Beli planet

Da bi nam pričarali veliko fresko Arktike, tega neznanega in veličastnega sveta, so se pri Belem planetu prvič zbrali največji mojstri za snemanje polarne favne.

Arktične živali se nam prikažejo ne samo v vsej svoji moči in sposobnosti preživetja, temveč tudi v svoji ranljivosti. Ganljivi so negotovi prvi koraki medvedka na ledu, vrtoglava usoda malega karibuja, ki postane del največje kopenske selitve na zemlji.

Takoj po koncu dolge polarne noči se prebujajo prebivalci belega planeta. V več zaporednih valovih se na tisoče živali steka proti severu, ki bo zanje nekaj kratkih mesecev največja živilska shramba na svetu. Odkrivamo, s kakšnimi zvijačami si pomagajo živali, da bi se prehranile, razmnožile in obstale v tem sovražnem okolju.

O ustvarjalcih

Režiserja filma sta Thierry Ragobert in Thierry Piantanida. Ragobert, ki je začel kot montažer, je deset let sodeloval s slavnim raziskovalcem Cousteaujem. Piantanida, ki je po izobrazbi novinar, je v Cousteaujevem moštvu sedem let vodil založniški oddelek. Napisal je scenarij za Beli planet, pri katerem je sodeloval tudi Stéphane Milliere.

Oba Thierryja sta vzela za svojega Cousteaujev moto o naravi: "Spoznati, ljubiti, varovati". Je v filmu res kaj enkratnega, česar doslej še nismo videli? Veliko. Selitev karibujev, na primer. Tako množičnih posnetkov (ocenjujejo, da so dobili v objektiv kar pol milijona karibujev) še ni bilo. Živali niso snemali v nepregledni tundri, temveč na skalah, v razgibani pokrajini s kanjoni in rekami. Namesto kavboja, ki se podi po arizonski preriji, galopirajo karibuji po ogromnih prostranstvih Arktike. Nepozabni so tudi posnetki malega mroža, ki v breztežnem stanju sesa pod vodo, medtem ko ga drži mama mrožica. Izreden je tudi prizor rojstva medvedka v brlogu. Režiserja sta ponosna na posnetke večno spreminjajočega se ledu, oblikovalca Arktike. Zlasti spektakularne so slike lomljenja ledu, ko narava pokaže svojo moč.

Jean-Louis Etienne, pripovedovalec, ki nam v filmu govori o Arktiki in njenih prebivalcih, je rekel: "Takim, ki nikoli nič ne tvegajo, se zdi vse nemogoče". To vsekakor ne velja zanj: Etienne je zdravnik, morjeplovec in raziskovalec, veteran številnih odprav na Himalajo, Grenlandijo in v Patagonijo. Leta 1986 je prvi dosegel severni tečaj po 63-ih dneh samotnega pešačenja. Skupaj z Američanom Willom Stegerjem je vodil mednarodno odpravo Transantarctica, ki je na saneh prečila Antarktiko in v sedmih mesecih premagala 6300 kilometrov. Aprila 2007 se bo lotil naslednjega podviga: z balonom bo preletel severni tečaj, da bi izmeril debelino ledu, kjučnega dejavnika v globalnem segrevanju, ki še posebej dramatično ogroža Arktiko. Vse, o čemer pripoveduje, je tudi sam doživel. Zato mu gledalec verjame na besedo.

Film je z glasbo oplemenitil Bruno Coulais, ki je leta 2004 prejel cezarja in evropsko filmsko nagrado za glasbo v filmu Zboristi (Les Choristes). Njegova iztočnica je vedno slika. Šele ko je prežet z njo, lahko komponira. Glasba, pravi Coulais, ne sme razlagati zgodbe, temveč gledalcu odkriti, kaj je za sliko. Ker je Beli planet nabit s čustvi, mora vsekakor tudi poudariti čustva.

O igralcih

Glavne zvezde filma so nedvomno živali. Kot je lev kralj savane, je tu nesporni kralj beli medved, ki zraste do 2.4 metra v višino in doseže težo do 700 kilogramov. Po zaslugi svojega izolacijskega kožuha zdrži temperature do 50 stopinj pod ničlo. Hrani se v glavnem s tjulnji, ki jih zavoha tudi pod debelo plastjo ledu ali snega. V vidnih vlogah nastopajo tudi muškatno govedo (imenovano tako, ker samec oddaja močan vonj), karibu, sorodnik severnega jelena, ki se vsako pomlad odpravi na dolgo pot proti tundri, tjulenj, sesalec, ki je enako spreten v vodi in na ledu, mrož, tudi čez tono težek mastodont, ki se rad sonči na blokih ledu, polarna lisica, manjša od svoje evropske sestrične, katere kožuh dobi pozimi belo varovalno barvo, arktični volk, ki ima veliko srečo, ker nima naravnega sovražnika - za razliko od leminga, malega glodalca, sorodnika miši, ki zime ne prespi, temveč jo preživi v gnezdu, obdanem s snegom, severni kit, ki je tak, kot ga rišejo otroci: z veliko glavo in neverjetnim nasmehom. Lahko živi do sto let, če mu življenja ne pretrgajo lovci.

Nihče ne more zagotoviti, da bo ta neskončna nedotaknjena narava, ki so jo v tem filmu tako čudovito posneli, še taka čez nekaj let. V tridesetih letih je na severnem tečaju izginil v nič milijon kvadratnih kilometrov ledene ploskve, kar je skoraj dvakratna površina Francije. Klimatologi napovedujejo, da se bo v tem stoletju temperatura zvišala za 7 do 10 stopinj Celzija. Dovolj, da ostane poleti Arktika brez ledu in brez živalskih vrst, ki ga nujno potrebujejo za preživetje. Zato je film poklon temu ogroženemu svetu in pričevanje za prihodnost.