Hartova vojna

Polkovnik William McNamara je že četrta generacija vojaške družine. Ujamejo ga in pošljejo v nemško taborišče za vojne ujetnike. Med Američani ima v zaporu najvišji čin, zato poveljuje sojetnikom, ohranja čut za čast v kraju, kjer je čast zlahka poteptana. Budno jih nadzira nevarni nemški polkovnik Werner Visser. McNamara nikoli ne pozabi svojih vojaških dolžnosti in tiho načrtuje, čakajoč na pravi trenutek, da bo udaril po sovražniku.

Umor v taborišču mu nudi priložnost, da začne izvajati tvegani načrt. S pomočjo vojaškega sodišča, ki naj bi zamotilo Visserja in nemške stražarje, McNamara skuje prebrisan načrt za pobeg in uničenje tovarne orožja, pri čemer prosi za pomoč mladega poročnika Tommyja Harta. Skupaj s svojimi možmi se McNamara junaško loti izvedbe misije in se je nazadnje prisiljen odločiti, kaj ima večjo vrednost: njegovo lastno življenje ali dobrobit njegovih mož in domovine. Hartova vojna je neverjeten primer poguma, časti in žrtvovanja vojakov v vojni, v kateri branijo ameriški način življenja.

O snemanju

Pisatelj John Katzenbach je roman Hartova vojna deloma zasnoval na izkušnjah svojega očeta, Nicholasa Katzenbacha, vojnega ujetnika med drugo svetovno vojno v Stalag Luft III. Ujetništvo je preživel in je bil kasneje državni tožilec v času predsedovanja Lyndona Johnsona.

"Ko se je oče postaral, sem spoznal, da se o njegovih izkušnjah v vojnem ujetništvu nisva pravzaprav nikoli pogovarjala," pravi John Katzenbach. "Zato sem mu začel zastavljati vprašanja o tem obdobju njegovega življenja. Kot pisatelj in pripovedovalec sem sprevidel, da bi določene stvari, ki mi jih je povedal, lahko oblikoval v zanimivo in napeto zgodbo, polno skrivnosti. Ni minilo prav veliko časa in že sem sedel za mizo in napisal uvodne stavke Hartove vojne."

Za Katzenbacha je bilo taborišče za vojne ujetnike ne le zanimiv kraj dogajanja srhljivke, ampak tudi testament težav, skozi katere se je prebijal njegov oče. "Dodatek resnici," pravi temu. S pisanjem Hartove vojne je ne le dramatiziral pogum in junaštvo, ki so ju izkazali ameriški vojni ujetniki, ampak tudi počastil svojega očeta, ki ga je navdihoval vse življenje.

Kot je hotelo naključje, so bili tudi družinski člani številnih sodelavcev filma udeleženci druge svetovne vojne. Dedek kostumografke Elisabette Beraldo je bil italijanski vojni ujetnik. Oče izvršnega producenta Wolfganga Glattesa je bil prvi komandir nemške podmornice, ki so ga zajeli zavezniki, oče vodje studia MGM Chrisa McGurka je bil prav tako vojni ujetnik. Eden od tehničnih svetovalcev filma, polkovnik Hal Cook, je bil ujetnik v istem taborišču kot Nicholas Katzenbach.

Filmska verzija Hartove vojne je začela nastajati, ko so producentoma Davidu Laddu in Davidu Fosterju ločeno poslali uvodna poglavja romana. Ne vedoč drug za drugega sta o vznemirljivem projektu takoj spregovorila z različnimi ljudmi pri MGM-u. Pristala sta, da združita moči, predsednik MGM Pictures Michael Nathanson pa je prižgal zeleno luč.

"Izziv je bil strniti napetost in vse čudovite teme, ki se prepletajo v romanu, v celoto," pravi Ladd. "Morali smo strniti zajetno, natančno in bogato naracijo v dveurni film, a hkrati ohraniti duh in integriteto romana."

Prve osnutke scenarija sta napisala Jeb Stuart in Terry George, pisatelj Billy Ray pa ga je dokončno izoblikoval. "Projekt je bil priložnost napisati odprto pismo možem, ki so služili in trpeli med drugo svetovno vojno, s tem smo jim po filmsko salutirali," pravi Billy Ray, vnet proučevalec vojne zgodovine. Ray se je poglobil v dnevno življenje in tegobe mož v ujetništvu. Naslanjal se je denimo na The Greatest Generation Toma Brokawa, Goodbye, Darkness W.Manchestra ter Stalag Luft III: The Secret Story Arthurja Duranda.

"Pripadam prvi generaciji Američanov, ki niso bili vpoklicani, da služijo domovini," nadaljuje Ray, "zaradi tega sem bil hvaležen, hkrati pa me je razjedala krivda. Starejši ko postajam, bolj spoštujem veterane in se jim klanjam, njihovi dosežki so se skozi zgodovino kristalizirali."

Producent David Foster je veteran Korejske vojne in se strinja, da film časti nekatere izmed največjih ameriških junakov. "Ko sem bil v vojski," pravi, "sem pisal govore za Mikea Danielsa, ki je poveljeval ameriški vojski na Pacifiku. Pripovedoval nam je strašne in zabavne zgodbe o vojskovanju v Evropi. Ena od zgodb je pripovedovala o tem, kako so ameriški vojaki osvobodili vojno taborišče in kako čustveno je bilo to tako za osvoboditelje kot za ujetnike, vsi ti žilavi možje so jokali in se objemali. Zgodba mi je od takrat ostala v spominu in ko sem prebral to knjigo, sem se takoj spomnil nanjo. Vsi bi morali biti zelo ponosni, ker so za nas toliko žrtvovali in nam omogočili svetlo prihodnost."

Režijo so zaupali Gregoryju Hoblitu, saj zelo dobro razume konflikte in vezi, ki se stkejo med moškimi. "Bolj moškega kot je tale film ne boste našli," pravi Ladd. (Zares, med 43 vlogami z besedilom ni niti ene ženske). "Poleg tega zelo dobro pozna sodniške drame. Izkušnje si je pridobil med snemanjem Prvinskega strahu in pri nadaljevankah, kot je bil Zakon v Los Angelesu. Potrebovali smo nekoga, ki bi bil kos tudi temu vidiku zgodbe."

Hoblita, ki je režiral tudi Fallen in Pravo frekvenco, je pritegnila dobro napisana in večplastna zgodba. "Od nekdaj sem si želel režirati vojni film in ta me je pritegnil, ker se je spopadal s političnimi in družbenimi vprašanji, ki so danes prav tako pomembna, kot so bila takrat. Hartova vojna osvetljuje fascinantne vidike vojske in ujetništva druge svetovne vojne, ki se jih verjetno mnogi ljudje niti ne zavedajo. Poleg tega se mi je zdelo, da je v zgodbi veliko zanimivih likov, katerih življenja sem hotel raziskati. V tem filmu je seveda polno pokov in žvižgov - letal, eksplozij in akcijskih prizorov - v njegovem središču pa je intimna zgodba o možeh in njihovih interakcijah pod pritiskom. To mi je kot režiserju najbolj všeč - da imam na voljo krasen scenarij in krasne igralce, da se ljudje preprosto pogovarjajo med seboj."

Nato so se posvetili iskanju glavnih igralcev. Ko je Michael Nathanson prebral roman, si je v vlogi polkovnika Williama McNamare takoj predstavljal Bruca Willisa. Izvod scenarija je poslal Brucovemu poslovnemu partnerju Arnoldu Rifkinu, s katerim vodita Cheyenne Enterprises. Potem ko je prebral scenarij, se je tudi Rifkin z vsem srcen strinjal z Nathansonovim instinktom. Willisa ni bilo težko prepričati, naj se pridruži projektu. "Že dolgo proučujem drugo svetovno vojno in scenarij za Hartovo vojno se mi je zdel sijajen."

"Zelo sem hvaležen," pravi Hoblit o tem, da je Bruce sprejel glavno vlogo, "ker je tako popoln za vlogo. Bruce je zelo dober igralec z močnim smislom za vodenje. Nekaterih reči preprosto ne moreš igrati. Moraš jih posedovati. Dozorel je v nekoga, ki zahteva spoštovanje in ki lahko nosi uniformo. Bruce je imel držo, ki je kot nalašč za McNamaro."

Vlogo poročnika Harta so zaupali Colinu Farrellu, potem ko so ga videli v filmu Joela Schumacherja Tigerland. "Tako kot lik je tudi on sam na snemanju dozorel," dodaja Hoblit, ki mu ni ušlo dejstvo, da je Farrel star ravno toliko kot njegov lik, se pravi 24. Mnogi menijo, da bo Hartova vojna lansirala njegovo kariero, podobno kot je Prvinski strah lansiral kariero Edwarda Nortona, ki ga je Hoblit izbral med 2 tisoč igralci in ki je bil do tedaj neznan.

Postavitev taborišča

Mrzlo, utesnjujoče in neprijazno, vojno taborišče Hartove vojne je prepovedan kraj, kjer so pravila odvisna od muhavosti enega samega moža, polkovnika Visserja. Njegova avtoriteta je absolutna. Ko ga v filmu McNamara izzove, češ da ne spoštuje določil Ženevske konvencije, mu Nemec ledeno in odrezavo odvrne: "Poglejte okrog sebe, polkovnik. Tole... ni Ženeva."

Za filmske ustvarjalce je bilo taborišče lik sam zase. Zamislila si ga je scenografka Lily Kilvert. Stalag VI je amalgam kakšnih 130 taborišč za vojne ujetnike, ki so obstajala med drugo svetovno vojno in so se razlikovala po videzu, namenu in privilegijih.

Stalag VI so postavili na 400 akrih z ducati barak in stražarskih stolpov. Taborišče je bilo blatno, zasneženo in strahovito mrzlo vseh šest tednov večinoma nočnega snemanja. Postavili so ga v majhni češki skupnosti Milovice, uro vožnje stran od Prage, ki je bila nekdaj dom zadnjih ruskih vojnih barak v državi.

"Ne glede na to, kako židane volje sem bil, sem kakšnih deset minut pred prihodom v Milovice vedno postal depresiven," pravi Bruce Willis. "Sprva nisem vedel, zakaj, potem pa sem sprevidel, da je tega krivo taborišče samo, ki je bilo pusto in bedno. Zaradi tega je bila to zame telesno ena najzahtevnejših vlog."

Na predvečer začetka snemanja je Bruce noč preživel v eni od lesenih barak skupaj z več člani igralske ekipe. Temperature so se približale ničli. Hoblit pravi: "Zarana naslednjega dne smo se prikazali, da bi začeli postavljati nekatere prizore, in zagledal sem Bruca, ki se je zvalil s postelje v eni od barak." Postelja je bila identična tisti v pravih nemških taboriščih: groba lesena in slamnata struktura. Zavezniški ujetniki so imeli eno samo odejo, ki naj bi jih varovala pred mrazom, zato so bili prisiljeni spati v plaščih in čevljih.

"Najmanj, kar lahko rečem, je, da je bila izkušnja v taborišču naporna," pravi Farrell. "Vsaj malce se nam je zasvitalo, kaj so morali prestajati pravi ujetniki. Poleg očitnih telesnih naporov so bili tudi pod izjemnim psihičnim stresom. Neprestano so jih nadzirali stražarji, nobene zasebnosti niso imeli, niti enega trenutka zase. Zazreti se v prihodnost je bilo zanje povsem brezpredmetno, saj niso vedeli niti tega, ali bo kdaj jutri."

Kilvertova je mesece proučevala knjige, filme, fotografije in dokumente. Želela je vedeti, kdo so bili možje v taborišču, kako so bila ta zgrajena, iz kakšnih materialov in s kakšnimi orodji. "Zanimalo me je, kaj so ti možje uporabljali za spanje, kaj so jedli, kako so si prali oblačila, kako pogosto so se brili, kako so se greli," pravi Kilvertova. "Bolj kot vse drugo sem si želela, da bi bilo videti realistično. Želela sem prikazati utesnjenost znotraj taborišča, ki je bila v kontrastu z ogromno praznino in izoliranostjo, ki sta jih obdajali. Možje so bili resnično sredi ničesar. Želela sem izpostaviti mraz, stalni mraz in sneg, pred katerima niso mogli pobegniti."

Scenski dekorater Patrick Cassidy dodaja: "Pravilo se je glasilo: če ni videti pristno, mora biti za to zelo dober razlog - zares zelo, zelo dober razlog."

Umetniško svobodo so si privoščili le v tem, da so častniki in vojaki živeli v istih barakah, medtem ko so v resnici živeli ločeno v različnih taboriščih. Tudi to pa se je spremenilo s prihodom ujetnikov bitke v Ardenih.

Po vseh pripravah in trdem delu so bila prizadevanja ustvarjalcev po realizmu poplačana z obiskom prizorišča snemanja John Katzenbach in njegov oče Nicholas, čigar 27-mesečno bivanje v Stalag Luft III je navdihnilo sinovo knjigo. Moža, ki ju je spremljal Johnov sin, sta bila vidno ganjena. Nicholas Katzenbach pravi: "Taborišče je tako avtentično, da je srhljivo. Mislim, da je pri vsakemu filmu o drugi svetovni vojni pomembno, da je človek kar najbolj realističen in avtentičen. Glede dobrih in slabih stvari. Ponosen sem na to, kar so storili tu."

Hoblit dodaja: "Ko se je sprehajal po taborišču, so v Nicholasu oživeli številni spomini in zelo sem bil zadovoljen, ker je menil, da nam je uspelo. S tem filmom smo želeli počastiti veterane. Pomembno je, da si bodo ob ogledu rekli: Da, ti filmski ustvarjalci so spoštovali in pravilno prikazali naša doživetja."

Sekvenca vojnih ujetnikov na vlaku

Na začetku filma, potem ko zajamejo Tommyja Harta, občinstvo lahko spremlja brutalno pot vojnih ujetnikov do taborišča. Pogoji so bili nepredstavljivi. V vagone so jih natlačili kot govedo, številni ameriški vojaki so bili že takrat hudo ranjeni, slabo oblečeni in bolni. Zaradi natrpanosti so bili prisiljeni stati ali pa izmenično sedeti. Namesto sanitarij so imeli eno samcato vedro.

Ko vlak prispe na postajo, v napad prileti ameriško vojno letalo, ki seveda ne ve, da so vagoni polni ujetnikov, saj sneg prekriva napise POW (prisoners of war) na vagonih. Hart in ostali sojetniki se obupano skušajo rešiti, dogajanje pa se razvije v eno najbolj vznemirljivih scen, ki jo je ustvarila ekipa.

Posneli so jo v petih dneh tako zunaj kot v studiu. Gre za eno najbolj zapletenih in akcijskih sekvenc filma. Pri njej so uporabili letali P-51. Enega od njih je pilotiral letalski as druge svetovne vojne Ray Littge iz Missourija, ki je v svoji karieri dosegel 24 zmag, preden je leta 1949 pri komaj petindvajsetih umrl med testiranjem nekega letala. Za snemanje prizorov letenja so uporabili 12 kamer.

Življenje v taborišču za vojne ujetnike

"Od nekdaj sem prepričan, da me je vojna oropala mladosti, a mi omogočila dozoreti," polkovnik Hal Cook, vojni ujetnik med drugo svetovno vojno

Po bitki v Ardenih so bila nemška taborišča polna vojnih ujetnikov. Njihovo telesno in duševno zdravje se je zelo razlikovalo. Vojna se je vlekla in ZDA so utrpele več hudih udarcev. Nekateri so bili srečni, da se jim ni bilo treba več bojevati. Drugi so nadaljevali bitke z nadlegovanjem stražarjev. Prenatrpanost taborišč je privedla do tega, da so jih začeli postavljala čedalje bolj v notranjost Nemčije, in da ujetniki niso več redno dobivali nujno potrebnih paketov Rdečega križa. Potrebni so bili kot dodatek bednemu taboriščnemu obroku kruha in juhe in so vsebovali denimo meso v konzervi, sladkarije, kavo ter pičle dodatke za osebno higieno, npr. milo in brivnik. Cassidy, ki si jih je ogledal v muzeju Rdečega križa v Švici, pravi: "Bili so nujni za telesno in duševno dobrobit ujetnikov. Proti koncu vojne so prihajali neredno in prestrezali so jih stražarji, zaradi česar so bili zadnji meseci še posebej težki."

Rusi paketov RK niso nikoli prejeli. Sovraštvo med Rusi in Nemci je bilo v taboriščih brutalno očitno, zadeve pa je poslabšalo dejstvo, da Rusi niso podpisali Ženevske konvencije. Nemci so se razmeroma spoštljivo vedli zlasti do ameriških častnikov in pilotov. Ocenjujejo, da je 983 tisoč Rusov od skupaj šest milijonov zajetih umrlo v ujetništvu. Rusi, ki so jim ameriški in britanski ujetniki nudili vsaj nekaj lastnih zalog, so bili pogosto tako sestradani, da so lizali celo zavržene konzerve. Andy Anderson, vojni ujetnik, se spominja, da je moral ob prihodu v taborišče škornje zamenjati za nizozemske cokle, in dodaja, da so bile cigarete nekakšna taboriščna valuta.

Tegob pa niso prestajali le jetniki, pač pa tudi stražarji. Ker so vpoklicali vse Nemce primerne starosti in zdravja, je bilo osebje taborišča bodisi premlado, prestaro ali pa ranjeno in tako nesposobno za borbo - nekateri so bili stari samo 13 let, drugi že čez 60. Jetniki in stražarji so skušali preživeti iz dneva v dan, premagati dolgočasje in pomanjkanja. Vsaj enkrat na dan so prešteli vse ujetnike. Med preštevanjem so jetniki s posebnim užitkom nagajali stražarjem, saj so se premikali na različne konce vrst.

"Na fotografijah so imeli v nekaterih taboriščih celo mize za namizni tenis ali gramofone, nekatera taborišča so imela poštno službo, druga čisto nič. Načeloma so bila najbolj znosna taborišča za pilote," pravi Cassidy.

V primerjavi s Pacifikom je bila možnost preživetja v evropskih taboriščih večja: od 93941 ujetnikov jih je umrlo 1121. Vseeno so bili pod hudim pritiskom. Proti koncu vojne so Nemci postali obupani, Hitler pa paranoičen in vodenje taborišč so od vojske prevzeli nacistični SS-ovci. "Ko so jih zajeli, so vojaki tehtali 80 kilogramov, ko so odšli, pa le 50. Tudi po 12 ur na dan so bili v posteljah, da bi prihranili kalorije," pravi Kilvertova.

Ker je bilo v taboriščih polno ljudi različnih poklicev, od inženirjev, znanstvenikov do arhitektov, so se dobro znašli in marsikaj naredili, med drugim celo radio, da so bili seznanjeni z dogajanji v zunanjem svetu. "Po vsakem poslušanju so ga razstavili in pojma nimam, iz kakšnih delov je pravzaprav bil," pojasnjuje Anderson.

Polkovnik Hal Cook, ki je bil svetovalec na snemanju Hartove vojne, pa se spominja ameriškega polkovnika v svojem vojnem taborišču Stalag Luft III 150 kilometrov jugovzhodno od Berlina. Prav z njegovo pomočjo so ohranjali moralo, poleg tega pa je od svojih kolegov vsak dan zahteval, naj telesno vadijo in se tako pripravijo na čas, ko jih bodo odgnali še globlje v Nemčijo zaradi napredovanja ruske vojske. Imel je prav. 28.januarja 1945 so Cook in 12 tisoč zaveznikov marširali skozi sneg in pošastni mraz v notranjost Nemčije. "To je bila najbolj pošastna izkušnja mojega življenja," pravi Cook in dodaja, da je mnogo mož sicer umrlo, a prav zaradi njihove telesne pripravljenosti so mnogi tudi preživeli.

Čeprav je med maršem shujšal za 25 kilogramov, mu je v zadnjih tednih vojne uspelo pobegniti v Švico. V New York je prispel 29.maja 1945 - na svoj 21.rojstni dan. "Od nekdaj sem prepričan, da me je vojna oropala mladosti, a mi omogočila dozoreti." A priznanja, da je junak, kaj hitro odpravi. "Jaz sem samo preživel. Junaki se niso vrnili domov," tiho pravi.

O snemanju Hartove vojne Cook, ki je bil navigator bombnika, pravi: "Počaščen sem, da sem sodeloval pri tem projektu in Hoblitovo posvečanje podrobnostim me je navdušilo. Z menoj je bila tudi moja žena, ki zdaj lažje razume vse, o čemer sem ji vsa ta leta pripovedoval. Hoblit izjemno spoštuje vse, kar so morali možje, kot sem jaz, doživeti, in v čast mi je bilo deliti mojo preteklost z njim in temi mladimi igralci. To je bilo čudovito, ganljivo doživetje v zadnjem poglavju mojega življenja."

O igralci

Bruce Willis (polkovnik William McNamara) je eden najbolj nadarjenih in uspešnih hollywoodskih zvezdnikov. V njegovi filmografiji najdemo tri dele Umri pokončno, Šesti čut, Nezlomljivi, Smrt ji lepo pristoji, Najina zgodba, Armageddon, Zajtrk prvakov, Zmenek na slepo, Mercury Rising, Šakal, In Country, Glej, kdo se oglaša 1 in 2, Kres ničevost, Smrtonosne misli, Hudson Hawk, Billy Bathgate, Zadnji skavt, Striking Distance, North, Barva noči, Šund, Nobody's Fool, Štiri sobe, 12 opic, 5.element, The Whole Nine Yards, The Bandits.

Leta 1997 je soustanovil A Company of Fools, neprofitno gledališko skupino.

Prebil se je z nadaljevanko Delo na črno in posnel dva albuma, Bruce Willis: The Return of Bruno ter If It Don't Kill You, It Just Makes You Stronger.

Colin Farrell (poročnik Thomas W.Hart) prihaja z Irske. Trenutno snema The Farm z Alom Pacinom. Nastopil je v filmih Tigerland, American Outlaws, Ordinary Decent Criminals, In A Little World of Our Own, režijskem prvencu Tima Rotha The War Zone ter nadaljevankah Falling For A Dancer in Ballykissangel. Med prihajajočimi projekti sta Minority Report in Phone Booth.

Za kamero

Gregory Hoblit (režija) je bil ena gonilnih sil preoblikovanja ameriške televizije. Navdušil je tako občinstvo kot kritike. Za uvodna dela Zakona v Los Angelesu in Hoopermana je prejel emmyja, leta 1994 je prejel DGA za Newyorško policijo. Emmyja je dobil tudi leta 1989 kot producent filma Roe v.Wade, ki ga je tudi režiral.Emmyja je dobil tudi kot izvršni producent Fantov s Hill Streeta in Zakona v Los Angelesu.

Med njegovimi filmi so Prvinski strah, Prava frekvenca in Fallen.