichu, Jamesu Cromwellu in Lievu Schreiberju prepričala z vlogo Marion Davies v miniseriji RKO 281 (HBO). Leta 1998 je ob Jeremyju Ironsu in Dominique Swain upodobila Charlotte Haze v kontroverznem filmu Adriana Lynea Lolita (Showtime). Za vlogo v miniseriji Buffalo Girls je prejela nominacijo za zlati globus, med njene projekte pa sodi tudi vloga v filmu Women and Men: Hills Like White Elephants (HBO), v katerem je zaigrala ob Jamesu Woodsu.

Sylvester Stallone se je uveljavil po vsem svetu kot igralec, scenarist, producent in režiser. Odigral je glavno vlogo v filmu Rocky, ki je leta 1976 prejel oskarja za najboljši celovečerec, in zanj napisal tudi scenarij. Še pred zaključkom študija na univerzi v Miamiju se je preselil v Los Angeles, kjer se je udeležil številnih avdicij, vendar brez uspeha. Med tem časom se je vse bolj posvečal pisanju scenarijev. Leta 1974 si je končno pridobil svojo prvo vlogo v filmu The Lords of Flatbush, za katerega je dopolnil tudi scenarij.

Odšel je v Hollywood, kjer je pobiral manjše vloge na filmskih platnih in televiziji. Ni prenehal pisati in ustvaril je lik poklicnega boksarja Rockyja Balboe. Za scenarij se je potegovalo več producentov, Stallone pa je vztrajal, da glavno vlogo v filmu odigra sam. Drugi del filma Rocky II je tudi režiral. Kot igralec, scenarist in režiser se je dokazal tudi s filmoma Paradise Alley in Staying Alive. Kot igralec in koscenarist je navdušil s filmi F.I.S. T., Rambo: First Blood, Rambo: First Blood Part II, Rhinestone in Rambo III. Zaigral je v celovečercih Nighthawks, Victory, Tango & Cash in Lock Up. Leta 1990 je na velika platna prišel še Rocky V Iona Avildsena, za katerega je napisal tudi scenarij. Navdušil je še v filmih Get Carter, Cliffhanger, Demolition Man, The Specialist, Assassins in Daylight, z zahtevno vlogo Freddyja Heflina v Miramaxovem celovečercu CopLand pa je prepričal tako mednarodne kritike kot občinstvo. Stallonea je občinstvo izbralo za najboljšega igralca v celovečercih, pred kratkim pa mu je Ameriška akademija znanstvenih fantastik, grozljivk in fantazijskih filmov dodelila nagrado za življenjske dosežke. Zvezdnik je ob Keithu Barishu, Robertu Earlu, Arnoldu Schwarzeneggerju, Bruceu Willisu in The Rank Organization soustanovitelj mednarodne verige zabavniških kompleksov Planet Hollywood.

Filmska ekipa

Scenarist in režiser Damian Nieman je svoj prvi film, različico King Konga, ustvaril že v tretjem razredu. Vseskozi je snemal filme in po končani gimnaziji izbral filmsko smer na univerzi Loyola Marymount. Med tem časom ni zapostavil svoje dolgoletne strasti, trikov s kartami. Učil se je pri največjih spretnežih in čarovnikih. Veliko časa je preživel v svetovno znanem klubu Magic Castle ter mnogih kvartaških sobah in še danes zabava s svojo spretnostjo. Po končanem šolanju se je ukvarjal z reklamami, glasbenimi spoti in postprodukcijo. Dejaven je bil na mnogih področjih, poskrbel je za montažo in efekte v filmih kot so Fight Club, Six Days, Seven Nights in Armageddon. Prebral je številne scenarije in odločil se je, da se bo pod naslednji projekt podpisal kot scenarist in režiser. Ljubezen do filma in njegov edinstven vpogled v svet kartanja in trikov sta mu bila navdih za njegov režiserski prvenec Hazarderji.

Komentarji

24.8. 2004 ob 16:56 zvezdica

Igre s kartami izvirajo iz Kitajske, prva pisna omemba pa sega v 11. stoletje. Nekje med 12. in 13. stoletjem so prve karte, preko Egipta, že prišle v Španijo in nato naprej v Evropo. Poker naj bi se razvil v 18. stoletju iz podobnih francoskih in nemških iger, prvi razcvet pa je seveda doživel na ameriškem divjem zahodu, kjer praktično ni bilo salona brez igralne mize za poker. Dandanes je poker ena najbolj prepoznavnih in igranih iger s kartami, tudi film Hazarderji pa je posvečen tej igri strategije, sreče, znanja, umetnosti zavajanja sotekmovalcev, ter seveda tudi goljufanja. Hazarderji je film s stilom in lepim številom presenečenj, poleg presenetljivo dobro izbrane igralske zasedbe pa zelo dobro prikaže prav vse dobre is slabe strani hazardiranja. Hazard je pač vedno nekaj negotovega in nevarnega, seveda pa vsebuje tudi veliko mero napetosti in adrenalina, kar pri nekaterih zna odtehtati morebitne negativne posledice. Vsakdo je že kdaj, na tak ali drugačen način, okusil čar hazardiranja, ko se človeku zazdi, da ima moč upravljati s srečo, ali pa vsaj, da mu je sreča naklonjena. A vsakdo, ki je preveč zaverovan vase in ki ne zna potegniti meje ob pravem času, prej ko slej okusi tudi poraz, ki je, na žalost, v večini primerov precej bolj zajeten od prejšnjih zmag. Del vsaka igra na srečo je namreč tudi statistika, ta pa pravi, da je izgubljanje zagotovo dejstvo, vprašanje je le, kdaj pride na vrsto in v kolikšni meri znamo trenutek preobrata predvideti in na tem mestu tudi odnehati. Seveda pa se da premagati tudi statistiko, pri pokru že z dobro psihološko oceno sotekmovalca in posledičnim "blefiranjem", še najbolj zanesljivo pa je seveda goljufanje. Zanesljivo, če te ne ujamejo pri tem opravilu, seveda. Film Hazarderji zelo dobro prikaže ves psihološki del igre in tudi dejstvo, da med sleparji ne moreš zaupati prav nikomur, na vsakega prevaranta pa nekje tiči še večji goljufivec. Toda kar film pozabi so prav rokohitrski triki, saj že v uvodni špici vidimo več trikov s kartami, kot pozneje v celem filmu. Dobro, lahko se sicer tolažimo z mislijo, da so triki izvedeni tako spretno in tako hitro, da jih ne opazi niti gledalec, ampak to nima nekega pravega smisla, saj ni gledalec tisti, ki mora biti preslepljen. In če so na eni strani preobrati zelo posrečeni in zanimivi, je odziv nekaterih likov na celotno dogajanje precej medel, morda celo nerealen, in kot tak služi zgolj kot sredstvo za poravnavo računov v stilu: vsak je dobil, kar si je zaslužil. Pohvaliti pa gre igralsko zasedbo, kjer sta še posebej pozitivno presenečenje veterana Sylvester Stallone in Melanie Griffith, ki tvorita odličen tandem, tako na nivoju karizme, kot tudi medsebojne privlačnosti in s svojo izkušeno zadržanostjo ustvarjata odličen kontrast mladostni zagnanosti (in nepremišljenosti) ostalih likov filma. Hazarderji je film, kjer gledalec uživa v atmosferi in je zadovoljen s samim konceptom zgodbe, za tisti presežek več pa bi morali ustvarjalci filma zbrati dovolj poguma, da bi potegniti še en as iz rokava, pa tega na žalost ne storijo, temveč raje dokončajo partijo na pošten način, kar sicer ni napačno, je pa malce dolgočasno. Lep živopisan pozdrav :-)

— spookyMulder
15.12. 2004 ob 23:09 zvezdica

Čudež:Sylvester Stallone po stotih letih igra v dobrem filmu. Okej, Shade se resda fura na imidž filmov Casino, The Cooler, Rounders, Maverick, The Hustler, Hard Eight, The Man With the Golden Arm, The Gambler, The Cincinnati Kid, The Sting, House of Games, The Grifters, The Last Seduction in The Color of Money, se pravi filmov o hazarderjih in prevarantih, toda ker svoje dvojne igre, intrige, zaplete, razplete in vlečenje za nos od začetka do konca izpelje neverjetno elegantno, domiselno in prepričljivo, s tem nima prav nobenih težav. Jasno, saj ga je posnel in oscenaril resnični hazarder Damian Nieman, mojster pokra in blefa. In tukaj je skupina prevarantov. Skupina treh morskih psov (Gabriel Byrne, Stuart Townsend, Thandie Newton), mojstrov za vlečenje, ki kani na partiji vseh partij v kozji rog ugnati možaka po imenu Dean (Sylvester Stallone), svetovnega prvaka v pokru in blefu, ki se ne boji niti samega sebe. In ko človek vidi prizor, v katerem Thandie Newton zaigra pohotno domino, v svoj brlog zvabi nekega tipa, mu dovoli lizanje stopal, ga priveže na steno in potem pokliče ekipo kirurgov, ki nesrečnežu odstranijo ledvico ter na črnem trgu človeških organov zaslužijo lep kupček denarja, ve da gre zares. Da gre za presenetljivo dober in direkten film, za prefinjen in nemoralen blef, ki kljub zvezdniški igralski ekipi v Združenih državah žal ni uspel dobiti distributerja in je pikiral naravnost na video. Škoda.

— iztok gartner

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.