Gola resnica (2006)
19.10.2006, Kolosej Ljubljana
Lanny Morris (Kevin Bacon) in Vince Collins (Colin Firth) sta v petdesetih letih 20. stoletja najbolj priljubljena ameriška zabaviščnika. Klasičen duet - Lanny je maničen komedijant, Vince pa zbran resen moški - zna s svojimi šalami občinstvo nasmejati ali ganiti do solz. Na vrhuncu priljubljenosti in bogastva pa se jima zgodi nekaj strašnega.
V njunem apartmaju se pojavi truplo mlade lepotice. Zahvaljujoč kot skala trdnemu alibiju nobenega ne obtožijo za zločin, vendar pa je njuno partnerstvo uničeno. Leta minevajo, Lanny in Vince pa o dekletovi smrti ne spregovorita ne med sabo ne s kom drugim. Razlog ločitve Morrisa in Collinsa postane ena največjih skrivnosti šovbiznisa.
Petnajst let kasneje se novinarka Karen O'Connor (Alison Lohman) odloči, da bo pozabljeni primer spremenila v vročo zgodbo. Skozi preiskavo se seksualno in emocionalno zaplete tako z Lannyjem kot z Vincem. Bolj ko se poglablja v zgodbo, težje ji postaja sprejeti neprijetne resnice o njima in o sebi. Odkrije pretresljivo zgodbo o talentu in izdajah, ljubezni in poželenju, zakopanih skrivnostih in izdanem zaupanju.
Gola resnica, posneta po hvaljenem romanu Ruperta Holmesa Where the Truth Lies, je provokativen film o prepletenih življenjih, ki jih pretrese izdajstvo. Ko z lahkoto preklaplja med klubi v lasti mafije s sredine petdesetih in glamuroznimi palačami hollywoodskih gričev leta 1972, film raziskuje mračno, očarljivo in neizogibno uničujočo stran slave in bogastva. Rezultat je napeta in atmosferska skrivnostna drama, ki uporablja kinemato-grafsko čarodejstvo za to, da bi izzvala vse koncepte resnice.
V petdesetih letih 20. stoletja sta Vince Collins (Colin Firth) in Lanny Morris (Kevin Bacon) najbolj vroč zabaviščni duet v Ameriki. Kombinaciji Lannyjevega zabavljaštva v ameriškem slogu in Vincevejevega britanskega črnega humorja se ne more upreti nihče, zlasti ne lepe ženske. Par ima posebej rad Sally San Marco (Maury Chaykin), mafijski šef, ki ima v lasti nočne klube po vsej vzhodni obali. Poskrbi za to, da imata ‘njegova fanta’ vse, kar si želita. Da imata tudi vsakogar, ki si ga želita, poskrbi Lannyjev skrivnostni služabnik Reuben (David Hayman). Ko v bani v njunem apartmaju najdejo mlado lepotico Maureen (Rachel Blanchard), začne njun bleščavi svet razpadati. Njun alibi je trden kot skala in nihče jima ne očita kriminalnega dejanja; vseeno pa škandal povzroči, da se nekoč neločljivi par začne odtujevati.
Petnajst let kasneje kontroverzni mit o Collinsu in Morrisu še vedno fascinira javnost. Karen O’Connor (Alison Lohman), mlada in ambiciozna novinarka, se odloči, da bo razkrila skrivnosti dveh mož, ki sta se po naključju dotaknila njenega življenja, ko je bila še otrok. Založnika prepriča, da varovanemu Vincu Collinsu ponudi milijon dolarjev za sodelovanje pri pisanju zgodbe o njegovem življenju z Lannyjem Morrisom. Pri tem mu postavijo poseben pogoj: povedati mora resnico o škandalu, ki je uničil duet. Kaj se je torej zares zgodilo v noči, ko je umrla Maureen?
Ko Karen izve, da je Lanny že napisal knjigo, v kateri naj bi vse razkril, odleti v New York na sestanek z založniki. Na avionu sreča samega Lannyja. Izkaže se, da je med njima kemija, ki je ni mogoče zanikati. Karen mu noče razkriti svoje prave identitete, zato se pretvarja, da je učiteljica. Preden se vrneta vsak v svoje življenje, preživita strastno noč.
Ko Karen nadaljuje iskanje številnih različnih resnic - resnice o Vincu in Lannyju, resnice o Maureenini smrti in celo potlačenih resnic o sami sebi - se zaplete v napeto in zapleteno igro mačke in miši. Težava pa je v tem, da več ko izve, manj prepričana je v svojo vlogo. Je ona mačka ... ali miš? In kakšne so posledice?
O produkciji
V presenetljivem in napetem whodunitu hollywoodske legende Atoma Egoyana Kevin Bacon in Colin Firth upodabljata legendarni zabavljaški duet iz petdesetih let 20. stoletja, ki se po škandalu nepričakovano razide. Petnajst let kasneje naj bi knjiga o zvezdnikih porušila še zadnje ostanke ugleda, ki so jima ostali, hkrati pa izstrelila kariero seksi mlade avtorice, igra jo Alison Lohman, ki uporablja svoje možgane in lepoto, da bi izkopala njuno dolgo pokopano zgodbo. S tem ko je Egoyan soočil tri like - moška, ki bi rada za vsako ceno prikrila resnico, in žensko, ki bi jo prav tako za vsako ceno rada razkrila - je ustvaril večplastno skrivnostno zgodbo, v kateri ni nič tako, kot se zdi in ki postavlja pod vprašaj samo naravo resnice in našo možnost, da jo spoznamo.
Film, ki je posnet po knjižni uspešnici Ruperta Holmesa, je zabava, polna preobratov, o preobratih v zabaviščni industriji. V njenem središču je trio privlačnih, ambicioznih in dvoumnih likov: Vince Collins (Firth) in Lanny Morris (Bacon) sta izjemno uspešna komedijanta, kakršni so bili značilni za petdeseta leta. Sta prava študija nasprotij. Vince je visok, eleganten moški, ki ima v eni roki zmeraj viski, v drugi pa žensko. Lanny pa je smešen možakar, ki počne vse samo zato, da bi se mu smejali. Skupaj igrata v eni filmski uspešnici za drugo, njuni klubski nastopi pa so razprodani povsod od Las Vegasa do Miamija in Manhattna. Obvladata tudi nov medij - televizijo; imata svojo oddajo. Od vsega, kar pride z zvezdništvom, uživata predvsem v neomejenem občudovanju oboževalk. Nekega dne pa slečeno truplo ene izmed njih najdejo v njuni hotelski bani. Nobeden izmed njiju ni obtožen zločina, toda vez med njima je nepopravljivo uničena.
Trio glavnih vlog zaokrožuje Karen O’Connor (Lohman), vzhajajoča novinarka, ki naj bi napisala "resnično" zgodbo v ozadju ločitve Collinsa in Morrisa. V zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja sta blišč in slava Hollywooda zbledela, z njima pa tudi nenapisano pravilo tišine in diskretnosti, ki je v preteklosti oba zvezdnika in njune oboževalce ščitilo pred preveliko količino resnice. V teh novih, tabloidnih časih ni nič več sveto, ko gre za razkrivanje skrivnosti zvezdnikov njihovim oboževalcem. Mlada novinarka Karen mora spremeniti pozabljeni primer dveh padlih zvezd v vročo zgodbo. Kot deklica je oboževala Collinsa in Morrisa, zato je njena objektivnost vse bolj pod vprašajem. Ko se razvijejo čustva do njiju, postajajo njene metode vse bolj vprašljive, sledi pa tudi seksualna vpletenost. Karen se nazadnje dokoplje do šokantnega odkritja - ne samo o Vincu in Lannyju, temveč tudi o sebi.
Gola resnica je izlet skozi hollywoodsko tovarno sanj, v kateri se iluzije enako hitro ustvarjajo kot rušijo, morda presenetljiv za Egoyana, nagrajevanega režiserja filmov Exotica, The Sweet Hereafter in Ararat. Čeprav je na površju drugačen, pa tematsko sovpada z njegovim opusom desetih celovečernih filmov, ki so se vsi tako ali drugače ukvarjali z izdajalsko naravo seksualnosti, razlikami med videzom in resničnostjo ter subjektivno naravo resnice. Egoyan opisuje svoj novi film kot "zgodbo o konfliktu med javno mitologijo in zasebno zgodovino," ta opis pa bi bil primeren tudi za druga njegova osebna in prepoznavna dela. Čeprav navadno snema filme po lastnih scenarijih, imajo tudi tisti, ki jih je ustvaril po knjižnih predlogah - pred tem romana The Sweet Hereafter Russella Banksa in Felicia’s Journey Williama Trevorja - z njimi veliko skupnega. Podobno kot Gola resnica jih zaznamujejo fragmentarna struktura, več časovnih okvirov in gledišč, ambivalentni liki ter mračne skrivnosti.
Prav te lastnosti Holmesovega romana so prepričale Egoyana. Holmes je zaslovel kot skladatelj in libretist mjuzikla The Mystery Of Edwin Drood. Broadwayski hit je pokazal njegovo naklonjenost žanru kriminalnega trilerja, ki je očitna tudi v romanu Where The Truth Lies. Knjiga temelji na Holmesovem odličnem poznavanju zabaviščne industrije. Egoyan pravi: "Rupert pozna ta svet kot svoj žep. Eden najprivlačnejših vidikov romana je, da imaš dostop do nečesa, kar je sicer zelo zasebno."
Prav zaradi vpogleda v zabaviščno industrijo je film Gola resnica tako dramaturško bogat. Egoyan se zaveda, da je svet šovbiznisa po naravi paradoksen, hkrati zelo viden in zelo zaprt, poln ekstremne lepote in ekstremne grdote. Ironično je, da občinstvo privlači prav ta dvojnost; zgrinajo se v kina, da bi videli te popolne ljudi na platnu, nato pa hitijo po revije, da bi brali o groznih stvareh, ki jih ti ljudje počnejo. Dober primer tega je Karen O’Connor: pol filma časti Lannyja Morrisa, ki ji je všeč že vse življenje, drugo polovico filma pa se trudi dokazati, da je morilec. Dejstvo je, da Lanny ni niti mit niti pošast, toda Karen bi raje videla, da bi bil kaj od tega, kot pa sprejela, da je le človek.
"Pri zabaviščni industriji me najbolj fascinira," pravi Egoyan, "da vključuje konstrukcijo oseb, torej reprezentiranje nečesa drugega kot tisto, kar si. Če to delaš dobro, ti ljudje hočejo verjeti. Prav to je v srcu te zgodbe: kdo so ti ljudje?" Nadaljuje: "Obstajala sta kot priljubljeni ikoni in to želita ohraniti. Karen hoče na neki način oprati njuni imeni in razčistiti skrivnosti, saj ju tako zelo občuduje. Toda s tem odpre Pandorino škatlo."
Filma Gola resnica ne odlikuje samo pametno skonstruirana zgodba, temveč tudi psihološka in emocionalna poglobljenost likov. Rupert Holmes je bil navdušen, ko mu je Egoyan predlagal adaptacijo knjige: "Takoj mi je bilo jasno, da bo naredil nekaj, česar je sposobnih le malo režiserjev: da bo enako osredotočen na like kot na skrivnost." Kot občudovalec Egoyanovih filmov je Holmes režiserju dovolil spreminjanje vsebine zgodbe. "Razumel je, da je knjiga eno, film pa zgodbo na novo izumi," pravi Egoyan. Ključna sprememba je nastala pri karakterizaciji Lannyja in Vinca. Holmesova knjiga se je zelo držala resnične zgodbe o partnerstvu med Collinsom in Morrisom, ki je tako rekoč del hollywoodske folklore. Pri Egoyanu pa sta Lanny in Vince postala popolnoma fikcijska lika. Vince se je iz Američana spremenil v Angleža, kar je Egoyanu omogočilo komično uporabo stereotipov o razlikah med Anglijo in ZDA. "Britanski tip se trudi kontrolirati svojega impulzivnega ameriškega kolega," pravi Egoyan.
Ko je Egoyan scenarij pokazal svojemu dolgoletnemu producentu Robertu Lantosu, je bil ta navdušen: "Zdelo se mi je, da je to popoln naslednji korak za Atoma in zame - posneti film noir, ki bi predstavil njegovo delo širšemu občinstvu, hkrati pa bi še vedno nosil njegov podpis." Nadaljuje: "Prevzelo me je, da je scenarij tako poln čutnosti in suspenza. Gre za film o odnosih in razpadu prijateljstva, pa tudi o tem, kaj se zgodi, če je nekdo skrivaj zaljubljen v zvezdnika, nato pa se z njim sreča iz oči v oči. To je film o iskanju resnice; o tem, kako se druga za drugo luščijo plasti hipokrizije in laži."
Film Gola resnica je bil posnet z znatno večjim proračunom kot prejšnji Egoyanovi filmi. Posneli so ga v desetih tednih na lokaciji v Los Angelesu ter v studiih v Londonu in Torontu. Scenarij je zahteval veliko različnih prizorišč v stilu sredine petdesetih let, med drugim televizijski studio, nabito poln nočni klub, igralnico v lasti mafije in predsedniški apartma luksuznega hotela. Zanimivo je, da je novi Egoyanov film v hollywoodskem slogu in v hollywoodskem obsegu, v svojem bistvu pa je izjemno kritičen do Hollywooda.
Med pripravami na snemanje je Egoyan pregledal številne filme noir, klasične in "neo." Preučeval je tudi filme z voice-over naracijo, ki je zaščitni znak žanra filma noir. Gola resnica se neobičajno veliko zanaša na to vrsto naracije, saj temelji na različnih glediščih, nasprotnih pripovedovalcih in nasprotujočih si pričevanjih.
Ker se film ukvarja z razliko med površino in tistim, kar je skrito v ozadju, je bil ključen tudi prispevek scenografa Phillipa Barkerja, ki je ustvaril prizorišča iz dveh različnih obdobij. Navdihoval se je pri številnih virih, med drugim pri delih arhitekta Morrisa Lapidusa, ki je v petdesetih ustvaril pomembne stavbe kot Hotel Fountainbleu v Miamiju in Eden Roc. V londonskem studiu je Barker zgradil ekstravagantni predsedniški apartma, kjer Vinca in Lannyja doleti katastrofa. Prizorišče v različnih odtenkih bež barve poudari neprijetnost dogodkov. Za to prizorišče je Barker uporabil slog, znan kot "Mi-Mo" oz. Miami Modern, ki ga je osnoval Lapidus. Barker pravi: "Ta slog se mi je zdel zelo primeren. Lapidus je hotel, da bi se povprečen Američan počutil kot filmska zvezda. Pri tem stilu gre zgolj za fasado, ne za vsebino. Prav to je tudi bistvo filma, celotne zabaviščne industrije in naših predstav o Hollywoodu." Prizorišča v filmu Gola resnica Barker opisuje kot "kričeča, prenatrpana, igriva. Tu ni nobene simetrije, nobenih ravnih linij; to je popolno srečno igrišče, na kakršnem se lahko zgodijo grozljive stvari."
Mojster fotografije Paul Sarossy si je skupaj z Egoyanom med pripravami na snemanje ogledoval črno-bele klasike. Zanimalo ju je, kako je difuzna svetloba uporabljena v klasičnih filmih noir, ki jih imamo navadno za filme z močnimi kontrasti. Sarossy pravi: "Kljub temu je bilo v teh filmih nekaj zelo mehkega, romantičnega in glamuroznega." V filmu Gola resnica je uporabil podoben slog osvetlitve, kot je bil značilen za detektivke v štiridesetih letih, ampak, ironično, za "kasnejše" prizore, ki so umeščeni v sedemdeseta. Prav to so namreč whodunit, detektivski prizori v zgodbi. Sarossy pojasnjuje, da sta z Egoyanom namenoma izbrala anti-hollywoodski način: "V prizorih iz petdesetih let sva uporabila vizualni leksikon sedemdesetih, za sedemdeseta pa sva uporabila močnejše kontraste filma noir. Tako sva standardni besednjak teh dveh obdobij obrnila na glavo."
Egoyan je začel priprave na snemanje Gole resnice takoj po premieri svoje produkcije Die Walküre, prvega dela projekta kanadske opere, ki naj bi predstavil delo Richarda Wagnerja. "Ko sem se pripravljal na Golo resnico, sem veliko razmišljal o glasbi. Vznemirjala me je Wagnerjeva briljantna uporaba motivov v skladbah za orkester. Za ta film sem želel ekspresivno simfonično glasbo." S skladateljem Mychaleom Danno sta poslušala dela Bernarda Herrmanna, na katerega je očitno vplival Wagner, glasbo Elmerja Bernsteina za The Sweet Smell Of Success in jazzovske posnetke Duka Ellingtona za Anatomy of a Murder. Bogata glasbena podlaga za film Gola resnica kombinira orkestrsko glasbo z vplivi glasbenikov iz sedemdesetih, zlasti SANTANE ter skupin ROXY MUSIC, FUNKADELIC in THE MAHAVISHNU ORCHESTRA.
Gledalci Gole resnice vse do konca ugibajo, kaj se je zares zgodilo - tako v preteklosti kot v sedanjosti - in kdo je komu kaj storil. Sledi vrhunec v pravem hollywoodskem slogu, ki poveže dotlej ločene zgodbe, "dobre" in "slabe" like pa pokaže v povsem novi luči. Ne glede na to, ali Egoyan hollywoodske konvencije uporablja ali se iz njih norčuje, ali raziskuje nemoralnost zabaviščne industrije ali jo satirizira, nam spretno razkrije skrivnost življenja in hkrati življenje spet zavije v skrivnost.
O igralcih
Kevin Bacon (Lanny Morris)
Igralski opus Kevina Bacona je zelo obširen, kakovosten in
raznolik. Med drugim je igral v filmih Trapped, Hollow Man, JFK,
Apollo 13, A Few Good Men, Sleepers in In the Cut. Za vlogo
v filmu Murder in the First ga je The Broadcast Critics Association
imenovala za najboljšega igralca, za vlogo v The River Wild pa je bil
nominiran za zlati globus.
Igral je v filmu Clinta Eastwooda Mystic River, ki je bil nominiran za oskarja in zlati globus za najboljši film. Nedavno smo ga videli v drami The Woodsman, ki so jo kritiki na festivalih Sundance in Cannes sprejeli z navdušenjem, in v komediji Beauty Shop. Pred kratkim je režiral svoj drugi film, Loverboy, v katerem tudi igra. Film temelji na romanu Victorie Redel. Po delu iste pisateljice je Bacon leta 1996 posnel tudi svoj režijski prvenec, Losing Chase, ki je bil nominiran za tri zlate globuse.
Kevin in njegov brat Michael sestavljata duet "The Bacon Brothers", ki igra ‘forosoco’ (folk, rock, soul in country). Posnela sta že tri albume in uspešno nastopata po klubih. Januarja 2000 je The Film Society of Lincoln Center Kevina nagradila za izjemne dosežke na področju filma. Kevin Bacon živi v New Yorku z ženo in dvema otrokoma.
Colin Firth (Vince Collins)
Britanski klasično izobraženi gledališki igralec ima za sabo že ogromno
televizijskih in filmskih vlog. Nazadnje smo ga videli smo v blagajniškem hitu Bridget
Jones: The Edge of Reason, otroškem filmu Nanny McPhee in filmu Girl
With A Pearl Earring, ki je osvojil nagradi L’Hitchcock D’Or in L’Hitchcock
d’Argent na festivalu britanskega filma Dinard. Firth je bil za vlogo v tem
filmu nominiran za evropsko filmsko nagrado.
Leta 2003 smo ga Firtha občudovali v Love Actually, najbolj dobičkonosni britanski romantični komediji vseh časov, leta 2001 pa je bil za vlogo v filmu Bridget Jones's Diary nominiran za nagrado BAFTA. Leta 2002 je igral v filmu The Importance of Being Earnest, leta 1998 pa v filmu Shakespeare In Love. Leta 1996 je igral v z več oskarji nagrajenem filmu The English Patient. Med njegovimi filmi so še What a Girl Wants, Hope Springs, Relative Values, A Thousand Acres, Apartment Zero, My Life So Far, The Secret Laughter of Women, Fever Pitch, Circle of Friends, Playmaker in Valmont.
Colin Firth z ženo in dvema otrokoma živi v Londonu.
Alison Lohman (Karen O’Connor)
V Kaliforniji rojeno Alison Lohman najbolje poznamo po njeni hvaljeni vlogi
Astrid v filmu White Oleander, v katerem je igrala poleg Michelle Pfeiffer,
Renee Zellweger in Robina Wrighta Penna. Pred tem filmom je blestela v televizijskem
filmu Sharing the Secret.
Alison smo nazadnje videli ob Nicholasu Cagu in Samu Rockwellu v filmu Ridleya Scotta Matchstick Men in ob Ewanu McGregorju v filmu Tima Burtona Big Fish. Pred kratkim je zaključila snemanje filma The Big White, v katerem je igral tudi Giovanni Ribisi, in semanje filma Michaela Mayerja Flicka.
O ustvarjalcih filma
Atom Egoyan (režiser in scenarist)
Atom Egoyan je v Torontu študiral mednarodne odnose in klasično
kitaro. Prav tam je začel raziskovati sedmo umetnost. Začel je snemati
filme, ki so prerasli v mojstrovine, ki so odsevale njegove zelo osebne tematske
obsesije. Raziskoval je predvsem teme intimnosti, odtujenosti ter vplivov tehnologije
in medijev na sodobno življenje.
Njegov prvi celovečerec, Next of Kin (1984) je bil nominiran za nagrado genie (nagrada Canadian Academy) za najboljšega režiserja in nagrado Gold Ducat Mednarodnega filmskega tedna v Manheimu, ki mu je prinesla tudi kino distribucijo po vsem svetu.
Film Family Viewing (1987) je v Locarnu osvojil mednarodno nagrado žirije, poleg tega pa je bil nominiran za osem nagrad genie, tudi za najboljši film. Film je še širše zaslovel na filmskem festivalu v Montrealu, ko je Wim Wenders zavrnil nagrado žirije za svoj film Wings of Desire in jo predal Egoyanu, svojemu "kanadskemu kolegu." Sledil je film Speaking Parts (1989), prva Egoyanova premiera v Cannesu (Quinzaine des Realisateurs), ki je avtorju prinesel še večje mednarodno priznanje.
Tudi The Adjuster (1991) je bil premierno prikazan v sklopu Quinzaine des Realisateurs v Cannesu, na mednarodnem filmskem festivalu v Moskvi je dobil posebno nagrado žirije, na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu pa je bil proglašen za najboljši kanadski film leta. Film Calendar iz leta 1993, ki je bil posnet v Armeniji, je dobil nagrado C.I.C.A.E. za najboljši film na Forumu novega kina na berlinskem mednarodnem filmskem festivalu, Egoyanu pa je spet prinesel nominaciji za nagrado genie za najboljšo režijo in scenarij.
Širše občinstvo je Egoyan navdušil z mračnim in skrivnostnim filmom Exotica (1994). Prvi angleško-kanadski film po skoraj desetletju, ki so ga v Cannesu povabili v tekmovalni program, je dobil nagrado mednarodne kritike za najboljši film. Exotica je doživela široko svetovno distribucijo in dobila kar osem nagrad genie, med drugim za najboljši film in najboljšega režiserja.
The Sweet Hereafter (1997) je doživel svetovno premiero v uradnem tekmovalnem programu 50. filmskega festivala v Cannesu. Bil je najbolj priznan film festivala, saj je osvojil veliko nagrado žirije, nagrado mednarodne kritike in ekumensko nagrado za humanistični film. Na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu je dobil nagrado mednarodne kritike in nagrado za najboljši kanadski film, avtorju pa prinesel tudi osem najpomembnejših nagrad genie, tudi za najboljši film in najboljšega režiserja. Film se je uvrstil na več kot 250 lestvic najboljših desetih filmov leta 1997, med drugim na lestvice časopisov The New York Times, The Los Angeles Times in Newsweek. Egoyan je bil nominiran tudi za oskarja za režijo in za prirejeni scenarij.
Njegova naslednja filma sta bila po izvoru irska. Leta 1999 je režiral Felicia’s Journey na Irskem in v Angliji. Film, ki temelji na romanu Williama Trevorja, je doživel premiero v Cannesu, nato pa je otvoril filmski festival v Torontu in zaključil filmski festival v New Yorku. Osvojil je štiri nagrade genie.
Ararat (2002) je bil distribuiran v več kot tridesetih državah, premierno pa je bil prikazan v Cannesu. Osvojil je številne nagrade, med drugim nagrado za najboljši film na festivalu Durban v Južnoafriški republiki, nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic organizacije Political Film Society of Hollywood, nagrado za svobodo izražanja newyorških filmskih kritikov ter nagrado genie za najboljši kanadski film.
Egoyanov opus vključuje tudi številne kratke filme in televizijske oddaje, pa tudi veliko umetniških inštalacij, ki so bile na ogled tudi v Oxfordskem muzeju sodobne umetnosti in na beneškem bienalu. Kot velik ljubitelj klasične glasbe je Egoyan leta 1996 debitiral tudi kot operni režiser, s produkcijo razprodane Salome Kanadske operne hiše. Napisal in zrežiral je tudi izvirno opero Elsewhereless, ki jo je skomponiral Rodney Sharman.
Egoyanovi filmi so bili predstavljeni na številnih pomembnih retrospektivah po svetu. Deležen je bil številnih izjemnih časti. O njegovem delu so bile napisane številne knjige, sam pa je bil eden izmed urednikov zbirke esejev SUBTITLES on the foreignness of film, ki je izšla leta 2004. Egoyan je bil predsednik žirije na Berlinskem filmskem festivalu 2003 in član festivalskih žirij v Cannesu, Torontu in na festivalu Sundance. Francoska vlada mu je podelila nagrado Chevalier des Arts et Lettres, bil pa je tudi vpeljan v kanadski viteški red. Več kanadskih univerz mu je podelilo častne doktorate.
Rupert Holmes (avtor romana, po katerem je film posnet)
Rupert Holmes je dvakratni dobitnik nagrade edgar, ki jo podeljuje organizacija
Mystery Writers of America. Je prvi človek, ki je osvojil nagrade tony
za najboljši broadwayski musical, najboljšo glasbo, najboljše besedilo in najboljšo
knjigo za The Mystery of Edwin Drood. Leta 2003 je bil nominiran še
za tonyja za najboljše odrsko delo za broadwaysko uspešnico Say Goodnight,
Gracie. Sodeloval je z glasbenimi legendami, kot je Michel Legrand. Ustvaril
je z emmyjem nagrajeno nadaljevanko Remember WENN ter napisal glasbo
za film A Star is Born, ki je bila nagrajena z grammyjem.
Where the Truth Lies, njegov prvi roman, je bil leta 2004 nominiran za nagrado Nero Wolfe za najboljši ameriški skrivnostni roman in je bil uvrščen na seznam desetih najboljših debitantskih kriminalnih romanov. Njegov drugi skrivnostni roman, Swing, je izšel marca 2005 in se takoj uvrstil na seznam desetih najbolje prodajanih knjig časopisa The San Francisco Chronicle. Kritičarka New York Timesa Janet Maslin ga je opisala kot "bister in impresivno poglobljen roman" in "sofisticirano študijo skrivnostnega mjuzikla."
Holmes odlično pozna svet zabaviščne industrije, kar se posebej izrazito kaže prav v romanu Where the Truth Lies. Poleg tega je priljubljen pisec pesmi: njegove pop uspešnice izvajajo razni glasbeniki od Barbre Streisand do Britney Spears, slišali pa smo jih tudi v filmih Shrek, How Stella Got Her Groove Back in American Splendor ter v nadaljevankah Will and Grace, Six Feet Under, The Simpsons in The Shield. Newsweek ga imenuje "renesančni človek," LA Times pa "ameriški zaklad." Vedno pa ga bomo poznali tudi kot človeka, ki je napisal in pel Escape (The Pina Colada Song).
Komentarji
zelo dober film..na začetku ti naivno nakaže mogočega storilca, na koncu pa totalen preobrat
devet krat +
Iskanje resnice. Where the Truth Lies je film noir. Eleganten, zelo gledljiv, precizen in seksi. Tak kot L.A. zaupno in če hočete, tak kot Črna dalija. Ker se dogaja v sedemdesetih letih, je jasno, da se mu gre za resnico. Za precizno rekonstrukcijo sumljive smrti neke mladenke, ki sta jo skupaj obdelala Lanny Morris(Kevin Bacon) in Vince Collins (Colin Firth), zvezdniška zabavljača, čistokrvna ratpakovca in najboljša prijatelja, ki ju loči ravno ta neljubi dogodek. Ravno ta sumljiva smrt, navidezni samomor, kjer punca konča utopljena v banji. Pod drobnogled ju vzame zagreta novinarka Karen (Alison Lohman), ki ne izbira sredstev. Ki gre do konca. Do seksa z Lannyjem in do lezbične sopare pri Vincentu. Prav imate, Where the Truth Lies je nafilan s seksom. Kot Auto Focus, ki ga je leta 2002 na zelo podoben način posnel Paul Schrader. Kot vsi tisti filmi, ki vedo, da je seks na velikem platnu dobrodošla zadeva. Še posebej v filmu, ki bi ga lahko uspešno prodali tudi v štiridesetih in petdesetih letih.
alo nea iite glejat totega filma ker je tak brezvezn da je kuj hudo ne!! Škoda dnara za toti film!!
ej kaj je zvami al pč s tabo k si gor to pisu kdo bo to vse brau
vi ste čis useknjeni al pč ti
KJE TI ŽIVIŠ
v sodu ???
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Film bo mogoče v Sloveniji nezasluženo spregledan,saj ne gre za splošno komercialno filmsko uspešnico.In to kljub temu,da film razpolaga z odlično igralsko zasedbo.Kot vedno sta bila odlična Kevin Bacon in Colin Firth,navdušila pa me je tudi vedno simpatična Alison Lohman.Gre za odlično dramo,ki bo navdušila predvsem tiste,ki imajo radi film,ki se odvija korak za korakom,na koncu pa nas preseneti z nepričakovanim razpletom.Če ste bolj zahteven gledalec,ki obožuje počasen razplet zgodbe,vam film vsaj po mojem mnenju priporočam za ogled,saj vam ne bo žal.Vsaj meni ni bilo.