Kolosej
Film distribucije Blitz Film & Video Distribution

Babilon

drama
Na sporedu od: 18.1.2007, Kolosej Ljubljana
18.1.2007, Kino Komuna
7.2.2007, Kolosej De Luxe Kranj
2h 22min / 142min
Leto: 2006
Država: ZDA, Mehika
Scenarij: Guillermo Arriaga
Babilon, film režiserja umetnin, kot sta Pasja ljubezen in 21 gramov, je zgodba o tragični nesreči ameriškega para v Maroku. Na to zgodbo so napletene usode še štirih družin na različnih koncih sveta. Vse junake povezuje naključje, ločujejo pa razdalje, kultura in jezik, a vsem je skupno tudi iskanje utehe v družini.

Sinopsis

"O mejah govorimo kot o prostorih, namesto kot o idejah. Menim, da so prave meje tiste v nas."
-- Alejandro González Ińárritu

V filmu Babilon tragična nesreča ameriškega para v Maroku sproži verigo dogodkov, ki prizadenejo štiri družine v različnih državah sveta. Posamezniki, ki jih je povezalo naključje, ločujejo pa jih celine, kulture in jeziki, spoznajo, da je družina tista, ki zagotavlja zatočišče.

V oddaljenih kotičkih maroške puščave odjeknejo streli iz puške – to pa sproži verigo dogodkov ter poveže par ameriških turistov, ki se divje bori za preživetje, maroška dečka, ki sta vpletena v nesrečo, varuško, ki z dvema ameriškima otrokoma ilegalno prečka mehiško mejo, in gluho japonsko najstnico, katere očeta išče tokijska policija. Čeprav jih ločujejo medkulturni trki in velike razdalje, vse štiri skupine ljudi drvijo naproti skupni usodi: osamljenosti in trpljenju.

V samo nekaj dneh se bo vsak izmed njih soočil z vrtoglavim občutenjem izgubljenosti – izgubljenosti v puščavi, izgubljenosti v svetu, izgubljenosti v samem sebi – ko jih usoda žene na skrajne robove zmedenosti in strahu, hkrati pa tudi v globine povezanosti in ljubezni.

Izjemno hipnotičen in emocionalen film, ki so ga posneli na treh celinah in v štirih jezikih, prečka tako globoko osebne kot tudi eksplozivno politične teme. Priznani režiser Alejandro González Ińárritu (21 gramov, Pasja ljubezen) s pretresljivim realizmom raziskuje različne meje, ki ločujejo človeštvo. Prikliče starodavni koncept babilona in preizprašuje njegove implikacije za sodobnost: zamujene priložnosti za komunikacijo, ki vodijo naša življenja, pa čeprav jih pogosto sploh ne opazimo.

Brad Pitt, Cate Blanchett, Gael García Bernal, Kôji Yakusho, Adriana Barraza in Rinko Kikuchi so v ospredju mednarodne ekipe igralcev iz Maroka, Tijuane in Tokia, ki dajejo dušo Babilonovi kulturni raznolikosti in moč njegovim opazkam o kulturnih povezavah in mejah.

Film Alejandra Gonzáleza Ińárrituja Babilon je izdelek produkcijskih hiš Anonymous Content Production in Zeta Films. Producirali so ga Jon Kilik, Steve Golin in Alejandro González Ińárritu, scenarij pa je napisal Guillermo Arriaga po ideji Alejandra Gonzáleza Ińárrituja in Guillerma Arriage. Med najvidnejšimi ustvarjalci za kamero so še za oskarja nominirani mojster fotografije Rodrigo Prieto (Gora Brokeback), z oskarjem nagrajena scenografinja Brigitte Broch (Moulin Rouge), z oskarjem nagrajeni montažer Stephen Mirrione (Preprodajalci) in z oskarjem nagrajeni skladatelj Gustavo Santaolalla (Gora Brokeback).

Ustvarjanje Babilona

Babilon: Po Bibliji znameniti stolp, ki ga je zgradilo združeno človeštvo z namenom doseči nebesa. Nečimrnost ljudi je razjezila Boga, ki je ljudi kaznoval tako, da je poslej vsak izmed njih govoril drug jezik. To dejanje je zaustavilo projekt ter razgnalo zmedene ljudi po vsem planetu.

Babilon so snemali leto dni na treh celinah. Za večjezično igralsko ekipo, v ospredju katere so bili Brad Pitt, Cate Blanchett, Gael García Bernal, Kôji Yakusho, Adriana Barraza in Rinko Kikuchi, sestavljali pa so jo tudi neprofesionalni igralci iz Maroka, Mehike in Japonske, je bil film fizično in psihološko potovanje, zelo podobno tistemu, ki ga doživijo osebe v filmu. Film pripoveduje zgodbe ljudi, ki so povezane s kulturnimi in simboličnimi mejami, režiser in njegova ekipa pa so se s temi izzivi soočali že mesece pred začetkom snemanja.

Tudi za režiserja Alejandra Gonzáleza Ińárrituja, oskarjevskega nominiranca, je bilo ustvarjanje tega filma potovanje, ki ga je osebnostno preoblikovalo. Povedal je, da je bil to njegov največji filmski izziv doslej: "Babilon je nastal iz moralne potrebe, da se osvobodim in spregovorim o stvareh, ki so zapolnjevale moje srce in moje misli: o neverjetnih in bolečih paradoksih, razširjenih po vsem svetu, ki vplivajo na bližnje in daljnje dežele, dokler se končno ne iztečejo v čisto individualne tragedije."

"Ustvarjanje Babilona je bilo neke vrste babilon," je pripomnil Ińárritu. "Bilo je popolnoma drugače kot pri vseh mojih dosedanjih filmih. V bistvu smo posneli štiri različne filme, poskušali smo prodreti v štiri različne kulture. Šlo je za velik logistični izziv, še težje pa je bilo v intelektualnem in emocionalnem smislu. Babilon ni bil samo zunanje, temveč tudi notranje potovanje. Film je preoblikoval vse člane ekipe, vključno z mano. Pa tudi sam film se je v tem procesu spreminjal, saj sem moral, glede na različne kulture in okoliščine, na novo napisati vsako izmed zgodb."

Inarritu je povedal, da je Babilon predvsem posledica dejstva, da je zapustil svojo deželo, in njegovih nomadskih pogledov na svet: "Babilon na koncu ni več odgovarjal na vprašanje, od kod prihajam, temveč bolj na vprašanje, kam sem namenjen."

"Najboljše pri snemanju Babilona je bilo, da sem začel snemati film o razlikah med ljudmi – o vsem, kar nas ločuje, o fizičnih in jezikovnih mejah – a sem med snemanjem ugotovil, da bo film pravzaprav govoril o vsem, kar nas združuje: o ljubezni in bolečini. Japonca in Maročana lahko osrečujejo zelo različne stvari, trpimo pa vsi zaradi istih," je povedal režiser.

Ekipa je morala spoznati različne dialekte, življenjske sloge in osebnosti. "Med snemanjem smo imeli težave, ki so v središču filma – komunikacija ni bila preprosta," je pojasnil režiser. "Babilon je ustvarilo več sto ljudi z različnih koncev sveta. Na snemanju v Maroku so člani ekipe na primer govorili arabsko, berbersko, francosko, angleško, italijansko in špansko."

Navdih za film je bila ideja o kakofoniji človeških glasov, ki izvira iz svetopisemskega babilonskega stolpa. Babilon sledi štirim zgodbam, ki se odvijejo na različnih koncih planeta, a so v koreninah globoko povezane. Vse, kar se v filmu zgodi, sproži lovska puška, ki jo je v Maroku pustil neki japonski turist. Čeprav se film dotakne nekaterih tem, s katerimi sta se ukvarjala že režiserjeva prejšnja filma, Pasja ljubezen in 21 gramov, na primer usode in medsebojne povezanosti, Babilon zajame veliko širše emocionalne, intelektualne in geografske vidike. "Edini razlog, zaradi katerega lahko imamo te tri filme za trilogijo, poleg strukturiranosti zgodbe, je ta, da gre v bistvu za zgodbe o starših in otrocih. Čeprav Babilon implicitno zastavlja družbena in politična vprašanja, gre v bistvu za kvartet zelo intimnih zgodb," je povedal Ińárritu.

Eden glavnih režiserjevih ciljev je bil, da bi se občinstvo čim bolj vživelo v like, ki pripadajo različnim kulturam. Hotel je zvesto prikazati okolja, v katerih se odvijajo zgodbe, hkrati pa razkriti človeškost, ki je skupna vsem. V vsaki izmed dežel, v katerih so snemali, je režiser preživel nekaj časa, da je dobil občutek o vsakdanjih navadah domačinov, dodaten vpogled v lokalne kulture pa so filmu zagotovili številni neprofesionalni igralci iz različnih okolij.

"Prave meje niso v fizičnem prostoru, temveč v naših idejah. Spoznal sem, da vsi trpimo zaradi istih stvari, ne glede na kulturo, raso, jezik ali premoženje," je povedal Ińárritu. "Ugotovil sem, da je veliko človeško tragedijo mogoče zvesti na nesposobnost ljubiti in biti ljubljen. Babilon se je tako spremenil v film o stvareh, ki nas povezujejo, ne o tistih, ki nas ločujejo."

V središču Babilona je tema, ki zaznamuje 21. stoletje: komuniciranje. Film razkrinka nelagodno dejstvo, da se ljudje še vedno počutimo osamljene, čeprav živimo v svetu velikih tehnoloških dosežkov, ki zelo olajšujejo komuniciranje. Prav zato je Ińárritu za metaforo filma izbral svetopisemsko zgodbo, v kateri se ljudje združijo, da bi zgradili stolp do nebes, Bog pa za kazen, ker so bili tako domišljavi, povzroči, da začne vsak govoriti svoj jezik in se med sabo ne morejo več sporazumeti. Ljudje zato opustijo projekt gradnje stolpa in se razselijo po planetu.

Prva izmed štirih zgodb sledi ameriškema zakoncema, ki se morata po nesreči v Maroku boriti za življenje. Paradoks komunikacije pa obstaja že v odnosu med likoma, ki sta ju odigrala Cate Blanchett in Brad Pitt. "Navzven sta videti kot par, ki se je izgubil v puščavi, v resnici pa sta izgubljena človeka, ki v svoji osamljenosti najdeta drug drugega," je povedal režiser.

S to zakonsko dramo se prepleta zgodba dveh maroških dečkov, ki po nesreči ogrozita veliko življenj in sprožita globalno verigo dogodkov, kakršne si nista mogla niti predstavljati. Tudi med njima obstajajo komunikacijski kratki stiki, v tem primeru gre za rivalstvo med bratoma. "Zame je bila zgodba o maroških dečkih bolj zgodba o moralni tragediji neke muslimanske družine in ne toliko zgodba o fantu, ki ga lovi policija. Za očeta je vsaj enako pretresljivo spoznanje, da njegov sin opazuje svojo sestro med slačenjem, kot dejstvo, da sta dečka streljala na avtobus. Ko se zrušijo vrednote, nič več nima smisla."

V središču druge zgodbe je mehiška varuška, zaposlena pri kalifornijskih bogataših, ki napravi usodno napako, ko dva ameriška otroka, deklico in dečka, ilegalno prepelje čez mehiško mejo. Njena zgodba povzema usode in frustracije tisočev nerazumljenih ljudi, ki v želji po boljšem življenju brez slabih namenov prečkajo ameriško mejo.

Zadnja zgodba se osredotoča na ovdovelega očeta v urbanem okolju Tokia, ki se trudi vzpostaviti čustveno vez z gluho hčerko. Zgodba o najstnici, ki zapada v seksualne skrajnosti, temelji na nekem drugem jeziku – na govorici telesa. Ińárritu je ob tem povedal: "Komuniciranje ni samo tisto, kar je ali ni izrečeno, temveč tudi vse, kar je fizično doživljeno. Japonska pubertetnica Chieko trpi zaradi pomanjkanja besed. Ko nimaš možnosti, da bi se dotaknil ljudi z besedami ali da bi se oni z besedami dotaknili tebe, postane tvoje orodje za komuniciranje telo."

Vsaka zgodba vsebuje starše in otroke, tragedijo in transcendence, osebno in globalno – in v središču vsake je strašno hrepenenje po komunikaciji.

Ińárritu je prepričan, da je univerzalni jezik vizualnega eden izmed načinov, kako lahko umetniki presežejo meje in komunikacijske šume, ki jih raziskuje v Babilonu. "Menim, da jezik deluje kot optična iluzija, ki nas zavaja in zmede. Jeziki povzročijo, da smo bolj sumničavi do ljudi, ki jih vidimo kot drugačne. Menim, da ni bolj popolnega orodja za prelom z jezikom, kot so močne podobe in glasba. Film je karseda blizu esperantu," je povzel.

Izbira igralcev

Igralci in naturščiki, zvezde in amaterji, ljudje različnih jezikov in izkušenj – vsakdo je prispeval svoj delež k temu filmu. Režiser je pojasnil: "Dovolj težko je režirati film, v katerem igrajo igralci. Težje je, če ne govorite istega jezika. Še težje pa je, če imate naturščike, ki govorijo jezik, ki ga sploh ne razumete."

Za zgodbo o ameriškem paru v Maroku je režiser izbral najbolj iskana hollywoodska igralca: zvezdnika Brada Pitta in oskarjevko Cate Blanchett. Brad Pitt igra Richarda Jonesa, lik, za katerega režiser verjame, da je utelešenje Američanov. Moški srednjih let se sooča s težavami v tuji državi. Tudi lik Richardove soproge Susan, ki se bori za življenje, je deležen sočutja gledalcev. Cate Blanchett je samo s pogledom uspelo vzbuditi občutek njenega trpljenja pri gledalcih. Popolnoma je zaupala režiserju in mu je dopustila, da jo je vodil skozi globine, ki jih je morala prikazati. Blanchettova je izjavila, da jih je režiser pripravljal na vsak prizor skoraj tako, kot če bi snemali nemi film. Na snemanje je pripeljala tudi svojo družino.

Enako pomemeben za film je prikaz življenja dveh maroških dečkov, Yussefa in Ahmeda. Zaradi strela iz puške postaneta begunca, lokalne oblasti pa so prepričane, da gre za teroristično zaroto. Za ti dve vlogi je Ińárritu angažiral naturščika. Obvestilo o avdiciji za snemanje je bilo objavljeno z džamije, nanj pa se je odzvalo na stotine entuziastov. Za vlogi sta bila izbrana Ait El Caid in Said Tarchini, in sicer zahvaljujoč svojima izraznima obrazoma, ki sta izstopala iz povprečja. Istočasno so najeli še Mohameda Akhezama, dvajsetletnega računalničarja, ki igra turističnega vodiča Anwara.

Za zgodbo o izgubljeni dojilji je Ińárritu najprej iskal igralko za vlogo Amelie, ilegalne priseljenke, ki prečka mejo, da bi se udeležila sinove poroke. Iskal je kombinacijo odločnosti in ranljivosti, ki jo pooseblja Amelia. Režiserjeva žena Maria Eladia je predlagala, da angažira Adriano Barrazo, ki je že igrala v njegovem filmu Pasja ljubezen. Režiser je povedal: "Adriana je utelešenje materinske ljubezni in vzdržljivosti. Predstavlja milijone Mehičanov, ki živijo v ZDA kot nevidni, pozabljeni prebivalci."

Težje je bilo najti otroka za vlogi Mika (ki ga igra debitant Nathan Gamble) in Debbie (ki jo igra Elle Fanning, sestra Dakote Fanning), saj prav skozi njune oči režiser odkriva nevidno plat Mehike: "O Mehiki obstajajo v ameriški družbi različni predsodki. Prav zaradi tega sem jo želel prikazati skozi otroške oči, skozi prizmo nedolžnosti ter odkrivanja neznanega. Kar odrasli vidimo kot umazanijo, ekscentričnost in revščino, otroci doživljajo kot igro, barve in zabavo."

Vlogo Santiaga, Ameliinega brata, ki jih pijan popelje na nevarno puščavsko odisejo, je dobil Gael García Bernal, ki je prav tako igral že v filmu Pasja ljubezen, od takrat pa je postal prava filmska zvezda. Režiser je o njem povedal: "Gael je sijajen, uspelo mu je prikazati določen tip Mehičana, ki je prijeten, prijateljski in entuziastičen – vse dokler se ne napije. Takrat pa postane neodgovoren, pobesnel in neprijeten. Njegov bes pa ni samo posledica tega, da se je tega večera napil, temveč je kulminacija leta in leta potlačevanih občutkov ponižanja."

Najintimnejša zgodba v Babilonu pa je tista, ki se dogaja sredi tokijskega kaosa: zgodba o osamljeni mladi upornici in njenem očetu vdovcu, ki sta se že zdavnaj odtujila. Za vlogo Yasijure, frustriranega očeta, ki mu po ženini smrti ne uspeva vzpostaviti vezi s hčerko, je Ińárritu angažiral enega najbolj znanih japonskih igralcev, Kôjia Yashukoa. Čeprav se pojavi le v nekaj prizorih, je vloga zahtevala močnega igralca, ki si ga bodo gledalci zapomnili. Za vlogo Yasijurove hčerke, gluhoneme Cheiko, pa je režiser izbral štiriindvajsetletno Rinko Kikuchi, ki se je v želji, da dobi vlogo, naučila znakovnega jezika.

Med snemanjem so režiserju pomagale premagovati komunikacijske prepreke tri ženske, ki jih režiser imenuje "več kot prevajalke": v Maroku Hiam Abbass, na Japonskem pa Mariko (prevajalka jezika gluhonemih) in Reiko (prevajalka japonščine).

Tri celine Babilona

Vsaka izmed lokacij filma ima v režiserjevem življenju posebno mesto. Alejandro Gonzáles Ińárritu je že kot sedemnajstletnik dolgo potoval po Maroku, nekajkrat je bil na Japonskem, leta 2003 pa je obiskal Hakone, planino s termalno vodo, kjer je videl starca, ki je s toliko ljubezni in vznesenosti skrbel za duševno zaostale otroke, da Ińárritu tega prizora ni nikoli pozabil. Na režiserja je nedvomno vplivala tudi njegova selitev iz Mexico Cityja v ZDA. Kot imigrant je bolj jasno videl samega sebe, svojo domovino in svoje delo.

Snemanje se je začelo v Maroku leta 2005, nadaljevalo pa se je v Mehiki in na Japonskem. V Maroku se je ekipa nastanila v vasi Tazarine, snemali pa so v berberski vasi Taguenzalt v dolini Draa. Vas je stara več kot 3.000 let. Starinske hiše, notranja dvorišča, ženske, ki s pomočjo vrele vode, indiga in žafrana barvajo tkanino in po starodavnih metodah izdelujejo cenjene berberske preproge … Zvečer se nebo obarva z oranžno-rdečimi odsevi saharskega peska, ki ga nosi veter … Ljudje gojijo datlje, smokve, koze in ovce … Elektrika je speljana komaj do te vasi, nihče izmed prebivalcev pa ni prepoznal niti Brada Pitta. Kljub temu pa je bilo vseh dvesto vaščanov pripravljenih statirati v vseh prizorih, kjer je bilo to potrebno.

Po vročem Maroku se je ekipa preselila v mehiško Tijuano – spet v puščavski pesek, v skrito vasico El Carrizo. Številne prizore so posneli tik ob meji, ob žicah, reflektorjih in kamerah, v vzdušju trdnjave. Na koncu pa se je Ińárritu z ekipo preselil še v Tokio, hektično urbano okolje, v katerem ni mogoče dobiti dovoljenja za kakršnokoli snemanje, tako da je ekipa pogosto delala v slogu gverilcev, vedno pripravljena na improvizacijo in beg pred policijo.

O igralcih

Brad Pitt (Richard) je danes eden najprepoznavnejših igralcev. Igral je v filmih Troja, Klub golih pesti, Gospod in gospa Smith, Sedem in Dvanajst opic. Trenutno sodeluje pri filmih Oceanovih trinajst in The Curious Case Of Benjamin Buttons, igral pa bo tudi Jessea Jamesa v filmu The Assasination Of Jesse James By The Coward Robert Ford v režiji Andrewa Dominika.

Občinstvo je pritegnil z vlogo zapeljivega avtoštoparja v kontroverznem filmu Ridleya Scotta Thelma in Louise. Sledile so vloge v filmih California, Reka poje mi Roberta Redforda in Intervju z vampirjem Neila Jordana. Pred Babilonom (nominacija za zlati globus za najboljšega stranskega igralca) je bil že dvakrat nominiran za zlati globus – za vlogo Tristana v Jesenski zgodbi in za vlogo v filmu Dvanajst opic, za katero je nagrado tudi dobil.

Rodil se je v mestu Shawnee v Oklahomi, odraščal pa je Springfieldu v Missouriju. Študiral je novinarstvo, nato se je preselil v Los Angeles, da bi študiral oglaševanje in grafično oblikovanje, a kmalu se je posvetil igri. Dobil je vloge v različnih televizijskih nadaljevankah, kot sta Glory Days in The Image, ter v filmu tedna Too Young To Die.

V zadnjem času je blestel v filmih Troja, Oceanovih enajst in Oceanovih dvanajst Stevena Soderbergha, Poklic: vohun Tonya Scotta z Robertom Redfordom, Mehičanka Gorea Verbinskega ter Pljuni in jo stisni Guya Ritchieja. Igral je tudi v Clooneyevem Izpovedi nevarnega uma. Poleg tega je posodil glas Sinbadu v Dreamworksovem animiranem celovečercu Sinbad: legenda sedmih morij, zadnjo glavno vlogo pa je odigral v filmu Gospod in gospa Smith Douga Limana z Angelino Jolie. Igral je še v filmih Johnny Suede, Cool World, Seme zla, Sedem let v Tibetu, Ko pride Joe Black, Klub golih pesti in drugih.

Njegova produkcijska družba Plan B Productions je producirala filme Troja, Čarli in tovarna čokolade, The Assasination Of Jesse James By The Coward Robert Ford, A Million Little Pieces, Dvojna igra, Running With Scissors in druge.

Cate Blanchett (Susan) je diplomirala na avstralskem National Institute of Dramatic Art. Veliko igralskih izkušenj si je pridobila v gledaliških predstavah. Igrala je v filmih Cesta za raj, Thank God He Met Lizzie, Oscar in Lucinda, Elizabeth, Kontrolorji letenja, Idealen mož, Nadarjeni gospod Ripley, trilogiji Gospodar prstanov ter filmih Veronica Guerin, Kava in cigarete in drugih. Dobila je številne nagrade, priznanja in nominacije. Pred kratkim je igrala v avstralskem filmu Little Fish ter v biografskem filmu Martina Scorseseja o Howardu Hughesu Aviator (za vlogo v njem je dobila oskarja. Pravkar je zaključila snemanje filmov Notes On a Scandal z Judi Dench in The Good German z Georgeom Clooneyem v režiji Stevena Soderbergha.

Gael García Bernal (Santiago) se je rodil v Mehiki. Že od otroštva je igral v gledališču, po debiju v filmu Pasja ljubezen pa je postal svetovno znan. Igral je še v filmih Jaz pa tebi mamo, Grehi očeta Amara, Motoristov dnevnik, Slaba vzgoja in drugih.

Koji Yakusho (Yasujiro) je eden najbolj znanih japonskih igralcev. Pred kratkim smo ga tudi pri nas lahko videli v filmu Gejša. Igral je tudi v več kot 50 filmih in televizijskih programih, med katerimi so dobitnik zlate palme Unagi in nagrajevani film Eureka.

Adriana Barraza (Amelia) je z režiserjem Alejandrom Gonzálezom Ińárritujem že sodelovala pri filmu Pasja ljubezen. Znana je predvsem po svojih televizijskih vlogah, udejstvuje pa se tudi kot dramska pedagoginja ter filmska in televizijska režiserka.

Rinko Kikuchi (Chieko) se je s petnajstimi leti začela ukvarjati z manekenstvom in igro. Leta 1999 je debitirala v filmu Ikitai v režiji Kanetoa Shindoa. Sledile so številne filmske in televizijske vloge. Babilon je prvi ameriški film, v katerem je igrala.

Elle Fanning (Debbie) je veteranka, ki je v manj kot petih letih igralskega staža posnela že skoraj deset filmov. Debitirala je v filmu Moje ime je Sam, kjer je igrala hčer Seana Penna. Sledile so vloge v številnih televizijskih nadaljevankah in filmih.

O ustvarjalcih filma

Alejandro González Inarritu (režiser in producent) se je rodil leta 1963 v Mexico Cityju. Kariero je začel leta 1986 kot voditelj eklektičnega glasbenega programa radijske postaje WFM. Skladal je glasbo za nekaj mehiških filmov. Študiral je teatrologijo, na mednarodno filmsko sceno pa je prišel leta 2000 s filmskim prvencem Pasja ljubezen, ki je bil nominiran za oskarja in zlati globus za najboljši tuji film, dobil pa je tudi nagrado BAFTA ter številne nagrade na festivalih v Tokiu, Sao Paulu, Edinburghu, San Sebastianu in Torontu. Nato je režiral in produciral film 21 gramov, v katerem igrajo Sean Penn, Benicio del Toro in Naomi Watts. Del Toro in Wattsova sta bila nominirana za oskarja, Penn pa je dobil nagrado žirije v Benetkah. Poleg tega je Ińárritu režiral in produciral dva kratka filma, Powder Keg in Darkness, ki sta bila prav tako večkrat nagrajena. Danes živi v Los Angelesu z ženo in dvema otrokoma.

Guillermo Arriaga (scenarist) se je rodil v Mexico Cityju, kjer je tudi odraščal. Proslavil se je kot režiser, producent in scenarist številnih kratkometražnih in dokumentarnih filmov, televizijskih nadaljevank in oglasov, že več kot 25 let pa dela kot predavatelj. Slovi po svojih kompleksnih narativnih strukturah, napetih zgodbah in likih, polnih protislovij in človečnosti. Napisal je izvirna scenarija za prva dva Ińárritujeva filma, pri obeh pa se je angažiral tudi kot koproducent. Leta 2005 je v Cannesu dobil zlato palmo za scenarij za film Trikrat pokopani Melquiades Estrada, pred kratkim pa je zaključil adaptacijo svojega romana El bufalo de la noche. Arriaga je avtor treh romanov, Guillotine Squad, A Sweet Scent of Death in The Night Buffalo, pa tudi zbirke kratkih zgodb, naslovljene Retorno 201. Njegova dela so prevedena v številne jezike.

Jon Kilik (producent) je sodeloval z množico najbolj znanih filmskih ustvarjalcev. Produciral je dvanajst filmov Spikea Leeja, med katerimi so Malcolm X, Clockers in He Got Game, dva filma Tima Robbinsa (z oskarjem nagrajeni Zadnji sprehod in Roka, ki ziblje zibko) ter dva filma Juliana Schnabela (Basquiat in Preden se znoči, glavni igralec v slednjem, Javier Bardem, je bil nominiran za oskarja). Med ostalimi njegovimi filmi naj izpostavimo Zgodbo iz Bronxa Roberta de Nira, Pleasantville Garya Rossa, film Pollock Eda Harrisa, ki je bil nagrajen z oskarjem, Aleksander Oliverja Stonea in Strti cvetovi Jima Jarmuscha, ki je dobil Grand Prix v Cannesu.

Steve Golin (producent) je ustanovitelj in izvršni direktor družbe Anonymous Content, ki se ukvarja z razvojem multimedijskih vsebin, produciranjem in talenti. Sodeloval je z znanimi režiserji, kakršni so David Fincher, Neil LaBute, David Kellogg, Gore Verbinski in Mark Romanek, produciral pa je filme Večno sonce brezmadežnega uma, 50 prvih poljubov, Betty, Biti John Malkovich in druge. Poseben oddelek njegove družbe se ukvarja z oglaševanjem: produciral je spote in kampanje za Nike, Intel, Citibank, United Airlines, Ford, Audi, Coca-Colo in Pepsi. Oddelek za glasbene spote je produciral projekte za Radiohead, Prince, Nine Inch Nails in druge. Produciral je tudi filme Igra, Portret dame in Divji v srcu. Nadzoroval je produkcijo priljubljenih televizijskih nadaljevank Beverly Hills 90210 in Twin Peaks. Propaganda Films je istočasno postala največja producentska družba za glasbene spote in oglase ter je osvojila več MTV-jevih nagrad in zlatih palm od katere koli producentske hiše.

Rodrigo Prieto (direktor fotografije) se je rodil v Mexico Cityju. Najprej se je ukvarjal s snemanjem oglasov, pri tem delu pa je spoznal Ińárrituja, ki mu je ponudil, da posname njegov prvi film, Pasja ljubezen, za kar je dobil številna priznanja in nagrade. Sledili so filmi Prvi greh, Frida, 8 milj, 25. ura, 21 gramov in končno Babilon. Z Oliverjem Stoneom je na Kubi posnel dokumentarni film o Fidelu Castru Comandante, nato pa še dokumentarni film o izraelsko-palestinskem sporu Persona non Grata in zgodovinski film Aleksander, za katerega je Prieto dobil več nagrad. Za režiserja Anga Leeja je posnel Goro Brokeback, za kar je bil nominiran za oskarja in dobil številne druge nagrade. Trenutno snema novi film Anga Leeja Lust, Caution.

Brigitte Broch (scenografija) je sodelovala z Ińárritujem že pri njegovih prejšnjih filmih. Poleg tega je ustvarila scenografijo za filme Amapola, Lucia, Lucia, Real Women Have Curves in The Hire. Rodila se je v Nemčiji, živi in dela pa v Mexico Cityju. Za svoje delo pri filmu Moulin Rouge! je dobila oskarja, še enkrat pa je bila nominirana za film Romeo in Julija. Sodelovala je tudi pri filmih Sexo, pudo y lagrimas, Amber, La hija de puma, She Hate Me in Chronos.

Stephen Mirrione (montaža) je sodeloval z Inarritujem že pri filmu 21 gramov, za kar je bil nominiran za nagrado BAFTA. Leta 2006 je sodeloval pri filmu Goergea Clooneya Lahko noč in srečno, že prej pa pri Clooneyevem režijskem prvencu Izpovedi nevarnega uma. Leta 2001 je dobil oskarja za montažo filma Preprodajalci Stevena Soderbergha. Za slednjega je montiral tudii filma Oceanovih enajst in Oceanovih dvanajst, trenutno pa montira Oceanovih trinajst.

Gustavo Santaolalla (glasba) je priznani skladatelj, ki je svojega prvega oskarja dobil za glasbo za film Gora Brokeback. Za isti film je bil nominiran za dva zlata globusa. Napisal je tudi glasbo za oba predhodna Ińárritujeva filma, pa tudi za filma North Country in Motoristov dnevnik. Rodil se je v Buenos Airesu v Argentini, za svoje delo pa je dobil številne nagrade.

Komentarji

14.1. 2007 ob 3:01

Filma sploh ne bodo vrteli v Koloseju v Ljubljani? Zakaj pa to?

— Filmoljub
18.1. 2007 ob 10:56 zvezdica

Film, ki vam bo strgal dušo in srce. To, kar je Alejandro Gonzales Inarritu skušal narediti s filmoma Amores Perros in 21 Gramms, sedaj naredi z Babelom. Z vrhunsko mešanico večih zgodb, kolažem večih filmov v enem filmu, pestro paleto večih likov v enem liku. Jebeno hebrejsko genezo, genezo nastanka, začetka, rojstva in izvora. Prav imate, Babel izgleda kot prvi film. Kot avtohtona vrsta. Kot začetek novih časov. Kot nekaj povsem svežega, drugačnega in izvornega. Kot dete v trebuščku mamice. Kot bitje, iz katerega so se razvila vsa ostala bitja. In kot film, ki je pokazal kako se morajo delati film. Če boste gledali Babel, boste za ceno ene karte dobili vsaj štiri različne filme. Štiri tako dobre zgodbe, da bi si vsaka zaslužila svoj film in še eno zgodbo. In tukaj sta Brad Pitt ter Cate Blanchett, zakonca na počitnicah v Maroku, natančneje, v Casablanci, kjer ju zadane katastrofa. Kjer njo skozi okno avtobusa v vrat zadane metek nekega mulca, ki je na bližnjem hribu preverjal sposobnosti očetove nove puške. Tukaj je tudi gluhonema Chieko (Rinko Kikuchi), najstnica v krizi. Najstnica, ki hoče sredi Tokia na vsak način seksati z neznancem. Za to je pripravljena narediti vse. Tudi kiklo brez hlačk, tudi svojega zobozdravnika, ki ga napade kar med vrtanjem zob. Tukaj je tudi varuška, ki otroke Brada Pitta in Cate Blanchet odpelje čez mejo v Mehiko in zajebe na celi črti. In tukaj je tudi oče nesrečnega dečka s puško, ki pobegne v gore in se zaplete z lokalno policijo. Hude zgodbe, še hujše usode in tempo, ki para srce ter dušo. Film z veliko začetnico, Magnolia za novo tisočletje. Babel, kjer hebrejsko biblijo napišejo še enkrat.

— iztok gartner
18.1. 2007 ob 18:50

zanič film

— sandra
20.1. 2007 ob 20:47

nimam besed !!film je čisto resničen ,na koncu filma sem ostala z odprtimi usti,neverjetno! vse kar je prikazano v njem je realnost in resnica!ze kar dolgo nisem videla tako dobrega ameriškega filma!vreden ogleda!!ocena:1-5 izberem 5!!

— lara
20.1. 2007 ob 21:31

film, ki ti seže do srca, do dna duše in še globlje, če je to mogoče. neverjeten prikaz usode različnih ljudi na 4 različnih krjaih. kako jih usoda združi in poveže, je režiser odlično prikazal v tej čudoviti pripovedi o ljubezni, usodi, smrti in žalosti. fenomenalen film!

— *
21.1. 2007 ob 22:43

Najboljši film, ki sem ga videl v zadnjem času. Definitivno gre na mojo lestvico najboljših 10 filmov sploh.

— davorin
23.1. 2007 ob 11:40

Bolj bednega filma še nismem gledala. Traja v nedogled in na sploh je kar nekaj. Brezveze.

— jožika
23.1. 2007 ob 12:42

Vrhunski scenarij, režija, fotografija, igra film. Ocena 10+.

— Mono
23.1. 2007 ob 19:39 zvezdica

Mislim, da že dolgo nisem videla tako dobrega filma. Ne vem kaj so gledali tisti gledalci filma, ki pravijo, da je film zanič. V filmu res vidimo naše resnično življenje ni važno kakšne kulture smo, s katere celine smo, vsem se dogajajo iste stvar, vsi imamo temne in svetle trenutke v življunju. Film ti res seže v srce.

— Špela
23.1. 2007 ob 23:44 zvezdica

PREŽIVELA SEM ODLIČEN VEČER, PREDVSEM PA DEJSTVO, DA JE TO FILM, KI SEŽE ZELO GLOBOKO V SRCE. V DVORANI SO NA KONCU VSI ONEMELI,BREZ KOMENTARJEV IN LE NEMO ZRLI V PLATNO. MENIM, DA JE TO EDEN NAJBOLJŠIH FILMOV,KAR SEM KDAJ SPLOH GLEDALA,ČE NE NAJBOLJŠI,..PRIKAZAN A JE REALNOST, ŽIVLJENJE KI GA ŽIVIMO IN KAKO JE KOMUNIKACIJSKA VEZ MED LJUDMI OHROMLJENA. SCENOGRAFIJA IN GLASBA IZVRSTNA, IGRALCI ODLIČNI IN MISLIM, DA JE FILM, KI ZAHTEVA 142 MIN POPOLNE ZBRANOSTI NEDVOMNO IZVRSTEN. DOTAKNIL SE ME JE ZELO MOČNO IN PUSTIL IZJEMEN VTIS NA ŽIVLJENJE NASPLOH.

— tara
24.1. 2007 ob 8:44

res je da sem na koncu nemo zrl v platno, ampak ker sem razmišljal zakaj sem zgubilo toliko časa za tako slab film. režija je v redu in m i je všeč, zgodba pa je za bruhat! edino kar mi je res všeč je fotografija. Ampak film ni fotografija, film je predvsem - zgodba in zaradi tega ne priporočam filma.

— dejan
24.1. 2007 ob 21:22

Film je zelo dober!

— Anže
25.1. 2007 ob 16:38

Odlicen film, s prepletanjem vec zgodb. Je kot nekaksen mozaik. Na koncu sem seveda ostal brez besed. Film ki ti seze v srce, kot so rekli ze pred mano. Kdor ne mara tipicno holivudskih filmov naj si ga gre pogledat. Priporocam.

— Odpisan
25.1. 2007 ob 16:58

Tega filma sem se zaradi vsesplošnih odličnih ocen naravnost veselila. Mogoče sem bila zaradi tega tako zelo razočarana. Pa ne nad zgodbo, sploh ne, niti ne nad igro, mislim da so vsi odigrali svoje vloge odlično. Razočarala me je neznanska razvlečenost in dolgočasnost tega filma. Neskončni prizori ki se vlečejo v nedogled, popolnoma brez potrebe - film bi bil brez njih veliko boljši. Amores Perros ga za moje pojme prekaša v vseh pogledih. Ne vem kako je lahko tako dober režiser iz tako dobre zgodbe naredil tako skrpucalo. Ocena: 6/10

— Lenča
25.1. 2007 ob 22:43

Na koncu sem kar obstala brez besed, ker sem še nekaj časa premišljevala o tem filmu. Film z lepim sporočilom, ki ti daje mislit in te nikakor ne pusti ravnodušnega. Nekateri liki so se mi kar zasmilili.

— BInchy
26.1. 2007 ob 21:03

Prvo bom povedala, da je film zadovoljil moja pričakovanja. Rada pa bi dala komentar glede tega, da je film razvlečen. Za spremembno je v filmu prikazana realnost...in realnost je včasih razvlečena, ne dogajajo se samo zanimive stvari z še bolj akcijskimi dogodki, ki se zgodijo v 10 min...in to je ravno čar tega filma. In ja, izbor dogodkov ne more biti bolj preprost, je pa zato toliko bolj domač nam "normalnim smrtnikom", ki ne moremo biti v vsaki situaciji junaki in še lepo namazani zraven... Mislim, da bo film klasične oboževalce Brad Pitta razočaral, ker bodo pričakovali vse prej kot to kar mislijo.

— maja
26.1. 2007 ob 22:36

Ne spomnim se da bi kdaj gledal bolj beden film, kot je bil ta...

— martin
27.1. 2007 ob 2:06

sem vedel da mi ne bo zal,ce si bom pogledal ta film.se vidi,da ga ni american posnel,saj oni znajo posneti film le,ce je pon efektov in brez paranja srcale namesto brad pitta bi dal clive owna.

— dejan
27.1. 2007 ob 8:45 zvezdica

Ob gledanju filma sem si zastavila vprašanje, kaj nam ljudem predstavlja resničnost in kaj se nas dotakne. Ker je v v vrsti za mano ženska neutolažljivo jokala ob prizoru, ki je mene spravil v smeh, sem si morala priznati, da je vsaka resničnost lahko zgolj subjektivna (še posebno, če je fikcija!). Film, ki je se mu obeta (še) toliko nagrad, pa je lahko - kaj drugega kot - zgolj zlepljen kolaž nekih subjektivnih avtorjevih vtisov ... Žal me njegovo videnje "resničnosti" prepletenih zgodb in akutnih problemov sodobne družbe niti malo na prepriča. Nasprotno - dokazuje (kar je jasno že po nagradah) da se je režiser prehitro uklonil ameriškemu diktatu okusa. Pa še to: v filmu je obilo scen, ki so tam zgolj zato, da bi šokirali ali presenetili gledalca. Z njimi polni platno takrat, ko ne ve/zna/zmore povedati kaj bistvenega. Zelo passe! To so delali nadrealisti že pred sto leti in so bili bolj uspešni! Da bi bil film "realističen", mora biti predvsem intimen - kajti kaj drugega nam je ljudem resnično, če ne tisto, kar nam je intimno? Ta film pa ni intimen - je preveč klišejski. V sobotnem Delu (27.1.) je odlična kritika Simona Popka, ki me je razveselila, ker dokazuje, da imamo filmske kritike, ki imajo kaj povedati (celo več kot film sam :-)) Film se mi zdi elikventen dokaz, da je režiser predvsem samovšečen egomanijak, ki se - da bi si zagotovil ime, slavo in denar - prilizuje ameriški kinematografiji tudi tako, da jo malce oblati. Poznano, videno, slišano. Pa še to: njegov kolaž zgod primerjajo z nekaterimi drugimi filmi s podobno zgradbo. Pa jih ne dosega. Če pozorno gledaš Babilon ali kak Altmanov film, potem z lahkoto opaziš razliko med praznim in polnim! Ocena za scenarij: čisti minus Režija: prenapepeti ego trip Igra: solidno opravljeno!

— neljuska
27.1. 2007 ob 22:44 zvezdica

Vse je subjektivno, a to, kar je kritik v Delu, v značilnem slogu neizživetega režiserja, napisal oz. preplonkal od enega od kolegov med tujimi kritiki, lahko vsak površen dlakocepec napiše za vsak film. Pri Babilonu ni pomembno, koliko naključnih povezav bi si avtorji še lahko izmislili. Njegov problem tudi ni, da naj ne bi bil resničen. Noben film ne podaja resničnosti! Prav v tem, da se tega zelo zaveda, je moč režiserja Inarrituja. Tisti, ki govorijo o klišejih, bi morali najprej vedeti, o čem govorijo in kje naj bi se klišeji videli. Da o nerazloženih očitkih o Inarritujevem režijskem egotripu niti ne govorimo. Če ne moreš slediti prepletanju večih zgodb, še ne pomeni, da je nekaj narobe s filmom. Ampak pomembno je le, da film prinese občutke, stanja, da ponudi razmislek. Vse to Babilon prinaša z zvrhano mero. Tisti, ki v njem ne najdejo globine, so prehitro prenehali kopati. Gledalec ne sme kriviti filma za plitvino, če sam ne zmore v globino. Babilon je vrhunski film!

— i
28.1. 2007 ob 18:30 zvezdica

Popolnoma se strinjam z i. Film je vrhunski. Absurdnot naključij, ki niso to, ne bi mogla biti izražena bolj srhljivo in bolj lirično hkrati. In realno. Brezizhodnost in obup, ne bi mogla imeti bolj realno priprtih vrat, kot jih ima tudi življenje samo, če jih le uspemo videti in zmoremo razpahniti. Banalnost naših vsakodnevnih predimenzioniranih tegobic ne bi mogla biti bolje ponižana in razvrednotena, nečlovečnost človeškega egoizma v policijski uniformi, instant turistu ali japonski izvotleneli družbi, ki postaja naša, pa prav tako. Se bojim, da zapisati, da je film slab, pomeni malodane priznati, da bi se med prvimi odpeljali z avtobusom iz puščave, da si rešimo svojo veličasnejšo vročinsko slabost ali trenutne bebave strahove. Trditve, da film nima ne vem kakšnega žanrskega ali umetniškega ali celo preprosto človeškega dometa, pomeni priznati žalostno kratkost predvsem slednjega pri samem sebi. Škoda. "Intimno" pa me žalosti le vihanje nosov nad n.pr. Amelio, Srcem redke vrste, in kako pogosto se v naših vsakodnevnih Intimnih zgodbah gomazi po njem samo zato, ker ne smemo več živeti v svojih domovih. Ampak to že ni več intimna zgodba, to je zgodba medijev, kajne? Čisti kliše nizkega dometa, itak da že "sto let passe." Hm. So pogledi, ki bolijo samo zato, ker ne vidijo.

— mojca
29.1. 2007 ob 9:28 zvezdica

Ob filmu Babilon se ti porajajo neštete misli o smislu življenja. Kako je v stiski moč spoznati, kako zelo je dragoceno vsako bitje in njegovo življenje in . In kako zelo je vse odvisno od nas samih in naših premišljenih dejanj. Če se prepustiš in preveč vživiš v film, film postaja težek in te obremeni s težkimi mislimi, o katerih moraš govoriti, da razbremeniš dušo in telo. Najboj me je prevzela glasba, ki je enkratna, nepozabna in zelo seže v dušo. Film, ki se ga splača ogledati.

— Irena
30.1. 2007 ob 21:39 zvezdica

Ob branju odlicnih ocen filma in predvsem komentarjev, ocenjenih s"+", si clovek, nehote in nevede - tako rekoc nic hudega slutec, ustvari pretirano in predvsem zgreseno predstavo o filmu. Zato ta film nekako razocara. Pa ne samo zaradi pricakovanj. Mnogi deli filma so passe. Komentarje kot "fantasticno, woow, vrhunsko in entuziasticno" lahko napisejo samo ljudje, ki so instant obiskovalci kinodvoran, ki se navdusijo nad neko novostjo, stvarjo, ki sicer se ni del trenutne pop ponudbe. Zal je film narejen po vsecnostnem receptu, da bi ugajal cim sirsemu krogu ljudi. Reziser je glede na prejsnje filme nazadoval.. Fotografija sama po sebi je v redu, ampak ne bi ga smel lomit s poskakujoco kamero, tako da te zacne boleti glava po nekaj minutah gledanja na veliko platno. Zivimo v 21. stoletju, poznamo desetine nacinov kako izniciti tresljaje pri snemanju, pa nic ni bilo iz tega. Ce je hotel reziser s to malomarnostjo doseci efekt "novinarske” kamere, oziroma dokumentarca, je udaril mimo. Passe in se te boli glava. Enaka zamera gre kameri pri Motoristovem dnevniku, ceprav je glasba v tistem filmu vzgala. Spet so poskusali domala isto glasbo plasirati na isti nacin, ampak kar je prevec, je prevec. Ne vzge vec. Passe. Z velikimi razdaljami v lokacijah se skusa prilizniti in zakriti pomanjkanje zares rdece niti, saj je kljub vsemu film malo plehek. "Realisticen" film ? Dajte, no. Ne pustite se podkupiti s prijemi, ki so jih vzeli iz naftalina, novodobnim obiskovalcem pa se zdi kul in celo revolucionarno. Tudi to je, zal, passe. Za tiste, ki trdijo, da je to eden najboljsih filmov, pa me resno zanima ce je njihova rojstna letnica manjsa ( starejsa ) od 1985. Alejandro Gonzalez, saj vse v filmu le ni tako zanic, ampak podlegel si ameriskemu okusu. Zal, videli smo ze boljse stvari od tebe. In globje. Tudi dobra roba se enkrat pokvari in jo prime plesen. Na splosno, ne pricakujte prevec od filma. Recimo, da je pogojno dober za prvi ogled, nikakor pa za ponovna gledanja, ker se prehitro pokazejo hibe in zacne pokati po sivih. Minus.

— metulec
31.1. 2007 ob 8:31

Omenjeni film odpira marsikatero glokalno (globalno+lokalno) vprašanje. Skoraj nemogoče se mi zdi vsa obravnavati. Izpostavil bi vprašanje permisivne vzgoje otrok, ki se pa ob represivnem aparatu države ne obnese. povsod nastajajo ločnice med odraslimi in otroki. Maročan izgubi sina, Japonec se komaj ponovno spoprijatelji z gluho hčerjo, mehiška varuška ne bo smela več vzgajati otrok, če ne bo iztožila te pravice.

— bogomir novak
31.1. 2007 ob 12:10

razočarana...

— *urška*
31.1. 2007 ob 12:19

Film je enostavno izjemno delo, ki kljub znani igralski zasedbi poseže tudi po drugih atributih, umirjenost, ki te naredi nemirnega, groba realnost in navsezadnje dejstvo, da se vse zgodbe prepletajo in, da ima vsako nase dejanje posledice. Film je za vse zahtevne gledalce, ki razumejo relano zivljenje in ne podlegajo ameriskim kokicam in coca-coli. Babilon pusti po ogledu veliko časa za razmišljanje in v mislih mi je ostal še dolgo po ogledu.Alejandro Gonzales Inarritu je veliko zgodb prepletel s časom in vsak se najde v vsaj enem dejanju. Odlična kamera in vrhunska glasba. Eden izmed najboljsih filmov do sedaj!

— Zala
31.1. 2007 ob 21:17

kr neki brez bveze .raje bi su kj druzga gledat k pa to bederijo.

— seba
1.2. 2007 ob 20:33

vreden ogleda za vse poznavalce. Pravo doživetje,popotovanj e po človeškem umu.

— iztek garten
2.2. 2007 ob 8:50

film mi je bil ful dober!! v njem je prav prikazano kak se je treba za nas zenske borit!!! i ta vloga je res pisana na kozo brad pitta!! ce bi kdo drugi igral nebi blo tak vrei!!! vredno ogleda!! nebo vam zal!!

— majchy
6.2. 2007 ob 8:47

" Le čevlje sodi naj kopitar... "

— Mičo
6.2. 2007 ob 14:44 zvezdica

Po čem v življenju najbolj hrepenimo? Kaj je tisto, kar nas žene naprej, da vztrajamo tudi takrat, ko se znajdemo v navidez brezizhodnem položaju? In kakšno težo pravzaprav nosijo naša dejanja, ter na koga vse utegnejo vplivati? Odgovore na ta vprašanja v drami Babilon išče mehiški režiser Alejandro Gonzales Inarritu, ki v neskončno spiralo življenja poveže življenja štirih družin na različnih koncih sveta. Inarritu je tudi v Babilonu ostal zvest svoji pripovedovalni tehniki, kot tudi miselni vsebini, in se tako po Pasji ljubezni in 21 gramih še enkrat spusti v seciranje najpreprostejših, a hkrati tudi najsilovitejših človeških čustev in odnosov. Babilon tako ni eden tistih filmov, ki bi jih gledali za sprostitev ali zabavo, temveč z dokaj zapletenim naratorstvom zahteva od gledalca popolno zbranost, a na srečo je plačilo za to vsekakor vredno truda. Inarritu pri podajanju zgodbe znova uporablja tehniko časovne in prostorske razdrobljenosti in nelinearnosti, tako da film ves čas preskakuje od ene zgodbe k drugi, ob čemer si privošči tudi občasne časovne skoke v preteklost in prihodnost. A vendar vse skupaj ima nek logičen algoritem, saj gre predvsem za stopnjevanje in prekrivanje človeških čustev, tako da so skupaj npr. najbolj dramatični deli vseh štirih zgodb, s čimer, kljub številnim fabulam, film deluje kot strnjena celota. Prvo spoznanje, ki ga Babilon ponuja je, kot nakazuje že sam naslov filma, različnost človeških jezikov, oziroma preko tega tudi splošna različnost med ljudmi, toda kljub vsemu vsi glavni liki delijo enake sanje in upanja - različnost med ljudmi je torej zgolj navidezna fikcija, ki jo ustvarjamo sami, med tem ko smo si v osnovi povsem podobni. Film to misel počasi stopnjuje do še večjega spoznanja, da smo vsi povezani med seboj, iz česar se razvije že kar nekoliko strašljiva misel, da ima lahko prav vsako naše dejanje, pa naj zgleda še tako nepomembno, usodne posledice za nekoga drugega. Toda kljub temu, da to daje nek (morda celo nelagodno klavstrofobičen) občutek, da so od naših dejanj odvisna življenja drugih, se predvsem preko zgodbe, ki se dogaja na Japonskem, izkaže kako zelo osamljeni smo lahko ljudje. Kajti tudi če je človek obdan z milijoni ljudi, nič ne pomaga, če te ljudje zaradi strahu pred drugačnostjo zavračajo - in še huje, bolj ko se trudiš zbujati pozornost in ugajati, manj te drugi ljudje razumejo in sprejemajo, pa čeprav se ravnaš zgolj po njihovih miselnih smernicah. Inarritu preko filma razvije tudi zelo zanimivo dilemo med legitimnim in legalnim, oziroma med dejanskimi človeškimi čustvi na eni, in hladno politiko, birokracijo in državno represijo na drugi strani. Pri slednjem je ost seveda naperjena proti ZDA, najsibo pri reševanja stisk lastnih državljanov, kjer ima (protiteroristična) politika prednost pred človeškim življenjem, sploh pa pri odnosu do tujcev (v tem primeru Mehičanov), ki so v najboljšem primeru videni kot nujno zlo, ter v vsakem primeru kot potencialna nevarnost. Nasprotni kontrast tega je preko vsega filma prisotna tema ljubezni, oziroma njenega iskanja, ob čemer je morda še najbolj pretresljivo spoznanje, da jo moramo včasih že povsem izgubiti, da jo na koncu spet lahko najdemo. Seveda pa tega ne moremo narediti, če v nas vlada strah (pred drugimi ljudmi, pred neznanim in pred drugačnim), zaradi katerega smo zavoljo lastne varnosti pripravljeni tvegati življenje drugega človeka. Toda če pristanemo na tak kompromis, se moramo tudi zavedati, da se lahko sami enkrat znajdemo v obratnem položaju, torej da potrebujemo pomoč, pa nam jo zaradi strahu ne bo nihče ponudil. Morda je za odtenek preveč nedorečena le zgodba, ki se dogaja na Japonskem, kjer velikemu čustvenemu naboju manjka nek bolj silovit zaključek, ki se sicer nakaže, a je izpeljan v bolj nedorečene vode. Babilon je filmski presežek, ki na najbolj osnoven način razgalja človeška čustva, kar pa seveda ni vedno lahko sprejeti, a je naša dolžnost, da vsaj poskusimo, če iz tega sveta zares želimo narediti nekaj boljšega. Lep živopisan pozdrav ;-)

— spookyMulder
7.2. 2007 ob 17:45

Sej to je vrei da film pokaže kakšno je pravo življenje in ti seže do srca pa to-->to priznam! Ampak na sploh pa je bil najbolj dolgočasen in bedn film kaj sem ga v zadnjem času gledala! Preveč dolgočasno je bil film narejen, čeprav Brad Pitt špila je film res dolgočasen:)

— maja
7.2. 2007 ob 19:01 zvezdica

Vreden denarja in časa. Všeč bo predvsem tistim, katere je prepričal Crash. Zelo življenjsko, dobro povezano, nenavadno prikazano, polno presenečenj..prepros to zanimivo!

— BInch_
8.2. 2007 ob 8:53

Ko sem šla gledat film sem pričakovala,da bo res kakšno pametno sporočilo,dobra zgodba...No film ni nič od tega. Samo neskončno dolgo se vleče,v zgodbe se ne moreš vživeti ker so glavni junaki butasti. Verjetno še nikoli niso govorili s človekom,ki bi se mu zgodila tragedija. Res sem blazno razočarana nad globino tega filma.

— Bridget Jones
14.2. 2007 ob 13:36 zvezdica

Film je nekaj posebnega oz. izvirnega.. To pa je tudi vse... Pohvalim lahko samo to, da ge ne morem dat v nek kalup.. Drugače pa sem čakal in čakal da se bo kaj začelo dogajat in pri tem čakanju so me prehiteli napisi ob koncu filma...

— Dejan Keuc
16.2. 2007 ob 23:36

odlično ali ima zahvala otrokoma kakšen poseben pomen?

— vprašanje
17.2. 2007 ob 20:07

Obužujem kompleksne filme, še posebej tiste ne tipično ameriške. Ampak tole...je ena velika razvlečena katastrofa. Dolgočasne scene podaljšujejo še s tem, da je film na trenutke nem itd.. Crash je bil prava mojstrovina napram temu. Pač kakor komu, kdo ljudi dooolgočasne filme, hitro v kino...

— Teodor
20.2. 2007 ob 16:33

bedn ! :\

— mala
21.2. 2007 ob 14:09 zvezdica

Neverjetno je vsake toliko videti film s povsem svojstveno režijo, kamero, montažo ter čudovito uporabljeno glasbo. In kako Inarittu prehaja skozi čas. Ukvarjam se z režijo videa in filma, zato mi je dokaj jasno, kako se v filmu ustvarja zgodba. Ampak Inarittu je meje filmskega jezika v svojih filmih povsem preoblikoval. Neverjetno!

— Soraya
24.2. 2007 ob 23:03

Veliko se je govorilo o filmu, ampak zame ni bil nic posebnega, ocena 2 od 5. Sem videl ze mnogo boljse drame, ki govorijo o cloveskih usodah.

— Bojan
27.2. 2007 ob 13:53 zvezdica

Komentar pišem, ker nekateri obiskovalci vidijo v filmu ne vem kaj vse, od nekih moralnih vrednot, do smisla življenja itd... Ne vem no. Film je definitivno vreden ogleda, to je dejstvo, saj še nisem gledal filma, ki bi mu bil podoben. Problem je le v tem, da gledamo štiri zgodbe v enem filmu, ki se med seboj dejansko premalo navezujejo, da bi te film resnično pritegnil. Sploh ne vem zakaj so kazali tisto Japonko in njeno zgodbo toliko časa, na koncu pa izveš, da ima popolnoma banalno povezavo s samo zgodbo v filmu. Edino pozitivno v tem filmu mi je bilo res perfektno prikazovanje različnih kultur, to je res bilo super in enkratno prikazano. No, mogoče pa je ravno to bilo bistvo tega filma. Vendar konec koncev je ta film sestavljen iz štirih kratkih filmov, ki se pač povežejo v en film...

— LowG
3.3. 2007 ob 22:14

spookyMulder, odličen opis! nimam kaj dodati.. morda le to, da utegne film bolj ustrezati tenkočutnim ljudem oz. tistim, ki znajo ceniti in občutiti drobne stvari v vsakodnevnem življenju.

— Mislec_82
24.3. 2007 ob 17:51

bil je ful zakon film. pa sej to je itq logičn če ga je pa zrežiru gonzalez. Ei ludi fajn se mejte pa uživite svol lajf

— blondinka
17.6. 2007 ob 20:24

fajn film. use kar lahko rečem. super no! :D

— tmena
23.7. 2007 ob 20:31 zvezdica

Zanimiv in prepričljiv tobogan usod ljudi različnih kulturnih in socialnih statusov, ki so fiktivno namenoma prikazane kot vzročno povezane v mozaiku, ki nam sporoča, da noben človek ni otok sam zase in da so naša življenja povezana bolj, kot bi si upali pomisliti. Seveda pa imajo prepričljivi intimni odnosi med posamezniki prednost pred makro perspektivo filma, ki je zgolj umetniški dodatek k filmu.

— Človek ni otok, sam zase

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.