Bacek Jon film

Jon je brihtna, neugnana ovčica, ki s svojo čredo živi na kmetiji pod zgolj teoretičnim nadzorom kmeta in Bitzerja, neučinkovitega ovčarskega psa z dobrimi nameni. Jonovim trudom navkljub pa je življenje na kmetiji padlo v dolgočasno rutino in naš bacek skuje pretkan načrt: omisli si prost dan!

A običajno velja biti previden, kaj si želiš. Dogodki bliskovito uidejo z vajeti in Jonova navihanost nebogljenega kmeta odstrani s kmetije. Jon se mora s pomočjo svoje črede prvič odpraviti s kmetije in se podati v velemesto, da rešijo kmeta; da bi jim spodletelo, ne pride v poštev.

A kako bodo ovce sploh preživele? Se lahko ognejo temu, da ljudje v njih prepoznajo ovce? In ali se bodo izmuznile strašnemu konjedercu? Med dogajanja polno dogodivščino doživijo nešteto divjih in zabavnih prigod, poleg tega pa Jon spozna osirotelega kužka Slipa, ob katerem uvidi, da imeti dom in družino ni nekaj, kar bi šlo jemati za samo po sebi umevno.

O filmu

Po neverjetnem uspehu TV serije Bacek Jon, ki je po prvi epizodi leta 2007 postala svetovna uspešnica, so se v podjetju Aardman, ki stoji tudi za uspešnima risankama Kokoške na begu in Wallace in Gromit, odločili, da je čas za celovečerno dogodivščino. Seveda je bilo poglavitno vprašanje to, kako serijo, ki jo sestavljajo sedem minutne epizode z enostavnimi zgodbicami, prenesti na platno v desetkrat daljšo pripoved. Kakšno zgodbo sploh podati? Bo Jon uspel pritegniti tudi starejše otroke, morda celo odrasle? In še nekaj: odsotnost človeških dialogov ni predstavljalo nobenih preprek za kratke zgodbe v seriji, toda ali bo to zadostovalo, da gledalce prikuje na sedeže za celih 80 minut?

Soustanovitelj podjetja Peter Lord pravi, da bi bila običajna rešitev pripovedovalec; »pogumno smo se odločili, da dialoga ne bo.« Kar za animatorje, kot razloži njihov vodja Will Becher, predstavlja precej zapletov: »Za risarje je dialog nadvse pomemben. Doprinese k podajanju likov in na tej podlagi sprejemamo odločitve. Pri Jonu, kmetu in Bitzerju pa gre za to, kaj počnejo; kaj se vidi. Tako podajamo čustva, občutke, dogajanje. To je bil precejšen izziv.«

Pri filmu je sodelovalo 20 animatorjev in skoraj 30 izdelovalcev maket in figuric. Ekipa je skupaj štela okoli 100 članov, kar je za celovečerec skrajno malo. Pa se je kljub temu produkcija filma odvila dokaj hitro: »Modelčke in animacijo smo začeli preizkušati novembra, snemati pa naslednjega januarja,« se spominja Becker. »Za nas je bilo to nekaj novega, saj nam film sicer vzame šest mesecev predpriprav. Deloma je to zaradi proračuna, deloma pa zato, ker je Jon že uveljavljena franšiza.«

Osrednji liki serije so vedno Jon, kmet in Bitzer, a so se vsi strinjali, da bo za zgodbo celovečerca potrebnih več. Začeli so s čredo: »V seriji nismo imeli časa ukvarjati se s čredo kot enoto,« pravi Lord. »Vedno je bila zgolj nabor likov v nekakšnem zborčku, in vsi so bili med seboj zamenljivi – razen Špelce, ki se z vsako težavo spopada tako, da jé, in malega Timija,« ki je dobil lastno serijo za predšolske malčke. »Zdaj pa smo lahko bolj podrobno zastavili preostalo čredo, jim izdelali značaje, jih poimenovali in jim dodelili obrobne zgodbice in šale, ki se prepletajo skozi ves film. To je odprlo kar nekaj novih možnosti.«

Domislili so se tudi več novih likov, ki jih Jon in čreda spoznajo v velemestu. Med njimi sta konjederec Trumper in osiroteli kužek Slip, ki je »nekakšna inačica sirote v filmu Charlieja Chaplina,« pravi Richard Starzak , eden od režiserjev.

Pri tem Bacek Jon Film ostaja trdno zasidran v tradiciji filmov podjetja Aardman – divja vožnja je, polna dogodivščin z bliskovitim zaporedjem šal, ob katerih se na ves glas krohotaš, domiselnimi zapleti in komičnimi vložki.

Ustvarjalci obljubljajo naslednje:

• Jona, Bitzerja in čredo spoznamo prek kmetovih doma posnetih filmčkov, in sicer iz njihovih mladih let;
• Okusimo vsakdanje življenje ovce na kmetiji – z vso dolgočasnostjo vred;
• Izvemo, da vsaka ovca potrebuje kak dan daleč od svojih sitnih staršev;
• Čaka nas koristna lekcija o nenamernih posledicah štetja ovac;
• Spoznamo nevarnosti, ki jih predstavlja pobegla karavana;
• Uvidimo, kako gromozansko in strašljivo je lahko velemesto, ko se prvič podaš v kakšnega;
• Kako hitro se lahko znajdeš za zapahi; in kako z iznajdljivostjo prideš iz ječe;
• Priložnosti za službo, ki jih prinese cela večnost striženja ovac;
• Kako lahko še tako absurdna pričeska postane najopaznejši trend na družabnih omrežjih;
• Spoznamo, da nekaterih stvari ne cenimo, dokler jih ne izgubimo;
• Aja – pa še kostum konja spada zraven.

O režiserjih

Richard Starzak (oziroma Golly) se je podjetju Aardman pridružil v začetku osemdesetih in sodeloval pri franšizi Morph, videu Sledgehammer Petra Gabriela, Pee Wee Herman’s Playhouse, Ident in Rex the Runt. Nato se je kot honorarni sodelavec udinjal na Novi Zelandiji pri Oscar and Friends, spisal in režiral je 13 epizod serije Rex the Runt in režiral Robbie the Reindeer, ki je prejel 19 mednarodnih nagrad, med njimi tudi bafto.

Potem ko je spisal in režiral še drugi sezoni serij Rex the Runt in Creature Comforts, se je vrnil k Aardmanu in za TV razvil Backa Jona.

Mark Burton je pri Aardmanu spisal risana celovečerca Chicken Run in Wallace and Gromit Curse of the Were-Rabbit, ki je prejel oskarja za najboljši risani celovečerec in bafto za najboljši britanski film. Poleg tega je bil svetovalec na oddelku za razvoj projektov. Začel je kot scenarist angleških humorističnih oddaj, kot so Spitting Image, Alas Smith and Jones, Clive Anderson Talks Back in Have I Got News For You. Sospisal je dve sezoni humoristične nanizanke The Peter Principle in je za TV priredil roman Johna O’Farrella May Contain Nuts. Nato je kot scenarist deloval na obeh straneh Atlantika (BBC Films, Working Title, Universal, Fox, Warner, Disney, DreamWorks…) Sodeloval je pri uspešnicah Madagascar, Gnomeo & Juliet in Aliens in the Attic.

Od kod Jonova zgodba?

Bacek Jon se je prvič pojavil v z oskarjem nagrajenem kratkem filmu Nicka Parka A Close Shave, v katerem sta glavo besedo imela Wallace in Gromit. Filmček so premierno predvajali na božični večer leta 1995 in je pritegnil največ gledalcev, kar jih je mreža BBC2 tisto leto uspela pritegniti. Jon je imel drobno, a nadvse pomembno vlogo, saj je rešil Gromita, zaprtega zaradi kraje ovac.

»S scenaristom Bobom Bakerjem sva imela veliko uspeha z Wallaceovo in Gromitovo dogodivščino The Wrong Trousers,« se spominja Park, »pa sva razmišljala, kako nadaljevati. Beležnico sem imel počečkano z zamislimi, in največ jih je zadevalo ovce. Z Bobom sva se odločila za jagenjčka. Presenetljivo: v A Close Shave je bil v bistvu nedolžna žrtev – prikupen in ljubek, s srčkano pričesko, ogromnimi očmi in preprostim obrazom. Vsem pri Aardmanu je bil všeč.«

Kmalu se je Jonova podoba pojavila v oglasih, knjigah in na voščilnicah, a je trajalo več kot desetletje, da je dobil lastno serijo. »Nisem imel ravno izdelane zamisli za format,« se o zametkih serije spominja Park. »Razmišljal sem o kmetiji z družino in psom, pa o nekaj dogodivščinah. Nekaj časa sem delal sam, potem je projekt prevzel Golly in ustvaril nove like.«

Pri tem so se porajale različne zasnove. Producent filma Paul Kewley ve povedati, da je »Golly na začetku imel zamisel o tovarniškem okolju, kjer je Bitzer delovodja, ki najbolj gara, čreda pa navadni delavci. Kmalu se je razjasnilo, da so v bistvu družina. Da je kmet oče, Jon mlajši bratec, Bitzer pa starejši brat, ki skuša vse obdržati na vajetih.«

Ko so se odločili za kmetijo, je serija – 12 let po Jonovem »gostovanju« v A Close Shave– nastala v pičlih 18 mesecih; nedavno so predvajali že četrto sezono in skupaj je na voljo 140 sedem minutnih epizod.

Statistika

• TV serijo so prodali v 170 držav.
• Digitalne aplikacije za sporočanje si je na Japonskem snelo 40 milijonov ljudi.
• Jonova stran na Facebooku ima 5 milijonov privržencev.
• 25% le-teh prihaja s Srednjega vzhoda.
• Na Japonskem, ki je za Jona najbolj uspešno tržišče, prek 50 podjetij izdeluje z njim povezane izdelke.
• V Kairu, Savdski Arabiji in Katarju uprizarjajo 45-minutno gledališko predstavo, ki je nastala na podlagi Jona in likov iz serije.
• V nakupovalnih središčih v Džakarti in Pekingu – kmalu pa se bodo pridružila še druga mesta – uprizarjajo 20 minutno predstavo o Jonu in njegovem svetu.
• Po Japonski je potovala razstava o Jonu; v pičlih petih dneh si jo je v Tokiu ogledalo 30 tisoč ljudi.