Asterix in Obelix: Misija Kleopatra

Vsebina

Dogajanje je postavljeno v leto LII (tako je, 52!) pred Kristusom. Celotna Galija še ni bila zasedena, Egipt, kateremu je poveljevala Kleopatra - točno, tista z nosom - pa je podjarmil rimski imperij. Še huje, Kleopatra se je odločila, da bo svoje srce oddala Juliju Cezarju, cesarju naroda vseh narodov. Tako vsaj on pravi.

Ker je sita Cezarjevih sarkastičnih pripomb, je ponosna in prelepa kraljica stavila z njim: če ji zanj uspe v treh mesecih (tako je, 3!) zgraditi sredi puščave najbolj veličastno palačo, bo javno priznal, da so Egipčani narod vseh narodov.

Za to težavno nalogo Kleopatra izbere Edifisa, podjetnega avantgardnega arhitekta. Če mu bo uspelo, ga bo zasula z zlatom. Če mu spodleti, ga bo vrgla k najbolj sestradanim kraljevskim krokodilom.

Tega roka pa se brez čudeža ne bo dalo ujeti! Čudež pa se pojavi v obliki Asteriksa, Obeliksa in njunega zvestega prijatelja, druida Getafixa, čuvaja čarobnega napoja.

Imate problem?
Potrebujete poživilo???
s ČAROBNIM NAPOJEM druida Getafixa boste postali močni kot vol, ogromen vol!!

Zlobni Artifis, Kleopatrin uradni arhitekt, se iz ljubosumja odloči, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da se maščuje. Edifis se odpravi v Galijo, da bi poiskal Getafixa, katerega čarobni napoj uporabljajo izključno le nekaj Galcev... Toda ali mu bo s pomočjo napoja uspelo do časa zaključiti velikanski projekt, če mu na poti stoji Cezarjeva vojska, kateri poveljuje mogočni Tividinnus, ter njegov sovražnik Artifis?

Modri Getafix prosi prijatelja Asteriksa in Obeliksa, da mu s svojim pogumom, močjo in humorjem pomagata pravočasno zgraditi palačo.

Lokacije

Kot vsak drug visokoproračunski film, tudi Asteriks in Obeliks spominja na pristen epski spektakel. Začelo se je na razburkanem morju Malte, nadaljevalo pa v maroški puščavi in ogromnih pariških studiih. Alain Chabat in njegova ekipa so doživeli temperaturne razlike do 50 stopinj, bili priča neverjetnim pokrajinam (Malta, Maroko, Fontainebleau) in doživeli marsikatero dogodivščino, ki se jim je vtisnila v spomin. Neverjetna eksotična pustolovščina!

Malta
Malto so izbrali zaradi ogromnih bazenov z vodo, ki so bili odlični za prizore s pirati. Voda je element, ki se ga ne da nadzirati. Zato so bili prizori s pirati zelo težavni in zahtevajo različne tehnike in posebno opremo, vse to pa ponujajo malteški studii. Ogromni bazen na prostem gledajo na morje, poleg tega pa so tudi ugodne vremenske razmere.

Alain Chabat se spominja: "Čeprav so bili ti prizori (premikanje ladij, neurja, valovi, eksplozije, podvodni posnetki, itd.) zelo zahtevni, pa mi je Malta ostala v lepem spominu. Pirati so oživeli."

Po desetih dnevih so tu posneli vse prizore... Alain in ostala ekipa se je tako lahko z novim navdušenjem podala v Maroko.

Maroko
Tu so posneli vse prizore, ki so se odvijali zunaj - bitke, puščava, gradbišče, Cezarjeva palača, dirke z bojnim vozom, Sfinga, Nil, feluke, itd. Snemanje v Maroku je trajalo XIV (tako je, 14) tednov.

Alain Chabat: "Snemati smo začeli v neznanski vročini, končali pa smo ga oblečeni v plašče. Maroška zima je precej ostra. Samo Gerard Depardieu/Obeliks je bil med enim in drugim snemanjem prizorov slečen do pasu!"

Ne glede na temperaturo so morali graditi. V Maroku je imela celotna ekipa fizične težave... Celo Maročani ne delajo v vročini. Vendarle pa jim je uspelo! Ostale probleme pa so povzročale nevihte, kače in škorpijoni, ki jih najdeš na vsakem koraku...

Epinay
Izčrpana ekipa se je končno vrnila v Francijo. Toda snemanja še ni bilo konec, ker so morali posneti še notranjost Kleopatrine palače, Getafixove kolibe ter zasnežene poljane v Britaniji.

Kostumi

Film se ponaša s številnimi impresivnimi številkami, še posebej tistimi v povezavi s kostumi. Florence Sadaune in ekipa so porabili nič manj kot 11 kilometrov blaga za 2.500 kostumov za statiste in še dodatnih 600 metrov za 50 kostumov glavnih igralcev. Da ne omenjamo 5.000 sandal, škornjev... V Maroku so poklicali vse možne rokodelce (krojače, barvarje, draguljarje, čevljarje, usnjarje, livarje...), za nekatere prizore pa je bilo potrebno tudi do 60 pomagačev pri oblačenju.

Živali

Naj gre za kamele, ptiče, mačke ali pse, živali imajo v tem filmu pomembno vlogo. Zato so jih pozorno izbirali, kot prizorišča snemanja ali pa kostum. To nalogo je imel režiser, ki je izbral od goloba do Dogmatixa.

Alain je hotel zelo majhnega psa, ki ga bo Obeliks lahko držal v naročju. Po nekaj tedenskem iskanju so življenjsko vlogo ponudili majhnemu belemu terrierju iz Anglije.

Medtem ko so vse živali takoj ubogale, pa se to ni dalo reči za Cannabisa, Edifisovega osla. Pri njem niti en prizor ni bil enak. Vsakič se je odpravil v drugo smer. Ker ima Jamel črni pas v improvizaciji, so imeli tako vsakič drugačno različico. Kasneje so izvedeli, da je bilo njegovo pravo ime Marihuana!

Na snemanju pa so se pojavile tudi nepovabljene živali: kače, škorpijoni, itd. Za to so najeli krotilca kač, ki je s prizorišča snemanje odstranjeval vsakršno nevarnost.

Nekaj statistike:

• 144.583 metrov filmskega traku
• 600 članov ekipe iz Maroka
• 600 članov ekipe iz Francije
• 20 članov ekipe z Malte
• 28 tednov priprav
• 4 dni neviht
• 9 oblek za Kleopatro
• 1 nos
• 8 mesecev post-produkcije
• 40 do 50 pomerjanj oblek od avgusta do oktobra
• 2 dni z 2.000 statisti
• 50 kostumov za glavne igralce
• in 2.500 kostumov za statiste
• 600 metrov blaga za glavne igralce
• in 11.000 metrov blaga za statiste
• 7.500 zvočnih efektov v filmu
• 120 glasbenikov
• 1500 golobic
• 23 kamel
• 41 konjev
• 19 mačk
• 17 žab
• 12 merjascev
• 3 krokodili
• 1 osel
• 1 jagnje
• 1 muha

René Goscinny

Rodil se je 14. avgusta, 1926, v Parizu. Otroštvo je preživel v Argentini, med Buenos Airesom in Pampo.

Po tem, ko je postal pomočnik računovodje v tovarni, se je kasneje priključil oglaševalski agenciji kot pomočnik risarja. Pri devetnajstih se je odločil osvojiti Ameriko, še posebej studie Walta Disneyja. Nikoli ni spoznal Disneyja, je pa po naključju spoznal ekipo, ki je bila kasneje zaslužna za revijo Mad - Harveyja Kurtzmana, Jacka Davisa in Willa Elsnerja - ni se več počutil tako osamljenega. Anglosaksonski humor mu je bil pisan na kožo.

Pisatelji so bili v tistem času skromno plačani, zato je bilo pomembno, da je ves čas delal, da je lahko preživel: Goscinny, ki je spoznal, da veliko bolje piše scenarije, kot pa riše, je začel s celo serijo stripov (vključno z Oumpah-pah, Spaghetti in Luc Junior)

Leta 1955 je nadaljeval s svojo zgodbo o Srečnem Luki, leta 1956 pa je ustvaril Le Petit Nicolas. Leta 1956 pa je naletel na oviro: Goscinny, Charlier in Uderzo, ki so si na moč želeli potrditve, so risali kontroverzne stripe, ki so jih spravili na cesto - in na črno listo vseh založnikov. Po naključju so spoznali nekega Jeana Hebrarda, ki je podedoval ogromno kavarno in jim zagotovil potrebne finance za Edifrance, majhen poročevačni urad. Tako je lahko na svet prišla revija Pilot. Goscinny je bil skupaj s Charlierjem glavni urednik, z Uderzom pa se je podpisal pod prvo epizodo Asteriksovih dogodivščin.

Počasi, toda neomajno, se je popularnost malega Galca povečevala: leta 1965 je bil prvi francoski satelit poimenovan Asteriks, nekaj let kasneje pa so bili stripi prevedeni v 28 državah, če ne štejemo esperanta in latinščine, ki nista državi, ampak jezika...

Albert Uderzo

Rodil se je 25. aprila, 1927. Njegov poklic risanja se je začel že v vrtcu, z izjemno ponazoritvijo basni o volku, kozi in jagnjetu. Pri sedmih letih je že začel risati svoje zgodbe. Pri prvih risbah je narisal travo rdečo, debla pa zelena - odkril je, da je barvno slep. To bi mogoče bila ovira pri slikanju, pri risanju pa gotovo ne.

Pri trinajstih so ga vzeli na preizkušnjo k the Societé Parisian d-Edition, kjer je delal eno leto. Tam je spoznal Alaina Saint-Ogana in velikega Calva, ki ga je vzel pod svoje okrilje in pregledoval njegova zgodnja dela. To je bil začetek sanj in konec šole: Uderzo je bil samouk, ne da bi se s tem ponašal.

Leta 1945 si je za neko tekmovanje v stripih izmislil Clopinarda, enonogega vojaka, ki je trdil, da tako dolgo živi, ker je pojedel ogromne količine smodnika - nekakšnega magičnega napoja.

Ko se je vrnil iz vojske, so bila vsa mesta zasedena in pristal je kot umetnik-poročevalec za Dimanche, kjer je risal novice. Potem so ga najeli za serijo po imenu Crime Doesn't Pay. To je bilo leta 1950 in Uderzo si je kupil prvi avto, simco 5, zatem peugeota 202 kabriolet, nato traction avant. Ker obožuje avtomobile, si je le 1975 kupil svoj prvi ferrari, leta 1978 pa je postal predsednik Francoskega kluba ferrarijev.

Ko so ga najeli pri World Press, je spoznal Hubinona in Charlierja, s laterim je kasneje nadaljeval serijo Belloy. Prav tam pa je spoznal tudi Goscinnyja. Kar pa je bil začetek trajnega prijateljstva. Leta 1951 sta ustvarila njima zelo priljubljen strip Oumpah-pah, ki pa je bil deležen hladnih odzivov: strip je bil objavljen šele leta 1958.

Leta 1959 sta Uderzo in Goscinny ustvarila Asteriksa za prvo izdajo revije Pilote. Na prvih skicah je bil Asteriks pogumni bojevnik z močnim telesom, toda preobrazila sta ga v pritlikavega godrnjača in duhoviteža. Obeliksu pa se je z leti večal trebuh. Od takrat naprej je Uderzo risal pet strani na teden...

Leta 1874 so Dargaud, Goscinny in Uderzo ustvarili Les Studios Idéfix, ki jim je uresničil sanje: snemanje animiranih filmov. Ko je Goscinny leta 1977 umrl, je bil Uderzo spet sam in žalosten za risarsko mizo. Toda odločil se je, da bo nadaljeval z dogodivščinami Asteriksa.

Vse od rojstva Asteriksa, je Uderzo za svojih 30 različnih zgodb, ki so jih po svetu prodali v 280 milijonih izvodov, narisal več kot 14 tisoč risb!