Babilon

Sinopsis

"O mejah govorimo kot o prostorih, namesto kot o idejah. Menim, da so prave meje tiste v nas."
-- Alejandro González Ińárritu

V filmu Babilon tragična nesreča ameriškega para v Maroku sproži verigo dogodkov, ki prizadenejo štiri družine v različnih državah sveta. Posamezniki, ki jih je povezalo naključje, ločujejo pa jih celine, kulture in jeziki, spoznajo, da je družina tista, ki zagotavlja zatočišče.

V oddaljenih kotičkih maroške puščave odjeknejo streli iz puške – to pa sproži verigo dogodkov ter poveže par ameriških turistov, ki se divje bori za preživetje, maroška dečka, ki sta vpletena v nesrečo, varuško, ki z dvema ameriškima otrokoma ilegalno prečka mehiško mejo, in gluho japonsko najstnico, katere očeta išče tokijska policija. Čeprav jih ločujejo medkulturni trki in velike razdalje, vse štiri skupine ljudi drvijo naproti skupni usodi: osamljenosti in trpljenju.

V samo nekaj dneh se bo vsak izmed njih soočil z vrtoglavim občutenjem izgubljenosti – izgubljenosti v puščavi, izgubljenosti v svetu, izgubljenosti v samem sebi – ko jih usoda žene na skrajne robove zmedenosti in strahu, hkrati pa tudi v globine povezanosti in ljubezni.

Izjemno hipnotičen in emocionalen film, ki so ga posneli na treh celinah in v štirih jezikih, prečka tako globoko osebne kot tudi eksplozivno politične teme. Priznani režiser Alejandro González Ińárritu (21 gramov, Pasja ljubezen) s pretresljivim realizmom raziskuje različne meje, ki ločujejo človeštvo. Prikliče starodavni koncept babilona in preizprašuje njegove implikacije za sodobnost: zamujene priložnosti za komunikacijo, ki vodijo naša življenja, pa čeprav jih pogosto sploh ne opazimo.

Brad Pitt, Cate Blanchett, Gael García Bernal, Kôji Yakusho, Adriana Barraza in Rinko Kikuchi so v ospredju mednarodne ekipe igralcev iz Maroka, Tijuane in Tokia, ki dajejo dušo Babilonovi kulturni raznolikosti in moč njegovim opazkam o kulturnih povezavah in mejah.

Film Alejandra Gonzáleza Ińárrituja Babilon je izdelek produkcijskih hiš Anonymous Content Production in Zeta Films. Producirali so ga Jon Kilik, Steve Golin in Alejandro González Ińárritu, scenarij pa je napisal Guillermo Arriaga po ideji Alejandra Gonzáleza Ińárrituja in Guillerma Arriage. Med najvidnejšimi ustvarjalci za kamero so še za oskarja nominirani mojster fotografije Rodrigo Prieto (Gora Brokeback), z oskarjem nagrajena scenografinja Brigitte Broch (Moulin Rouge), z oskarjem nagrajeni montažer Stephen Mirrione (Preprodajalci) in z oskarjem nagrajeni skladatelj Gustavo Santaolalla (Gora Brokeback).

Ustvarjanje Babilona

Babilon: Po Bibliji znameniti stolp, ki ga je zgradilo združeno človeštvo z namenom doseči nebesa. Nečimrnost ljudi je razjezila Boga, ki je ljudi kaznoval tako, da je poslej vsak izmed njih govoril drug jezik. To dejanje je zaustavilo projekt ter razgnalo zmedene ljudi po vsem planetu.

Babilon so snemali leto dni na treh celinah. Za večjezično igralsko ekipo, v ospredju katere so bili Brad Pitt, Cate Blanchett, Gael García Bernal, Kôji Yakusho, Adriana Barraza in Rinko Kikuchi, sestavljali pa so jo tudi neprofesionalni igralci iz Maroka, Mehike in Japonske, je bil film fizično in psihološko potovanje, zelo podobno tistemu, ki ga doživijo osebe v filmu. Film pripoveduje zgodbe ljudi, ki so povezane s kulturnimi in simboličnimi mejami, režiser in njegova ekipa pa so se s temi izzivi soočali že mesece pred začetkom snemanja.

Tudi za režiserja Alejandra Gonzáleza Ińárrituja, oskarjevskega nominiranca, je bilo ustvarjanje tega filma potovanje, ki ga je osebnostno preoblikovalo. Povedal je, da je bil to njegov največji filmski izziv doslej: "Babilon je nastal iz moralne potrebe, da se osvobodim in spregovorim o stvareh, ki so zapolnjevale moje srce in moje misli: o neverjetnih in bolečih paradoksih, razširjenih po vsem svetu, ki vplivajo na bližnje in daljnje dežele, dokler se končno ne iztečejo v čisto individualne tragedije."

"Ustvarjanje Babilona je bilo neke vrste babilon," je pripomnil Ińárritu. "Bilo je popolnoma drugače kot pri vseh mojih dosedanjih filmih. V bistvu smo posneli štiri različne filme, poskušali smo prodreti v štiri različne kulture. Šlo je za velik logistični izziv, še težje pa je bilo v intelektualnem in emocionalnem smislu. Babilon ni bil samo zunanje, temveč tudi notranje potovanje. Film je preoblikoval vse člane ekipe, vključno z mano. Pa tudi sam film se je v tem procesu spreminjal, saj sem moral, glede na različne kulture in okoliščine, na novo napisati vsako izmed zgodb."

Inarritu je povedal, da je Babilon predvsem posledica dejstva, da je zapustil svojo deželo, in njegovih nomadskih pogledov na svet: "Babilon na koncu ni več odgovarjal na vprašanje, od kod prihajam, temveč bolj na vprašanje, kam sem namenjen."

"Najboljše pri snemanju Babilona je bilo, da sem začel snemati film o razlikah med ljudmi – o vsem, kar nas ločuje, o fizičnih in jezikovnih mejah – a sem med snemanjem ugotovil, da bo film pravzaprav govoril o vsem, kar nas združuje: o ljubezni in bolečini. Japonca in Maročana lahko osrečujejo zelo različne stvari, trpimo pa vsi zaradi istih," je povedal režiser.

Ekipa je morala spoznati različne dialekte, življenjske sloge in osebnosti. "Med snemanjem smo imeli težave, ki so v središču filma – komunikacija ni bila preprosta," je pojasnil režiser. "Babilon je ustvarilo več sto ljudi z različnih koncev sveta. Na snemanju v Maroku so člani ekipe na primer govorili arabsko, berbersko, francosko, angleško, italijansko in špansko."

Navdih za film je bila ideja o kakofoniji človeških glasov, ki izvira iz svetopisemskega babilonskega stolpa. Babilon sledi štirim zgodbam, ki se odvijejo na različnih koncih planeta, a so v koreninah globoko povezane. Vse, kar se v filmu zgodi, sproži lovska puška, ki jo je v Maroku pustil neki japonski turist. Čeprav se film dotakne nekaterih tem, s katerimi sta se ukvarjala že režiserjeva prejšnja filma, Pasja ljubezen in 21 gramov, na primer usode in medsebojne povezanosti, Babilon zajame veliko širše emocionalne, intelektualne in geografske vidike. "Edini razlog, zaradi katerega lahko imamo te tri filme za trilogijo, poleg strukturiranosti zgodbe, je ta, da gre v bistvu za zgodbe o starših in otrocih. Čeprav Babilon implicitno zastavlja družbena in politična vprašanja, gre v bistvu za kvartet zelo intimnih zgodb," je povedal Ińárritu.

Eden glavnih režiserjevih ciljev je bil, da bi se občinstvo čim bolj vživelo v like, ki pripadajo različnim kulturam. Hotel je zvesto prikazati okolja, v katerih se odvijajo zgodbe, hkrati pa razkriti človeškost, ki je skupna vsem. V vsaki izmed dežel, v katerih so snemali, je režiser preživel nekaj časa, da je dobil občutek o vsakdanjih navadah domačinov, dodaten vpogled v lokalne kulture pa so filmu zagotovili številni neprofesionalni igralci iz različnih okolij.

"Prave meje niso v fizičnem prostoru, temveč v naših idejah. Spoznal sem, da vsi trpimo zaradi istih stvari, ne glede na kulturo, raso, jezik ali premoženje," je povedal Ińárritu. "Ugotovil sem, da je veliko človeško tragedijo mogoče zvesti na nesposobnost ljubiti in biti ljubljen. Babilon se je tako spremenil v film o stvareh, ki nas povezujejo, ne o tistih, ki nas ločujejo."

V središču Babilona je tema, ki zaznamuje 21. stoletje: komuniciranje. Film razkrinka nelagodno dejstvo, da se ljudje še vedno počutimo osamljene, čeprav živimo v svetu velikih tehnoloških dosežkov, ki zelo olajšujejo komuniciranje. Prav zato je Ińárritu za metaforo filma izbral svetopisemsko zgodbo, v kateri se ljudje združijo, da bi zgradili stolp do nebes, Bog pa za kazen, ker so bili tako domišljavi, povzroči, da začne vsak govoriti svoj jezik in se med sabo ne morejo več sporazumeti. Ljudje zato opustijo projekt gradnje stolpa in se razselijo po planetu.

Prva izmed štirih zgodb sledi ameriškema zakoncema, ki se morata po nesreči v Maroku boriti za življenje. Paradoks komunikacije pa obstaja že v odnosu med likoma, ki sta ju odigrala Cate Blanchett in Brad Pitt. "Navzven sta videti kot par, ki se je izgubil v puščavi, v resnici pa sta izgubljena človeka, ki v svoji osamljenosti najdeta drug drugega," je povedal režiser.

S to zakonsko dramo se prepleta zgodba dveh maroških dečkov, ki po nesreči ogrozita veliko življenj in sprožita globalno verigo dogodkov, kakršne si nista mogla niti predstavljati. Tudi med njima obstajajo komunikacijski kratki stiki, v tem primeru gre za rivalstvo med bratoma. "Zame je bila zgodba o maroških dečkih bolj zgodba o moralni tragediji neke muslimanske družine in ne toliko zgodba o fantu, ki ga lovi policija. Za očeta je vsaj enako pretresljivo spoznanje, da njegov sin opazuje svojo sestro med slačenjem, kot dejstvo, da sta dečka streljala na avtobus. Ko se zrušijo vrednote, nič več nima smisla."

V središču druge zgodbe je mehiška varuška, zaposlena pri kalifornijskih bogataših, ki napravi usodno napako, ko dva ameriška otroka, deklico in dečka, ilegalno prepelje čez mehiško mejo. Njena zgodba povzema usode in frustracije tisočev nerazumljenih ljudi, ki v želji po boljšem življenju brez slabih namenov prečkajo ameriško mejo.

Zadnja zgodba se osredotoča na ovdovelega očeta v urbanem okolju Tokia, ki se trudi vzpostaviti čustveno vez z gluho hčerko. Zgodba o najstnici, ki zapada v seksualne skrajnosti, temelji na nekem drugem jeziku – na govorici telesa. Ińárritu je ob tem povedal: "Komuniciranje ni samo tisto, kar je ali ni izrečeno, temveč tudi vse, kar je fizično doživljeno. Japonska pubertetnica Chieko trpi zaradi pomanjkanja besed. Ko nimaš možnosti, da bi se dotaknil ljudi z besedami ali da bi se oni z besedami dotaknili tebe, postane tvoje orodje za komuniciranje telo."

Vsaka zgodba vsebuje starše in otroke, tragedijo in transcendence, osebno in globalno – in v središču vsake je strašno hrepenenje po komunikaciji.

Ińárritu je prepričan, da je univerzalni jezik vizualnega eden izmed načinov, kako lahko umetniki presežejo meje in komunikacijske šume, ki jih raziskuje v Babilonu. "Menim, da jezik deluje kot optična iluzija, ki nas zavaja in zmede. Jeziki povzročijo, da smo bolj sumničavi do ljudi, ki jih vidimo kot drugačne. Menim, da ni bolj popolnega orodja za prelom z jezikom, kot so močne podobe in glasba. Film je karseda blizu esperantu," je povzel.

Izbira igralcev

Igralci in naturščiki, zvezde in amaterji, ljudje različnih jezikov in izkušenj – vsakdo je prispeval svoj delež k temu filmu. Režiser je pojasnil: "Dovolj težko je režirati film, v katerem igrajo igralci. Težje je, če ne govorite istega jezika. Še težje pa je, če imate naturščike, ki govorijo jezik, ki ga sploh ne razumete."

Za zgodbo o ameriškem paru v Maroku je režiser izbral najbolj iskana hollywoodska igralca: zvezdnika Brada Pitta in oskarjevko Cate Blanchett. Brad Pitt igra Richarda Jonesa, lik, za katerega režiser verjame, da je utelešenje Američanov. Moški srednjih let se sooča s težavami v tuji državi. Tudi lik Richardove soproge Susan, ki se bori za življenje, je deležen sočutja gledalcev. Cate Blanchett je samo s pogledom uspelo vzbuditi občutek njenega trpljenja pri gledalcih. Popolnoma je zaupala režiserju in mu je dopustila, da jo je vodil skozi globine, ki jih je morala prikazati. Blanchettova je izjavila, da jih je režiser pripravljal na vsak prizor skoraj tako, kot če bi snemali nemi film. Na snemanje je pripeljala tudi svojo družino.

Enako pomemeben za film je prikaz življenja dveh maroških dečkov, Yussefa in Ahmeda. Zaradi strela iz puške postaneta begunca, lokalne oblasti pa so prepričane, da gre za teroristično zaroto. Za ti dve vlogi je Ińárritu angažiral naturščika. Obvestilo o avdiciji za snemanje je bilo objavljeno z džamije, nanj pa se je odzvalo na stotine entuziastov. Za vlogi sta bila izbrana Ait El Caid in Said Tarchini, in sicer zahvaljujoč svojima izraznima obrazoma, ki sta izstopala iz povprečja. Istočasno so najeli še Mohameda Akhezama, dvajsetletnega računalničarja, ki igra turističnega vodiča Anwara.

Za zgodbo o izgubljeni dojilji je Ińárritu najprej iskal igralko za vlogo Amelie, ilegalne priseljenke, ki prečka mejo, da bi se udeležila sinove poroke. Iskal je kombinacijo odločnosti in ranljivosti, ki jo pooseblja Amelia. Režiserjeva žena Maria Eladia je predlagala, da angažira Adriano Barrazo, ki je že igrala v njegovem filmu Pasja ljubezen. Režiser je povedal: "Adriana je utelešenje materinske ljubezni in vzdržljivosti. Predstavlja milijone Mehičanov, ki živijo v ZDA kot nevidni, pozabljeni prebivalci."

Težje je bilo najti otroka za vlogi Mika (ki ga igra debitant Nathan Gamble) in Debbie (ki jo igra Elle Fanning, sestra Dakote Fanning), saj prav skozi njune oči režiser odkriva nevidno plat Mehike: "O Mehiki obstajajo v ameriški družbi različni predsodki. Prav zaradi tega sem jo želel prikazati skozi otroške oči, skozi prizmo nedolžnosti ter odkrivanja neznanega. Kar odrasli vidimo kot umazanijo, ekscentričnost in revščino, otroci doživljajo kot igro, barve in zabavo."

Vlogo Santiaga, Ameliinega brata, ki jih pijan popelje na nevarno puščavsko odisejo, je dobil Gael García Bernal, ki je prav tako igral že v filmu Pasja ljubezen, od takrat pa je postal prava filmska zvezda. Režiser je o njem povedal: "Gael je sijajen, uspelo mu je prikazati določen tip Mehičana, ki je prijeten, prijateljski in entuziastičen – vse dokler se ne napije. Takrat pa postane neodgovoren, pobesnel in neprijeten. Njegov bes pa ni samo posledica tega, da se je tega večera napil, temveč je kulminacija leta in leta potlačevanih občutkov ponižanja."

Najintimnejša zgodba v Babilonu pa je tista, ki se dogaja sredi tokijskega kaosa: zgodba o osamljeni mladi upornici in njenem očetu vdovcu, ki sta se že zdavnaj odtujila. Za vlogo Yasijure, frustriranega očeta, ki mu po ženini smrti ne uspeva vzpostaviti vezi s hčerko, je Ińárritu angažiral enega najbolj znanih japonskih igralcev, Kôjia Yashukoa. Čeprav se pojavi le v nekaj prizorih, je vloga zahtevala močnega igralca, ki si ga bodo gledalci zapomnili. Za vlogo Yasijurove hčerke, gluhoneme Cheiko, pa je režiser izbral štiriindvajsetletno Rinko Kikuchi, ki se je v želji, da dobi vlogo, naučila znakovnega jezika.

Med snemanjem so režiserju pomagale premagovati komunikacijske prepreke tri ženske, ki jih režiser imenuje "več kot prevajalke": v Maroku Hiam Abbass, na Japonskem pa Mariko (prevajalka jezika gluhonemih) in Reiko (prevajalka japonščine).

Tri celine Babilona

Vsaka izmed lokacij filma ima v režiserjevem življenju posebno mesto. Alejandro Gonzáles Ińárritu je že kot sedemnajstletnik dolgo potoval po Maroku, nekajkrat je bil na Japonskem, leta 2003 pa je obiskal Hakone, planino s termalno vodo, kjer je videl starca, ki je s toliko ljubezni in vznesenosti skrbel za duševno zaostale otroke, da Ińárritu tega prizora ni nikoli pozabil. Na režiserja je nedvomno vplivala tudi njegova selitev iz Mexico Cityja v ZDA. Kot imigrant je bolj jasno videl samega sebe, svojo domovino in svoje delo.

Snemanje se je začelo v Maroku leta 2005, nadaljevalo pa se je v Mehiki in na Japonskem. V Maroku se je ekipa nastanila v vasi Tazarine, snemali pa so v berberski vasi Taguenzalt v dolini Draa. Vas je stara več kot 3.000 let. Starinske hiše, notranja dvorišča, ženske, ki s pomočjo vrele vode, indiga in žafrana barvajo tkanino in po starodavnih metodah izdelujejo cenjene berberske preproge … Zvečer se nebo obarva z oranžno-rdečimi odsevi saharskega peska, ki ga nosi veter … Ljudje gojijo datlje, smokve, koze in ovce … Elektrika je speljana komaj do te vasi, nihče izmed prebivalcev pa ni prepoznal niti Brada Pitta. Kljub temu pa je bilo vseh dvesto vaščanov pripravljenih statirati v vseh prizorih, kjer je bilo to potrebno.

Po vročem Maroku se je ekipa preselila v mehiško Tijuano – spet v puščavski pesek, v skrito vasico El Carrizo. Številne prizore so posneli tik ob meji, ob žicah, reflektorjih in kamerah, v vzdušju trdnjave. Na koncu pa se je Ińárritu z ekipo preselil še v Tokio, hektično urbano okolje, v katerem ni mogoče dobiti dovoljenja za kakršnokoli snemanje, tako da je ekipa pogosto delala v slogu gverilcev, vedno pripravljena na improvizacijo in beg pred policijo.

O igralcih

Brad Pitt (Richard) je danes eden najprepoznavnejših igralcev. Igral je v filmih Troja, Klub golih pesti, Gospod in gospa Smith, Sedem in Dvanajst opic. Trenutno sodeluje pri filmih Oceanovih trinajst in The Curious Case Of Benjamin Buttons, igral pa bo tudi Jessea Jamesa v filmu The Assasination Of Jesse James By The Coward Robert Ford v režiji Andrewa Dominika.

Občinstvo je pritegnil z vlogo zapeljivega avtoštoparja v kontroverznem filmu Ridleya Scotta Thelma in Louise. Sledile so vloge v filmih California, Reka poje mi Roberta Redforda in Intervju z vampirjem Neila Jordana. Pred Babilonom (nominacija za zlati globus za najboljšega stranskega igralca) je bil že dvakrat nominiran za zlati globus – za vlogo Tristana v Jesenski zgodbi in za vlogo v filmu Dvanajst opic, za katero je nagrado tudi dobil.

Rodil se je v mestu Shawnee v Oklahomi, odraščal pa je Springfieldu v Missouriju. Študiral je novinarstvo, nato se je preselil v Los Angeles, da bi študiral oglaševanje in grafično oblikovanje, a kmalu se je posvetil igri. Dobil je vloge v različnih televizijskih nadaljevankah, kot sta Glory Days in The Image, ter v filmu tedna Too Young To Die.

V zadnjem času je blestel v filmih Troja, Oceanovih enajst in Oceanovih dvanajst Stevena Soderbergha, Poklic: vohun Tonya Scotta z Robertom Redfordom, Mehičanka Gorea Verbinskega ter Pljuni in jo stisni Guya Ritchieja. Igral je tudi v Clooneyevem Izpovedi nevarnega uma. Poleg tega je posodil glas Sinbadu v Dreamworksovem animiranem celovečercu Sinbad: legenda sedmih morij, zadnjo glavno vlogo pa je odigral v filmu Gospod in gospa Smith Douga Limana z Angelino Jolie. Igral je še v filmih Johnny Suede, Cool World, Seme zla, Sedem let v Tibetu, Ko pride Joe Black, Klub golih pesti in drugih.

Njegova produkcijska družba Plan B Productions je producirala filme Troja, Čarli in tovarna čokolade, The Assasination Of Jesse James By The Coward Robert Ford, A Million Little Pieces, Dvojna igra, Running With Scissors in druge.

Cate Blanchett (Susan) je diplomirala na avstralskem National Institute of Dramatic Art. Veliko igralskih izkušenj si je pridobila v gledaliških predstavah. Igrala je v filmih Cesta za raj, Thank God He Met Lizzie, Oscar in Lucinda, Elizabeth, Kontrolorji letenja, Idealen mož, Nadarjeni gospod Ripley, trilogiji Gospodar prstanov ter filmih Veronica Guerin, Kava in cigarete in drugih. Dobila je številne nagrade, priznanja in nominacije. Pred kratkim je igrala v avstralskem filmu Little Fish ter v biografskem filmu Martina Scorseseja o Howardu Hughesu Aviator (za vlogo v njem je dobila oskarja. Pravkar je zaključila snemanje filmov Notes On a Scandal z Judi Dench in The Good German z Georgeom Clooneyem v režiji Stevena Soderbergha.

Gael García Bernal (Santiago) se je rodil v Mehiki. Že od otroštva je igral v gledališču, po debiju v filmu Pasja ljubezen pa je postal svetovno znan. Igral je še v filmih Jaz pa tebi mamo, Grehi očeta Amara, Motoristov dnevnik, Slaba vzgoja in drugih.

Koji Yakusho (Yasujiro) je eden najbolj znanih japonskih igralcev. Pred kratkim smo ga tudi pri nas lahko videli v filmu Gejša. Igral je tudi v več kot 50 filmih in televizijskih programih, med katerimi so dobitnik zlate palme Unagi in nagrajevani film Eureka.

Adriana Barraza (Amelia) je z režiserjem Alejandrom Gonzálezom Ińárritujem že sodelovala pri filmu Pasja ljubezen. Znana je predvsem po svojih televizijskih vlogah, udejstvuje pa se tudi kot dramska pedagoginja ter filmska in televizijska režiserka.

Rinko Kikuchi (Chieko) se je s petnajstimi leti začela ukvarjati z manekenstvom in igro. Leta 1999 je debitirala v filmu Ikitai v režiji Kanetoa Shindoa. Sledile so številne filmske in televizijske vloge. Babilon je prvi ameriški film, v katerem je igrala.

Elle Fanning (Debbie) je veteranka, ki je v manj kot petih letih igralskega staža posnela že skoraj deset filmov. Debitirala je v filmu Moje ime je Sam, kjer je igrala hčer Seana Penna. Sledile so vloge v številnih televizijskih nadaljevankah in filmih.

O ustvarjalcih filma

Alejandro González Inarritu (režiser in producent) se je rodil leta 1963 v Mexico Cityju. Kariero je začel leta 1986 kot voditelj eklektičnega glasbenega programa radijske postaje WFM. Skladal je glasbo za nekaj mehiških filmov. Študiral je teatrologijo, na mednarodno filmsko sceno pa je prišel leta 2000 s filmskim prvencem Pasja ljubezen, ki je bil nominiran za oskarja in zlati globus za najboljši tuji film, dobil pa je tudi nagrado BAFTA ter številne nagrade na festivalih v Tokiu, Sao Paulu, Edinburghu, San Sebastianu in Torontu. Nato je režiral in produciral film 21 gramov, v katerem igrajo Sean Penn, Benicio del Toro in Naomi Watts. Del Toro in Wattsova sta bila nominirana za oskarja, Penn pa je dobil nagrado žirije v Benetkah. Poleg tega je Ińárritu režiral in produciral dva kratka filma, Powder Keg in Darkness, ki sta bila prav tako večkrat nagrajena. Danes živi v Los Angelesu z ženo in dvema otrokoma.

Guillermo Arriaga (scenarist) se je rodil v Mexico Cityju, kjer je tudi odraščal. Proslavil se je kot režiser, producent in scenarist številnih kratkometražnih in dokumentarnih filmov, televizijskih nadaljevank in oglasov, že več kot 25 let pa dela kot predavatelj. Slovi po svojih kompleksnih narativnih strukturah, napetih zgodbah in likih, polnih protislovij in človečnosti. Napisal je izvirna scenarija za prva dva Ińárritujeva filma, pri obeh pa se je angažiral tudi kot koproducent. Leta 2005 je v Cannesu dobil zlato palmo za scenarij za film Trikrat pokopani Melquiades Estrada, pred kratkim pa je zaključil adaptacijo svojega romana El bufalo de la noche. Arriaga je avtor treh romanov, Guillotine Squad, A Sweet Scent of Death in The Night Buffalo, pa tudi zbirke kratkih zgodb, naslovljene Retorno 201. Njegova dela so prevedena v številne jezike.

Jon Kilik (producent) je sodeloval z množico najbolj znanih filmskih ustvarjalcev. Produciral je dvanajst filmov Spikea Leeja, med katerimi so Malcolm X, Clockers in He Got Game, dva filma Tima Robbinsa (z oskarjem nagrajeni Zadnji sprehod in Roka, ki ziblje zibko) ter dva filma Juliana Schnabela (Basquiat in Preden se znoči, glavni igralec v slednjem, Javier Bardem, je bil nominiran za oskarja). Med ostalimi njegovimi filmi naj izpostavimo Zgodbo iz Bronxa Roberta de Nira, Pleasantville Garya Rossa, film Pollock Eda Harrisa, ki je bil nagrajen z oskarjem, Aleksander Oliverja Stonea in Strti cvetovi Jima Jarmuscha, ki je dobil Grand Prix v Cannesu.

Steve Golin (producent) je ustanovitelj in izvršni direktor družbe Anonymous Content, ki se ukvarja z razvojem multimedijskih vsebin, produciranjem in talenti. Sodeloval je z znanimi režiserji, kakršni so David Fincher, Neil LaBute, David Kellogg, Gore Verbinski in Mark Romanek, produciral pa je filme Večno sonce brezmadežnega uma, 50 prvih poljubov, Betty, Biti John Malkovich in druge. Poseben oddelek njegove družbe se ukvarja z oglaševanjem: produciral je spote in kampanje za Nike, Intel, Citibank, United Airlines, Ford, Audi, Coca-Colo in Pepsi. Oddelek za glasbene spote je produciral projekte za Radiohead, Prince, Nine Inch Nails in druge. Produciral je tudi filme Igra, Portret dame in Divji v srcu. Nadzoroval je produkcijo priljubljenih televizijskih nadaljevank Beverly Hills 90210 in Twin Peaks. Propaganda Films je istočasno postala največja producentska družba za glasbene spote in oglase ter je osvojila več MTV-jevih nagrad in zlatih palm od katere koli producentske hiše.

Rodrigo Prieto (direktor fotografije) se je rodil v Mexico Cityju. Najprej se je ukvarjal s snemanjem oglasov, pri tem delu pa je spoznal Ińárrituja, ki mu je ponudil, da posname njegov prvi film, Pasja ljubezen, za kar je dobil številna priznanja in nagrade. Sledili so filmi Prvi greh, Frida, 8 milj, 25. ura, 21 gramov in končno Babilon. Z Oliverjem Stoneom je na Kubi posnel dokumentarni film o Fidelu Castru Comandante, nato pa še dokumentarni film o izraelsko-palestinskem sporu Persona non Grata in zgodovinski film Aleksander, za katerega je Prieto dobil več nagrad. Za režiserja Anga Leeja je posnel Goro Brokeback, za kar je bil nominiran za oskarja in dobil številne druge nagrade. Trenutno snema novi film Anga Leeja Lust, Caution.

Brigitte Broch (scenografija) je sodelovala z Ińárritujem že pri njegovih prejšnjih filmih. Poleg tega je ustvarila scenografijo za filme Amapola, Lucia, Lucia, Real Women Have Curves in The Hire. Rodila se je v Nemčiji, živi in dela pa v Mexico Cityju. Za svoje delo pri filmu Moulin Rouge! je dobila oskarja, še enkrat pa je bila nominirana za film Romeo in Julija. Sodelovala je tudi pri filmih Sexo, pudo y lagrimas, Amber, La hija de puma, She Hate Me in Chronos.

Stephen Mirrione (montaža) je sodeloval z Inarritujem že pri filmu 21 gramov, za kar je bil nominiran za nagrado BAFTA. Leta 2006 je sodeloval pri filmu Goergea Clooneya Lahko noč in srečno, že prej pa pri Clooneyevem režijskem prvencu Izpovedi nevarnega uma. Leta 2001 je dobil oskarja za montažo filma Preprodajalci Stevena Soderbergha. Za slednjega je montiral tudii filma Oceanovih enajst in Oceanovih dvanajst, trenutno pa montira Oceanovih trinajst.

Gustavo Santaolalla (glasba) je priznani skladatelj, ki je svojega prvega oskarja dobil za glasbo za film Gora Brokeback. Za isti film je bil nominiran za dva zlata globusa. Napisal je tudi glasbo za oba predhodna Ińárritujeva filma, pa tudi za filma North Country in Motoristov dnevnik. Rodil se je v Buenos Airesu v Argentini, za svoje delo pa je dobil številne nagrade.