Družina Savage

O snemanju

Družina Savage je porogljiva študija o družini, ljubezni in umrljivosti. Prikazana je skozi leče najbolj težavnih in begajočih izkušenj sodobnega življenja: ko se morata brata in sestra na vrat na nos odreči vsakdanu, kjer se vse vrti okoli njiju, in začeti skrbeti za njunega odtujenega, starajočega se očeta.

Zadnja stvar, ki bi so jo Savagova želela, je brskati po težavni družinski preteklosti. Potem ko sta se izvila iz očetovega dominantnega prijema, sta zdaj trdno zabubljena v svojih lastnih zapletenih življenjih. Wendy (nominiranka za oskarja Laura Linney) se prebija kot dramatičarka v East Villagu, se pravi, da opravlja priložnostna dela, prosi za posojila, krade pisarniško opremo in se shaja s svojim zelo poročenim sosedom. Jon (oskarjevec Philip Seymour Hoffman) je nevrotični profesor, ki v Buffalu piše knjige o obskurnih temah. Potem pride klic, ki ju seznani z dejstvom, da njunega očeta Lennyja (dobitnik tonyja Philip Bosco), ki sta se ga dolgo bala in sta se ga izogibala, počasi pobira demenca, in da sta onadva edina, ki lahko pomagata.

Zdaj morata njuni zapleteni življenji postaviti na stranski tir. Wendy in Jon sta prvič po otroštvu prisiljena živeti pod eno streho, ponovno odkrivata ekscentričnosti, zaradi katerih sta drug drugega spravljata ob pamet. Soočena z življenjsko prelomnico se prebijata skozi očetove zadnje dni. Hkrati morata spoznati, kaj pomeni odraslost, družina in, kar je najbolj presenetljivo, kaj pomenita drug drugemu.

O nastanku filma

Kot številni Američani se je scenaristka in režiserka Tamara Jenkins nekega jutra zbudila in odkrila, da živi v čudnem, novem, hitro starajočem se svetu. Vsak dan se je s svojim psom sprehajala mimo doma za ostarele v soseščini, opazovala je bolničarje, ki so pred seboj na vozičkih potiskali vse več oskrbovancev. Njena babica je šla v dom za ostarele, njen lastni oče pa je postal dementen. Spoznala pa je tudi, da skoraj nihče ne piše o teh izkušnjah – razen na najbolj žalosten, osladen ali sentimentalen način. Zato se je Jenkinsova odločila, da se bo teme ločila s svoje surove, realistične in komične perspektive. Bila je fascinirana nad reakcijo mladih odraslih ljudi, ko opazujejo, kako njihovi starši padajo skozi luknjo staranje. Želela se je zakopati pod kožo vznemirjenosti naše družbe, ki jo povzroča odraščanje, da ne govorimo o staranju.

“To se je dogajalo povsod okrog mene in bilo me je strah pisati o tem. Gre za zastrašujočo temo, vendar se mi zdi, da Družina Savage ne pripoveduje samo o soočenju s smrtjo, ampak tudi o tem, da zgrabimo življenje, pa četudi samo na najbolj malenkostne načine.”

Jenkinsova je navdušila kritike s scenaristično-režijskim prvencem Slums of Beverly Hills, zabavno in realistično zgodbo o revni židovski družini, ki se v svobodomiselnih sedemdesetih skuša prebijati na obrobju Beverly Hillsa. V filmu so zaigrali Natasha Lyonne, Alan Arkin, Marisa Tomei, Carl Reiner in Jessica Walter. Dobil je kultni status, Jenkinsova pa se je z njim uveljavila kot avtorica, ki zna temačni teritorij prečkati s pogubno duhovitostjo.

Nihče ni bil povsem prepričan, kam bo potem Jenkinsovo popeljala domišljija, niti producent Ted Hope ne, ki je, navdušen nad njenim prejšnjim delom, z Jenkinsom podpisali slepo pogodbo, da “napiše karkoli želi, samo da bo v tem nekaj humorja. Tamaro sem prvič slišal o demenci njenega očeta slišal govoriti na nekem nastopu. Občinstvo se je krohotalo, ker je bila pripoved mešanica humorja, tragedije in resničnega življenja – vse to je Tamari uspelo spraviti na papir in na veliko platno v Družini Savage.”

Po besedah Jenkinsove je zgodba Družine Savage nastala kot mozaik različnih fragmentov idej, “nekatere so moje izkušnje, druge sem videla. Zgodba se je dokončno oblikovala z likoma Wendy in Jona, dva odrasla brat in sestra, ki se na povsem različna načina spopadata s svetom, vendar sta potisnjena v to povsem prvinsko izkušnjo, v kateri nimata druge izbire kot da se zanašata drug na drugega.”

Zgodba se je začela širit v še eno bogato, a na filmu redko razdelano temo – kompleksno mrežo, ki jo stke razmerje med bratom in sestro. Ko je nadaljevala s pisanjem, je začela na Wendy in Jona kot na dva pravljična lika, Janka in Metko, ki sta si ju zamislila brata Grimm. Janka in Metko je njun obubožani oče, tesar, zapustil, nakar se znajdeta v začaranem gozdu. Janko in Metka je dejansko zgodba o otrocih, ki se prvič soočita z umrljivostjo – njuna starša ju zavržeta, vržena sta v gozd in prisiljena sta najti svojo pot, odrasti in postati posameznika. Zato sem na Wendy in Jona začela gledati kot na Janka in Metko v srednjih letih – brat in sestra, ki sta prisiljena oditi na potovanje v to surealistično deželo Staranja, v kateri nista čisto prepričana, da bosta preživela.”

Čeprav je Jenkinsovo deloma gnala ta preprosta, odmevna alegorija, je bila še bolj navdušena, kako resnična sta postala Wendy in Jon– vsak organsko razvije povsem drugačno reakcijo na očetovo grozljivo situacijo. Wendy obsesivno upa, dab o vse v redu, Jon pa skuša ostajati hladnokrvno, brezčutno realističen. “Zares imam rada ta dva lika,” priznava Jenkins. “Sta strašno človeška in polna napak in povsem zmešana, zato ju obožujem. Sploh se ne ujemata in sta polna ran, sta v slepi ulici. Čeprav sta že v srednjih letih, se osebnostno še nista dokončno oblikovala in zato sta zelo zanimiva.”

Jenkinsovo je navdušila tudi zamisel, da sta se Wendy in Jon znašla v položaju, ko morata skrbeti za očeta, ki je zanju, ko sta bila otroka, nadvse slabo skrbel. “Kot sem odkrila, se je v tem položaju znašlo veliko ljudi in to poraja veliko provokativnih vprašanj,” pojasni Jenkins. “Srečna sem, ker lahko sprožim debate o nečem, kar se podi po glavah mnogih. Predvsem sem želela ustvariti like, s katerimi se lahko identificiramo, ker niso popolni in ker se lotevajo ene najstrašnejših stvari, ki jo človek lahko počne. Hotela sem ujeti realnost, da nihče zares ne vem, kaj počne, kadar gre za te zadeve.”

Čeprav je bil teritorij, na katerega se je podala, nujno temačen, je bil humor prav tako ključen pri pristopu Jenkinsove. “Ta zgodba prav gotovo ni Sedmi pečat,” se smeje, ko omenja klasiko Ingmarja Bergmana, strahotno resno dramo o smrti. “Gre za drugačno perspektivo v srce parajoči zmedi, v kateri se znajdemo.”

Ted Hope in Anne Carey sta bila nad scenarijem navdušena, saj sta takoj videla, da imata nezmotljiv kreativni pečat Jenkinsove. “Tamara je nekdo, ki najde bodisi zabavno žalost ali žalostno zabavnost v situacijah,” pravita. “V tej zgodbi imate občutek, da odstrete zavese in kukate v izjemno privatni svet. Ta svet je srce parajoč, vendar je film izjemno zabaven in poln upanja. Pripoveduje o dveh ljudeh, ki sta mislila, da sploh nimata družine, vendar spoznata, kako pomembna družina je. Čeprav je bila njuna družina grozno zmešana, Wendy in Jon čutita to skrivnostno ljubezen in podporo, ki obstaja pod bojevitostjo. Zavoljo zgodbe zahrepenite po tem, da bi izvedeli, kakšno bo naslednje poglavje v življenju teh ljudi.”

Mož Tamara Jenkins Jim Taylor je izvršni producent filma. Ženin scenarij se mu je zdel “zelo humoren in ganljiv. Pogosto imamo do takih izkušenj globoko spoštljiv odnos, ki se nagiba k sentimentalnosti, humorja pa v vsem skupaj ne vidimo. A če smo se sposobni smejati nečemu, kar je tako težko, nam to pomaga preživeti.”

O igralcih

Laura Linney (Wendy Savage) je posnela filme Hudič v Emily Rose, Varuškin dnevnik, Pravzaprav ljubezen, Kongo, Skrivnostna reka, Izvirni strah, Popolna oblast, Trumanov šov, Mothmanova prerokba, Man Of The Year, Driving Lessons, Breach, Jindabyne, The Hottest State, The City Of Your Final Destination, You Can Count On Me, The Squid And The Whale., Kinsey, The House Of Mirth, Lorenzo’s Oil, Dave, Searching For Bobby Fisher,  A Simple Twist Of Fate,, The Life Of David Gale, Ps.

Leta 2004 se je vrnila na televizijo in nastopila v štirih epizodah Frasierja. Na televiziji je posnela še Wild Iris, Tales of the City, More Tales of the City, Blind Spot, Love Letters.

Veliko je nastopala tudi v gledališču. 

Philip Seymour Hoffman (Jon Savage) je posnel filme Capote, za katerega je dobil oskarja, Misija nemogoče 3, Hladni vrh, In prišla je Polly, Rdeči zmaj, Nadarjeni gospod Ripley, Vroče noči, Veliki Lebowski, Vonj po ženski, Ne imejte me za norca, Charlie Wilson’s War, Before The Devil Knows You’re Dead, Empire Falls, The Party’s Over, Owning Mahowny, Punch-Drunk Love, 25^th Hour, Love Liza, Almost Famous, State And Main, Flawless, Magnolia, Happiness, Patch Adams, Twister.

Veliko je nastopal v gledališču.

Philip Bosco (Lenny Savage) je bil šestkrat nominiran za nagrado tony in jo je dobil enkrat. Ogromno je nastopal na Broadwayu. Med filmi, ki jih je posnel, so Delovno dekle, Kolo sreče, Otroci manjšega boga, Trije moški in dojenček, Freedomland, Blue Steel, Kate And Leopold, FX, Heaven Help Us.

O scenaristki in režiserki

Tamara Jenkins je filmsko kariero začela kot scenaristka in režiserka nagrajevanih kratkih filmov, med drugim Family Remains. Njen prvi celovečerec je bil Slums Of Beverly Hills leta 1998..

Njene pisne izdelke so objavili v Zoetrope: All-Story, Tin House Magazine, njen esej Holy Innocents pa se nahaja v knjigi Lisa Yuskavage: Small Paintings 1993-2004.

Bila je tudi gledališka režiserka, posnela je filme o spolni vzgoji za najstnike in več spotov za Amnesty International.