Kolosej
Film distribucije Continental Film

Capote

drama
Na sporedu od: 2.3.2006, Kolosej Ljubljana
1h 38min / 98min
Leto: 2005
Država: ZDA
Scenarij: Dan Futterman, po knjigi Geralda Clarka
Režija: Bennett Miller
Resnična zgodba o genialnem pisatelju Trumanu Capoteju (Philip Seymour Hoffman), ki se leta 1959 odloči raziskati ozadje brutalnega umora družine. Ob srečanju z morilcem Perryjem spozna, da si pravzaprav nista tako zelo različna, le da sta njuni življenji na neki točki ubrali povsem drugačni poti. Kljub nasprotovanju agenta Alvina (Chris Cooper) želi Capote pomagati Perryju, toda hkrati se zaveda, da bi bil najboljši konec njegove knjige prav usmrtitev zločinca. Film je prejel 5 nominacij za oskarje.

Novembra 1959 je Truman Capote (Philip Seymour Hoffman), avtor Zajtrka pri Tiffanyju in najljubša osebnost skupine, ki bo kmalu postala znana kot Jet Set, prebral članek na zadnji strani New York Timesa. Pripovedoval je o umorih štirih članov dobro znane družine kmetovalcev - Clutterjevih - v Holcombu v Kansasu. Podobne zgodbe se vsak dan pojavljajo v časopisih, a na tej je bilo nekaj, da je pritegnila Capotejevo pozornost. Ponujala mu je možnost, je bil prepričan, preiskusiti njegovo dolgoletno teorijo, da je v rokah pravega pisatelja resnična zgodba prav tako zanimiva kot izmišljena. Kako so umori vplivali na mestece na planjavah, ki jih biča veter? S to temo - to, ali bodo morilce kdaj ujeli, sploh ni pomembno - prepriča revijo The New Yorker, da ga pošljejo v Kansas. Spremlja ga prijateljica iz otroštva, ki ga je preživel v Alabami, Harper Lee (Catherine Keener), ki bo čez nekaj mesecev dobila Pulitzerjevo nagrado kot avtorica knjige Ubiti ptico oponašalko.

Zgodba

Čeprav so zaradi njegovega otroškega glasu, čudnih gest in nenavadnih oblačil v državi, ki ima samo sebe še vedno za del Starega zahoda, na začetku proti njemu sovražno razpoloženi, si Capote hitro pridobi zaupanje lokalnih prebivalcev, predvsem Alvina Deweya (Chris Cooper), kansaškega agenta FBI, ki vodi lov za morilci.

Morilca -Perryja Smitha (Clifton Collins Jr.) in Dicka Hickocka (Mark Pellegrino) - ujamejo v Las Vegasu. Vrneta se v Kansas, kjer ju obsodijo na smrt. Capote ju obišče v zaporu. Ko ju pobliže spozna, se zave, da bo časopisni članek prerasel v knjigo, knjigo, ki se bo uvrstila v sam vrh sodobne literature. S tako globoko tematiko se je imel možnost spopasti vsak ameriški pisatelj. Gre za trčenje dveh Amerik: varne dežele Clutterjevih in nemoralne dežele brez korenin, ki jo poseljujeta morilca. Za Caopotejevo pogosto lahkomiselno masko se skriva neverjetno ambiciozni pisatelj. A celo on se sprašuje, ali lahko napiše knjigo - veliko knjigo - ki mu jo je, je prepričan, poslala usoda. "Včasih ko pomislim, kako dobra bi lahko bila," je pisal prijatelju, "komaj diham."

Capote - Biografova zgodba

Avtor: Gerald Clarke
" Truman, prosili so me, naj napišem tvoj življenjepis. Boš sodeloval?"
Na drugi strani telefona je nastal kratek premor, ki mu je sledil še krajši odgovor: "Veš, da." In tako sem začel.

Mislil sem, da bo knjigo relativno lahko napisati. Konec koncev sem za revijo Time napisal že veliko portretov slavnih in nadarjenih ljudeh - na seznamu so se nazadnje znašli Mae West, Susan Sontag, Elizabeth Taylor in Joseph Campbell. Za The Atlantic in Esquire sem prav tako napisal serijo člankov o pisateljih: Gore Vidal. Allen Ginsberg, veliki poet. Vladmir Nabokov, avtor Lolite. P. G. Wodehouse, genialni komični avtor Jeevesa. In nenazadnje Truman Capote, ki je bil takrat najbolj čislani pisatelj v Ameriki - avtor knjige Hladnokrvno, knjižnega fenomena šestdesetih in knjige, ki je od takrat vplivala na vsakršno pisanje stvarne (nebeletristične) literature.

Mislil sem, da bom za knjigo potreboval dve leti, največ tri, da bo pisanje zabavno, da bodo pogovori potekali v nobel restavracijah z galonami dobrega vina pri najboljši hišnih mizah. Ko je Truman Capote stopil skozi vrata, so natakarji skoraj skočili iz kože, da bi mu ustregli. "Lahko bi rekli, da je Truman Capote prisoten povsod," je zapisal nek časopis in več kot desetletje je tudi bil.

Imel sem prav glede pogovorov v nobel restavracijah in galonah beaujolaisa. O vsem drugem pa sem se motil. Če bi vedel, kako dolgo bo potreboval za Hladnokrvo, in kako ga bo izžel, se ne bi ustavil v Kansasa, je kasneje dejal Truman. Peljal bi naprej, "da bi se kar kadilo za menoj." Pogosto sem rekel nekaj zelo podobnega. Nisem pričakoval dram, ki so spremljale vsako minuto Trumanovega življenja, dram, v katerih sem včasih tudi sam sodeloval. Posledično sem za knjigo potreboval več kot 13 let. Zabava pa taka! Napisati jo je bila najtežja stvar, kar sem jih kdajkoli počel. Bila pa je tudi najbolj vznemirljiva.

V iskanju informacij sem prekrižaril ZDA in večkrat odpotoval v Evropo. Eden mojih ciljev je bil seveda Kansas, kjer se dogaja Hladnokrvno. Spoznal sem vse razen dveh glavnih likov filma Capote. Harper Lee, ki je Trumanu pomagala pri raziskovanju in ki je prav kmalu izdaja svojo knjižno uspešnico Ubiti ptiso oponašalko. Alvina Deweyja, glavnega detektiva kansaškega FBI-ja ter njegovo ženo Marie. Williama Shawna, urednika The New Yorkerja. In Jacka Dunphyja, Trumanovega dolgoletnega spremljevalca.

Pogovarjal pa se nisem z morilcema, Perryjem Smithom in Dickom Hickockom. Usmrtili so ju leta 1965. Vendar sem ju spoznal - intimno, se mi je zdelo - s pomočjo okrog štiridesetih pisem, ki sta jih napisala Trumanu. Večina pisem je imela več strani. Nudijo vpogled v življenje obsojenih na smrt. Truman mi jih je dal in Dan Futterman, ki je napisal scenarij za Capota, je edini, ki sem mu dovolil, da jih je videl. Njun dialog v filmu je skoraj dobesedno vse, kar sta Perry in Dick resnično rekla.

Filmski scenarij je v celoti Danov - in to zelo dober- vendar sem z veseljem odgovoril na njegova vprašanja, velika in mala. Bi Truman rekel kaj takega? Bi storil kaj podobnega? Bennett Miller, režiser filma, in Philip Seymour Hoffman, ki igra Trumana, sta prišla k meni domov in mi zastavila še več vprašanj. "Je Truman ves čas nosil očala?" je bilo eno od Philipovih vprašanj. (Odgovor: kot veliko kratkovidnih ljudi je Truman pogosto snel očala, ko je sedel.) Da bi posnemal Trumanov nenavadni, otroški glas - Truman ni šešljal, kot so nekateri avtorji napačno trdili - sem mu dal avdio posnetke nekaterih mojih intervjujev. Philip je naredil vse ostalo in s pomočjo alkemije, ki jo premore le malo igralcev, je več kot le upodobil Trumana. V času snemanja je z njegovo pomočjo vstal od mrtvih.

Zadnji teden junija 1984 - umrl je avgusta - sem kosil s Trumanom vsak dan na Long Islandu. Sledili so dolgi pogovori pri njem ali pri meni doma. "Samo eden in edini T.C. obstaja," je nekoč dejal. "Nikoli prej ni bilo nikogar, kot sem jaz, in nikoli več ne bo nikogar, kot sem jaz, ko mene ne bo več." To je res - kdo bi temu lahko ugovarjal? Vendar se mu je za nekaj ur Philip zelo približal.

O romanu Hladnokrvno

V romanu Hladnokrvno je Capote skušal ustvariti nekaj povsem novega - roman, ki ni bil fikcija, kot je temu rekel sam. " Njegov cilj je bil tehnike fikcije - umetniški izbor in romanopiščevo oko za popisovanje podrobnosti - uporabiti pri pisanju nefiktivne knjige. Hotel je dokazati, da je naracija dejstev prav tako napeta kot najbolj domišljena srhljivka. Njegov uspeh je viden že na prvi strani, ko samo z nekaj besedami bralca popelje na visoke planjave zahodnega Kansasa. "Na tretji strani, ko štirje streli predrejo prerijsko tišino, je bralec priklenjen na knjigo. "Najbolj popolni pisatelj moje generacije," je Norman Mailer rekel o Capotu. Roman Hladnokrvno je dokazal, da Mailer ni pretiraval.

Poleg tega je tudi težko pretiravati o vplivu romana Hladnokrvno na druge pisatelje. Do objave leta 1966 so "pravi pisatelji" - pisatelji s talentom, povedano drugače - menili, da morajo po sledeh Fitzgeralda, Hemingwaya in Faulknerja in pisati fikcijo. Stvarna, nebeletristična literatura je bila za zgodovinarje, novinarje in pisune. Capote je utrl novo pot. V naslednjih desetletjih so številni najboljši ameriški pisatelji svojo tematiko tako kot on našli v surovem svetu resničnih dogodkov. Capotov vpliv sega tudi v 21.stoletje. Pisatelji, ki morda sploh niso prebrali Hladnokrvno, pišejo na način, na kakršnega pišejo, zaradi načina, na kakršnega je pisal on.

Film Capote vas vabi, da si predstavljate čas, ko so pisatelji dosegali slavo in razvpitost, ki jo danes povezujemo z osebnostmi pop kulture. Američani so takrat brali več kot danes in knjige so nekaj pomenile. Še bolj pomembno pa je, da je znal Truman promovirati samega sebe in je utrl pot kultu zvezdnikov, ki je danes prisoten vsepovsod. Njegova slava je segla v vse kategorije, od visoke do nizke kulturne stopnje, od literarne resnosti do lahkomiselnosti višjih slojev. Njegovo ime se je ves čas pojavljalo v časopisih, revijah in v tv oddajah. Ko se je sprehajal po Manhattnu, so ga tovornjakarji z naklonjenostjo ogovarjali: "Hej, Truman, kuko' s kej?" Telefonisti so takoj vedeli, kdo je, čeprav so sedeli na drugem koncu države.

Leta 1967, samo leto dni po izidu knjige, je režiser Richard Brooks prišel v Holcomb, da bi posnel filmsko verzijo. Izogibajoč se hollywoodski prefinjenosti, ga je posnel v črno-beli tehniki z neznanimi igralci -Robertom Blakom in Scottom Wilsonom v vlogah Perryja Smitha in Dicka Hickocka. Res pa je vlogo Alvina Deweya zaupal znanemu filmskemu in televizijskemu igralcu Johnu Forsythu (kasneje je nastopil v Charliejevih angelčkih in Dinastiji). Snemali so v hiši Clutterjevih na dejanskih lokacijah. Brooks je posnel sedem pravih porotnikov, dejanskega rablja in konja Nancy Clutter, Baba. Truman je prispel med snemanjem in zbudil izjemno pozornost. Mediji so o njem na veliko poročali. Potem ga je Brooks, ki je nanj gledal kot na motnjo, prosil, če lahko odide. Truman mu je ustregel, vendar je še prej z Blakom in Wilsonom poziral za naslovnico revije Life.

Film so prikazali proti koncu istega leta in je navdušil tako kritike kot občinstvo. Nominiran je bil za štiri oskarje: najboljši režiser in scenarij po knjižni predlogi (Brooks), najboljša kamera (Conrad L. Hall) in najboljša glasba (Quincy Jones).

Hladnokrvno so leta 1996 ponovno posneli kot televizijski film v režiji Jonathana Kaplana (Obtoženi). Igrali so Sam Neill kot Dewey ter Eric Roberts in Anthony Edwards kot Smith in Hickock. Snemali so v Kanadi. Hladnokrvno je Capotu prinesel izjemno slavo, denar in spoštovanje. Predstavlja pa je še en njegov življenjski mejnik. "V življenju nekaterih," je zapisal Gerald Clarke, "so trenutki, ki so, ko nanje gledamo kasneje, kot črte, ki označujejo začetek dramatičnega vzpona ali padca. Natančen vzrok njegova tragičnega padca - kajti prav to je bil - je bil prav roman Hladnokrvno."

O Trumanu Capoteju

Romanopisec, avtor novel, scenarist, dramatik, avtor stvarnega (nebeletrističnega) romana, očarljivi duhovitež, superzvezdnik, genij in pripadnik visoke družbe, eno samo veselje. Truman Capote je bile eden največjih posebnežev svojega časa.

Rodil se je kot Truman Streckfus Persons v New Orleansu 30. septembra 1924. Njegov oče je bil Arch Persons, malopridnež, mama Lillie Mae Faulk Persons pa prelepa mladenka iz Monroevilla v Alabami. Ko je Lillie Mae postajala vse bolj razočarana nad Archem, so ji vse bolj postajali všeč drugi moški in zakon je šel po gobe. Leta 1930, tik pred njegovim šestim rojstnim dnem, sta starša Trumana poslala v Monroeville. Tam je stanoval pri ostarelih sestričnah in bratrancu Faulk- treh sestrah, starih devicah, Jennie, Callie in Sook, in njihovem samskem bratu Budu. Med Faulkovimi je Truman stkal najtesnejšo vez s Sook, ki mu je bila nekakšna nadomestna mama. Sklenil je tudi prijateljstvo s sosedo, deklico Harper Lee, ki je bila od njega mlajša samo leto dni. Kasneje je mladega Trumana upodobila v liku Dilla v svojem romanu Ubiti ptico oponašalko.

Mati se je leta 1931 preselila v New York. Ime je spremenila v Nina, se ločila od Archa, se poročila z Josephom Capotom, Kubancem, ki je delal za tekstilno podjetje na Wall Streetu, in pripeljala Trumana na Manhattan. Obiskoval je zasebno šolo Trinity School in leta 1935 ga je očim tudi uradno posvojil. Leta 1939 so se Capotovi preselili v Greenwich v Connecticutu, premožno predmestje New Yorka, kjer je Truman obiskoval srednjo šolo. Capotovi so se v New York vrnili leta 1942 in se nastanili v stanovanje na Park Avenue. Truman, ki ni maturiral v Greenwichu, je končno dobil diplomo na zasebni šoli Franklin leta1943. S tem se je končala njegova formalna izobrazba.

Ko je obiskoval Franklin, je delal v kopirnici umetniškega oddelka New Yorkerja. "Čudovit privid, ki je prhutal gor in dol po hodnikih časopisa," ga je opisal zvezdnik časopisa Brendan Gill. V času, ko je bila homoseksualnost v Ameriki tabu, je bil Truman nonšalantno in brez sramu gej.

Truman je že od rane mladosti pisal zgodbe in je upal, da mu jih bo The New Yorker objavil. Vendar mu ni uspelo. Prijazneje so ga sprejeli pri dveh ženskih revijah, Mademoiselle in Harper's Bazaar, ki sta v tistih časih objavljali najboljše novele-fikcijo v Ameriki. Njegova prva zgodba v Mademoiselle je bila Miriam, ki je dobila nagrado O. Henry in pritegnila pozornost Gothamovih literarnih krogov. Kmalu so sledile druge zgodbe in leta 1945 so mu pri Random House dali pogodbo za prvi roman - naslov naj bi mu dal Drugi glasovi, drugi prostori. Ker doma ni mogel pisati - mama je postala nasilna alkoholičarka - je Truman dobil štipendijo za Yaddo, zatočišče za umetnike, pisatelje in skladatelje v New Yorku.

Tam je sklenil dolgoletno prijateljstvo z Newtonom Arvinom, profesorjem književnosti na Smith Collegu v Massachusettsu. Arvin, 24 let starejši od Trumana, je bil elegantni pisatelj, izjemen učenjak in kritik z brezhibno presojo. Njegov življenjepis Hermana Melvilla je kot prvi dobil nagrado National Book za stvarno literaturo. Bil mu je ljubimec in očetovska figura in, kot je kasneje dejal Truman, njegov Yale in Harvard.

Čeprav romana Drugi glasovi, drugi prostori, ki je izšel leta 1948, niso prodali v posebej visoki nakladi, je utrdil Trumanov sloves enega najbolj obetavnih pisateljev generacije po drugi svetovni vojni. Čeprav nikoli eksplicitna je to zgodba o najstnikovem prebujajočem spoznanju o lastni homoseksualnosti. Šele leta kasneje je bil Capote sposoben spoznati, da je knjiga njegova duhovna, če že ne dejanska, avtobiografija. Gerald Clarke je zapisal, da je ekscentrični bratranec glavnega lika postal glasnik tem, ki so prevladovale v Trumanovem pisanju: osamljenost, ki prizadene vse, razen trapastih in nerahločutnih; svetost ljubezni, kakršnakoli že ta je; razočaranje, ki neizogibno sledi velikemu pričakovanju; in sprevrženosti nedolžnosti."

Jeseni leta 1948, po poletju, ki ga je preživel v Evropi, je Truman spoznal Jacka Dunphyja, prav tako pisatelja, ki je postal njegov življenjski spremljevalec. Leta 1950 sta se ustalila Taormini na Siciliji, v hiši, v kateri je nekoč živel D.H. Lawrence. Truman je tam začel pisati svoj drugi roman Travnata harfa.

Drugi glasovi, drugi prostori je bil Capotov opis temačne strani njegovega otroštva. Travnata harfa (1951) pa je bil po Clarkovih besedah "poskus oživiti grenko-sladke duhove spomina in nostalgije." V zgodbi o dečku, ki najde zatočišče v hišici na drevesu s še štirimi zablodelimi duhovi, je Capote združil spomine na svoje otroštvo v Alabami in na ljubljeno sestrično Sook Faulk. Truman je naslednje leto Travnato harfo priredil za Broadway, vendar so jo uprizarjali samo mesec dni. Ni bila komercialno uspešna. (Filmsko verzijo z Walterjem Matthauom in Sissy Spacek so posneli leta 1997.)

Potem ko je malce popravil scenarij za Indiscretion of an American Wife (1952) Vittoria de Sice, je Truman sodeloval z režiserjem Johnom Hustonom pri filmu Beat the Devil (1953). Snemali so ga v Ravellu v Italiji. Igrali so Jennifer Jones, Humphrey Bogart in Gina Lollobrigida. Enako zabavno, kot ga je gledati, je bilo tudi snemanje filma. (Capote je imel za svoj najboljši scenarij The Innocents, priredbo romana Henryja Jamesa The Turn of the Screw, ki je v kino prišel leta 1961 z Deborah Kerr v glavni vlogi.) Po Beat the Devil sta Jack in Truman odšla v Portofino v Italiji, kjer je Truman svojo novelo House of Flowers priredil v broadwayski musical. Čeprav velja glasba za eno najboljših, kar jih je zložil Harold Arlen, je imela predstava skromen uspeh.

Truman se je vrnil v Evropo, a je bil januarja 1954 prisiljen spet prileteti v New York. Njegova mama je namreč požrla stekleničko uspavalnih tablet. Umrla je pred njegovim prihodom.

Capotovo zanimanje za možnosti novinarstva je pripomoglo k temu, da je napisal The Muses Are Heard, zgodbo o tem, kako skupina, ki izvaja musical Porgy in Bess, obišče Sovjetsko zvezo, ter The Duke in His Domain, obsežen in odkrit portret Marlona Branda. Potem ko jo je prebral, je igralec izjavil, da ga hoče ubiti.

Trumanova naslednja knjiga Zajtrk pri Tiffanyju (1958) je ponujala nepozabno junakinjo Holly Golightly, svobodomiselno dekle na Manhattnu med vojno. Po knjigi so posneli film v režiji Blaka Edwardsa. V glavni vlogi je nastopila Audrey Hepburn, Henry Mancini je za film napisal skladbo Moon River. Čeprav je bil Truman Audreyin občudovalec, je menil, da ni prava za vlogo. Menil je, da bi bila Marilyn Monroe boljša izbira. Nihče iz legij pristašev filma se ni strinjal z njim.

Novembra 1959 je Capote bral o umorih Clutterjevih v New York Timesu. Tako je začel nastajati roman Hladnokrvo (1966), za katerega je porabil šest let. Prav ta leta prikazuje film Capote.

Po dolgih, intenzivnih letih pisanja romana Hladnokrvno je Capote priredil zabavo. Zgodila se je 28. novembra 1966 in bila je ena najspektakularnejših v zgodovini New Yorka - ples v črno-belem v hotelu Plaza. Bila je v čast izdajateljici Washington Posta Katherine Graham, ki je bila takrat najvplivnejša ženska v okrožju. Gala prireditev se je začela ob desetih in se končala z zajtrkom naslednje jutro. Udeležilo se jo je kakšnih petsto bleščavih petičnežev, vsi so morali natančno spoštovati pravila oblačenja: moški v črni kravati in s črno masko; ženske v črno-belih oblekah z belo masko in pahljačo. Zabava je prišla na prve strani časopisov. "Po svoje je bila res nenavadna reč," je Truman dejal kasneje, "ker, kar se mene tiče, je bila to samo zasebna zabava, ki ne bi smela brigati nikogar."

Med pisanjem romana Hladnokrvno je začel Capote popivati in jemati tablete. Videti je bilo, da nima več jasnih ciljev in da je svojo energijo usmeril predvsem v življenje na veliki nogi in ne na visoko umetnost. Naznanil je naslov svojega naslednjega romana - Answered Prayers - in dejal, da bo podoben Proustovim. A ko so leta 1975 v Esquireju objavili prvo poglavje, je to sprožilo val ogorčenja pri nekaterih njegovih bogatih prijateljih, ki so se prepoznali v nekaterih likih (Truman se niti ni posebej trudil, da bi jih zakril. Počutili so se izdane, zato se nekateri - med drugim žena voditelja tv družbe CBS Billa Paleya, Babe Paley, ženska, ki so jo vsi ljubili - niso hoteli več srečati z njim ali mu odpustiti. Dali so mu vzdevek Terorček. Postal je družbena piranja. Zaradi te javne zavrnitve je še globlje padel v omamo alkohola in mamil.

Celo njegov odnos z Jackom Dunphyjem je zaradi tega trpel in Truman je iskal uteho pri seriji nepomembnih moških. Vsa ta razmerja so se slabo končala. A kljub vsemu temu, alkoholu, mamilom in depresiji, je vseeno zmogel pisati - in to zelo dobro pisati. V njegovi zadnji knjigi, zbirki z naslovom Music for Chameleons (1980), je proza, ki ji lahko zavida vsak pisatelj.

Truman Capote je umrl v Los Angeles 25. avgusta leta 1984, samo mesec dni pred svojim šestdesetim rojstnim dnevom.

O igralcih in režiserju

Philip Seymour Hoffman (Truman Capote / izvršni producent, Cooper's Town Productions) je nastopil v filmih Empire Falls, Misija: Nemogoče 3, True West, Long Day's Journey Into Night, Magnolija, Nadarjeni gospod Ripley, Happiness, State and Main, Flawless, Vroče noči, Almost Famous, Hard Eight, Punch-Drunk Love, Vonj po ženski, Ne imejte me za norca, Twister, Veliki Lebowski, Patch Adams, Love Liza (scenarij je napisal njegov brat Gordy Hoffman), Rdeči zmaj, 25th Hour, Owning Mahowny, Hladni vrh, In prišla je Polly, The Party's Over.

Z režiserjem Bennettom Millerjem in scenaristom Danom Futtermanom se pozna od leta 1984, ko so se srečali na poletnem gledališkem festivalu v Saratoga Springsu. Nastopa tudi v gledališču.

Catherine Keener (Nelle Harper Lee) je bila nominirana za oskarja za stransko žensko vlogo za Biti John Malkovich. Nastopila je v filmih Lovely & Amazing, Prilagajanja, Walking and Talking, Friends With Money, Johnny Suede, Življenje v pozabi, Box of Moonlight, Prava blondinka, Full Frontal, Daleč od oči, Prevajalka, The Ballad of Jack and Rose, Sympatico, S1m0ne, Death to Smoochy, Your Friends and Neighbors, Štiridesetletni devičnik.

Na televiziji je nastopila v If These Walls Could Talk in Seinfeldu.

Chris Cooper (Alvin Dewey) je leta 2003 dobil oskarja in zlati globus za stransko vlogo za Prilagajanja. Med njegovimi filmi so Seabiscuit, Marinec, Lepota po ameriško, Kdo je Bourne?, Bournova premoč, Patriot, Šepetati konjem, Jaz, Irene in jaz, Samotna zvezda, October Sky, Guilty of Suspicion, Matewan, City of Hope, Silver City. Nastopil je tudi v številnih nadaljevankah, med drugim v Lonesome Dove ter Return to Lonesome Dove.

O režiserju

Bennett Miller je leta 1998 posnel dokumentarni portret The Cruise o newyorškem vodiču Timothyju ‘Speedu' Levitchu. Zanj je dobil številne nagrade, med drugim nagrado emmy in nagrado na Berlinskem filmskem festivalu.

Miller je scenarista Capoteja Dana Futtermana spoznal, ko jima je bilo 12 let. Prijatelja sta že 25 let. Miller in Futterman sta Philipa Seymourja Hoffmana spoznala na poletnem gledališkem festivalu v Saratoga Springsu.

Komentarji

3.3. 2006 ob 6:46 zvezdica

Jst sm od Capoteja že prebral Zajtrk pri Tiffanyu, pa v eni reviji je bil dolg članek o njemu. Če pa vsemu temu dodaš še odličnega Philipa Seymoura Hoffmana in Catherine Keener v vlogi Harper Lee, dobiš prvovrstno filmsko zabavo, tko da verjamem da je ta film zagotovo vreden ogleda in oskarja za naj igralca.

— moviefan
3.3. 2006 ob 8:41 zvezdica

Film sem videla včeraj na premieri, je odličen, vendar niti malo zabaven. Pusti pa globok vtis in te prisili k razmišljanju. Philipa Seymoura Hoffmana je svojo vlogo odigral zelo prepričljivo. Zelo priporočam vsem, ki vedo kaj gredo gledat.

— tijana
3.3. 2006 ob 16:28

film mi je bil zelo dolgočasn premalo napet ocena3

— TINA
3.3. 2006 ob 23:15 zvezdica

Sicer odlični Philip Seymour Hoffaman ne reši očitno slabo spisanega scenarija. Vez med zapornikom in pisateljem ni pristana in gledalec ne začuti kemije med njima, ki je seveda obstajala. Tega seveda ne gre očitati igralcema, ampak že prej omenjenem slabem scenariju. Poleg tega ne vem zakaj je Catherine Keener nominirana za starnsko vlogo, saj popoloma neopazno spolzi skozi film. Popolnoma neprimerna v družbi ostalih nominirank.

— Jagoda
4.3. 2006 ob 2:58

ne vem nč o filmu, me pa zanima zakaj ga na spletu na sporedu ni upisanga? to me tok mot...

— jason88
5.3. 2006 ob 10:42

Capote je napisan pod kinoklubom Vič. A to pomen da ne bo igral v Koloseju? Jst sm učer vidla reklamo in se mi je zdela ful dobra...

— maja
8.3. 2006 ob 20:32

dougčas...

— metodl
9.3. 2006 ob 21:51

Philip je odličen Capote, v vsem ostalem pa se strinjam z Jagodo. Morda še to, da tudi naslednji dan premlevaš o psihološkem ozadju, kar je v današnjem brezosebnem svetu gotovo dobrodošlo.

— Hana
13.3. 2006 ob 21:35 zvezdica

Pravkar sem se vrnil iz kina in sem še pod vplivom odličnega filma "Capote". Ni res, da je dolgočasen. Prav obratno. Mene je očaral. Strinjam se pa z Tijano, da je za tiste, ki vedo kaj gredo gledat.

— Lovro
19.3. 2006 ob 15:26 zvezdica

Dolgi , nedokončani kadri ustavljajo čas. Bližnji plani te potegnejo v drobovje junakov. Asketska muzika, pove s tišino prav toliko kot z zvokom. Vse, kar počne Hoffman je grozljivo blizu realnosti. Dober film, velik igralec.

— zlomk
29.3. 2006 ob 14:31

film je dober, meni je bil zelo všeč, je pa tipična drama.

— ala
30.3. 2006 ob 8:35

film ni zabaven ampak odličen

— tadej
6.4. 2006 ob 15:31

ta film je tako dober! morte ga jt gledat!

— a.i.
11.5. 2006 ob 22:43 zvezdica

Hladnokrvno. Pisatelj Truman Capote je imel na začetku šestdesetih za sabo romane Drugi glasovi drugi prostori, Travnata harfa in Zajtrk pri Tiffanyju. Romane, ki so iz njega naredili zvezdo. Izjemno znanega in cenjenega pisatelja, ki se je gibal v hudo vplivnih hollywoodskih krogih. Toda to mu ni bilo dovolj. Hotel je več, hotel je veliko več. Hotel je nekaj prelomnega, nekaj novega, nekaj posebnega, nekaj takega, kar bo iz njega naredilo največjega pisatelja vseh časov. Jasno, bil je tudi novinar, novinarji pa radi raziskujejo in gredo pod kožo teme, o kateri pišejo. Ker si je zamislil biografijo zverinskega umora neke družine iz Kansasa, kjer so namesto čudežnih čeveljčkov padali metki, je seveda moral v zapor. Pod kožo morilca Perryja Smitha (Clifton Collins Jr.), ki mu je zaupal vse tisto, kar je potem uporabil tudi v svojem romanu. V romanu In Cold Blood, po slovensko Hladnokrvno, v romanu, ki je iz njega potem res naredil največjega pisatelja vseh časov. Okej, toda kaj, ko mu je Perry postal všeč. Zelo všeč. Tako zelo, da je jokal, ko so ga usmrtili. Tako hudo, da je roman pisal celih sedem let. Da ga je vse skupaj psihično popolnoma uničilo ter dotolklo. Jasno, potem ni napisal ničesar več. To je bilo njegovo slovo. Njegov labodji spev. Zadnji in tak, da mu je vzel ustvarjalni zagon. Nič čudnega, saj je šel predaleč. Pregloboko. Preveč realno. Tja, kamor ni pred njim šel še noben pisatelj. In film nam vse to kaže lepo počasi. Lepo po vrsti. Lepo in tako, da naj bi občutili tisto, kar je občutil Truman Capote. Na žalost ne občutimo ničesar. Vse kar občutimo je skrajno zoprni Philip Seymour Hoffman, ki je prepričan, da mu bo verjel tudi pravi Truman. In jasno, občutimo tudi dolgočasje, razvlečene prizore in mrtve dialoge. Občutimo vse tisto, kar ne bi smeli občutiti pri takšnem filmu. Pri biografiji znanega pisatelja, ki se zagotovo obrača v grobu. Pač film, ki je prepričan, da bo dovolj le dejstvo, da spregovori o sila zanimivi temi. Okej, spregovori že dobro, toda kaj, ko ne zna od gledalcev potem dobiti odgovora. Monologi pa kot veste sodijo na odrske deske.

— iztok gartner
12.5. 2006 ob 19:52

dobr film o še boljšem pisatelju!

— neznanec
19.12. 2008 ob 0:00 zvezdica

odlično prepletanje faktov in fikcije. nakazovanje razlik med ustvarjanjem zgodovinopisja in leposlovja. Odličen prikaz, kako se umora kot takšnega loti romanopisec in kako oblast. na eni strani upoštevanje golih dejstev kot podlaga za prikaz brutalnega umora, na drugi strani pa želja po stvaritvi odličnega romana. ekstra zanimivo. In glavni protagonist-fenomenalna igra.

— mary

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.