Kolosej
Film distribucije Blitz Film Video Distribution

Bandidas

Bandidas
komedija / vestern
Na sporedu od: 28.9.2006, Kolosej Ljubljana
1h 33min / 93min
Leto: 2006
Država: Francija, Mehika, ZDA
Scenarij: Luc Besson, Robert Mark Kamen
Zabavna zgodba se dogaja v 80-tih letih 19. stoletja na divjem zahodu. V njej moči združita Sara in Maria - vražji dekleti, vsaka s svoje strani družbene lestvice, ki se sprva seveda ne moreta, vendar ju na koncu skupni cilji združijo in skupaj postaneta najnevarnejši roparki bank. V glavnih vlogah nastopata latino super-zvezdi Salma Hayek in Penelope Cruz.

Sinopsis

Leto 1880. Okrutni zakoni Divjega zahoda ne prizanašajo niti Mehiki. Sara, hči bogatega bankirja, in Maria, dekle iz kmečke družine, nista imeli veliko možnosti, da bi si delili isto usodo. Nekega dne pa ju Tyler Jackson, predstavnik družbe New York Bank and Trust, združi v nesreči, ko uniči njuni družini, da bi se nezakonito dokopal do mehiškega zemljišča in omogočil širjenje ameriške železnice.

Odločeni, da bosta maščevali svoja očeta in zaščitili zemljo vaščanov, se mladi ženski spremenita v borbeni napadalki na podružnice New York Bank and Trust. Newyorška policija, ki želi, da bi ju čim prej ujeli, pošlje v akcijo pravičnega inšpektorja Quentina. Ta kmalu popusti pred dvema šarmantnima ženskama, ki sta vzeli pravico v svoje roke, Saro in Mario pa medtem že cela država imenuje "bandidas" ...

Ženske in odpadništvo: ko se iz obleke pokaže revolver

V zgodovini mrgoli legendarnih odpadnikov, ki so navdihnili vesterne in filme noir: Jessie James, Billy the Kid, Al Capone ... A tudi ženske niso prav nič zaostajale, ko je bilo treba osebno deliti pravico ali potegniti sprožilec. Tako imata tudi naši "bandidas", Sara in Maria, dovolj likov za navdih. Spomnimo se nekaterih izmed njih:

Belle Starr, "Ženska Jessie James" (1848 - 1889)
Belle Starr, ki je bila večkrat ujeta in obsojena zaradi napadov na kočije in kraje konj, je slovela predvsem po svojem sodelovanju z nekaterimi najnevarnejšimi odpadniki Divjega zahoda, med katerimi so bili tudi legendarni Jessie James, Cole Younger, Jim Reed in Sam Starr. Z zadnjim se je tudi poročila. Ko je bila za njo že nekajkrat razpisana tiralica, jo je najverjetneje ubil njen sin, tako kot pač predpisuje okrutni zakon Divjega zahoda ... Njena usoda je navdihnila film Kraljica odpadnikov (igra Gene Tierney) in mango (japonski strip) Belle Starr Bandits, pod katero se je podpisal Akihiro Itou.

Kate "Ma" Barker, "mati zločina" (1871 - 1935)
Vzdevek Mati zločina se je je prijel, ker so njeni štirje sinovi sestavljali eno najbolj zloglasnih zločinskih skupin v dvajsetih letih preteklega stoletja, po predvidevanju takrat pravkar ustanovljenega FBI pa je bila Ma celo pobudnica in vodja bande. Skupini so pripisovali številne napade na banke, ugrabitve milijonarjev in umor očeta. Kate "Ma" je umrla v večurnem strelskem spopadu med njeno družino in policijo. Po smrti je navdihnila lik Ma Dalton v stripu Lucky Luke, skupina Boney M. ji je posvetila pesem Ma Baker, Roger Corman pa je njeno zgodbo predstavil v filmu Bloody Mama s Shelley Winters in takrat še mladim Robertom de Nirom.

Mitska Bonnie Parker (1910 - 1934)
Bonnie Parker, nepozabna družica Clydea Barrowa, je bila zadolžena predvsem za logistično podporo napadom svojega ljubimca. Par, ki se je specializiral za oborožene rope bank, je polnil strani takratnega tiska, ko je poprek in počez križaril čez Združene države Amerike. Bonnie in Clyde so ubili v zasedi. Poleg kultnega filma Arthurja Penna Bonnie in Clyde (v katerem sta par utelesila Warren Beatty in Faye Dunaway), je zgodba o paru navdihnila še na desetine celovečernih filmov, pa tudi sijajno pesem Sergea Gainsbourga.

Steve Zahn in Sam Shepard prihajata na pomoč dvema bandidas

Steve Zahn (Quentin) je med širšim občinstvom zaslovel z vlogo v filmu Stevena Soderbergha Hors d’atteinte. Dolgo je igral predvsem komične stranske vloge, med najvidnejšimi je bila tista v filmu Happy, Texas, pojavil pa se je tudi v pomembnejši vlogi v režijskem prvencu Toma Hanksa That Thing You Do. Bandidas ga, kmalu po Sahari, spet povezuje s Penélope Cruz, pa tudi s Salmo Hayek, s katero je igral v filmu Chain of Fools. Kmalu bo nastopil tudi v novem filmu Wernerja Herzoga Rescue Dawn.

Sam Shepard (Bill Buck) ima zavidljivo in raznoliko kariero: gledališko, igralsko, scenaristično in režisersko. Posebej je treba omeniti scenarij, ki ga je napisal za film Wima Wendersa Paris, Texas. Z istim režiserjem je nedavno ponovno sodeloval pri filmu Don’t Come Knocking. Nepozaben je bil kot partner Jessice Lange v filmu Frances, igral pa je tudi v filmih Etoffe des héros, The Pledge in Hamlet. Kavboja bo spet igral v vesternu The Assassination of Jessie James by the Coward Robert Ford, pod katerega se je podpisal Andrew Dominik.

Durango: legendarno mesto

Ko gre za mitske pejsaže, ekipa filma Bandidas nikakor ni polovičarsko opravila svojega dela: velik del filma so zares posneli v Durangu, ki je znan po tem, da je gostil številne karavane na snemanju kultnih vesternov. Penélope Cruz in Salma Hayek sta se drveč po stezah Duranga gibali po sledeh, ki jih je pustilo 150 filmskih ekip, ki so v preteklosti že bivale v tem mestu, bogatem s skalnimi previsi, priljubljenimi naravnimi prizorišči med režiserji vesternov. Robert Wagner je bil že leta 1954 v srcu Duranga v filmu White Feather, kmalu pa so ga dohiteli, med drugimi, še John Wayne (The Train Robbers, Les Géants de l’Ouest ...), Kirk Douglas (La Caravane de feu), Burt Lancaster (The Unforgiven Johna Hustona) in Bob Dylan v filmu Pat Garrett & Billy the Kid.

Nad Durangom visi tudi senca Charltona Hestona, več kot štirideset let po snemanju filma Major Dundee pod režisersko taktirko Sama Peckinpaha. Kar nekaj kulis (banka, saloon ...) so v Durangu pustili po zlati dobi vesterna, kjer je pričakala novo generacijo režiserjev tega žanra: pred Espenom Sandbergom in Joachimom Roenningom je Durango nudil zatočišče režiserju Janu Kounenu za njegov film Blueberry.

Med scenografijo, napravljeno posebej za Bandidas, izstopa mesto Santa Rita, ki se razteza na področju, prepojenem s spomini na veliko legendo vesterna: John Wayne je leta 1969 kupil ranč La Joya, čudovito opečnato stavbo, pod okriljem katere je dal zgraditi repliko nekega mesteca z Divjega zahoda. Tam je leta 1973 posnel enega svojih zadnjih filmov, Cahill. Ker so želeli snemati vzdolž zapuščenih železniških tračnic, je ekipa filma Bandidas uporabljala avtentično parno lokomotivo. Na obrobju ranča La Joya še vedno stojita dva zapuščena vagona, ki pričata o bitki za železnico, pogostem motivu na filmskem platnu.

Nekoliko bolj severno, v srcu gorovja Sierra Madre, stojijo številna zapuščena mesteca ob rudnikih. Ekipa filma Bandidas je izbrala Real de Catorce, ki je umeščen v naročje planine. Do njega je mogoče priti samo na en način: skozi predor Ogarrio, ki vodi v bazen rudnikov zlata, ki obkrožajo to zapuščeno mestece. Na istem mestu so snemali film The Mexican z Bradom Pittom in Julio Roberts. Legenda pravi, da je to mesto polno duhov; prav tako kot znana Cona tišine, skozi katero sta naši „bandidas” prav tako divjali. Gre za zapuščeno območje v obliki trikotnika, kjer je veliko sten in jezer, a niti ene ceste, in kjer je kakršna koli radijska komunikacija onemogočena.

Intervju: Joachim Roenning & Espen Sandberg: režiser filma x 2

Norvežana Joachim Roenning in Espen Sandberg sta zelo znana v svetu oglaševanja. Posnela sta več kot 300 televizijskih oglasov, med drugim za Budweiser, Fanto in Renault. Prijatelja od otroštva sta se skupaj podpisala pod Bandidas - njun prvi celovečerni film.

Kako je prišlo do tega, da sta režirala Bandidas?
Zadnjih deset let sva po Evropi in Ameriki snemala oglase. V Franciji naju od leta 2000 zastopa Dog Productions, oddelek EuropaCorpa, ki je v lasti Luca Bessona. Leta 2001 sva skupaj z Andreasom Roenningom napisala scenarij The Lake. EuropaCorp ga je odkupila in bližal se je začetek snemanja, ko naju je poklical Luc in rekel, da ima dobro in slabo novico. Slaba je bila, da iz The Lake ne bo nič, dobra pa, da ima za naju drug projekt - Bandidas, s Salmo Hayek in Penélope Cruz. Dekleti sva morala z video predstavitvijo prepričati, da sva prava človeka za posel. To je bila najhujša stvar, ki bi jo lahko Luc zahteval. Nazadnje sva bila pred kamero, ko sva bila stara 14 let. Na srečo sva pri San Franciscu snemala oglas, tako da sva med odmorom zbrala majhno ekipo in posnela kratek filmček. Vzela sva del iz Bandidas, v katerem dekleti obiskujeta trening za roparke bank, midva pa sva to spremenila v trening za režiserje Bandidas. Salmi in Penélope je bil film všeč in dobila sva delo.

Ali je bilo razburljivo snemati prvenec, ki poleg tega pripada še specifičnemu žanru?
Velik 'da'! Vestern je eden najbolj specifičnih žanrov. Vendar pa so nama največ živcev spile primesi komedije. Nisva se mogla spomniti, da bi kdajkoli videla dobro vestern komedijo, razen nekih starih filmov Buda Spencerja in Terrenca Hilla, ki sva jih gledala, ko sva bila še majhna. Ampak scenarij je bil odličen, in ko sva bolje spoznala Salmo in Penélope, sva odkrila, da imata sijajen smisel za humor. Upam, da smo ga uspeli uloviti tudi na filmski trak.

Kaj vaju je najbolj presenetilo pri snemanju vajinega prvega celovečernega filma?
Kompleksnost montaže. Prihajava iz sveta oglaševanja, kjer je 45 sekund strašno veliko časa, zato je bilo delati s 120 urami posnetega materiala, ki ga je bilo treba sestaviti v 90-minutni film, nekaj povsem drugega. Na srečo je bil Luc vedno pripravljen pomagati.

Ali že od nekdaj delata skupaj? Kako si delita delo?
Da. Odrasla sva v mestecu Sandefjord, južno od Osla. Odkar sva bila stara 12 let, sva snemala kratke filme. Režiranje v tandemu je za naju naravno. Espen dela z igralci, Joachim z vizualnim delom. Pred snemanjem pa prediskutirava, kako naj bi vse skupaj izgledalo.

Koliko sta se naučila s snemanjem oglasov?
Ogromno. Snemanje oglasov je najboljša šola za katerega koli režiserja. Naučite se, kako učinkovito povedati zgodbo, saj morate biti zaradi omejenega časa ekonomični. Naučite se, kako upravljati velika prizorišča in obvladovati kompleksno delo. Neprestano delate z najnovejšo in najboljšo opremo, zato ste vedno v koraku s tehnološkimi inovacijami. In imate priložnost delati z nekaterimi izmed najboljših filmskih ekip na svetu.

Imela sta srečo, da sta lahko posnela svoj prvi film s tako seksi igralkama ...
Pa še kakšno! Salma in Penélope sta sijajni igralki ter zabavni in dobri osebi (in ali sva omenila, da tudi strašno lepi in seksipilni?). Za vedno jima bova hvaležna, ker sta nama dali priložnost delati na tako sijajnem projektu.

Člani tehnične ekipe, sestavljene iz zvestih sodelavcev Luca Bessona, so navajeni delati skupaj. Koliko vama je to pomagalo?
Hvaležna sva Lucu, da je te ljudi uspel zbrati za Bandidas, pa tudi za to, da so naju sprejeli v družino. Olivier Beriot naju je vsak dan presenetil z novim fenomenalnim kostumom, posebno s tistimi za dekleti. Prekrasna prizorišča Huguesa Tissandierja so nas vrnila v leto 1888. Thierry Arbogast pa je eden najboljših mojstrov fotografije, s katerimi sva delala. Upam, da ostali ne bodo užaljeni, ampak Thierry preprosto ni s tega planeta.

Ali lahko povesta kaj o upočasnjenem zaključnem prizoru streljanja?
Čeprav se zgodba filma odvija v Mehiki leta 1888, sva hotela en prizor, ki bi bil povsem sodoben in bi pokazal, da znava režirati tudi z zahtevnimi posebnimi učinki. Hotela sva narediti nekaj še nikoli prej videnega. Zato sva poskušala streljanje na koncu, ki je tudi vrhunec filma, posneti v enem kadru. Ideja je bila, da se kamera premika, podobno kot pri snemanju dokumentarca, a skrajno upočasnjeno, tako da je mogoče z njo krožiti okrog vrženih nožev in se izogibati nabojem. To je najin sodobni prikaz staromodnih strelskih dvobojev, ki jih vidimo na koncu vsakega klasičnega vesterna. Učinek sva dosegla s snemanjem 300 kadrov v sekundi, kar je bilo težavno, saj se pri tej hitrosti jasno vidijo obrazi kaskaderjev. Ampak igralci so se odzvali na izziv in krasno opravili svoje delo. Zatem sva z ročno kamero posnela prazen prostor in izračunala, kje se bo odvijala akcija, vse skupaj pa so sestavili v MacGuffu v Parizu. Svoje delo so odlično opravili!

Kateri so vajini naslednji projekti?
Trenutno sva na svojevrstnem "prvo-filmskem medenem mesecu" in vse je mogoče. V igri je več projektov, in upava, da nama bo kateri izmed njih prinesel jackpot.

Ariel Zeitoun: človek iz Mehike

Ariel Zeitoun, producent od leta 1979, je pogosto sodeloval z istimi režiserji, zlasti z Alexandrom Arcadyem pri filmih Le Grand Pardon in Le Grand Carnaval. Njegovo ime je povezano tudi z drugačnimi vrstami filmov, na primer s filmom Patricea Chéreauja L’Homme Blessé, filmom Philippa de Broce Chouans in Gangsters Olivierja Marchala. Režije se je lotil leta 1984. Z Lucom Bessonom je prvič sodeloval leta 2000 pri filmu Yamakasi, les samouraďs des temps modernes. Danes sta z Lucom koproducenta filma Bandidas.

V kateri fazi filma je bila Vaša vloga koproducenta najpomembnejša?
Nekoliko pred koncem pisanja scenarija, ko je bilo odločeno, da se bo film snemal v Mehiki. Poznal sem to državo, imel sem izkušnje z dolgotrajnimi snemanji, nekoliko pa sem se spoznal tudi na vestern. Gotovo so bili trenutki, ko je filmu to prišlo prav.

Ali je razburljivo delati z „mladimi upi”?
Seveda, zlasti ker sem tudi prvič sodeloval z dvema režiserjema naenkrat. To ni vedno preprosto, a po zaslugi njune dobre volje so bili problemi manjši in smo našli dobre rešitve. Omeniti je treba, da sta Espen in Joachim sicer res nova režiserja, a nikakor nista neizkušena: na tehnični ravni sta se izpilila skozi stotine oglasov, ki sta jih posnela. Na človeški ravni pa je res, da je entuziazem, s katerim gre človek v svoj prvi film, nekaj posebnega: vsakič, ko to navdušenje delimo z mladimi ljudmi, nas to regenerira. To je vredno več kot vse omega 3 kapsule na svetu!

Kaj Vam je bilo v njunih oglasih tako všeč, da ste ju izbrali za film?
Predvsem humor in okretnost. Njun način dela je nepričakovan, rezultat pa zelo jasen.

Podobno kot Luc Besson ste tudi režiser. Ali se Vam zdi, da kdaj vplivate na „estetske” odločitve režiserjev, ko producirate film?
Ne, drugače bi ga sam režiral! Zame je produkcija vstopanje v svetove, ki so drugačni od mojega, spremljanje in podpiranje režiserjev. Poleg tega pa takrat, ko produciram, nimam niti časa niti želje zamenjati s kom drugim.

V Durangu ste že delali pri snemanju filma Jana Kounena Blueberry. Lahko poveste kaj o tem mitskem mestu?
Durango je res mitsko, predvsem pa prekrasno mesto: kot ustvarjeno za kinematografijo! V 50 letih so tam posneli več kot 130 filmov. Tam boste našli neverjetno raznolika naravna prizorišča, od puščave do skalnatih kanjonov in zelene ravnice. Poleg tega tam hodite po stopinjah Johna Hustona, Sama Peckinpaha, Henrija Hatawaya, Johna Sturgesa in Sydneya Pollacka ... Kamorkoli greste, je vse polno spominov na velike filme, ne pa na velike bitke. Preplavlja vas občutek zadovoljstva, da ste tam, pa tudi odgovornosti, da boste kos veličini naloge. Pa tudi prebivalci Duranga so kot območje, ki ga naseljujejo: nepozabni.

Zadovoljstvo Penélope Cruz in Salme Hayek je vidno na platnu. Kakšno je bilo vzdušje na snemanju?
Njuno zadovoljstvo je rezultat vsega navedenega. Salma je bila zelo srečna, da je lahko snemala v svoji državi, in srečo je delila z vsemi. Igralki sta ustvarili zarotniški duet, katerega edini cilj je bil uspešno odgovoriti izzivom filma. Ni bilo muhastih zahtev in ne utrujenosti, kljub pogosto težkim okoliščinam snemanja, temveč le talent in ljubeznivost do vseh.

Sam Shepard je v filmu pokazal dober občutek za samoironijo. Ali je takoj sprejel vlogo?
Sam je izjemno duhovit in vedoželjen čovjek. Ko sem šel ponj na letališče, sem zamujal. Našel sem ga na prostem, na kovčku je sedel kot v sedlu, obut je bil v škornje, na glavi pa je imel kavbojski klobuk. V avto je sedel brez besed, vozila sva se molče, sijalo nama je zahajajoče sonce. Obrisi so se mehčali, v zraku je visel lahek vonj melanholije, Sam pa je spal. Ko sva prispela v Durango, je zamomljal: „Sprašujem se, kaj počnem tu; snemam vestern, ki ga producira Francoz, snemata pa ga Norvežana!” Nato me je vprašal, kje se lahko pošteno napije. Po koncu snemanja pa je še nekaj dni ostal z nami, ne toliko zaradi meskala (pijače iz juke) kot zaradi zabave z nami.

Ali ste ljubitelj vesterna?
Vse moje stare filme z nočne omarice - ta izraz mi sicer ni pretirano všeč, ker takoj pomislim na zdravila na omarici, v bistvu pa poleg postelje nimam ničesar od tega - sem zavrgel, ko je prišel Amores perros, prvi film Alejandra Ińárrituja. Gre za odličen urbani vestern, ki je poleg tega tudi mehiški film. Dokaz, da nič ni slučajno!

Thierry Arbogast: puščavska svetloba

Thierry Arbogast je eden najbolj cenjenih direktorjev fotografije. Osvojil je tri nagrade césar. Sodeloval je z odličnimi režiserji, kot so André Téchiné (Ma saison préférée), Patrice Leconte (Ridicule), Jean-Paul Rappeneau (Le Hussard sur le toit) in Brian de Palma (Femme Fatale). Bandidas je njegova prva avantura z vesternom.

Ali Vam je bilo v posebno zadovoljstvo sodelovati pri vesternu?
Vestern je zaznamoval mojo adolescenstsko obdobje. Zame je to enakopraven žanr, kakršna sta znanstvenofantastični ali zgodovinski film. Direktorju fotografije daje priložnost, da po specifičnih pravilih ustvari vizualno močne učinke. Uporaba klobuka v velikem planu na primer pomeni, da je obraz napol osvetljen in napol v temi. Posebne možnosti nudita tudi kompozicija kadrov in, seveda, veliki pejsaži, njihov sijaj, zlasti v filmih Johna Forda.

Kaj Vas je pri projektu najbolj pritegnilo?
Predlog Luca Bessona, da posnamem vestern, za povrh pa še v Mehiki ter s Salmo Hayek in Penélope Cruz. Ta projekt je bil zame kot darilo z neba. Kasneje me je navdušilo tudi to, da film vsebuje elemente žanra, ki so pomembni za odličen vestern: rop banke, vlak ...

Kateri film iz žanra vesterna je Vaša osebna vizualna referenca?
C'era una volta il West Sergia Leoneja, ki sem ga v starosti med 12 in 15 leti gledal sedem- ali osemkrat. To je bil eden redkih filmov, ki so jih pogosto prikazovali v kinu. Ravno ta film mi je vcepil željo postati filmski direktor fotografije. Leonejeva režija je veličastna. Izstopil je iz okvirov žanra špageti-vesterna in postal klasik. V času, ko je ameriški vestern omagal, je špageti-vestern razširil meje žanra. S tem mislim predvsem na menjavanje velikih in širokih planov, pa tudi na modre oči in razbrazdane obraze v Leonejevem filmu My Name is Nobody. Priznanje si zasluži tudi Clint Eastwood, ki je s filmom Pale Rider ustvaril nove elemente žanra, na primer kontrastno svetlobo. V tem filmu lahko vidite eno najlepših fotografij; pod njo se je podpisal moj najljubši direktor fotografije, Bruce Surtees. Veliko se govori o fotografiji v filmu Unforgiven, a meni se zdi tista v filmu Pale Rider boljša.

Kateri je največji tehnični izziv snemanja v puščavi?
Vertikalna svetloba, ki zelo otežuje delo; samo veliki proračuni, na primer tisti za film Michaela Cimina Heaven's Gate, dovoljujejo čakanje primerne svetlobe za snemanje, se pravi nizke svetlobe. V Mehiki je bila pokrajina dobesedno ožgana od sonca, zato sem moral načrt snemanja prilagoditi gibanju sonca. To je pri snemanju vesterna z bogato pokrajino izjemno pomembno. Uporabiti sem moral dobro optiko, ki ulovi vse podrobnosti in širino pokrajine: veličastnost pejsaža sem želel razširiti v neskončnost.

Kako človek s tako bogatimi izkušnjami sodeluje z režiserji - debitanti?
Iskreno povedano, izkušnje služijo predvsem temu, da se človek preizpraša. Ko se srečaš z mladim režiserjem, se zares regeneriraš! On prihaja z novimi idejami in ogromno željo, da bi napravil revolucijo v kinematografiji, hkrati pa ima zelo pogosto že svoj stil: če pogledate prvi film Sergia Leoneja, boste že tam opazili njegov stil. „Svežemu” režiserju je treba prisluhniti in ga poskušati razumeti: mi smo na neki način njegovo delovno sredstvo, omogočamo mu, da preprosteje, kot če bi delal s snemalcem začetnikom, uresniči svoje sanje ...

Verjetno Vam je bilo v zadovoljstvo „osvetliti” obraza Penelope in Salme, dveh ikon lepote ...
Ker gre za dve zelo lepi ženski, njuna obraza res dobro prenašata svetlobo. Izogibali pa smo se nekaterih nevarnosti, na primer močnega sonca: ko ne nosita klobukov, sta vedno snemani v protisvetlobi. Vsekakor je treba povedati, da sta tako lepi zato, ker iz njiju sije njuna osebnost: to je velika razlika med igralko in manekenko na bleščečem papirju ...

Eric Serra, človek orkester

Eric Serra, samouki glasbenik in bivši basist v spremljevalni skupini Jacquesa Higelina, je svoje prve korake v skladanju filmske glasbe napravil v filmih Luca Bessona, od katerega se nikoli več ni ločil. Za svojo glasbo je bil večkrat nagrajen, zlasti za tisto za filme Subway in Le Grand Bleu. Skladal je tudi glasbo za enega izmed filmov o Jamesu Bondu, Goldeneye, in izdal več solo albumov, navdihnjenih predvsem z etno glasbo.

Kako težko je napisati glasbo za vestern in hkrati pozabiti na delo Ennia Morriconeja?
Njega ni mogoče pozabiti, saj je prav on pustil močan pečat. Za mojo generacijo pooseblja glasbo za vestern par excellence. Dejansko sem namerno vključil nekaj „glasbenih flirtov” z Morriconejem, ki so se izvrstno vklopili, saj gre za komedijo. Morriconeju se pravzaprav ni mogoče izogniti niti pri glasbenih temah Jamesa Bonda: ko sem skladal glasbo za Goldeneye, sem ga dobesedno moral nekajkrat uporabiti, sicer to ne bi bil pravi James Bond! Podobno noben vestern ni pravi film tega žanra, če se nekje ne naslanja na Morriconeja ... Ker me zanima mehiška glasba, sem ugotovil, da vsebuje veliko tem, ki jih pripisujemo Morriconeju, a pravzaprav izvirajo iz mehiške tradicionalne glasbe - govorim predvsem o „deguellu”. To je neke vrste zvonenje za mrtve, ki ga proizvajata trobenta in kitara; prve tri note se pripisujejo Morriconeju, v bistvu pa gre za tipično mehiško izročilo!

Ali ste se veliko naslanjali na špansko in mehiško glasbeno izročilo?
Da, zelo me je zabavalo delati psevdo-tradicionalne stvari, zlasti tiste v duhu skupin mariachi. Iz tega izvirajo namerne nepopolnosti in uporaba glasbil srednje kakovosti, tako da nastane kolorit, značilen za skupine mariachi.

Ali ste uporabili kakšna posebna glasbila?
Seveda je v filmu veliko kitar, pa tudi drugih glasbil, ki izvirajo iz drugih krajev - ta v bistvu tu nimajo kaj iskati, ampak dobro zvenijo, na primer tamburica, vrsta južnoslovanske majhne mandoline, ali pa chora, velika afriška harfa. Za base sem uporabil tudi neko afriško glasbilo, ki mu ne vem imena, videti pa je kot pomanjšani in poenostavljeni klavir, ki ustvarja popolne base brez odmeva, kakršnega imajo kitare mariachija. Uporabil sem tudi veliko tolkal, pa tudi melodiko (ustno harmoniko). Skratka, zabaval sem se!

Ali ste zložili posebni temi za obe junakinji filma Bandidas?
Sem, a tej shemi nismo preveč striktno sledili: zgodi se, da tema za eno igra, ko je v kadru druga in obratno.

Na kateri stopnji nastajanja filma ste začeli s skladanjem?
Ko sta me režiserja prosila za sodelovanje in sem prebral scenarij, sem seveda že začel razmišljati. A pravo delo je potekalo ob sliki, glavnino sem napisal, ko je bil film že zmontiran.

Ali je to vaša običajna metoda?
Da, prav to me zanima pri filmski glasbi: redko napišem kakšno noto, preden vidim sliko. Sinhronizacija je trajna. Trudim se biti čim bolj natančen, da bi slike plesale po glasbi in da bi bilo njihovo spajanje popolno. Luc Besson me je že zaprosil, naj pišem pred začetkom snemanja, a na njegovo žalost to počnem zelo redko.

Intervju s Penélope Cruz

Ali se spominjate, kdaj ste s Salmo prvič govorili o filmu?
Zelo dobro se spominjam. Že dolgo sva si želeli delati skupaj. Med snemanjem Fanfana sem pri zajtrku Luca Bessona vprašala: „Ali bi produciral film, v katerem bi igrali Salma in jaz?” Odgovoril je: „Ideja je super, napravil bom to, čez tri mesece dobita scenarij.” In prav to se je zgodilo! Spomnim se, da je bila Salma zelo vznemirjena, ko sem jo poklicala in ji povedala dobro novico, obe pa sva bili še bolj vznemirjeni, ko sva prebrali scenarij in videli, da naju dejansko čaka zelo zabaven film.

Že prej ste sodelovali z Lucom Bessonom. Koliko Vas je vtkal v lik Marie?
Mogoče temperament, čeprav me ni nikoli videk jezne ... Mislim, da me zelo dobro pozna, tako da imava z Mario gotovo kaj skupnega. A ko igram neko vlogo, si nikoli ne zastavljam takšnih vprašanj; vlogo je treba preprosto razumeti.

Kateri so Vaši najljubši vesterni?
Vsi vesterni Sergia Leoneja in nekateri Clinta Eastwooda. Kot ženski mi je posebno pri srcu Viva Maria, kjer so ženske glavne, Jeanne Moreau in Brigitte Bardot pa fenomenalno igrata.

Se vam je na snemanju zgodilo kaj neprijetnega?
Še najbolj zoprno mi je bilo delo s konji, čeprav sem z njimi že delala in znam jahati. Včasih smo morali jezditi zares hitro in to je bilo strašno. Spomnim se, da sem bila zadnjega dne zelo prestrašena, ker smo jezdili tako hitro ... Vse nevarne reči smo izvajali sami, zato smo morali biti zelo previdni.

S Salmo sta se v cerkvi veliko pretepali ...
Seveda samo v filmu! V resnici nikoli ne bi uporabila fizične sile. To ni dober način reševanja problemov.

Kateri prizor Vam je posebej pri srcu?
Vsi prizori treninga s Samom Shepardom. Obožujem njegovo igralsko delo in njegovo delo pisca. V puščavi smo se zelo zabavali, ko je pripovedoval o svojem življenju. Zelo je prijeten in pameten ... pravi navdih.

Niste pa omenili prizora, v katerem se poljubljate?
Seveda, snemali smo cel dan! S Stevom imava krasen odnos, skupaj sva delala skoraj celo leto, najprej pri Sahari, potem pa še na Bandidas, tako da sva se dobro spoznala. Je eden najbolj zabavnih ljudi, kar jih poznam. Poleg tega pa je tudi odličen igralec, zlasti komik, kar je meni precej težko. Kot prijatelju pa mu res lahko zaupate, krasen moški je.

Ali radi delate z ljudmi, ki prvič režirajo?
V tem primeru je bilo super, ker sta bila Joachim in Espen polna življenja in idej.

Pravkar ste zaključili snemanje zadnjega filma Pedra Almodovarja. Kako pomembno je za Vas, da še naprej snemate španske filme?
Izjemno pomembno! Ne samo španske, temveč sploh evropske: to želim kombinirati z delom v ZDA. Proces je vedno enak, ne glede na to, ali je proračun filma velik ali majhen. Delati hočem z nadarjenimi ljudmi, in v Evropi jih je ogromno! Nočem, da bi se mi kakšna vrata zaprla, zato se učim jezike. To zahteva veliko truda, a prav to mi je všeč pri tem poslu!

Intervju s Salmo Hayek

Česa se posebej spomnite z Vašega prvega srečanja s Penélope Cruz?
Prvič sem jo videla v filmu Pršut, pršut in takoj pomislila, da je odlična igralka. Imela je močno karizmo; v njej je nekaj zelo čistega, angelskega. Ko je po filmu Desperado stekla tudi moja kariera, me je na festivalu v Cannesu neki španski novinar vprašal, s kom bi si želela delati. Odgovorila sem, da s Penélope Cruz. To sem ponavljala v vsakem intervjuju, ki sem ga dala, Penélope in njen oče pa sta to videla. Imeli sva veliko skupnih prijateljev, nekajkrat sva se celo skoraj srečali, vse niti pa so se povezale, ko je prišla v Los Angeles in poiskala mojo telefonsko številko. Šli sva na kavo in takoj postali dobri prijateljici - kemija je opravila svoje. To je bilo pred osmimi ali devetimi leti, in v tem času se je razvilo čudovito prijateljstvo. Že prej sva si želeli delati skupaj, dolgo sva iskali primeren projekt, a ga nisva našli. Nato se je Penélope spomnila, da bi lahko posneli vestern akcijsko komedijo. Obe sva prijateljevali z Lucom Bessonom - obe ga obožujeva -, ona pa mu je omenila to idejo. Lucu se je stvar zdela zanimiva in napisal je scenarij!

Kakšen se Vam je zdel scenarij, ko ste ga prvič prebrali?
Zdel se mi je zelo zabaven, Lucov pristop pa me je dobesedno navdušil. V Hollywoodu pogosto govorijo o nekem projektu, a se to zavleče na več let govorjenja in skoraj nič se ne udejanji. Midve pa sva z Lucom le poklepetali o ideji in v nekaj mesecih je bil scenarij gotov, on pa pripravljen na snemanje. To naju je nekoliko presenetilo: Penélope je bila v tistem času zaposlena, nato nisem imela časa jaz. Še nikoli prej nisem delala z nekom, ki reče, da bo nekaj napravil, in to napravi - takoj! Zares impresivno!

Verjetno ste bili zelo srečni, ker ste ta film snemali „doma”.
Res je, posebej zato, ker sem poznala skoraj vse člane snemalne ekipe. Z isto ekipo sodelujem že deset let, v njej je mnogo mojih prijateljev, ki so že sodelovali pri filmih, v katerih sem tukaj igrala in jih producirala. Krasno je bilo biti doma in govoriti materni jezik.

Igrali ste tudi v Desperadu in Divjem zahodu. Kaj Vas tako privlači pri vesternih?
Rada imam vesterne, niso pa mi ravno številka 1. Gre za naključje.

Ali ste glede na to, da ste že režirali, posvečali več pozornosti tehničnim odločitvam?
Ne, nisem. Mislim, da režiserjema to ne bi bilo všeč. Delala sem, kar so mi rekli, in se dobro zabavala s prijateljico. Na snemanju sem najbolj uživala v kemiji in dinamiki med mano in Penélope. V stvarnem življenju se to dogaja na različne načine in mislim, da se to vidi tudi v filmu. Snemanje je bilo zelo zahtevno, izčrpljujoče zaradi veliko akcije in kostumov, ki jih je bilo težko oblačiti in slačiti. A izkušnja je bila čudovita, teh več mesecev, ki sem jih preživela s prijateljico ... Obstajala je nevarnost, da bi si počasi začeli iti na živce, a bilo je ravno obratno: ni bilo trenutka, ko ne bi uživali v najinem prijateljstvu!

Kateri skupni prizori so Vam posebej pri srcu?
V kar nekaj prizorih sva sodelovali kot eno in bili ves čas soglasni. Veliko sva se smejali, ko sva se tepli, med snemanjem prizorov treninga pa sva govorili šale in se sploh divje zabavali. Uživali sva tudi pri delu s Samom Shepardom in drugimi.

Kaj je bilo hujše: vaje ali korzet?
Oboje. Definitivno oboje!

Kje pa ste se naučili tako strastno poljubljati?
S tem talentom sem se rodila ...

Intervju z Dwightom Yoakamom

Ali je vestern idealen filmski žanr za pevca country glasbe, kot ste Vi?
Nisem povsem prepričan ... Mogoče sem se prav zato, ker nosim kavbojski klobuk in oblačila v vestern slogu, na začetku kariere trudil izbirati drugačne vloge. V klasičnem vesternu sem nastopil šele leta 2000: v South of Heaven, West of Hell.

Ali ste na neki način uživali, ko ste igrali negativca? Ste imeli koga za vzor?
Mislim, da je igrati tako čudovito pokvarjenega človeka, ki se igra s Salminim likom, odlična priložnost. V glavi sem imel ohlapen model, po katerem sem oblikoval lik Jacksona: negativca Grofa, ki ga je igral John Lodge v klasiki Josefa von Sternberga iz leta 1934, The Scarlet Empres, v katerem igra tudi Marlene Dietrich. Upam, da bo to pri gledalcih povzročilo nekaj fascinacije nad mojim likom.

Zdi se, da posebno pozornost posvečate videzu svojega lika ...
Vedno me je fasciniral način, kako se ljudje predstavljajo navzven. Mislim, da to veliko pove o tem, kako se vidijo od znotraj. Ta lik je zelo pokvarjena oseba, ki pa ima svoje šibke točke. To ga dela bolj pristopnega in zaradi tega ni samo enodimenzionalen „negativec”. Zdi se mi, da je ekstravagantnost njegovega videza in obnašanja hkrati intrigantna in zabavna.

Videli smo Vas lahko tudi v filmu Trikrat pokopani Melquidaes Estrada. Ali Vam je mehiška kultura posebej blizu?
Ustalil sem se v južni Kaliforniji, kjer je zdaj moj dom. Vzljubil pa sem tudi elemente hispanske kulture - v fizičnem in čustvenem smislu, od arhitekture in oblikovanja do hrane in načina življenja. Obožujem tudi umetniški izraz, s katerim je prežeta kalifornijska multi-kulturna estetika Kalifornije in jugozahodne Amerike. Material, ki sta ga pripravljala Guillermo Arriaga in Tommy Lee Jones, me je navdušil, in bil sem polaskan, ko mi je Tommy ponudil vlogo. Oba filma sem snemal istočasno in prvič življenju sem veliko časa preživel na različnih območjih Mehike. Izrazite in specifične, a včasih zelo subtilne razlike v mehiški kulturi v Mehiki in ZDA so bile zame pravo odkritje.

Gotovo so Vam številni prijatelji zavidali, da ste igrali v Bandidas ...
Da, vsi moji prijatelji so bili ljubosumni ... šalim se. Res, ni bilo težko delati - ne samo zato, ker sta Penélope in Salma prelepi navzven, temveč tudi zato, ker sta prelepi navznoter.

Komentarji

14.8. 2006 ob 10:42 zvezdica

nič novega. film, ki igra na karto, da sta v glavnih vlogah dve latino lepotici, ki se znajdeta na divjem zahodu in ropata banke z nekaj "smešnimi" scenami. če si želite divjega zahoda potlej le pogledat, drugače pa nič pretresljivo dobrega, pa tudi ne smešnega.

— Liones
14.8. 2006 ob 14:32

Ojojoj kolosej,... kaj to je hec.??? Pa ta film sem si že pred pol leta ogledal... Kaj je razlog za tako pozno predvajanje v koloseju? Drugače se pa pridružujem komentarju pred mano, da ne gre za nič posebnega. Raje ta denar investirajte za ogled kakega drugega filma-je še dosti odlične ponudbe v koloseju ki 100x prekašajo ta film. 3/10

— Darko Modras
17.8. 2006 ob 10:18

uglavnem film je hud splaca se ga it gledat:)

— nivre
18.8. 2006 ob 10:50

Sta pa dobre babe.

— Jest
27.8. 2006 ob 8:33

Joj,joj,joj kdaj sem že jaz ta film vidu

— mugi
2.9. 2006 ob 11:17 zvezdica

Zelo lusen film po dolgem casu. Penelope in Salma sta fantasticni, ogromno je komicnih scen. Priporocam ljubiteljem komedij! Ne bo vam zal!!

— Lejla
24.9. 2006 ob 20:28

film ti bo dober ce si moški, ki ima rad prepirljiva dekleta. moj fant je bil nad njem navdušen, jaz pa ne, saj bi med filmom kmalu zaspala, ce me nebi moj preljubi fant vsake toliko ruknil in vprasal katera je katera. saj v filmu sta si tako podobni, da ju kdaj res tezko ločiš.

— Lara
25.9. 2006 ob 13:48

ful dober filem+ + + + +

— +
13.10. 2006 ob 19:34

zanic

— dude
13.10. 2006 ob 20:14

film je zakon

— castagnette
21.10. 2006 ob 16:00 zvezdica

Kako je Steve Zahn postal najsrečnejši človek na svetu. Bandidas je tipičen primer za film, ki ga rešujejo igralci. Natančneje, dve glavni igralki. Nikoli tako seksi Salma Hayek in Penelope Cruz, vodilni latino mački Hollywooda, ki premoreta ravno pravšnjo mero karizme, navihanosti in simpatičnih pripetljajev, da zvozita do konca. Še posebej zato, ker igrata v komičnem vesternu, v zgodbi o dveh bandidah, ki ropata banke in žreta živce hinavskemu povzpetniku Dwightu Yoakamu. In jasno, ko skupaj poljubljata zvezanega in golega Stevea Zahna, strokovnjaka za razkrivanje kriminalnih dejanj, ki stopi na njuno stran, bi dal vse, da bi bil na njegovem mestu. Na mestu najsrečnejšega moškega na svetu.

— iztok gartner
6.11. 2006 ob 18:27

Film mi je bil všeč. Se ga splača pogledat.

— Nardi
11.4. 2007 ob 13:28

Meni je film CARSKI!Salma i Penelope sta baš carice.meni je še posebej všeč ker se dogaja v Mehiki,.pa rada ma vestern filme.Ja sm ga gledla že 5.BAŠ JE CARSKI!

— Isabel a.k.a. Deby
23.7. 2007 ob 20:43 zvezdica

Lahkoten brezmožganski parodičen in ne preveč smešen vestern, ki stavi vse adute na seksi kavbojki (Hayek, Cruz), ki znata poleg svojih čarov uporabljati tudi orožje, da bi s pomočjo simpatičnega detektiva rešili svoje mesto pred roparskim in morilskim tiranom.

— Seksi kavbojki
29.4. 2010 ob 10:38

Odličen film :)

— Dul.
5.11. 2011 ob 21:06

glih pred 1 uro sn gledala na TV ampak ne celga sorčy film je lepo zadet lp yessica

— yes

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.