Kolosej

Plesalka v temi

mjuzikl
Da bi videl, ne potrebuješ oči!
Na sporedu od: 18.1.2001, Kolosej Ljubljana
2h 20min / 140min
Scenarij: Lars von Trier
Režija: Lars von Trier

Film Larsa von Trierja PLESALKA V TEMI je letošnji dobitnik tako imenovanega »evropskega oskarja«, ki ga podeljuje združenje EFA, nagrade, ki jo podeljujejo najboljšemu evropskemu filmu. Lars von Trier je proglašen za najboljšega letošnjega režiserja, pevka Björk pa za najboljšo igralko. Film pa ni navdušil le strogih kritikov, temveč mu je prvo mesto dodelila tudi publika.

Letos je začel 11. LIFF-e - Ljubljanski mednarodni filmski festival - 14 dni slavja dobrega, drugačnega, osupljivega, neverjetnega filma, ki zna biti, verjeli ali ne, vse to in celo še več.

KRATKA VSEBINA

Selma Jezkova (Björk) je priseljenka češkega rodu, ki s svojim enajstletnim sinom Geneom živi v stanovanjski prikolici na vrtu okrajnega policista Billa (David Morse) in njegove žene Linde (Cara Seymour). Selma je hudo bolna, njen vid namreč iz dneva v dan peša, zaveda pa se, da je ta ista bolezen usojena tudi sinu, če ne bo pravočasno operiran. Čeprav garaško delo v tovarni nerjaveče posode in za oči še zlasti utrujajoče dodatno, ko krivi lasne sponke, še pospešujeta njeno bližajočo se slepoto, pa se Selma ne vda. Zdi se, da je njeno zaupanje v ljudi in v lepoto sveta brezmejno - bolj ko zunanje podobe postajajo meglene, jasneje zaživijo notranje podobe, spomini in vtisi, ki jih hrani kot zaklan za dni, ko se bodo njene oči potopile v temo. Varčuje denar in vsak teden skrbno skrije nov sveženj bankovcev v preprosto skrivališče za likalno desko v kuhinji; kupček raste in kmalu bo dovolj zajeten, da bo Geneu omogočil vid do konca življenja - njej pa popolno srečo z zavestjo, da mu s tem, ko ga je rodila iz sebičnih razlogov - tako zelo si je želela pestovati otročička v svojem naročju - vendarle ni storila hude krivice.

V oporo ji je prijateljica Kathy (Catherine Deneuve), ki ji pri težkem in nevarnem delu v tovarni nadomešča vid, in vztrajni, malce nerodni, a nežni občudovalec Jeff (Peter Stormare), ki jo vsak dan čaka s svojim poltovornjakom pred tovarno, da bi jo zapeljal domov, čeprav ga ona vztrajno odklanja z besedami: »Nočem imeti fanta. Zdaj ni pravi čas za to. Če bi ga hotela imeti in če ga bom nekega dne smela imeti, boš to zagotovo ti, Jeff.« Toda največje veselje in luč v njenih sivih, vedno bolj temačnih dneh, pa so mjuzikli, ki jih s Kathy hodita poslušat in gledat v najbližji kino. Spomin nanje in glasba, ki ji je nič ne more vzeti, ji lajšata vsakdan in dajeta moč. Ob večerih Selma in Kathy skušata najslavnejšega med njimi, Moje pesmi, moje sanje, okusiti tudi pobliže, saj hodita na vaje amaterske gledališke skupine, ki ga bo uprizorila na domačem odru. Selma se pripravlja za vlogo Marie.

Selmin stanodajalec in prijatelj Bill ji nekega večera prizna, da je njegovo bogastvo le navidezno in da so vsi prihranki od dediščine pošli, da pa si tega ne upa priznati zapravljivi ženi, ker je prepričan, da ga bo zapustila. Da bi ga potolažila, mu Selma zaupa svojo skrivnost, da bo kaj kmalu povsem slepa, in da varčuje vsak dolar za sinovo operacijo vida. Bill jo prosi za posojilo, toda Selma ga zavrne, saj denar ni njen, temveč je namenjen izključno za drag operacijski poseg. V tem času Selmo odpustijo z dela za stiskalnico, saj je njen pešajoči vid ovira za nevaren in zahteven potek dela, in Selma se odloči, da bo denar odnesla v bolnišnico doktorju, čeprav ji ga še nekaj primanjkuje. Ko pride domov, pa prihrankov ni več. Dobro ve, kje ga bo našla in ko obišče Billa in njegovo ženo, ga najde v njegovih trepetajočih rokah. Ves skrušen prizna, da ga sicer še ni dal banki za poravnavo terjatev, njej pa ga tudi ni pripravljen vrniti. Bill se zaveda, da je pokvarjen človek in slabič, toda kljub temu nameri revolver v Selmo, ko ta hoče oditi s svojim težko privarčevanim denarjem. Prerivata se in Bill je ranjen. K sebi stiska torbico z denarjem in roti Selmo, naj ga odreši muk; le tako bo dobila svoj denar, njemu pa bo prihranila sramoto ob priznanju ženi, da so od njunega premoženja ostali le dolgovi. Pretresena Selma s težavo stori, za kar jo prosi Bill. V njenem srcu ni prostora za sovraštvo, temveč samo za odpuščanje in ljubezen.

Kmalu se pripelje Jeff, saj ga je Selma prosila, da bi jo peljal, češ da jo popoldan čaka važen opravek v nekem kraju, ki je dlje od doma. Zabiča mu, naj jo počaka v avtu in naj ji ne sledi. Selma odnese denar doktorju, ki bo operiral Genea. Na poti domov se želi še zadnjič ustaviti v gledališču na vaji. Toda režiser pokliče policijo in Selmo aretirajo.

Vsi dokazi govorijo proti njej in ker Selma noče prelomiti obljube, ki jo je dala Billu, da ne bo nikoli izdala njegove skrivnosti, jo spoznajo za krivo. V ječi čaka na izvršitev smrtne kazni. Ne boji se smrti, skrbi pa jo za sina. Kathy poskuša še zadnjič rešiti Selmo. Ji bo uspelo, ali pa bo 107 korakov do celice smrti njeno zadnje dejanje v življenju? Tako tiho je v ječi. Ta tišina, ki je ne predre noben zvok, noben ritem, noben šum, jo ubija bolj kot misel na smrt. Ko bi lahko slišala vsaj droban odmev, preprost ritem, karkoli. V temi, ki zagrinja njene oči, je ta popolna tišina najhujša.

Selmin manifest

Selma prihaja z Vzhoda. Obožuje mjuzikle. Njeno življenje je kruto, toda zmore se prebijati iz dneva v dan, ker ima… skrivnost. Ko se življenje le prehudo obrne, se lahko pretvarja, da je v mjuziklu, pa čeprav le za hip ali dva. Vse veselje, ki ji v življenju ni dano, je v njem. Veselje ni življenje, veselje je tam zato, da zmoremo vzdržati v življenju. Veselje, ki ga zmore ustvariti iz sebe, je njena iskra sreče.

Selma obožuje Moje pesmi, moje sanje in vse ostale plesne in glasbene filme. In prav ona je tista, ki bo zaigrala v Mojih pesmih, mojih sanjah, pa čeprav le v amaterski postavitvi… in hkrati dosegla svoj življenjski cilj! Kaže, da Selmine sanje in resničnost končno postajajo eno.

Popularna glasba in veliki mjuzikli so skrbno spravljeni v predalčkih njenih možganov. Toda Selma je več kot le sanjaško dekle… Selma je zaljubljena v življenje samo! Zna ceniti čudesa prav vseh, še tako nepomembnih malenkosti svojega, v veliki meri nenaklonjenega sveta. Opazi vsako podrobnost… prav vse podrobnosti. Smešne stvari, ki jih vidi in sliši samo ona. Je izvrstna opazovalka… s fotografskim spominom. In prav ta dvojnost jo določa kot umetnico: njena ljubezen in strast do navideznega sveta glasbe, pesmi in plesa, in sočutna vdanost resničnemu življenju… njena humanost. Drobni odlomki iz mjuziklov, v katere se zateka v trenutkih hrepenenja, ti drobci Selminega mjuzikla, ki ne spominjajo na nobenega drugega, in ki so kot trk utrinkov melodij, napevov, zvoka, glasbil, besedil in plesa, ki jih je v svojem življenju slišala v kinu, in resničnega življenja z istimi elementi, ki jih Selma s svojim darom zna najti… to je njeno umetniško delo.

To ni le pobeg, je mnogo več… to je umetnost!

O njenem razumevanju plesa:

Princip je enak: Selma uporablja in ljubi veličastne učinke – držo, uniformiranost, blišč… a vse to pripiše resničnim ljudem, resničnemu gibanju in nihanju. Vse to poveže s kaosom življenja, z igro. Sposobnost z nesposobnostjo. Njeno izrabljanje učinkov seže onkraj dobrega okusa, a njena skrb za gibanja v življenju je neskončna. Zmore videti možnosti v vsakem, še tako nesmiselnem pripomočku.

O njenem razumevanju pesmi:

Prave pesmi v mjuziklih so osnova z rimami. Primitivne so. To je njen naivni način pripovedovanja zgodbe skozi pesem. Toda včasih jo zvok, ritem, beseda ali rima tako prevzamejo, da izbruhnejo na površje… takrat se začne poigravati z njimi in pozabi na vse drugo. Pesmi so Selmin pogovor s samo seboj.

Lars von Trier o Plesalki v temi

»Zvenelo je tako preprosto, narediti mjuzikal. Zamisel sem že od nekdaj nosil v sebi. Toda… Kdo ve, kako ga narediti? Večkrat sem poskušal skočiti nazaj in najti tisto občudovanje, ki sem ga čutil kot otrok, ko sem gledal mjuzikle na televiziji, zlasti tiste z Geneom Kellyjem. Tako zelo so me pritegnili in pomislil sem, da bom morda le znal poustvariti vsaj nekaj teh čustev. Zdaj jih ne gledam več pogosto, takrat pa sem jih dobesedno požiral. Toda moja starša sta bila komunista in njuno mišljenje o mjuziklih je bilo, da so vsi po vrsti ameriške smeti…

Mjuzikli so kot operete; njihova značilnost je lahkotnost.

Razlika med opero in opereto pa je ta, da so vse težke stvari v operi. Zgodba z zahodne strani je bolj opera kot pa Pojmo v dežju. V Plesalki pa sem hotel zgodbo razviti resno kot v operi. Nisem ravno ponosen na drobcene trike, ki sem jih uporabil v glasbenih točkah v Plesalki. Všeč mi je bila zamisel, da ima Selma domišljijo oziroma sposobnost slišati glasbo v vsakdanjih zvokih, sramujem pa se svoje strahopetnosti, da je nisem naredil čistejše in da sem dopustil, da igralci zapojejo brez posebnega razloga. Toda hotel sem pričarati čustva in hotel sem, da ta čustva postanejo sredstvo komunikacije. Zato sem uporabil te drobcene trike in upam le, da so dosegli svoj namen.

Če bi naredil mjuzikal v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja, bi ga naredil v tradicionalni obliki z veliko posnetki natančno vodene kamere, ki sledi gibanju in snema od zgoraj navzdol. Toda zdaj sem nagnjen k temu, da si postavljam lastna pravila in rekel sem si: "Ne, uberimo nasprotno pot. Uporabimo samo fiksne kamere." Morda razlike ne vidite, jo pa občutite.

Glasbeni slog je posledica trka in zlitja mene in Björk. Ona je tista, ki glasbo pozna do obisti in film govori o ženski, ki obožuje iste mjuzikle, ki sem jih nekdaj oboževal jaz. Največji problem pri ustvarjanju mjuzikla pa je odločanje o tem, kakšna glasba naj se uporabi zanj in o tem nisem imel najmanjšega pojma. Tu je vstopila Björk in glasba, ki jo je napisala, mi je zelo všeč. Nekatere dele sem se sicer moral naučiti vzljubiti, kar mi je lepo uspelo, in glasba ima pomembno vlogo v filmu. Saj si tako ali tako ne bi mogel želeti boljše izvajalke. Dan pred začetkom snemanja sem se zavedel, da sem na nekaj pozabil; sploh nisem opravil poskusnega snemanja z njo. Toda njena igra je izjemna; ni zaigrana, temveč doživeta.

Zgodba Plesalke v temi je postavljena v Združene države, ker mjuzikli izhajajo od tam, pa tudi zato, ker še nikoli nisem bil tam in kamor verjetno tudi nikoli ne bom šel, ker ne potujem z letalom. Zame je Amerika nekakšna mitološka dežela. Snemali smo na Švedskem v krajih, ki morda spominjajo nanjo in to je bilo najbrž bolj zanimivo, kot pa če bi zares odšel v ZDA. Vedno se spomnim na Kafkino Ameriko. Nikoli ni bil tam in na prvih straneh romana, ko zapluje v pristanišče New Yorka, opisuje Kip Svobode z velikim mečem v roki. Ta misel se mi zdi zelo poetična.«

BJÖRK

Islandčanka Björk je ena najbolj divjih vokalistk pop glasbe. Rodila se je kot Björk Gudmundsdottir leta 1965 in večino svojega življenja ustvarjala umetniško, eksperimentalno glasbo, ki je ni mogoče opredeliti. Preden se je leta 1993 odločila za samostojno kariero, je izdajala albume s tremi različnimi skupinami. V mladosti se je učila igranja na flavto in klavir ter študirala petje. Že od šestnajstega leta najprej je v žarometih slave. 8.junija 1986 se ji je rodil Sindri. Z otrokovim očetom, kitaristom Thorom Eldonom, sta istega dne ustanovila skupino Sugarcubes, katerih glasba je segla tudi preko meja Islandije. Po ločitvi od Thora se je Björk s sinom leta 1993 preselila v London, kjer ji je prvi solo album pomagal pripraviti priznani glasbeni producent Nellee Hooper. Naslov mu je bilo Debut. Z njega poznamo uspešnico Human Behaviour. Leta 1995 je posnela drugi, bolj melanholični album Post. Na njem se nahaja uspešnica Blow a Fuse (It"s Oh So Quiet). Leta 1997 je izdala album Telegram z remiksi in na novo posnetimi skladbami s Posta, pri katerih je k sodelovanju povabila različne glasbenike, od Dillinja do Deodata in Brodsky Quartet.

LARS VON TRIER - scenarist, režiser in snemalec

Režiser znanega, z mnogimi nagradami ovenčanega filma Lom valov (Breaking the Waves) Lars von Trier velja za enega najbolj nadarjenih evropskih filmskih avtorjev. Že kot študent Danske filmske šole je ustvaril dva filma, s katerima je pobiral nagrade: Nokturno (Nocturne) in Podobe olajšanja (Images of a Relief). Začel je torej z nagradama za najboljša filma na Filmskem festivalu v Munchenu, z Gibalom zločina (Element of Crime) je leta 1984 dobil prvo nagrado za tehnične dosežke v Cannesu, z Evropo pa se je zapisal v anale enega najizvirnejših režiserjev svoje dobe. Prejel je posebno nagrado za umetniški doprinos in si delil Grand Prix v Cannesu 1991. Sledil je Lom valov, ki je požel Grand Prix v Cannesu 1996, cezarja za najboljši tuji film, nagrado EFA za najboljši evropski film in nominacijo za oskarja za najboljšo žensko vlogo (Emily Watson). Med njegove izjemne dosežke sodijo tudi televizijska serija Epidemic in pa Kraljestvo I ter Kraljestvo II. Idioti, njegov predzadnji film, je premiero doživel v Cannesu 1998.

Komentarji

8.8. 2005 ob 22:20 zvezdica

Neverjeten film, ki ti seže globoko v srce. Björk je dokazala, da je ena najbolj facinantnih in neverjetnih igralk, glasbenic na svetu. Ni besed, ki bi lahko opisale moja občutja ob ogledu filma.

— Sanja
5.12. 2005 ob 23:34

skratka film je fantastičen.žalosten ampak ful dober se ga splača pogledat.bjork pa sploh..un njen glas..

— martina
26.5. 2010 ob 16:02
Komentar razkriva vsebino oziroma konec filma! Prikaži

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.