E.T.

Pred 20. leti je prišel na platna nov film, ki je v trenutku osvojil občinstvo po vsem svetu in postal filmska klasika. Z edinstveno, a vendar brezčasno zgodbo je razveselil milijone otrok in odraslih, ki nekje globoko v sebi skrivajo otroško dušo.

Film, o katerem govorimo, je mojstrovina Stevena Spielberga E. T. - Vesoljček.

Filmsko ekipo so poleg producenta in režiserja Stevena Spielberga sestavljala tudi druga priznana imena iz filmskega sveta: direktor fotografije Allen Daviau, skladatelj John Williams, oblikovalec E. T.-ja Carlo Rimbaldi in drugi.

Igralske talente so prispevali Robert MacNaughton, Dee Wallace Stone, Peter Coyote, Drew Barrymore in Henry Thomas.

"Strah ga je. Povsem je osamljen. In 3 milijone svetlobnih let od doma."

Tako se je začela oglaševalska kampanja za prvo predvajanje filma. A kot se pogosto zgodi z legendami, kakršna je postal E. T., je bila zgodba na začetku precej drugačna. Spielberg je nanjo naletel, ko je iskal gradivo za Bližnja srečanja tretje vrste.

Zgodba je pripovedovala o družini, ki živi na oddaljeni kmetiji in ki jo neke noči začne nadlegovati skupina škratom podobnih nezemljanov, ki poskušajo vdreti v hišo, jezdijo krave po dvorišču in spravljajo prebivalce ob živce. Zgodba je imela naslov Nočno nebo. To sicer ni bil scenarij, ki bi ga Spielberg hotel režirati, spodbodel pa ga je zaplet - nazadnje enega od nezemljanov pozabijo na Zemlji. Spielberg je nato nadaljeval z drugimi projekti, a med snemanjem Raiders of the Lost Ark se mu je sredi puščave posvetilo, kakšen film mora biti E. T.

V nekaj naslednjih dneh je bila zgodba zasnovana od začetka do konca. Na snemanju v Tuniziji je bila takrat tudi (sedaj bivša) žena Harrisona Forda, mlada scenaristka Melissa Mathison. Spielberg jo je vprašal, ali bi bila pripravljena zanj napisati film. Na samem začetku ga je zavrnila, ker ni bila zadovoljna s svojim umetniškim navdihom, a Spielbergov argument: "Kaj pa, če bi na Zemljo prišel vesoljček in se naselil v hišo, kjer živi kup otrok?" jo je prepričal.

Ko je začela pisati scenarij, sta se s Spielbergom že okvirno dogovorila, kakšen naj bi bil videti E. T. - grd, vendar ne grozljiv, podoben želvi brez oklepa. Otroci ga imajo iskreno radi, ne pa zato, ker bi bil ljubek.

Igralcev ni bilo težko najti, narediti nenavadnega vesoljčka s tehnologijo, ki je bila na voljo v zgodnjih 80-ih letih, pa je bilo nekaj povsem drugega.

Z ilustratorjem Edom Verreauxom so naredili nekaj skic vesoljčka, ki je moral biti popolnoma drugačen od vseh nezemljanov, ki so se dotlej pojavljali v filmih. Moral je imeti drugačno telo, da občinstvo ne bi mislilo, da je človek, oblečen v kostum nezemljana.

Spielberg je zahteval, da mora biti E. T. visok le okoli enega metra z raztegljivim vratom in kratkimi, čokatimi nogami. Zato je odpadla možnost, da bi b kostum oblekli igralca. Končno obliko je vesoljčku dal oblikovalec Carlo Rambaldi. Naredili so tri E. T.-je. Prvi je bil mehanični v naravni velikosti, upravljalo pa ga je 12 ljudi s pomočjo kabelske povezave. Drugi je bil elektronski model, ki so ga uporabljali za bližnje posnetke, predvsem obrazne mimike. Tretji pa je bil kostum, ki so ga lahko nadeli igralcem. Narejene so bili tudi štiri dodatne glave, ki so jih lahko namestili na različna telesa, vse pa so imele raztegljiv vrat.

Stranske vloge so bile hitro podeljene, za vlogo Elliota pa je režiser Jack Fish Spielbergu predlagal takrat 10-letnega Henryja Thomasa. Na avdiciji fant niti ni pripravil prizorov, ker ni dobil scenarija v roke. Zato so improvizirali. Spielberg mu je rekel: "Našel si bitje, ki ti je priraslo k srcu. Rad ga imaš kot svojega psa ali drugega hišnega ljubljenčka. Zdaj pa ti ga vlada hoče odpeljati in na njem izvajati ekperimente." Henry je planil v jok, Spielberg pa je rekel le še: "Poba, vloga je tvoja."

Snemanje se je začelo 8. septembra 1981. Da se o tem veličastnem projektu ne bi prehitro razvedelo, so delali pod nevpadljivim delovnim naslovom A Boy's Life. Že prvi dan snemanja so se znašli pred velikansko težavo - kako prepričati Henryja, naj v prizoru, ko v razredu spusti žabe na prostost, na usta poljubi svojo sošolko. Henry se je uprl in je rekel, da noče biti igralec, če se bo moral poljubljati. A je nazadnje le zbral dovolj poguma, da so prizor posneli.

Ves čas snemanja je vsa ekipa lutko E. T.-ja sprejemala kot živega člana ekipe. Nekega dne, se je eden od obiskovalcev, ki ni sodeloval pri filmu, malce neokusno pošalil na račun vesoljčka, v odgovor pa je dobil mrke poglede in mučno tišino vseh na prizorišču. Drugi podoben dogodek pa se je pripetil, ko je pomočnik maskerja, ki je bil zadolžen za pršenje E. T.-jeve kože, da je neprestano izgledala vlažna, lutko zaprosil, naj malce obrne glavo, da ga bo laže pošprical. Tehniki, ki so upravljali z lutko, so ga slišali in mu ugodili, kar je nepripravljenemu maskerju pognalo precej strahu v kosti, filmska ekipa pa je planila v krohot.

Za prizore, ki so jih posneli z v kostum oblečenimi igralci, so za pomoč poprosili pet odraslih žensk nizke rasti, najmanjša, ki je posnela vse prizore, kjer vidimo vesoljčka hoditi, je merila le 86 cm in tehtala le dobrih 20 kg.

Za snemanje prizorov, kjer E. T. na primer zelo natančno pobira bonbončke s tal, so uporabili umetno roko iz lateksa, ki si jo je nadel igralec, s pomočjo žičk in cevčic pa so na roki simulirali srlčni utrip v žilah.

Kjer je bilo le mogoče, je Spielberg dovolil otrokom, da so se obnašali kot otroci in prenekateri prizor so improvizirali - nenazadnje otroci najbolje vedo, kako se igrajo in kako bi se odzvali na posamezno situacijo. Za prizor, kjer se oblečejo v maškare na Noč čarovnic, so že zjutraj prišli na prizorišče popolnoma namaskirani. Ker je Spielberg to izvedel še preden so se prikazali, jih je tudi sam presenetil - prišel je oblečen v učiteljico, naličen in obut v ortopedske čevlje.

Prvi glas med snemanjem je E. T.-ju posodil kar sam Spielberg, čeprav naj njegovi dialogi ne bi ostali v končni različici filma. Med snemanjem je govoril Vesoljčkovo besedilo izza kamere, da so igralci lahko komunicirali z lutko in se laže vživeli v prizor.

Celi dve desetletji so potem krožile govorice, da je v končni verziji filma lutki glas posodila Debra Winger, ki se je res pojavila na snemanju in celo posnela nekaj E. T.-jevega besedila, poleg tega pa je nastopila v prizoru Noči čarovnic, povsem neprepoznavna, oblečena v grozljivega zdravnika.

A glas, ki ga slišimo na filmu, v resnici pripada gospe Pat Welsh, ki je bila takrat že v svojih 60-ih letih. Bila je gospodinja in ljubiteljska fotografinja, ki se je v mladosti sicer poskusila tudi kot igralka, a nikoli nadaljevala kariere.

Njen glas so potem elektronsko povišali, mu dodali različne druge zvoke in tako dobili nezemeljski glas malega Vesoljčka.

E. T.-jev glas v resnici sestavljajo glasovi osemnajstih različnih bitij - ljudi in živali. Eni so prispevali smrčanje, drugi dihanje, tretji spahovanje...

20 let je že vidno načelo izvirni negativ filma, poleg tega pa je v tem času izjemno napredovala tehnologija posebnih efektov. Zato je Spielberg lahko popravil, dodelal in že izboljšal izvirno kopijo filma. Nadaljevanja filma nikoli ni hotel posneti, želel pa ga je ponovno pokazati generacijam, ki so ga že videle in tistim, ki jim bo srečanje z malim vesoljčkom povsem novo doživetje.

Nova tehnologija je omogočila nekaj popravkov napak, ki so režiserja vedno motile, vendar se jim s tedanjo tehnologijo ni bilo mogoče izogniti. Zato je spet združil moči z Industrial Light & Magic, kjer so film najprej obnovili, nato pa dopolnili že obstoječe efekte.

Morda najpomembnejša sprememba, ki jo je Spielberg napovedal že v enem od intervjujev leta 1995, pa je digitalno brisanje orožja, ki so ga vladni agenti in policija nosili v prvem filmu. Zdaj v rokah držijo voki-tokije.