Dekle tvojih sanj

Leta 1938 je španska državljanska vojna v polnem razmahu. Eno od številnih sodelovanj med generalom Francom in Adolfom Hitlerjem je tudi povabilo španske filmske ekipe, ki je naklonjena novemu režimu, na snemanje v Nemčijo. V berlinskih studiih snemajo dve različici, eno v nemščini in eno v španščini, andaluzijske glasbene drame Dekle tvojih sanj.
Španci, srečni, da so ušli vojni doma, kmalu spoznajo, da so se znašli v novi, pa tudi, da ima gostoljubnost ministra za propagando, Josepha Goebbelsa, največ opraviti z lepoto mlade igralke Macarene Granada. Za nameček so edini statisti, ki so količkaj podobni Andaluzijcem, Židje iz koncentracijskega taborišča. Takrat se v njih prebudi občutek, da je morda življenje pomembnejše od filma.
Izvrstna tragikomedija se začne s stereotipnimi španskimi liki: ostarelo pozabljeno igralko, ki utaplja žalost v alkoholu, mikavno pevko in plesalko flamenka, lahkoživo igralko, junaškim fašistom, homoseksualnim dekoraterjem... V prevladujoči komični ton se prikrade tudi drama in smeh je na trenutke grenak. Čustva, ljubezen, zatiskanje oči pred dogajanjem, nacistično nasilje, bitka za uspeh...
Scenarij sta napisala Rafael Azcona in brat Fernanda Truebe, David. Prvi piše scenarije od leta 1958 in je pogosto pisal scenarije za Marca Ferrerija in Carlosa Sauro. Za Fernanda Truebo je napisal že scenarija za El ano de las luces in Zlati časi. David Trueba je med drugim napisal tudi scenarij za film Perdita Durango, ki smo ga videli tudi pri nas.
Režiser Fernando Trueba je na snemanju v Pragi odlično vodil nekaj najbolj znanih španskih igralcev in igralk. Ob izvrstnih Špancih pa je treba izpostaviti še igro Johannesa Silberschneiderja (Goebbels) in prevajalca Vaclava (Miroslav Taborsky).

O režiserju

Fernando Trueba se je rodil leta 1955 v Madridu. Med leti 1974 in 1979 je delal kot filmski kritik pri dnevniku El País in pri tedenskem časopisu, posvečenemu kulturi, Guia de Ocio. Leta 1980 je ustanovil filmsko revijo Casablanca in je bil njen urednik prvi dve leti. Napisal je tudi Slovar kinematografije (Diccionario de cine), ki je izšel leta 1997 in je urednik Slovarja o latino jazzu (Diccionario del Jazz Latino).
Začel je s snemanjem kratkih filmov, med celovečerci pa je zbudil zanimanje kritikov leta 1980 na čikaškem festivalu s filmom Opera prima. V 80. letih je posnel še filme Mientras el cuerpo aguante (1982), Sal gorda (1983), Se infiel y no mires con quien (1985), El ano de las luces (1987), ki je istega leta na berlinskem festivalu dobil srebrnega medveda, El sueno del mono loco (pet nagrad Goya - za najboljši film, režijo, scenarij, fotografijo in montažo).
Najbolj znani Truebov film doslej je Zlati časi (Belle epoque) iz leta 1992, ki je dobil številne nagrade (devet nagrad Goya), med drugim tudi oskarja za najboljši tuji film.
Snemal je tudi za televizijo. Televizija Slovenija je lani predvajala nanizanko Ženska tvojega življenja. Epizodo Nepričakovana ženska je režiral Trueba. Kot poznavalec in ljubitelj latino jazza pa je leta 1995 režiral koncert tudi Slovencem dobro znanega Michela Camila z bigbendom ob izidu plošče One More Once.

O igralcih

PENELOPE CRUZ

Odkril jo je Bigas Luna s filmom Pršut, pršut, potem pa je nastopila v Zlatih časih Fernanda Truebe. Trenutno je ena najbolj iskanih zvezdnic španskega in evropskega filma nasploh. Nazadnje smo jo gledali v Almodovarjevem filmu Vse o moji materi. Snemala je tudi v Italiji in v ZDA z britanskim režiserjem Stephenom Frearsom (Hi-Low Country).

JORGE SANZ Debitiral je pri devetih letih v filmu Med (La miel) z Jane Birkin. Pri 11 letih je igral mladega Arnolda Scwarzeneggerja v Conanu Barbaru. Še pred dopolnjenim 30. letom starosti je igral v več kot 40 filmih, med drugim tudi v Zlatih časih.

LOLES LEON Loles, ki jo v Španiji poznajo tudi kot gledališko in kabaretno igralko, je precej igrala v katalonskih filmih, potem pa je igrala v Almodovarjevih Ženskah na robu živčnega zloma in Zveži me. Igrala je tudi v več filmih Vicenteja Aranda, pri nas smo jo videli v filmi Dvojezična ljubica.

ROSA MARIA SARDA Je ena najpomembnejših igralk španskega gledališča, še zlasti katalonskega. Na letošnjem filmskem festivalu smo jo videli tudi v katalonskem filmu