Glasba mojega srca
Svet Roberte Guaspari se je podrl, ko jo je zapustil mož in jo pustil samo z dvema majhnima otrokoma. Kot številne ženske pred njo, je Roberta žrtvovala svojo kariero in jo povsem podredila karieri svojega moža. Ker je bil zaposlen pri mornarici, se je družina morala neprestano seliti in Roberta ni mogla obdržati svoje zaposlitve. Po ločitvi je začela živeti življenje po svojih pravilih; pri tem ni dopuščala nikomur, da bi jo omejeval pri stvareh, za katere je verjela, da jih lahko naredi.
Roberta je zapustila umirjeno življenje v majhnem rodnem mestecu in se preselila v eno od najbolj nevarnih soseščin, vzhodni Harlem. Želela si je, da bi končno lahko začela poučevati violino. Vendar pa ni imela posebnih izkušenj s poučevanjem, ki bi jih pri iskanju zaposlitve lahko izpostavila. Imela je le talent, svojo odločnost in violine. V začetku so bili otroci, starši in ravnateljica šole (Angela Bassett) skeptični. Toda, Roberta je učila s takšno predanostjo in strastjo, ki je bila nalezljiva in kmalu so njeni mladi violinisti dosegli neverjeten uspeh - začeli so igrati prelepo glasbo.
Otroci so dokazali, da znajo biti predani, bistri in disciplinirani mladi glasbeniki. Vsako leto se je več učencev pridružilo Robertinemu razredu in vsako leto je Roberta na novo odkrivala briljantnost in potencial, ki je ležal v dušah njenih mladih študentov.
Vendar pa se je, kljub njenim uspehom, po desetih letih šolski svet odločil, da programu ukine podporo. Ob pomoči prijateljev in skupnosti, se je Roberta odločila, da bo storila tisto, kar si nihče ni upal. Vrnila udarec in se borila do konca.
Izpod režiserske taktirke priznanega režiserja Wesa Cravena prihaja film Glasba mojega srca, v katerem nastopajo dvakratna dobitnica oskarja Meryl Streep, glasbena senzacija Gloria Estefan (gre za njen igralski debi; in ki hkrati tudi poje naslovno pesem "Music of My Heart"), Angela Bassett in Aidan Quinn; o nenavadni in navdihujoči resnični zgodbi, namenjeni vsem, ki so jim kdajkoli rekli, da njihove sanje niso uresničljive.
Produkcija
Kar nekaj težav je bilo potrebno rešiti, da je lahko ta edinstvena, resnična zgodba ugledala luč sveta na velikih filmskih platnih. Najprej je bilo potrebno prepričati Roberto Guaspari, ki še vedno živi in dela v Harlemu, da je filmarjem zaupala svojo zgodbo. Roberta je že enkrat sodelovala pri podobnem projektu; njen program je bil tema dokumentarca Small Wonders, ki je bil leta 1996 nominiran za oskarja kot najboljši dokumentarni film. Prav ta dokumentarec je navdihnil filmarje, da so si zaželeli lotiti pripovedi.
Režiser Craven se je moral spoprijeti z lastno dilemo. Najbolj znan kot kralj grozljivk, je iskal projekt, ki bi bil drugačen od njegovega preteklega dela. Priložnost za to, se mu je ponudila po velikem uspehu filma Scream leta 1997. "Harvey in Bob Weinstein sta ponudila meni in Marianne (Maddalena) pogodbo, ki je vključevala tri filme," razlaga Craven. "Da bi bila ponudba še bolj mamljiva, sta mi rekla, da vesta, da želim narediti nežanrski film in sta mi ponudila listo projektov, med katerimi sem lahko izbiral. Dokumentarec Small Wonders mi je takoj padel v oči. Tudi sam sem bil učitelj, ljubim klasično glasbo in bil sem navdušen nad dokumentarcem ter nad Roberto, kot učiteljico in osebnostjo." Dokler ga ni spoznala, je tudi Roberta imela pomisleke nad izbiro Cravena: "V začetku se mi je zdelo čudno, da bo nekdo, ki je režiral grozljivke, posnel mojo zgodbo. Toda, spoznala sem, da je Wes zelo nežno človeško bitje."
Ko je bil film kot projekt sprejet, se je filmski team lotil iskanja pisca, ki bi obvladal težko nalogo uravnotežiti vsa dejstva iz Robertine zgodbe. Scenaristka Pamela Gray je bila izbrana po tem, ko sta Craven in Maddalena videla njen najnovejši film A Walk on the Moon. "Je inteligentna, zrela in ima smisel za humor," pravi Craven, "Obenem razume moške in ženske in otroke. Njeni prvi osnutki scenarija za film Glasba mojega srca so bili dovolj dobri za snemanje."
Pamela Gray, tudi sama nekdanja učiteljica, je preživela kar nekaj časa v razredu skupaj z Roberto. Te grenko-sladke izkušnje se spominja z naslednjimi besedami: "V učilnici sem bila kot goba, ki vpija vse okrog sebe. Na žalost pa je bil na moj prvi dan z Roberto ubit eden od otrok in vsa šola se je soočala s tem. Zelo pozorno sem opazovala, kako so se tisti dan obnašali otroci. Želela sem najti način, na katerega bi pokazala, da je njihovo življenje težko, težje od življenja drugih otrok, ne da bi pri tem zapadla v stereotipe."
Poiskati pravo igralko, ki bi zaigrala Roberto, je bil naslednji izziv. Ne samo, da je vloga zahtevna zaradi osebnosti lika in palete čustvenih pretresov, ki jih glavna junakinja doživlja, temveč tudi zato, ker bi igralka morala znati igrati na violino. Meryl Streep je bila na vrhu liste igralk, ki jih je Craven želel pridobiti, toda ponovno ga je skrbelo, da bo njegova zgodovina žanrskih filmov predstavljala oviro.
Meryl Streep ni videla nobenega Cravenovega filma, vendar pa je na svoji najljubši radijski postaji slišala intervju z njim in bila nad njim navdušena. Žal pa je morala zaradi natrpanega urnika ponudbo zavrniti. V zadnjem poskusi, da bi jo prepričal, ji je Craven poslal ganljivo pismo. "V njem sem ji razložil, kdo sem, o svoji preteklosti učitelja, da sem igral in zelo rad poslušam klasično glasbo že vrsto let. Da sem delal v žanru dalj časa, kot sem nameraval, ne da bi pri tem počel kaj drugega. Povedal sem ji, kako močno verjamem v pisca in kako privržena je tudi Roberta osebno. Po prejemu pisma je Meryl predlagala telefonski razgovor. Po nekaj minutah pogovora je privolila, da bo nastopila v filmu."
Za Meryl Streep je bila to lahka odločitev: "Vsi igralci si želimo biti v rokah nekoga, ki je tako strastno predan svojemu delu. Pred kratkim sem se odločila, da ne bom delala ničesar, kar mi ne bo nekaj pomenilo."
Za Meryl se je garanje začelo takoj, ko je sprejela vlogo - štiri do šest ur vaj igranja violine z učiteljico Sandy Park. To se je nadaljevalo tudi na turneji, kjer je Merly promovirala filma One True Thing in Dancing at Lughnasa. Sandy je potovala z njo in nadaljevanja z poučevanjem tudi med snemanjem filma Glasba mojega srca.
Meryl Streep, ki ni nikoli igrala nobenega instrumenta, je morala po dveh mesecih lekcij nastopiti v sceni v učilnici, kjer je morala igrati in inštruirati učence. Glasbeni koordinator Lois Divivio je poudaril težavnost njene naloge: "Glasbeniki morajo le redko govoriti, medtem ko igrajo. Toda Meryl je morala govoriti, nastopati in igrati na violino."
Več kot polovica otrok, ki so nastopili v filmu, so bili Robertini učenci. Ostali so bili izbrani iz lokalnih glasbenih šol. Večina jih še nikoli ni igrala. Meryl je spoznala, da so otroci uživali ob dejstvu, da je začetnica v igranju na violino. "Bili so navdušeni, da je učiteljica slabša od njih," se smeje spominja Streepova. Craven dodaja, da je bila profesionalnost nekaterih študentov v določenem času ovira, ki so jo težko premagali. In pojasnjuje: "Ti otroci so zelo nadarjeni. Vendar so morali, ko so igrali like, ki se šele učijo igranja na violino, igrati slabše kot sicer. Imeli smo veliko težav, da smo jih pripravili igrati slabo. Morali so igrati na drugi rami kot sicer, ali igrati z levo roko, razpeli smo jim strune. Samo da ne bili bili preveč dobri."
Izbranih je bilo tudi sedem otrok, ki so izkušeni igralci, vendar nikoli niso igrali violine. Roberta je sprejela nalogo, da jih bo učila, čeprav ni bilo časa, da bi iz njih naredila mojstrske violiniste. "Vsi so bili presenečeni nad tem, kako trdo so otroci delali in kako so pri tem uživali," pravi Maddalena.
Meryl je ob tem, da se je morala učiti igranja na violino, predstavljalo velik izziv tudi igranje resnične osebe. "Igrati resnično osebo predstavlja povsem drugačno odgovornost, kot bi jo imel, če bi igral izmišljen lik. Resnična ženska je neverjeten fenomen energije, inspiracije, napornega dela, jeze. Skušala sem zbrati delček od vsakega in vse skupaj združiti v filmu."
Nihče ni bil bolj navdušenj nad delom s tako velikim igralskim talentom kot je Meryl Streep, kot filmska debitantka Gloria Estefan. Zvezda popa si je že lep čas želela nastopiti v filmu, vendar pa ni želela, da bi bil to katerikoli film in ni iskala velike glavne vloge. Po besedah Glorie, je iskala "majhno vlogo v pomembnem filmu." Estefan je vedela, da se lahko veliko nauči od Meryl in jo je zato pozorno opazovala. "Meryl je zelo radodarna in želi pomagati vsem okrog sebe."
Gloria je bila prav gotovo ena od članic igralske zasedbe, ki je še posebej dobro razumela moč in pomembnost glasbe, saj je več kot deset let neumorno delala na programu "Save the Music". K temu pa je dodala še drugo perspektivo: "Moja mati je bila vrsto let učiteljica. Hodila sem z njo v šolo in zato dobro vem, kako je, če začenjaš program, ki ni ravno popularen.Tudi moja mati je morala iskati denarno pomoč od zunaj, zato vem, kaj je in še vedno mora doživljati Roberta." In dodaja: "Na srečo bo film pomagal njenemu programu in podobnim programom na drugih šolah."
Gloria je to svoje znanje uporabila pri igranju Isabelle, članice učiteljskega zbora, ene od prvih ljudi, ki so ponudili Roberti nekaj tako potrebne pomoči. Gloria opisuje svoj lik kot osebo "ki se zaveda pomembnosti umetnosti in glasbe, ki se rada zavzame za zavržene in ki ve, da jo Roberta potrebuje."
Tretjo neverjetno žensko v filmu Glasba mojega srca igra Angela Bassett. Svoj lik Janet Reeves, ravnateljice šole, Angela opiše z naslednjimi besedami: "Izobraževanje je zanjo zelo pomembno. Otroci so resnično naša prihodnost in Janet to ve. Ve, da če jih znate motivirati, če jih imate radi, če vlagate vanje, če jih učite discipline, če jim odkrijete svet, potem ni omejitev glede stvari, ki jih lahko dosežejo."
Prav gotovo pa nobeni od teh nadarjenih igralk ni bilo potrebno igrati razburjenja in zaskrbljenosti ob sceni, ki predstavljala vrhunec filma - violinski koncert v slavni dvorani Carnegie Hall. Po samo štirih mesecih in pol treninga, je morala Meryl ne samo nastopiti na odru Carnegie Halla, ampak tudi vse voditi - študente, igralce in nekatere najbolj nadarjene svetovne violiniste v živahni "Double Bach." "Mislila sem, da bom umrla, ko so vsi ti glasbeniki prišli na oder," pravi Meryl Streep. "V trenutku, ko sem kot vodja orkestra začela odštevati in voditi vse te fantastične violiniste, ki so me gledali s sokoljimi očmi, sem se morala ustaviti. Zavpila sem "cut, cut", ker sem bila tako zelo prevzeta. To je bil eden od najlepših dnevom v mojem življenju."
Bilo je šele petič, da je svetovno znani Carnegie Hall služil za filmsko prizorišče. Bilo je določeno, da se koncert snema 04., 05. in 06. januarja. Filmarji so tako imeli na voljo samo tri dni, da so ujeli vso energijo in lepoto koncerta, zato so morale biti stvari že pri prvih poskusih dobro posnete. Ta neverjetni pritisk je občutil tudi Craven: "Med božičnimi prazniki sem začel sanjati o veliki problemih, povezanih s snemanjem te scene," priznava režiser. "Vse skupaj je bilo podobno nekakšnemu dnevu D - dan se je vedno bolj približeval, mi pa smo imeli še toliko za narediti. Na zadnji dan snemanja v dvorani smo z delom končali ob pol štirih zjutraj - po dvajset urnem dnevu."
Vsi, ki so bili povezani s filmom Glasba mojega srca, so se zavedali, kako pomembna je scena v Harnegie Hallu za film in da predstavlja priznanje Robertinemu programu. Spomin na snemanje je še slajši zaradi obiska Rudyja Crewa, svetovalca šole New York City. Obljubil je nadaljevanje podpore Robertinemu programu v vzhodnem Harlemu. Od leta 1991 do leta 1998 je program preživel samo zaradi zasebnega denarja. V lanskem letu pa je Svet za izobraževanje obnovil družbeni sklad za Guasparijene razrede.
Pomembno dejstvo, ki je vsakega igralca in člana filmske ekipe pritegnilo k temu projektu, je bilo tudi njihovo prepričanje o pomembnosti glasbene vzgoje za otroke. Ko so bili skladi za izobraževanje umetnosti ukinjeni po šolah širom države, so se umetniki močno angažirali v boju za ohranjanje likovnih, plesnih in glasbenih programov.
Meryl Streep: "S filmom smo naredili toliko hrupa, da je mesto prisluhnilo in se lotilo reševanja problema. Toda to ni pomagalo šolam v Connecticutu, kjer živim. Tam ukinjajo glasbene programe. Omejevati morajo porabo in to je prvo, kar mora iti. Zato mislim, da smo s filmom naredili nekaj dobrega. Je v skladu z vsako študijo o otroškem učenju, ki pravi, da glasba zvišuje možnost logičnega razmišljanja ter povečuje disciplino in koncentracijo. In jim omogoča, da se dobro počutijo!"
Angela Bassett: "Programi umetnosti, ustvarjali programi so nekaterim otrokom prav tako pomembni in v nekaterih od teh programov so tudi najboljši. Ne morejo vsi biti matematiki, ali znanstveniki, ali odlični v angleščini. Toda, lahko so neverjetni umetniki ali glasbeniki. Študije dokazujejo, da glasba in umetnost povečujejo njihov IQ, njihove sposobnosti. Zato to ni nekaj takega, kar lahko brez obžalovanja enostavno ukineš. To je nekaj, kar bi se moralo učiti in imeti svojo težo. Glasba mojega srca govori o pomembnosti ohranjanja kreativnega duha v naših otrocih."
Gloria Estefan: "Likovna umetnost in glasba sta pomembna za državno izobraževanje, za naše privatno izobraževanje, za izobraževanje nasploh, zakaj glasba je v prvi vrsti matematična znanost. Ne samo, da razširja obzorja in omogoča učencem, da so inspirativni, ampak jim tudi resnično pomaga pri vsakodnevnih nalogah v življenju in to na način, ki jih zabava. Omogoča otrokom, da pridejo iz svojih školjk, da jim možnost, da tekmujejo, da jim možnost, da se kreativno izražajo in jim omogoča, da imajo v šoli zabavne trenutke, ki pa so obenem tudi pomembne izkušnje. To potrebujemo zaradi bodočih generacij."
Wes Craven: "Bolj kot vse skupaj bi želel, da bi ljudje spoznali, kako pomembno je imeti glasbo v šolah in da to ni nikakršen luksuz. Uči mlade ljudi o stvareh, ki so dobre, o stvareh, ki so lepe, o delu, o disciplini. Ni potrebno, da si iz zelo bogate družine. Ni potrebno, da imaš karkoli, samo voljo, da to narediš. Če imaš te stvari, delo in disciplino in strast, lahko narediš nekaj resnično posebnega, ki ti da pozitivni pogled na svetovno civilizacijo."
Pred kamero.
Meryl Streep
Meryl Streep nastopa v filmu, na televiziji in v gledališču že več kot dve desetletji. Igranje Roberte Guaspari jo je postavilo pred povsem nov izziv - naučiti se je morala igrati violino. Z intenzivnim učenjem je začela takoj, ko je sprejela vlogo, skoraj dva meseca pred začetkom produkcije in z njim nadaljevala tudi med snemanjem.
Meryl Streep je dvakrat prejela oskarja, kot najboljša igralka za vlogo v filmu Sophie"s Choice in za najboljšo stransko vlogo v filmu Kramer Vs Kramer. Letos jo je akademija nominirala že enajstič, tokrat kot najboljšo igralko za vlogo v filmu One True Thing. Nedavno je igrala v drami Dancing at Lughnasa.
Po diplomi na Yale Drama School, je začela svojo kariero na odru in igrala v sedmih igrah med svojo prvo sezono v New Yorku.
Na filmskem platnu je prvič zaigrala v filmu Julia, sledil je film Deer Hunter, kjer je igrala skupaj z Robertom DeNirom. Po stranskih vlogah v filmih Manhattan in The Seduction of Joe Tynan, je dobila svojega prvega oskarja za film Kramer vs. Kramer. Sledijo nepozabne filmi, med njimi The French Lieutenant's Woman, Sophie's Choice, Silkwood, Falling in Love, Plenty, Out of Africa, Heartburn in Ironweed.
Sledi vloga avstralske matere, ki jo obsodijo umora v filmu A Cy in the Dark in komedije She-Devil, Death Becomes Her, Defending Your Life in Postcards from the Edge. Nedavno je igrala v tako različnih filmih kot so Before and After, The Bridges of Madison County, The River Wild, The House of Spirit in Marvin's Room.
Za nastope na televiziji je Meryl prejela nagrado Emmy za svoje delo v mini seriji "Holocaust" in nominacijo za Emmy za "First, Do No Harm", v katerem je igrala in ga koproducirala.
Angela Bassett
Angela Basset igra Janet Williams, ostroumno šolsko uslužbenko, ki omogoči Roberti, da začne učiti glasbo.
Angela je bila nominirana za oskarja in zlati globus za vlogo Tine Turner v filmu What's Love Got to Do With It. Nedavno je igrala v filmu How Stella Got Her Groove Back, filmski adaptaciji McMillanove novele. Pred tem je zaigrala v še enem filmu, posnetem po noveli McMillana, Waitin to Exhale. Kmalu jo bomo lahko videli v filmu Supernova.
Z režiserjem Wesom Craven je delala še pri filmu A Vampire in Brooklyn in v epizodi njegove serije "Nightmare Cafe". Igrala je še v filmih Contact, Malcolm X, Boyz 'N' the Hood, Strange Days, F/X in City of Hope. Prav tako je nastopila v vlogi Katherine Jackson v mini seriji "The Jacksons: An American Dream" Tako kot Meryl Streep je diplomirana dramo na Yaleju, z začetki svoje kariere na gledaliških odrih.
Gloria Estefan
Gloria Estefan se je prvič poskusila kot igralka v filmu Glasba mojega srca,
v vlogi Isabel Vasquez, mlade učiteljice, ki se sprijatelji z Roberto, ko kaže, da nihče drug za to nima časa.
Pevka je bila dolgoletna podpornica programa VH1 "Save the Music", ki se je trudil za ohranjanje glasbe v javnih šolah. Zgoščenka "Divas", pri kateri so sodelovale še pevke Celine Dion, Shanio Twain, Mariah Carey in Aretha Franklin, je bil posnet na koncertu leta 1998, ki je bil organiziran v podporo tega programa.
Gloria Estefan je dosegla status superzvezde leta 1985 s skupino Miami Sound Machine in skoraj deset let z njeno podporo ustvarjala hite. Tudi, ko se je odločila za solo kariero, je njena priljubljenost samo še naraščala. Prestižno glasbeno nagrado Grammy je prejela dvakrat: leta 1996 za album "Abriendo Puertas" in leta 1994 za album "Mi Tierra".
Gloria poje tudi naslovno pesem filma "Music of My Heart" ob pomoči najstniške zvezde 'N Sync.
Za kamero.
Wes Craven - režiser
Režiser Wes Craven je izzival gledalce s svojimi krvavimi vizijami, vse od svojega prvega filma The Last House On the Left, za katerega je napisal scenarij, ga režiral in montiral leta 1972. Šestindvajset let po prvem filmu je Craven nenehno dokazoval, da je filmar s srcem, s pogumom, smislom za humor - in neomejeno domišljijo.
Njegova kariera je bila zaznamovana tako s kreativnimi kot tudi komercialnimi mejniki. Med zadnjimi je prav gotovo fenomen Scream (1996) in njegovo nadaljevanje Scream 2 (1997). Leta 1984 je posnel klasiko A Nightmare On Elm Street, za katero je napisal scenarij in jo režiral. Čeprav ni režiral nobenega od petih nadaljevanj filma, je na novo postavil žanr desetletje kasneje s filmom Wes Craven's New Nightmare, ki je bil nominiran za najboljši film leta 1995 pri podelitvi nagrad Independent Spirit Awards.
Režiral je filme Vampire in Brooklyn, The Serpent and the Rainbow (1988) in Deadly Friend (1986), napisal je scenarij in režiral filme The People Under the Stairs (1991), Shocker (1989) in Swamp Thing (1980), ob režiji in scenariju pa je še montiral film The Hills Have Eyes (1975).
Za televizijo je Craven pomagal narediti in producirati serijo "Nightmare Cafe" za NBC. Režiral je televizijske filme "Night Visions", "A Stranger in Our House", "Invitation to Hell", "Chiller" and "Casebuster". Prav tako je režiral sedem klasičnih epizod serije "The Twilight Zone".
S filmom Scream, trinajstim filmom, ki ga je režiral, je Craven dosegel novo stopnjo uspeha. Leta 1996 je MTV film, ki je dosegel preko 100 milijonov dolarjev prihodka, razglasila za najboljšega tistega leta. Scream 2, nadaljevanje o nadaljevanjih, se je tej številki tesno približal.
Craven je nedavno dokončal svojo prvo novelo The Fountain Society.
Komentarji
Zaradi tega filma sem zacela s 17 let igrat violino... Hvala Meryl Streep, ki je to vlogo odigrala odlicno
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
FILM SI LE OGLEJTE KER JE FUL DOBER ! TO JE FILM ZA ROMANTIKE!