Divja Salsa

Bruce Garrett se spopada s prekomerno telesno težo in posledičnim pomanjkanjem samozavesti, toda v njem se skriva goreče srce kralja salse. V njegovo življenje vstopi ženska, ki bo ponovno zanetila njegovo latinsko strast. Plesni spektakel v soju žarometov se lahko prične - Nick Frost je Divja salsa.

Leto 1987. Trinajstletnemu Bruceu Garrettu, izjemno nadarjenemu plesalcu, se obeta prepričljiva zmaga na britanskem mladinskem prvenstvu v salsi. Nihče ne dvomi o njegovi uspešni karieri, a neke usodne noči zaradi čudaškega dogodka v celoti izgubi samozavest in njegovo življenje ubere povsem drugačno pot.

Petindvajset let pozneje je Bruce, potem ko je potlačil svoje mladostniške sanje, brez kakršne koli kondicije, nepriljubljen in odrinjen. Šele Julie (Rashida Jones), njegova pametna, zabavna, predvsem pa čudovita nova šefica iz ZDA, ga prisili, da se zamisli nad svojim dolgočasnim, hladnim življenjem. Vendar ji ne seže do kolen, poleg tega pa nima nikakršnih možnosti proti svojemu sodelavcu Drewu (Chris O’Dowd), spogledljivcu in alfa samcu, ki divje osvaja Julio. Vse to je več kot dovolj, da Bruce ponovno izgubi vsakršno upanje. Ali mu lahko povrnejo voljo njegova zvesta sestra (Olivia Colman), plesni učitelj iz otroštva (Ian McShane) in nori amaterski plesalec salse (Kayvan Novak). Ali lahko v njem prebudijo plesno strast, dolgo izgubljeno zagrizenost in mu pomagajo osvojiti ljubezen njegovega življenja?

Produkcija

Že od samega začetka sta Nick Frost (izvršni producent) in Nira Park (producentka) vztrajala, da bosta ustvarila plesni film, ki ples obravnava spoštljivo in ne zgolj kot podlago za komedijo. »Ples je moral biti pravi,« potrjuje Frost. »Linčali bi nas, če bi naredili parodijo, in tudi sam bi imel slabo vest. Uničil bi nekaj, kar obožujem.«

To je pomenilo, da se je moral Frost naučiti plesati tako dobro kot nekdanji prvak v salsi. V samo šestih mesecih. Takoj je začel z intenzivnim treningom, ki je vključeval učne ure v sloviti londonski šoli Pineapple Dance Studios pod vodstvom Richarda Marcela, koreografa plesne oddaje Strictly Come Dancing, in Susane Montero, vrhunske plesne učiteljice.

»Bil sem obiskovalec lokalov, kjer sem se gibal v ritmu glasbe, kar je najbolj osnoven način plesa,« se pošali Frost. »V življenju sem plesal morda trikrat, enkrat na poroki, enkrat v Las Vegasu in enkrat na zabavi po koncertu skupine Coldplay pred približno osmimi leti. Verjetno so morali porabiti pet milijonov dolarjev, da so me usposobili za vlogo!«

Frost se je zavedal, da ne bo lahko. Ni si pa niti predstavljal, kako zelo zahtevno bo. »Prva dva meseca treninga sta bila ubijalska. Mučno mi je bilo. Dvakrat sem zapustil vajo, enkrat celo jokal. Preprosto je bilo preveč. Povsod so bila ogledala in ko sem se opazoval, sem imel občutek, da uničujem svojo državo in nacionalno identiteto. Podobno kot bi ogromen šimpanz grabil torto. Ni in ni šlo. In potem vidiš 26-letnega Kubanca z največjim nasmeškom na svetu, ki pleše kot v transu. Čudovito je. Preprosto premika eno nogo za drugo. Zakaj ne izgledam tako tudi jaz? To me je spravljalo v obup.«

Po zaslugi Marcela in Montere, ki jo je poimenoval kar gospa Miyagi, je Frostu naposled uspelo. »Ko sem jo spoznal, sem takoj vedel, da bi zanjo storil kar koli. Če bi bilo treba, bi zanjo tudi ropal. Popolnoma sem ji zaupal!«

»Pogovarjala sva se šest ur dnevno, vsak dan, več mesecev,« pripomni Susane Montero, ki je v filmu prevzela tudi vlogo Glorie. »Če z nekom preživiš toliko časa, bi ga lahko včasih kar pokončal. Toda že na prvi vaji sem bila prepričana, da je to oseba, s katero se zlahka pogovarjam. Vedno me je pozorno poslušal, poleg tega pa je perfekcionist. V času, ki sva ga imela na voljo, je postal izjemen plesalec.«

Nira Park je bila navdušena nad Frostovo zavzetostjo. »Drugega januarja, ko je bila produkcijska hiša Big Talk zaprta in sem bila na dopustu, se je on potil v studiu. Ko je enkrat pričel s treningom, mu je ostal popolnoma predan do samega konca.«