Gospod Jones

Film je resnična zgodba o Garethu Jonesu, raziskovalnem novinarju, ki se na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pogumno upre  odvratnemu lažnivcu Walterju Durantyu, šefu moskovske izpostave časopisa The New York Times.  Ta je prejel celo Pulitzerjevo nagrado za lažno  olepševanje Stalinovega režima in njegovega tiranstva, s čimer je za  ameriško javnost povsem zakril dejansko dogajanje.  

Duranty je tam deloval štirinajst let po boljševiški revoluciji in  ruski civilni vojni (1918 - 1921). Sodeč po njegovem pisanju je bilo vse v najlepšem redu, kar je veselilo Stalina in internacionalno levico  tako v zahodni Evropi kot tudi v ZDA, vključno s petokolonaškimi  novinarji in lastniki pri The New York Timesu.

Kljub vsemu gospod Jones odpotuje v Ukrajino in preživi. Videl je  pomanjkanje in lakoto ter spoznal čisto od blizu vse Stalinove grozote,  ki jih je Duranty spretno prikrival. Med najbolj nečloveške Stalinove  norosti seveda spada izstradanje milijone Ukrajincev - holodomor ali  gladomor po slovensko.

Durantyu je Stalin za prikrivanje zagotovo dobro plačeval. Ta je  Jonesu onemogočal objavo zgodbe, pomagal mu je tudi takratni premijer  vlade Velike Britanije Lloyd George.

Laži Durantya in vpletenost The New York Timesa v sleparjenje in  zavajanja sveta je Jones razkril in bil malo pred tridesetim rojstnim  dnem ubit. Umorila ga je tajna ruska policija.

Film je resnična zgodba ob kateri se boste držali za kavč. Je zgodba o preračunljivem zlu tirana kot je Stalin in njihovih pomočnikih.  Brezhrbteničnih novinarjih, hollywoodskih komunistih, ovaduhih in  provokatorjih iz medijev, ki so bili oboževalci Stalina in podporniki  mednarodno organizirane mreže komunistov.

George Orwell, takrat je pisal Živalsko Farmo, je še predobro razumel komunistično revolucijo in se je sam še kasneje večkrat cinično  obregnil ob lastno delo češ, da ni imel namena, da njegove knjige  postanejo navodila za novo družbeno ureditev in resničnost, temveč so  bile namenjene temu, da na nevarnost opozorijo.

Veliko detajlov v filmu je aktualnih še danes. Še posebej prezir elit do navadnih ljudi, o katerih lahko vsak dan beremo in gledamo.

Na koncu je bila Jonesova zgodba o Holodmoru objavljena s pomočjo  William Randolpha Hearsta, medijskega mogotca, ki je bil pred Veliko  depresijo en največjih lastnikov ameriškega tiska in je po letu 1918 (po sovjetski revoluciji) postal zelo zadržan glede sovjetske politike,  prav tako pa se je nagibal k ameriškemu izolacionizmu in v času Stalina  že dobro razumel grozljivost progresivizma in komunističnih  eksperimentov z realnostjo.