Klub golih pesti

Nisi tvoja služba. Nisi količina cvenka, ki ga kopičiš v banki. Nisi vsebina tvoje denarnice. Nisi tvoja modna obleka.
Nisi čudovit in enkraten beli kokainski njuhanec.
Najprej se ti zgodi, da ne moreš spati. Potem se ti v ustih znajde cev pištole.
Šele potem se ti zgodi, da srečaš Tylerja Durdena. Naj ti povem nekaj o Tylerju. Imel je načrt. In v Tylerja smo verjeli.

Tyler pravi, da si stvari, ki so tvoja last, na koncu prilastijo tebe. Šele potem, ko izgubiš vse, si končno svoboden, da delaš karkoli. Klub golih pesti predstavlja to vrsto svobode.

Prvo pravilo kluba je: O Klubu golih pesti se ne govori.
Drugo pravilo kluba je: O Klubu golih pesti se ne govori.

Tyler pravi, da je samoizpopolnjevanje zamozadovoljevanje. Tyler pravi, da je samouničevanje morebiti pravi odgovor.
In ker se strogo držimo prvega in drugega pravila kluba, začnimo z režiserjem - edinim, ki si je drznil stopiti v korak s Tylerjem Durdenom in na koncu razgaliti njegov pravi obraz.

David Fincher

Nikoli nisem hodil v nobeno šolo filmske režije, saj sploh ne vem, za kaj, hudiča, pri vsem skupaj gre.

David Fincher

O režiserju, ki se je s svojim drugim celovečercem, dovršeno, stilistično popolno in temačno dramo 7EDEM, zapisal tako v spomin gledalcem kot kritikom, se ne ve prav veliko. David Fincher skrbno skriva svojo zasebnost in vse, kar ima povedati, pove s svojimi filmi.
Nekoč je v enem od redkih intervjujev - sam pravi, da je dal vsaj enega preveč - povedal, da ga ne zanimajo filmi, ki zabavajo, ampak da spoštuje filme, ki puščajo brazgotine. Čudno za človeka, ki se je filmu, tako sam pravi, zapisal potem, ko je videl Lucasovo drugo zgodbo prve trilogije Vojne zvezd: Imperij vrača udarec. Na začetku svoje filmske poti se je namreč želel posvetiti režiranju glasbenih spotov in reklam. V to, da si je to želel, pravzaprav nihče zares ne verjame, res pa je, da se je proslavil prav z nekaterimi spoti za uspešnice priljubljene Madonne (Vogue), skupine Rolling Stones (Love Is Strong) in z reklamami za Nike in Coca-Colo. Vsekakor sta, poleg njegove izredne in neponovljive nadarjenosti, za njegov razvoj na področju filmske režije pomembna dva človeka: Steven Spielberg in George Lucas. Še preden je stopil na sceno režiranja spotov in reklam, se je namreč učil tehnike snemanja in spoznaval male skrivnosti velikih režiserskih mojstrov na snemanju Indiane Jonesa in templja smrti in Vojne zvezd: Jedijeve vrnitve.
Kmalu potem je prišla ponudba za režijo tretjega dela kultnega Osmega potnika (Alien3). Dela se je lotil z veliko vnemo, ni pa pričakoval, da se bo celotna zadeva sprevrgla v eno samo mučenje, prerekanje in prepričevanje producentov v njegov prav. Bil je namreč mlad in brez referenc, zato mu hollywoodski velmožje, ki delijo denar za snemanja, niso zaupali. Ko je bil film po velikih težavah končno nared, je Fincher doživel še en udarec: kritiki so ga večinoma raztrgali. Za njih je bil problematičen mulc, ki o režiji nima pojma in ki na snemanjih rad zapravi preveč denarja. Tisti redki pa, ki so mu peli hvalo, in za katere se je izkazalo, da so jasnovidci, saj so mladeniču napovedovali svetlo prihodnost, so bili prej kaplja sladkosti v oceanu grenkobe, kot pa učinkovit obliž, ki bi mu zacelil rane vsled vsesplošnega zavračanja. Ta zaplet ga je skoraj pognal iz filmskega sveta, saj je v tistem času več kot enkrat napovedal, da ne bo režiral nobenega filma več. Na srečo je to obdobje prebolel in na črne napovedi pozabil.
Potem pa je v popolni tišini in brez vsakega pompa prišel na platna, najprej ameriških, potem pa še svetovnih, kinov njegov 7EDEM. Njegov izjemni uspeh in skorajda evforično navdušenje, ki ga je požel pri kritikih, je bil kot povračilo za vse krivice, ki so mu bile prizadejane s Osmim potnikom 3. Izkazalo se je, da so vanj verjeli prav vsi in nihče se ni več želel uvrščati med drhal, ki ga je pred tremi leti popljuvala. Poleg tega pa je film doživel izreden sprejem pri gledalcih in navkljub morbidno-temačni in srhljivo-pretresljivi zgodbi so ga trumoma drveli gledat ljubitelji filma širom po svetu. Mnogi se zdaj zavedajo, da je ameriška filmska akademija ravnala skrajno neodgovorno, ko je film, režiserja in oba glavna igralca, Brada Pitta in Morgana Freemana, ki sta opravila izjemno delo, prezrla pri nominacijah za oskarje. Vse to pa ne spremeni dejstva, da so Davidu Fincherju, ki je nekdaj slovel kot enfant terrible filmskega sveta, od tod dalje vsa vrata na stežaj odprta.
Za neodvisno produkcijsko hišo Polygram je v sodelovanju s Propaganda Films (1986), katere soustanovitelj je, posnel gotsko temačno in psihološko pretanjeno Igro (The Game). V njej sta se pomerila Michael Douglas in Sean Penn. V letu 2000 pa David Fincher napoveduje ekranizacijo odličnega romana Jamesa Ellroya Črna Dalija (The Black Dahlia), kar pa ne pomeni, da projekt ne bo premaknjen na kasnejši čas, saj ga je Fincher za nekaj časa odložil že zaradi Kluba golih pesti. Kakorkoli že, že zdaj je film težko pričakovan, saj je glede na težko, nasilno-erotično zgodbo z mnogimi preobrati, David Ficher, ki ga nekateri imenujejo genija in novega filmskega preroka, edini, ki jo lahko verodostojno, ne samo dostojno prelije na filmski trak.

Chuck Palahniuk

je avtor romana z istim naslovom, po katerem je film posnet. To je njegov prvi roman in z njim je zbral same odmevne kritike: za revijo Village Voice je Hillary Johnson napisala, da Palahniukov roman žene takoimenovana skopitev zahodne civilizacije. Citirala je članek iz strokovne revije The Economist in svojo trditev podkrepila z mislimi o neizbežnem in vseobsegajočem socialnem in ekonomskem odmiranju (sušici) moškega predstavnika človeške vrste. Moški ne uspevajo v službah, v šolah in v družinah, po teoriji, da sta moderno izkustvo in k veščinam in strokovnemu znanju usmerjen svet v svojem bistvu testosteronsko netolerantna. Medtem ko sta bili moška moč in agresija kar se da uporabni pri izgrajevanju modernega sveta, pa sta povsem nezaželeni in celo v napoto v njegovem gladko potekajočem vsakodnevnem delovanju. Ta naloga je bolj pisana na kožo instinktivizmu in vedenjskim značilnostim žensk.
Palahniuk to misel le še nadgradi z orodji literarne umetnosti in domišljijske svobode: Smo narod fizičnih živali, ki so pozabile, kako nam je bil ta segment našega bivanja v užitek. Ta iluzionistični, neresnični svet nas je uspaval in sploh se ne zavedamo, koliko in kaj lahko preživimo, če nismo nikoli izzvani ali postavljeni na preizkušnjo.
V svetu Tylerja Durdena je edina oprijemljiva, edina resnična, skratka edina stvar, ki jo zares občuti, bolečina. Telesna bolečina. Njej posveča vse svoje bivanje in vse svoje delovanje. Ne seks, ne lakota, ne beda... nič se ne more primerjati z njo. Zato se zdi vabilo, da dobri dve uri preživite z njim, na prvi pogled morebiti sadomazohistično. Spoznali pa boste, da je Klub golih pesti drzen in predvsem drugačen pogled na svet ali vsaj na delček tega sveta, skozi katerega se prebijate bolj ali manj telesno prisotni. Njega obvladovanje na Tylerjev način pravzaprav sploh ni priporočljivo.
Chuck Palahniuk je po Klubu golih pesti napisal še dva romana, Survivor: A Novel in Invisible Monsters: A Novel. Zaenkrat še nista dosegla odmevnosti njegovega prvega.

Jim Uhls je s scenarijem po romanu Chucka Palahniuka doživel svoj ognjeni krst. Obiskoval je univerzi Drake in UCLA, na slednji je študiral scenaristiko za gledališče in film. Trenutno dokončuje več projektov, med njimi Last Train To Memphis, priredbo priznane biografije Elvisa Presleya v njegovih zgodnjih letih, Trick Monkey o mladem čarodeju in njegovem mentorju, in ne nazadnje Hard Hearts, za katerega sta svoja pristanka že izrazila Mel Gibson in Jodie Foster. V filmu po tem scenariju bosta igrala in sodelovala kot producenta.

Producenti

Med smelimi ljudmi, ki so bili pripravljeni zastaviti denar in ugled za Ficherjev Klub golih pesti, srečamo precej znana producentska imena. Art Linson se v tem poslu giblje že več kot dvajset let. Po njegovi zaslugi je temo kinodvoran ugledalo nekaj najboljših filmov zadnjih dveh dekad: Avtomobilska pralnica (Car Wash), Melvin in Howard (dobitnik dveh oskarjev za scenarij in stransko žensko vlogo), odlični Nedotakljivi Briana De Palme, v katerem je Sean Connery dobil svojega prvega oskarja. Omeniti pa gre tudi s strani kritikov priznane Dicka Tracyja, Casualties of War, This Boy"s Life in Vročino (Heat).
Njegovo vztrajno odkrivanje neobičajnih in kvalitetnih scenarijev ga je pripeljalo do sodelovanja z nekaterimi najbolj priznanimi režiserji ameriškega filma: Davidom Mametom, Cameronom Croweom, Brianom De Palmo, Michaelom Mannom, Jonathanom Demmejem in zdaj Davidom Fincherjem.
Kot producentka je pri Klubu golih pesti sodelovala tudi Cean Chaffin, ena redkih producentk, ki sicer deluje v okviru produkcijske filmske hiše Propaganda Films, katere soustanovitelj je David Fincher. Spoznala sta pri snemanju reklamne podobe japonske podružnice Coca-Cole in z grammyjem nagrajenega glasbenega spota za skladbo Love Is Strong skupine Rolling Stones. Za spot, ki je pospremil skladbo Scream Michaela Jacksona pa si je dama prislužila tudi lastnega grammyja. S Fincherjem je kot producentka že sodelovala pri Igri (The Game).
Kot izvršni producent je Klub golih pesti pospremil Arnon Milchan, ki je eden najbolj prodornih in uspešnih neodvisnih filmskih producentov. Med novejšimi projekti, ki jih je vzel pod svoje okrilje, velja omeniti Pogajalca (The Negotiator), L.A.-zaupno (L.A. Confidential), ki je bil nagrajen z dvema oskarjema, devetkrat pa je bil nominiran. Med starejšimi pa vsekakor izstopajo Vročina Michaela Manna, Čedno dekle, Brazil, Bilo je nekoč v Ameriki in priznani JFK, ki je bil nominiran v osmih oskarjevskih kategorijah.

Igralci

Brad Pitt je Tyler Durden, fant, ki v moderno urejenem in vseh čustev oropanem svetu priznava zgolj in samo telesno bolečino. Le ta mu še daje občutek, da resnično živi in ne le vegetira.
Brad Pitt se je širšim krogom gledalcev predstavil v kratki, a značilni vlogi mladega tatinskega fičfiriča, ki seksualno zatrto Geeno Davis prvič seznani z vročičnimi posteljnimi užitki v kontroverzni drami Ridleya Scotta Thelma in Louise. Kritikom se je priljubil z odlično vlogo serijskega morilca v Kaliforniji in z vlogo karizmatičnega pogubljenca Paula MacLeana v prečudovitem Reka poje mi Roberta Redforda. Mnogi pa so si enaki v oceni, da sta bili vlogi vampirja Louisa v Intervjuju z vampirjem Neila Jordana in najmlajšega od treh bratov Tristana v Jesenski pripovedi Edwarda Zwicka, odločilni za skokovit napredek njegove kariere in priljubljenosti.
Navkljub ponudbam, da bi zasedal glavne vloge v uspešnicah, je Brad Pitt večkrat rad izbral manjše vloge: za vlogo premaknjenega bogataškega sinu v Dvanajstih opicah (ob Bruceu Willisu) Terryja Gilliama je prejel zlati globus in bil nominiran za oskarja. Odlično se je odrezal v nekajminutni vlogi fiksarja v Pravi stvari (True Romance) Tonyja Scotta.
Brad Pitt je začel z reklamami za kavbojke Levi"s in z vlogami v televizijskih žajfastih nadaljevankah. Z eno svojih prvih vlog v celovečernem filmu, v drami Johhny Suede, pa je leta 1992 na filmskem festivalu v Locarnu osvojil zlatega leoparda za najboljši film.
Spominjamo se ga še po vlogah v televizijskem filmu To Young To Die, Sleepersih Barryja Levinsona, Seme zla Alana J. Pakule, Ko pride Joe Black in Sedem let v Tibetu.

Edward Norton je Pripovedovalec, človek, ki ga svet yappijevske nadvlade vedno bolj utesnjuje in končno prižene do nespečnosti. Ko spozna Tylerja Durdena, se prvič po dolgih mesecih pošteno naspi. A to je le del njegove zgodbe, ki vam jo bo razkril on sam.
Debitiral je v trilerju Primal Fear ob Richardu Gereu in takoj s prvo vlogo osvojil zlati globus in nominacijo za oskarja.
Z Woodyjem Allenom je sodeloval v komediji Vsi pravijo, ljubim te, kjer je spoznal Drew Barrymore in s katero sta v zasebnem življenju nerazdružljiva. Tej vlogi je sledila drama Miloša Formana Ljudstvo proti Larryju Flyntu, v katerem so ga opazili kritiki in mu namenili celo vrsto nagrad. Videli smo ga je v Kvartopircih Johna Dahla in v Generaciji X. Za vlogo v slednjem je bil set nominiran za oskarja za stransko vlogo.
Mnogi kritiki in ljubitelji filma obema igralcema za njuni stvaritvi v Klubu golih pesti napovedujejo nominacije in tudi nagrade. Kateri od obeh se bo v očeh ameriške filmske akademije odrezal bolje pa bo pokazal čas v začetku februarja leta 2000.

Helena Bonham Carter je Marla Singer, ženska, pustolovka in hkrati krhko dekle, lačno ljubezni in pozornosti, ki pa ju išče na napačnih poteh. Ne Tyler ne Pripovedovalec nista pravi odgovor na njena vprašanja. Je sploh kje kdo, razen nje same, ki ji lahko postreže s pravimi odgovori?
Pred kratkim je Helena Bonham Carter, Angležinja po rodu, posnela dramo The Theory of Flight s Kennethom Branaghom.
Za vlogo v ljubezenski drami Krila golobice (The Wings of the Dove) je bila nominirana za oskarja, zlati globus in nagrado Screen Actors Guild.
Rojena je v Londonu, kjer je tudi odraščala in obiskovala eno najuglednejših angleških šol, Westminster. Režiser Trevor Nunn jo je prepričal, da za nekaj časa odloži študij in zaigra v njegovem filmu Lady Jane, ki pripoveduje zgodbo lady Nunn, ki je vladala Angliji za kratkih devet dni, potem pa so jo obglavili.
Širšemu krogu gledalcev se je predstavila z glavno vlogo v ljubezenski zgodbi Jamesa Ivoryja Soba z razgledom. Z njim je sodelovala še dvakrat: v drami Where Angels Fear to Tread in v Howardovem kotu. Zaigrala je Ofelijo ob Melu Gibsonu v Hamletu Franca Zeffirellija, Elizabeth v Frankensteinu Mary Shelley, ki ga je režiral Kenneth Branagh. Woody Allen pa jo je povabil v svojo Mogočno Afrodito.

V vlogi Roberta Paulsena srečamo znanega glasbenika Meata Loafa Adaya. Poleg vloge v Klubu golih pesti se je pred kratkim poskusil še v vlogi v drami Crazy in Alabama ob Melanie Griffith, ki ga je režiral Antonio Banderas. V kratkem bo zaigral z Glenn Close v televizijskem filmu Ballad of Lucy Whipple.

V vlogi naveličanega lepotca Angel Facea, ki mu Pripovedovalec dodobra spremeni fasado, pa srečamo Jareda Leta.
S kratko vlogo, kakršne so bile skoraj vse, se je pojavil v občudovani vojni drami Terrencea Malicka Tanka rdeča črta. Pred kratkim pa je odigral dve glavni vlogi v Requiem For A Dream Darrena Aronofskyja in v A Leonard Cohen Afterworld Jamesa Coxa.
V dobrem letu dni pa je odigral tudi več omembe vrednih stranskih vlog: v Ameriškem psihu Mary Herron, v Girl Interrupted in v Black and White Jamesa Tobacka.

Glasba

Izvirno glasbo za Klub golih pesti so napisali The Dust Brothers (Michael Simpson in John King), med skladbami, ki film tako značilno spremljajo in zaznamujemo, pa srečamo tudi:
Lo Love, No Nothin" v izvedbi Marlene Dietrich skladateljev Lea Robina in Harryja Warrena
Go"In Out West v izvedbi Toma Waitsa skladateljev Toma Waitsa in Kathleen Brennan
in še nekaj odlično izbranih skladb skupine Vas, Cezama Argilea, skupine Odditorium in drugih.
Člana dueta The Dust Brothers, Michael Simpson in John King, sta ponosna lastnika več platinastih in zlatih plošč.
Začela sta nekje v sredini osemdesetih kot didžeja v priljubljeni radijski oddaji o rapu. Sodelovala sta pri nastanku ene najpomembnejših rap zgoščenk Paul"s Boutique skupine The Beastie Boys.Nadaljevala pa sta v bolj raznolike vode in si želela sodelovati še z drugimi glasbeniki. Tako sodi v njuno zbirko tudi album Odelay Jeffa Becka, ki so ga kritiki proglasili za eno najboljših plošč leta 1996.
Ravnokar dokončujeta njun novi album, ki bo izšel pri njuni lastni založniški hiši Ideal Records.