Skozi oko zasledovalca

Zgodba

Skozi oko zasledovalca je vznemirljivo potovanje v obsedenost, zgodba detektiva, ki ga lepa morilka prevzame do te mere, da je ni zmožen uradno prijeti. Zgodba, ki je postavljena v nadnaraven svet visoke tehnologije, je pravzaprav zasledovanje detektiva, ki hkrati sam sledi tej zagonetni in usodni ženski.

Ewan McGregor igra obveščevalca (Oko), osamljenega britanskega detektiva, ki je izgubil ženo in hčerko, za kar krivi lastno inertnost, za katero ne najde ustreznega opravičila. Na žalost pa je prav odtujitev bistveni del njegovega poklica.

Njegova tekoča naloga naj bi bila zasledovanje Joanne Eris (Ashley Judd), ženske, ki jo sumijo, da izsiljuje sina visokega britanskega uradnika. A Eris je še veliko več kot le preprosta izsiljevalka. Je zapeljiva, spretna mojstrica maskiranja, zapuščen in izgubljen otrok ter zavržena skrivnost; njena jeza je prav tolikšna kot njena lepota.

Detektiva fascinira proti njegovi volji, še zlasti od tistega trenutka naprej, ko se zdi neka fotografija na las podobna fotografiji njegove izgubljene hčerke, prav njena izgubljenost pa ga ves čas zasleduje in straši. V njegovih najglobljih fantazijah sta njuni duši nekako združeni. Bolj ko Joanni sledi in opazuje njene umore, bolj se mu zdi, da jo mora pravzaprav le opazovati, nikakor pa ne zapreti. Še govoriti ne sme z njo, le opazovati jo, in prav to dejstvo ga vodi v vse večjo obsedenost s tistim, kar vidi. Postane njena senca, videti pa se ne pusti. Včasih pa dajo nepričakovani obrati usode vendarle slutiti, kot bi Joanna imela svojega angela varuha.

Nevarne globine

Bolj ko se ji detektiv približuje, bolj nevarne so njegove fantazije. Na lepem se prične vmešavati v njeno eksistenco, ukrepa in spreminja njeno življenje. Ko bi jo ujel, bi jo hkrati izgubil, to pa je prav tisto, kar se mu je enkrat že primerilo in si ne more dovoliti ponovitve. Tako se odisejada nadaljuje, dokler se poti zasledovalca in zasledovane nevarno ne križata.

Režiserju, Stephanu Elliottu je uspel surealistični triler, nekakšno potovanje v zapeljivo ponavljanje obsedene psihe. Gre za nevsakdanjo skrivnost, nekakšen labirint človeške uganke. Režiserjeve podobe pravzaprav ne razlagajo, ampak presenečajo, provocirajo in se nekako obotavljajo, gledalci pa pri tem razmišljajo, kaj so pravzaprav pravkar videli. Veliko je ključev in namigov, a nobene pripravljene rešitve.

Tudi v tem filmu, kot že v komediji Dogodivščine Priscille, puščavske kraljice, gre za road movie, a tokrat za surealistično potovanje po Ameriki, ki vodi do globin srčne bolečine. V obeh filmih nam režiser ponuja svojo presenetljivo in čudno vizualno podobo, ki ni podobna nobenemu ustaljenemu žanru. S kamero mu uspe ujeti izkrivljen čas, prostor in zaznavo, ki definirajo čustveno bistvo junakove obsedenosti.

Kot pravi: Živimo v času, ko je vse preveč filmov postalo velika poneumljajoča zabava, in gledalci so se pričeli počasi maščevati. Sam osebno menim, da s filmom še vedno lahko ponudimo dovolj praznega prostora, ki naj ga napolnijo prav gledalci. V filmu Skozi oko zasledovalca postavljam precej vprašanj, na katere ne dajem odgovorov. Stil, glasba in igra ponujata večplastnost, znotraj katere si posamezni gledalci lahko oblikujejo vsak svojo razlago. In prav to je moj namen.

Roman - tehnologija - odtujenost

Skozi oko zasledovalca je film, ki se je naslonil na kriminalni roman Marca Behma. Napetost v pripovedi ne popusti niti za hip in tako rekoč zamaja pravila žanra, ko postavi za osrednjo figuro detektiva, katerega obsedenost ne pozna meja. Knjigo označujejo kot "eno najpomembnejših kombinacij detektivske zgodbe in psihološke napetosti s popolnoma novim glediščem, ki ga še nismo imeli priložnosti zaslediti".

Ko je režiser po dolgem prigovarjanju knjigo le prebral, je seveda takoj ugotovil, da ne gre za navadno delitev vlog, na dobre in zle, ampak gre za dobrega junaka, ki se zaljubi v slabega, pri tem pa potegne v svoje občudovanje morilke tudi bralca, oziroma gledalca. Gledalec gleda na Joanno z očmi detektiva in prične čutiti enako kot detektiv sam. Prvič se zgodi, da je gledalcu mar za morilko, zgodba nas popolnoma omreži.

Režiser si je zamislil pripoved kot film o dveh osamljenih dušah. Detektiv in Joanna imata skupen občutek neke temeljne izgube. Detektiv je izgubil hčerko, ona pa je izgubila družino. Film govori o obsedeni ljubezni človeka, ki nosi v sebi praznoto, ki jo želi napolniti, in tragični ženski, ki nepričakovano razburka njegovo dušo.

Režiser je dodal prvotnemu tekstu še moderno dimenzijo in detektiv ima na razpolago najkakovostnejšo tehnološko opremo za nadzor. Tako ponuja odlično metaforo za sodobno odtujenost in izolacijo. "Veliko ljudi sem že videl, ki so popolnoma izgubljeni v tehnologiji", trdi režiser, in tudi naš junak je zaradi potopljenosti v tehnologijo popolnoma odtujen od realnosti, in tako se nekega jutra zbudi in ostane sam. Gre za človeka, ki je izgubil povezavo z realnim svetom. Gre za zaskrbljujoč pojav današnjega dne: nihče se ne zna več pogovarjati s sočlovekom. Vse se dogaja preko nekega vmesnika, ekrana. Najprej je telefon zamenjal osebni kontakt, potem faks glasovni kontakt in zdaj elektronska pošta, ki je nadomestiLo za oboje. Tako so ljudje vse bolj osamljeni in izolirani.

Ključ do uganke

V filmu Skozi oko zasledovalca je detektiv mojster moderne tehnologije, ljudje pa mislijo, da gre za prihodnost in se ne zavedajo, da se vse to dogaja že tu in zdaj. Digitalni detektivi se s svojimi strankami sploh ne srečujejo več, ni jim potrebno postavljati nobenih vprašanj, sedijo nekje v ozadju in opazujejo. In prav to je počel tudi naš detektiv, dokler ga Joanna ne pripravi do akcije.

Osupljivo vlogo odigra v tem kontekstu pojava hčerke, kot nekakšno okno v njegovo ranjeno dušo. Nove ženske noče zgubiti, ko ji sledi za vsako ceno jo spreminja v vse bolj človeško podobo in prav dejstvo, da s svojim dejanjem dovoljuje gledalcem, da razvijejo čustva do Joanne, je ključ do tega filma. Gre za ljubezensko zgodbo, ki ima svojo lastno identiteto.

Režiser je izbral igralce na prav takšen način, kot je zgodba sama. Skupni imenovalec: sprevrženost. Igralce, za katere ne bi nikoli pomislili, da bi lahko nastopili v teh vlogah, je postavil tako, da so prekosili same sebe.

Presenečenje - igralci

Ewan McGregor (detektiv) je igral do zdaj bolj nastopaške vloge (tudi v Trainspottingu). Tokrat igra mirnega tipa. Spregovori le nekaj stavkov, vse ostalo se dogaja v njegovih očeh. Seveda je takšna vloga ogromen izziv, ki se mu je posrečil: njegova prisotnost je tako močna, da nas uspe pritegniti v mreže svojega potovanja. Kot pravi: Tekst je vznemirljiv. V njem ni najti niti enega standardnega pravila. Moški zasleduje svoj plen, morilko in se vanjo na smrt zaljubi. Takšen pristop je nov in popolnoma drugačen od vsega, česar smo vajeni.

Ashley Judd (Joanna Eris) je režiserja dobesedno oblegala. Zanjo ni hotel niti slišati, vendar je na koncu zmagala in ga prepričala, da je sposobna doseči pri ljudeh občutek simpatije in na koncu ji vsi verjamejo. Res, uspela je. Igralka trdi, da se ji zdi Joannin lik še vedno nekoliko skrivnosten, zato se je odločila igrati instinktivno, brez razmislekov. Predala se je vlogi, odpotovala je z njo in poskusila uporabiti drugačen igralski pristop, kot ga je bila do zdaj vajena.

Jason Priestley je nastopil kot ostuden in uživaški klatež, skratka slab značaj, zloben, najbolj grozen tip, kar jih je kdaj bilo in zanj je režiser hotel najbolj prikupnega, priljubljenega in sploh srečno se smehljajočega igralca, ki je končno prav v tem filmu lahko pokazal, kako dober igralec je sicer (in tudi režiser).
Priestleya je prevzel dober in samosvoj ženski lik, sicer tako redek, in pa dejstvo, da se prav takšne reči dogajajo v sodobni družbi, so torej aktualne. Zato mu ni bilo težko popolnoma spremeniti svoj klasični izgled, kar ni prav lahek zalogaj za nikogar.

V filmu nastopa tudi pop zvezda k. d. lang, v vlogi posrednice med detektivom in šefom, se pravi človek, ki je bolj nekakšen partner kot tajnica, in kar je najbolje od vsega, njen najsodobnejši računalnik je vstavljen v viktorijansko mahagonijevo omaro, s pridihom rokokoja.

Režiser je s scenografijo uspel združiti različna obdobja, vizualizacija tega filma pa je sploh ključnega pomena. Atmosfera filma je natrpana s slutnjami in podtalnimi namigi, stil pa nas poskuša dezorientirati in nam zamegliti dojemanje. Po eni strani naj bi nam film ponujal nostalgijo, po drugi naj bi širil atmosfero pogumnega novega sveta. Zasnova filma je bila skupinsko delo in avtorji so skušali doseči združitev pogledov nazaj in naprej. Tako se film bolj sprehaja po čustvenem prostoru in času kot pa po realističnem prostoru in natančno določenem času, z navedbo celo datumov. Režiser Elliott odgrinja svet skozi pogled detektiva, on pa svet vidi idealizirano, preurejenega v lastnih fantazmah. Čeprav je Elliott nagnjen v svetle in močne tone, se je tokrat zadrževal, saj je ustvarjal "resen film", kot je sam dejal. Genevieve Bujold igra dr. Brault, eno najpomembnejših stebrov filma. Igra nekakšno črno račko, saj si domišlja, da je njena metoda, kako pripraviti kaznjenke, ki jih bodo izpustili za življenje, le-tem v pomoč, v resnici pa jih spreminja v pošasti. Hkrati je pretresljivo dobra in človeško skromna.

V tako zastavljenem filmu je seveda pomembno, da se vsi tehnični pristopu ujemajo: kamera, scenografija in kostumi. Vsi skupaj so dosegli, da gledalec počasi izgublja občutek za realen prostor in čas, kar doseže montažni postopek s pomočjo nekakšnih "podzavestnih" objektov, nedoločnih slik iz našega zavednega pa tudi nezavednega spomina, tokrat slik raznih mest, četudi je bil film večinoma posnet v Montrealu. Izhodiščna točka je bila glasba s svojimi bizarnimi toni in ritmom, ki jo je ustvaril Marius de Vries (z manjšo pomočjo Madonne in Bjork). Tako je končni rezultat domačnost pa tudi dezorientacija, občutek, ki ga pozna vsak, ki je že bil kdaj v stanju obsedenosti.