Fantje ne jočejo

Iz srednje Amerike je vzklilo izjemno dvojno življenje, zapleten ljubezenski trikotnik in zločin, ki je dodobra pretresel podeželje.
V Falls Cityju v Nebraski je bil Brandon Teena (Hilary Swank) prišlek z obetavno prihodnostjo, ki je očaral majhno podeželsko skupnost. Ženske so ga občudovale in skoraj vse, ki so spoznali tega karizmatičnega tujca, je pritegnila njegova očarljiva nedolžnost. A najbolj vroči zmenek in najboljši prijatelj Falls Cityja taji eno skrivnost: ni namreč tisto, kar ljudje mislijo, da je.
V rodnem Lincolnu, oddaljenem samo 75 milj, je bil Brandon Teena druga oseba, ki ga je že vse življenje pestila osebnostna kriza.
Kot številni mladi ljudje tudi on zagreši hudo napako, ko se zaplete s svojo novo ljubeznijo Lano (Chloë Sevigny) in njenim nepremišljenim prijateljem Johnom (Peter Sarsgaard). Skrivnost tako botruje nasilju. V enem samem, kratkem življenju je bil Brandon Teena obenem drzni ljubimec in utesnjeni neprilagojenec, tako osiromašeni nihče kot razposajeni sanjač, drzni tat in tragična žrtev nepremišljenega zločina.
Fantje ne jočejo raziskuje protislovja ameriške mladine in njene identitete s pomočjo resničnega življenja in smrti Brandona Teene. Iz prahu škandala, poželjenja in umora vznikne zgodba o mladem ameriškem popotniku, ki išče ljubezen, samega sebe in kraj, ki bi ga lahko označil za svoj dom.

O snemanju

Proti koncu leta 1993 sta ob neobljudeni, zaprašeni cesti na jugovzhodu Nebraske v razpadajoči kmečki hiši dva kaznjenca zagrešila večkratni umor. Sprva se je zdelo, da gre za nepojasnjen brutalni umor v osrčju podeželja, a se je potem izkazalo, da gre za nekaj precej bolj kompleksnega, ko se je začel počasi odmotavati klopčič o resnični zgodbi med ubijalcema in eni od žrtev. Kajti med mrtvimi je bil tudi Brandon Teena, ki je v mestecu prebival samo kratek čas, a je postal eden najbolj očarljivih meščanov: igrivi upornik, zvesti prijatelj in zapeljivec, ki se mu ženske niso mogle upreti. A kdo je bil v resnici? In zakaj je sprožil tako nasilno reakcijo?
Kot kmalu razkrijejo časopisni naslovi, Brandon Teena ni bil fant, kakršen si je želel biti sam in kakršnega so si želeli drugi ljudje. Kajti kljub dejstvu, da je bil očitno očarljivi fant številnih žensk, so ljudje po njegovi smrti pretreseni odkrili, da je bil Brandon Teena dejansko ženska iz Lincolna, Nebraske po imenu Teena Brandon. Medtem ko je bila Teena Brandon mlada odrasla oseba, ujeta v svetu, ki je ni sprejel, je bil Brandon Teena zabave željan srcelomec z lepimi dekleti, ki so ga javno občudovale. Kar je resnično begalo policiste, starše in užaloščena mlada dekleta mesteca Falls City, je bilo vprašanje, kako je ena oseba lahko imela dve povsem različni identiteti - in to tako prepričljivi, da so jima verjeli vsi, dokler ju niso razkrinkali.
Prav ta skrivnost je pritegnila filmsko ustvarjalko Kimberly Peirce. "Tu je bil lik, ki je postajal ikona samo nekaj mesecev po svojem umoru. Brandon Teena je predstavljal številne obraze naše kulture: bil je ženska, ki je postala moški, bil je tatič, bil je žrtev zločina iz sovraštva, o njem so razglabljali novinarji, feministke in pisatelji kriminalk. Nobenega dvoma ni, da je bila njegova zgodba dramatična in tragižna, a pravi izziv je bil pod vsem tem najti človeško bitje, odkriti, kako bi se bilo znajti v Brandonovi koži prve noči, ko se je začel izdajati za dečka. Ko začnete razmišljati o tem, kdo je bil, odkrijete, kako mogočni so morali biti njegov duh, domišljija in ustvarjalnost in kako izjemno je bilo tisto, kar je storil. Bolj ko se je zgodba razvijala, bolj me je prevzemalo dejstvo, da je ta oseba v resnici obstajala. O tem, kaj se je dogajalo v njegovi notranjosti in kako je iz samega sebe ustvaril tega fantazijskega moškega, kako je našel svoje mesto v življenju tolikih ljudi in kako je lahko izzval tako silovito maščevanje, se mi je zdelo vredno razmišljati več let oziroma tako dolgo, dokler ne bom našla pravi način, da bi to zgodbo pravilno prenesla na filmsko platno."
Da bi razumela Brandona Teeno in njegovo zgodbo spremenila v dramatičen fiktiven fim, se je Peircova podala na petletno odisejo. Rezultat, Fantje ne jočejo, je zgodba, kjer je skrivnost človeška identiteta sama.
"Brandon je vnesel pustolovskega duha in pokazal na številne potencialne priložnosti v kraju, kjer je bilo tega zelo malo, ljudem je skušal dopovedati, da lahko uresničijo svoje sanje," pravi Peircova. "A ko je bila njegova namišljena identiteta razkrita, se je ta poba, ki se je na prvi pogled zdel preprosto nenevaren in željan ustreči, spremenil v nekaj grozečega. Zgodba ima klasične mitske prvine. Bistveno je bilo odkriti prikrito čustveno resnico in ugotoviti, kako jo posredovati."
Kot vse resnične podeželske umore, kakršne so prikazovali In Cold Blood, Badlands in The Executioner"s Song, je Peircova videla tudi te umore kot sodobno podobo sanj in poželjenja, izgubljene nedolžnosti in zločinov mladih klatežev v osrčju Amerike. Čeprav nihče ne ve, kaj natanko se je zgodilo v kratkem življenju Brandona Teene, je s pomočjo sodniških zapiskov, medijskih prispevkov, pogovori z ljudmi, ki so ga poznali in s pomočjo lastne domišljije skušala dognati, kaj se je dogajalo v duši in umu teh resničnih likov. Odločila se je sestaviti svojo verzijo te skrivnostne pripovedi.
Oprijemljiva dejstva primera so pošastna. Nekaj dni pred Brandonovo smrtjo, na božični večer, sta dva nekdanja kaznjenca, John Lotter in Thomas Nissen, posilila Brandona, ga nato izsledila v njegovem podeželjskem skrivališču, kjer sta mu hotela preprečiti, da bi ju ovadil in ga ubila skupaj z ljudmi, ki so bili z njim. A za temi podatki se je skrivala osupljiva zgodba o popotovanju mladega neprilagojenca v neprijaznem osrčju podeželske Amerike.
Osnovna zgodba je bila za Peircovo zgodba o mladem človeku na begu iz Nebraske, o neprilagojencu med neprilagojenci, ki je prevzel identiteto "popolnega fanta" osamljenim, nedolžnim, nepriviligeranim lepoticam. Brandon je bil vse, kar ženska hoče: prijazen, sočuten, simpatičen in izjemno dobro se je poljubljal. Bil je srčkan. Bil je popoln gentlemen. Vedel, kako se je treba vesti do žensk. Peircova je te stavke vedno znova slišala iz ust njegovih prijateljev in deklet. Brandon je bil fantazija, tako skrbno zasnovna, da celo tisti, ki so ga intimno poznali, niso hoteli dvomiti vanjo in jo celo olepšali.

A ta fantazija je imela tudi temno stran. Da bi lahko plačal za pozornosti, s katerim je zasipaval svoja dekleta, je Brandon postal ne le tat src, ampak tudi drugačen tat, ki je kradel kartice, poneverjal čeke in se izdajal za druge ljudi. Na koncu so prav njegova zločinska dejanja razkrinkala Brandonovo identiteto. A Brandonove gorečne želje - da bi se ukrojil po lasti fantaziji, da bi zapeljal ljudi in da bi uresničil sanje o svojih pravi ljubezni - so bile Peircovi najbolj všeč.

Aprila leta 1994 je Peircova na univerzi Columbia pisala diplomsko nalogo o vohunki iz ameriške državljanske vojne, ki se je izdajala za moškega. Takrat je prvič slišala za Brandona Teeno. Že zelo dolgo so jo prevzemale vojakinje, glasbenice in vohunke, ki so se skozi vso ameriško zgodovino izdajale za moške. A ta zgodba je bila nekaj posebnega. Zgodba Brandona Teene je vključevala vsa vprašanja o identiteti, na katera je skušala odgovoriti v diplomi o državljanski vojni, obenem pa načela še nove pomembne teme o ameriški mitologiji in transcendenci ljubezni.
"Brandonova zgodba me je prevzela," pravi Peircova. "Zgodba o dekletu, ki je živelo v majhnem mestu, z malo denarja in komaj kakšnim vzornikom, s pomočjo katerega bi postala oseba, kakršna si je želela biti, z željo biti ljubljena takšna, kot je; zgodba o dekletu, ki je zbralo dovolj poguma, da je uresničilo svoje sanje. Potem se končno spremeni v svojo lastno fantazijsko podobo o idealnem moškem. Biti izobčenec je nekaj tako ameriškega - da kljubuješ vsem in vsakomur, da postaneš nekdo drug, da greš v svet in najdeš osebo, ki te bo sprejela takega, kakršen v resnici si. V času, ko moški skušajo ugotoviti, kdo so, je prav neverjetno, kaj je storil Brandon. Gre za klasičen mit, a hkrati je bilo to Brandonovo življenje. Vedela sem, da bo lik zares čudovit, če bomo znali prikazati pogum in humor, ki sta prežemala njegovo življenje."
Za producentko Christine Vachon, ki je meddrugim sodelovala pri Mulariji, Poison, Swoon in žametnih nočeh, je Fantje ne jočejo očarljiva vizija ameriške tragedije. "Zgodba Brandona Teene se je nekako zavlekla pod kožo ameriške domišljije," pravi. "Gre za klasično premiso o tujcu, ki pride v mesto in vse postavi na glavo, gre pa tudi za konstrukcijo identitete, kar je neskončno osupljiva tema. V Brandonovih iskanjih je nekaj tako bridkega, da se jim le s težavo upremo. Fantje ne jočejo ni biografija ali kriminalna zgodba, a ostaja zvesta duhu Brandona Teene, ki je samemu sebi omogočil svobodo biti tisto, kar je hotel biti."
"V filmu deloma raziskujemo našo kulturo," dodaja producent John Hart. "Najbolj nasilni zločini se pogosto zgodijo v krajih, ki naj bi veljali za najvarnejše. V okolju, kjer se prepleta veliko kultur, slavijo posameznika, v homogenem okolju pa ga smatrajo kot grožnjo."
Peircova dodaja: "Vedno sem se skušala poglobiti v stvari, odkriti njihovo bistvo. Sem oseba, ki zvečer ne more spati, če ne ve resnice. Zato sem morala napisati to zgodbo. Najprej sem morala odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj: Kdo je bil Brandon in zakaj je živel tako, kot pač je? Kdo so bile najstnice in ali so res verjele, da je bil fant? Zakaj sta se John Lotter in Thomas Nissen spoprijateljila z Brandonom in koliko sta vedela? Zakaj je bila njegova ljubezen do Lane tako mogočna za oba in zakaj je njuna sreča tako zelo ogrožala vse druge, tako zelo, da so se jo odločili uničiti? Zakaj Brandon ni odšel, ko je vendar vedel, da se mu obetajo težave?"
Peircova je vedela, da se odgovor skriva v Falls Cityju v Nebraski. "Drama njegovega življenja se je odvila tam, zato se film osredotoča na dogodke, ki so se mu pripetili v Falls Cityju - zapeljevanje ljudi v novem mestu, kako so ga ti sprejeli, njegova ljubezen do Lane in razkritje njegove identitete - vse pa je vodilo v umor."
Peircova je odšla v Falls City, kjer se je pogovarjala s pravo Lano Tisdel, Brandonovo resnično ljubeznijo. Tisdelova se ji je nazadnje odprla in ji pripovedovala o svojih čustvih do Brandona in notranjih bojih, da bi sprejela in si hkrati zatisnila oči pred tem, kdo je v resnici bil. Peircova se je pogovarjala tudi z Lanino mamo, šerifom Falls Cityja, socialnimi delavci in samozvanimi "Zidnimi ljudmi" - lokalno mladino, ki je vso noč postopala ob zidovih Qwik Stopa. Iz tega je nastal prikaz nočnega življenja Falls Cityja, s karaokami, znašanjem nad avtomobili in policijskimi pregoni po zaprašenih avtocestah vred.
"Sledila sem Brandonovim korakom," razlaga Peircova. "Vse je doseglo višek, ko sem sedela v kmečki hiši, kjer so Brandona ubili, v kateri je na preprogi še vedno moč videti kri, reči, ki so mu pripadale, pa so še vedno razmetane po tleh. Nenadoma me je obšlo spoznanje, da se je tu vse skupaj končalo, da je tu umrla ta izjemna oseba. Ko sem sedela tam, so se mi porajala številna vprašanja o tem, zakaj je Brandon končal na tej kmetiji na robu Nebraske. Vedela sem, da ne morem spremeniti dejstva, da je umrl, lahko pa ga poskušam razumeti. Od tega trenutka naprej sem morala najti smisel v vsem skupaj. Čutila sem se dolžno, da ga oživim."
Čeprav je bila tako željna dokopati se do informacij, je bila presenečena nad tem, kako lahko le malo tistega, kar je zvedela v Falls Cityju, označi za neizpodbitno resnico. "Bilo je zanimivo opazovati, kako so se zgodbe ljudi spreminjale, dlje ko sem bivala v mestu. Včasih so ljudje lagali sami sebi, drugič meni. Ampak po mojem so ljudje vsaj čustveno odkriti tudi takrat, ko lažejo. Laži dodajajo podtone vašemu razumevanju osebe, ki vam jih pripoveduje. Prepričana sem, da mi je Lana lagala ves čas pogovora, a njene laži so prikazale njen odnos z Brandonom - čustvena resnica je prišla na dan. Iz tega se je izluščilo bistvo zgodbe, ljubezen med Brandonom in Lano in to, kako jo bom predstavila na filmu. Njuno ljubezensko razmerje sem želela vtkati v fantazijo, a jo obenem ohranjati globoko resnično."
To je bilo za Peircovo središče filma: kdaj je vedenje o nečem - o spolu, identiteti, celo resnica o tem, kaj se je z neko osebo zgodilo - zares pristno? Ali pa je edina resnica tista, ki jo čutimo globoko v naših srcih?
Brandon je v Lanino življenje vnesel nekaj, česar ni nikoli pričakovala ali se nadejala: resnično intimnost. Brandon je postal boljši fant od vseh ostalih. "Vedel je, kaj dekleta hočejo in pri Lani je bil to pripravljen tudi izpolniti. Zame je to pri zgodbi ključnega pomena, kajti ljubezen in intimnost oziroma pomanjkanje obeh so pomembne teme, s katerimi se spopadamo v današnji družbi, skupaj z njunim nasprotjem - nasiljem."
Ves čas režiserkinega odkrivanja resnice je Brandon Teena buril domišljijo naroda: o njem so snemali pogrošne televizijske projekte, pisarili knjige in celo intelektualne analize o njegovem pomenu za kulturo. Brandon je postal mitski lik, nekdo, ki je v svojem kratkem življenju odražal različne vidike človeškega obstoja.
Med vsemi ljudmi, ki so proučevali Brandona Teeno, je Kimberly Peirce morda resnično zbrala največ informacij. A niti to ni bilo dovolj. Čeprav je za oblikovanje Brandonove podobe uporabila karseda veliko informacij, se je nazadnje pri posredovanju zgodbe morala zanesti na lastne občutke o Brandonovem življenju in mitu. "Začela sem z resnično zgodbo, deset tisoč stranmi zapisov, ogromno osebnih pogovorov z vpletenimi, a večina pričevanj si je med seboj nasprotovala. Na koncu sem prišla do spoznanja, da moram nekako najti stične točke med Brandonovim mitom in resnico o svojem lastnem življenju in obstoju in od tu nekako izluščiti prikrito čustveno resnico te zgodbe. Na ta način sem imela priložnost povedati nekaj bolj resničnega od tega, kar se je v resnici zgodilo in posredovati celo življenje v dveh zabavnih urah. To je bil proces spreminjanja resnice v fikcijo in nato nazaj v globljo resnico."
Producentka Eva Kolodner je tesno sodelovala s Peircovo pri ustvarjanju vzdušja filma, pri katerem jo je najbolj pritegnil ljubezenski trikotnik, ki privede film Fantje ne jočejo do pogubnega finala. "Tako kot vse velike ljubezenske zgodbe tudi ljubezen med Lano in Brandonom kljubuje družbi in pričakovanjem," razmišlja Kolodnerjeva. "Kim se je dokopala do spoznanja, da zgodba o Brandonu Teeni ni toliko zgodba o njegovem tragičnem umoru ali krutostih, ki jih je moral prestati tik pred smrtjo, ampak zlasti o izjemni ljubezni, ki jo je našel, o tem, da je končno našel nekoga, ki ga je sprejel takega, kot je."
Režiserka in koscenaristka se je znašla sredi podrobnega prikazovanja, kot pravi sama, tipičnega zločina v manjših ameriških mestih. "Američani imajo radi ekstremnosti, ki se odvijajo na neprijaznem srednjem zahodu, kjer se soočajo sanje in nasilje. Toliko kontrastov je. Hočem reči, le kaj predstavlja Ameriko bolje kot polja in farme? A tisti, ki nas žene odkrivanje resnice, spoznavamo, da osrčje Amerike ni takšno, kakršno se zdi. Nasilje in strah, izguba in ljubezen tam postanejo večji od življenja samega. Tam se rojevajo izjemne mitologije."
Glede na obsedenost tabloidov z Brandonom so vsi sodelujoči vedeli, da bi jih prav lahko zaneslo v senzacionalizem, a so vedeli tudi, da to preprosto ni njihova opcija. "Zgodba je prevzela številne ljudi, a mnogi niso hoteli videti širše slike - vprašanja družbenih razredov, ljubezni in identitete. Kim je vse to videla in postavila v ospredje," pravi Kolodnerjeva, "in iz tega naredila gledljivo zgodbo."
Kolodnerjevo je prevzelo tudi pestro vzdušje poželjenja v scenariju. "V zgodbo je vtkano toliko poželjenja. Gre za strastno poželjenje med Brandonom in Lano. Potem je tu prikrita sla ljudi do Brandona. Potem je tu prikrita želja, da bi vedeli, zakaj pravzaprav gre. Potem je tu želja meščanov, da bi Brandona spremenili v tisto, kar si želijo. Povsod, kamor pogledate, so vse želje usmerjene k Brandonu. Zaradi tega je zgodba mnogo bolj zanimiva, saj ne gre samo za pripoved o nekom, ki so ga ubili. Gre za zgodbo o ljudeh, ki se potrudijo uresničiti svoje želje."
Čeprav je Hilary Swank doma iz Lincolna v Nebraski, ni za Brandona Teeno nikoli slišala, dokler ni prebrala scenarija. Vloga jo je seveda takoj pritegnila: "To je bila zgodba o pogumu, o nekom, ki si je upal živeti tako, kot si je želela oziroma tako, kot je mislila, da mora." Swankova je prepričana, da je prav zaradi krize identitete imela tak vpliv na Falls City: zaradi črno-belih in ozkogledih predstav, ki so jo ljudje imeli o njej. "Brandona sem želela upodobiti kot nekoga, ki sledi svojim sanjam in si želi biti sprejet. S tem se lahko vsi poistovetimo. A Brandon je bil ujet v kraju, kjer vsi pričakujejo, da se bo človek prilagajal, da se bo oblačil ali celo sedel na določen način samo zato, da ga bo družba sprejela - ona pa je prelomila vsa ta pravila."
Hilary je že na avdicijo prišla oblečena kot moški, si celo nadela kavbojski klobuk in producenti so si prav oddahnili, saj so takoj spoznali, da so našli pravi igralko, ki bo odigrala Brandona. Potem se je podvrgla intenzivni preobrazbi, saj je dobila izjemno priložnost živeti kot predstavnik nasprotnega spola, kar ji je v mnogih pogledih odprlo oči. Šest tednov je hodila na govorne vaje, s pomočjo katerih je znižala glas in s pomočjo trenerja oblikovala vitko, mišičasto postavo. Potem so ji ostrigli dolge lase, kar je dodobra pretreslo newyorškega frizerja, ki je moral zakriviti to dejanje.
Peircova se spominja: "Kar naprej je govoril: Tako lepo dekle je, zakaj jo moram spremeniti v fanta? Zato smo nazadnje morali k drugemu frizerju. Ko smo opravili, je bila sijajna, še vedno lepa, a je bila videti kot najstniški idol. Lase smo ji temneje obarvali, da so bili videti bolj moški in ko smo si ogledali Brandonove fotografije, so bile podobnosti prav srhljive. Pričeska je bila res odločilni trenutek, kajti Hilary je premogla osebnost, humor, šarm in duha, da bi igrala Brandona. Takrat pa sem tudi videla, da ima nežno, deško polt. Njena čeljust je bila krasna. Imela je vse reči, ki sem jih opazila, ko sem proučevala, zakaj se je nekdo tako dolgo lahko izdajal za fanta. Imela je vse to, ampak nisem bila prepričana, dokler je nisem videla ostrižene."
Da bi preiskusila svojo novo moško persono in da bi lahko še bolje razumela Brandona Teeno, se je Swankova odpravila na potep po mestu kot moški. "Bilo je podobno DeNirovi preobrazbi v Pobesnelem biku," se smeje Peircova. "Vlogo sem ji dala pod pogojem, da bo štiri tedne živela kot fant in da ne bo samo posedala, ampak da bo denimo šla v trgovino ali v pralnico ali povabila dekleta na zmenek. Poprosila sem jo tudi, da o svojih doživetjih piše dnevnik."
To življenje je Swankovi razkrilo marsikaj o človeškem obnašanju in pogledih na svet: "Prav zares je bilo zanimivo, kako zelo drugače so se vedli do mene. Veliko sem se naučila o ljudeh, o tem, kako se drugače obnašajo do tebe že samo zato, ker si ostrižeš lase in govoriš z nižjim glasom. Pa tudi o tem, kako ljudje zlahka sodijo nekoga samo po zunanjem videzu."
Da bi jo igralci in ekipa sprejeli kot Brandona, se je Hilary že prvi dan na vaje prikazala kot moški. "Nisem hotela, da bi me kdorkoli videl v visokih petkah in mini krilcih," priznava. "Namesto tega so se vsi že od začetka do mene obnašali kot do fanta. Na snemanju sem bila ena od fantov. Vsi so se tako obnašali do mene, da sem se včasih prav težko spet prelevila v Hilary."
To doživetje je Swankovo za vedno spremenilo. "Prav zanimivo je, da so me celo po koncu snemanja ljudje zamenjali za moškega. Ko sem šla z možem v restavracijo, so me naslavljali z "gospodom." In pomislila sem: Olala, pa res tako mislijo. Res sem se s pomočjo tega filma veliko naučila o drugih in o sebi. O ljudjeh res sklepamo zelo na hitro. Pa tu sploh ne gre za spol, gre za družbeni razred, raso in življenje nasploh. Saj tudi jaz to počnem, a sedaj vidim življenje v novi luči. Delam na tem."
Chloë Sevigny o liku Lane pravi: "Lana je bilo lepo, lahkomiselno dekle, najbolj priljubljeno dekle Falls Cityja. Brandon je bil zanjo nekakšen beg pred dotedanjim življenjem. Takega, kot je bil on, ni še nikoli spoznala. Razumel jo je, njeno željo, da bi ušla. Bil je tudi zelo nežen in romantičen in rad je imel življenje. Lana ga je spravila iz ječe in mu stala ob strani, ko so razkrili njegovo pravo identiteto. Celo takrat je lagala sebi in si dopovedovala: Za mene si fant, pa naj ostali svet misli, karkoli hoče. Kar naprej si je izmišljala izgovore in njegovo skrivnost varovala kot svojo. Nikakor pa ne morem doumeti, kako je spolno tako izkušeno dekle, kot je bila, Brandon sprva lahko brez težav potegnil za nos." Kot dodaja Peircova, ji je resnična Lana v pogovorih zatrjevala, da ji je Brandon večino časa govoril resnico.
Peter Sarsgaard nastopa kot John Lotter, ki v resnici čaka na izvršitev smrtne kazni zaradi umora Brandona Teene, zločina, ki ga je zagrešil, ko mu je bilo 22 let. Na določene načine je John Brandonova zrcalna podoba. Tako kot z Brandonom se je tudi z njim kar naprej ukvarjala socialna služba. A ko so se njune poti križale, so Johnovi strahovi in negotovosti eksplodirali v brutalno nasilje. Sarsgaard vidi Johna kot osamljenega in motenega mladeniča, ki se ni bil sposoben soočiti s sivimi področji življenja, ki ga je usodno razbesnelo dejstvo, da reči niso tako črno-bele, kot bi si želel. "Po mojem je njegovim dejanjem v veliki meri botroval strah," pravi Sarsgaard. "Brandon je bil nekdo, ki je prišel v mesto in vsem omogočil, da sanjajo. A ko se je Johnu zlagal, ga ta ni več videl kot osebo. Namesto tega je Brandon postal "tisto," kar je Johnu omogočilo narediti, kar je hotel. John je bil vse življenje obseden z Lano in v svojem duhu je dal Lano Brandonu zato, da bi imel lahko nadzor nad obema. Njegovemu odnosu z Lano je težko natakniti oznako."
Christine Vachon se zdi Fantje ne jočejo ganljiv prav zaradi človeškosti, s katero je prikazan Johnov lik. "Ne gre le za dva pridaniča, ki nekoga ubijeta," pravi, "gre za dva moška, katerih svet je tako osiromašen in krhek, da ne preneseta, da bi jima kdo uničil njuna prepričanja. Kim in Peter sta izjemno spretno dosegla, da sočustvujete z Johnom Lotterjem."
Peircova dodaja: "John in Tom sta bila vse življenje kar naprej v zaporu, zato sta bila na nek način tempirani bombi, ki lahko vsak čas eksplodirata. Obenem sta po mojem ugotavljala, kako naj se obnašata kot moška. Brandon ju je privlačil, a ko so se zbližali, ju je intimnost, ki jima jo je ponudil in tisto, kar je predstavljal, podzavesto prestrašila. Po mojem se vsi bojijo biti sleparji, bojijo, da bi jih razkrinkali, a pogosto nas privlačijo prav stvari ali ljudje, ki nas lahko razkrinkajo in nazadnje uničijo. Ironija je, da sta se Tom in John bala izgubiti svojo moškost prav tako, kot se je Brandon bal izgubiti svojo. Ko se je izkazalo, da je Brandon - ki je bil njuna antiteza - boljši moški, čeprav je bil v resnici dekle, je to ogrozilo njuno moškost in posledično pokopalo njuno prepričanje o tem, da vesta, kdo sploh sta. Ko je fantazija o Brandonu izpuhtela, sta se nad njim znesla tako brutalno, kot sta ga nekoč poveličevala."
Johnovega pomočnika pri zločinu, Thomasa Nissena, igra Brendan Sexton III, ki ga Peircova označuje za "eno najnežnejših človeških bitij, kar sem jih kdajkoli srečala." Pa vendar je moral prikazati tleči bes in samouničenje, ki sta Toma Nissna prignala v zločin - preobrazba, ki je zahtevala svojo ceno. Peircova razlaga: "Brendan je ustvaril igralsko kreacijo, za katero se sploh ni zavedal, da jo je sposoben ustvariti. Zaradi besa, strahu in ranljivosti, ki jih je utelesil v liku, se zelo razlikuje od mož, ki sta zagrešila ta brutalna dejanja."

Producent John Hart zaključuje: "Ko smo zbrali igralce in jih opazovali pri delu, smo spoznali, da smo posneli Ameriške grafite devetdesetih. Po mojem so se takrat zadnjič najboljši igralci neke generacije znašli v enem filmu."

O igralcih

Hilary Swank (Brandon Teena)
Hilary Swank igra že od devetega leta starosti, ko je začela nastopati v lokalnih gledališčih. Prvo večjo vlogo je dobila v Buffy the Vampire Slayer, v v katerem je igrala Kimberly, Buffyjino najboljšo prijateljico. Leta 1994 so jo med tisočimi kandidatkami po avdicijah na obeh obalah Združenih držav izbrali za vlogo Julie Pierce v The Next Karate Kid. Pred kratkim je posnela tudi neodvisni film The Way We Are v režiji Josepha Rusnaka.
Na televiziji je nastopila v nadaljevankah Beverly Hills in Camp Wilder.
Živi v Los Angelesu in je aktivna članica živalskega zavetišča Best Friends.

Chloe Sevigny (Lana)
Debitirala je v Mulariji in nazadnje igrala v The Last Days of Disco. Letos jo bomo videli še v Ameriškem psihu, Julien: Donkey Boy ter v Map of the World s Sigourney Weaver. Med njenimi filmi sta še Trees Lounge in Gummo.

Peter Sarsgaard (John)
Nase je najprej opozoril z nastopom v Možu z železno masko ob Leonardu DiCapriu. Med njegovimi filmi so še Zadnji sprehod, Another Day in Paradise, Desert Blue, Kitchen Privileges ter Freak City.
Je član gledališke skupine Douglasa Carterja Beana s sedežem v New Yorku The Drama Department. Diplomiral je na Washington University v St. Louisu in igro študiral pri Actors" Studio.

Brendan Sexton III (Tom)
Nase je najprej opozoril v Welcome to the Dollhouse, ki je na festivalu v Sundancu dobil veliko nagrado žirije. Nastopil je tudi v Empire Records, Hurricane Streets (nagrada občinstva, nagrada za kamero in režijo na festivalu v Sundancu leta 1997), Pecker in Desert Blue.

O filmskih ustvarjalcih

Kimberly Peirce (režija/koscenaristka)
Film Kimberly Peirce The Last Good Breath, 16-mm eksperimentalni kratki film o dveh ljubimcih, ki se žrtvujeta drug za drugega, da bi preživela svetovno vojno, so predvajali v programu Leopard of Tomorrow na Mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu leta 1994. Zanj je dobila več nagrad.
Njeni filmski in gledališki članki so bili objavljeni v Kansai Time Out, Grey City Journal ter Chicago"s Screen Magazine. Dve leti je živela v Kobeju na Japonskem, kjer je fotografirala sumo rokoborce, gejše in jakuze. Fotografije je kasneje razstavila na Chicaškem umetniškem festivalu. Diplomirala je iz angleščine in japonske literature.

Jim Denault (kamera)
Snema zlasti neodvisne filme, denimo River of Grass, The Book of Life, The Clockwatchers, illtown, Nadja, Getting to Know You ter A Good Baby.

Lee Percy, A.C.E. (montaža)
Lee Percy je dobil nagrado American Cinema Editors Eddie za delo pri televizijskem filmu Against the Wall v režiji Johna Frankenheimerja. Z Barbetom Schroederjem je posnel filme Desperate Measures, Before and After, Kiss of Death, Single White Female ter Reversal of Fortune. V njegovi filmografiji najdemo še Corrina, Corrina, Blue Steel, Kiss of the Spider Woman, Slam Dance in dokumentarec The Killing of America.
Ker je študiral igro na Julliardu in Goodman Schools of Drama, Percy meni, da je prva montažerjeva naloga oblikovati močne in prepričljive like.

Tracy S. Granger (montaža)
Tracy Granger je sodelovala pri neodvisnih filmih Southie (nagrada za najboljši film na festivalu v Seattlu), illtown, New Jersey Drive, Girlstown, Mi Vida Loca ter Gas Food Lodging (nagrada kritikov na festivalu v Deauvillu).
Med njenimi filmi so še The Eternal, Gold in the Streets, Touchbase, The Harvest, Dark Horse, Hoggs Heaven ter The Closer. Pomagala je tudi pri montaži Tango & Cash, Internal Affairs, Alien Nation, The Lost Boys, Amazon Women on the Moon, The Money Pit, Ghostbusters, The Wolfen ter The Electric Horseman.