Apokalipto

Opozorilo: Filma zaradi eksplicitnih prizorov nasilja ne priporočamo mlajšim od 16 let.

O produkciji

"Velike civilizacije ni mogoče osvojiti od zunaj,
dokler se ni sama uničila od znotraj."
W. Durant

Oskarjevec Mel Gibson (Kristusov pasijon, Pogumno srce) je ustvaril Apokalipto - presunljivo mitsko akcijsko pustolovščino, postavljeno v turbulentno obdobje skrivnostnega konca veličastne majevske civilizacije. Človek, čigar idilično eksistenco brutalno zmoti nasilna osvajalska sila, se znajde na nevarnem potovanju v svet, ki mu vladata strah in zatiranje ter kjer ga čaka grozljiv konec. Opogumljen z močjo ljubezni do ženske in družine bo naredil vse za vrnitev domov in obrambo svojega načina življenja.

S čustvi nabit, razburljiv in provokativen film obuja v življenje svet iz davne preteklosti, kakršnega na platnih še nismo videli, hkrati pa je zelo aktualen za sodobno družbo. Posneli so ga v Catemacu - v enem zadnjih ohranjenih območij deževnega gozda v Mehiki - in v Veracruzu, igralci pa so izključno iz vrst ameriških domorodcev.

Med ustvarjalci filma so še z oskarjem nagrajeni direktor fotografije Dean Semler (Pleše z volkovi), scenograf Tom Sanders (Reševanje vojaka Ryana, Pogumno srce) in montažer John Wright (Hitrost, Kristusov pasijon), oba sta bila že dvakrat nominirana za oskarja, ter oskarjevski skladatelj James Horner (Titanik, Čudoviti um).

Legenda, ki se začne, ko se konča civilizacija

"Pazi se teme dneva. Pazi se človeka, ki prinese jaguarja ... kajti on te bo vodil h koncu."
iz filma Apokalipto

Mogočno kraljestvo Majev je v Ameriki vladalo več kot tisoč let. Ustvarilo je velika mesta, visoke piramide ter izjemne kulturne in znanstvene dosežke. V nekem zgodovinskem trenutku pa se je ta svet porušil. Za njim je ostalo le nekaj z rastlinjem pokritih piramid v džungli in velika skrivnost. Petsto let po propadu majevske civilizacije je režiser Mel Gibson ustvaril sodobno filmsko pustolovščino, ki se razkriva kot brezčasen mit o posameznikovem trudu, da bi v svetu na robu propada rešil tisto, kar mu pomeni največ.

Gibsona so vedno privlačile epske zgodbe. Čeprav je kariero začel kot karizmatični zvezdnik v filmih, kakršni so akcijski triler Nori Max in priljubljena serija Smrtonosno orožje, je zaslovel predvsem kot režiser, ki ljubi intenzivno pripovedovanje zgodb. V filmu Pogumno srce je prepletel zgodovino, romanco, akcijo in dramo. Film je bil nominiran za deset oskarjev in jih pet tudi osvojil, med drugim za najboljši film in najboljšega režiserja.

Na krilih tega uspeha se je Gibson lotil novega drznega podviga. Njegov tretji film je bil Kristusov pasijon, raziskava o zadnjih dvanajstih urah Jezusovega življenja v filmu, ki je tej večni zgodbi dodal brezkompromisni realizem in surove emocije. Film je bil svetovna uspešnica, kakršne še ni bilo, in je za vedno spremenil obraz Hollywooda.

Le malokdo si je lahko predstavljal Gibsonov naslednji korak - film o eni najbolj skrivnostnih in najprivlačnejših civilizacij v zgodovini. Posnel je izviren in napet triler, katerega veličastne podobe in čiste emocije zagotavljajo filmsko izkušnjo, kakršne še ni bilo. Po Kristusovem pasijonu je Gibson med filmskim občinstvom zaznal rastočo lakoto po filmih, ki bi bili razburljivi in zabavni, hkrati pa bi oblinstvu dali nekaj več. "Mislim, da si ljudje res želijo videti velike zgodbe, ki jim nekaj povedo na emocionalni ravni in se jih dotaknejo na duhovni ravni," je povedal Gibson. Nenaden propad starodavne majevske civilizacije ga je tako fasciniral, da si je zamislil zgodbo, postavljeno v to skrivnostno kulturno okolje.

Sprva je vedel le to, da želi ustvariti film, s katerim se ne bo moglo nič primerjati, film, v katerem mora človek vse postaviti na kocko. "Hotel sem posneti akcijsko pustolovščino na visokih obratih," se spominja. "Privlačila me je ideja, da bi večino zgodbe povedali vizualno in tako gledalce zadeli tam, kjer so nezavedno in emocionalno najbolj dojemljivi." Svoje ideje je zaupal scenaristu Farhadu Safinii. Skupaj sta začela raziskovati drzno idejo, da se bi zgodba odvijala v obdobju konca vladavine Majev. Safinia, ki je potoval po Jukatanu, je Gibsonu opisal svoja popotniška doživetja in scenarij je začel nastajati. "Zgodba je kar sama vodila naprej je bila razburljiva že med pisanjem," je povedal Safinia.

Med pisanjem sta se zatopila v fascinantno zgodovino Majev. Mesece sta prebirala majevske mite o kreaciji in destrukciji, vključno s svetimi besedili prerokbe, znane pod imenom Popul Vuh. Poglobila sta se v najnovejša arheološka odkritja in teorije o propadu te civilizacije, nato pa sta si šla starodavne majevske kraje ogledat še na lastne oči.

Gibson se spominja: "Stal sem na vrhu svetišča El Mirador v Gvatemali, v edinem ohranjenem deževnem gozdu v državi, in videl ostanke 26 mest mogočne civilizacije."

Scenaristoma je pomagal dr. Richard Hansen, svetovno znani arheolog in izvedenec za Maje. "Poskrbel je za to, da ima zgodba poleg domišljijskih tudi avtentične dimenzije," je povedal Gibson. Prav Hansen je Gibsonu in Safinii razkril skrivnosti, ki so ju najbolj navdušile. Pomagal jima je razumeti, kako je lahko takšna družba razpadla, potrdil pa je tudi njune slutnje o vzporednicah med propadom majevske družbe in sodobnim svetom.

"Želela sva spoznazti vzroke vzpona in padca Majev," je povedal Safinia. "Arheologi in antropologi so prepričani, da so bile težave Majev nenavadno podobne tistim, s katerimi se danes srečuje naša civilizacija, zlasti kar se tiče uničevanja okolja, ekscesne potrošnje in politične korupcije." Gibson je dodal: "Skozi zgodovino so bili znanilci padcev civilizacij vedno enaki. Ves čas nama je prihajalo na misel, da se stvari, ki so napovedovale konec majevske civilizacije, dogajajo tudi danes. Gre za večno ponavljanje istih ciklov. Ljudje imajo modernega človeka za razsvetljenega, v resnici pa smo podvrženi istim silam."

Bolj kot sta se scenarista poglabljala v majevsko kulturo, lažje sta razvijala osrednji lik - Jaguarja Pawa. Njegova zgodba je zgodba navadnega človeka, ki je prisiljen v junaška dejanja. Ko se film začne, je mladi oče in obetajoč mladenič, ki ga morda čaka vloga vodje v idilični vasici tradicionalnih lovcev. V enem samem trenutku pa njegov svet razpade, saj ga ugrabijo in odpeljejo v veliko mesto. Tam izve, da bo žrtvovan bogovom, ker je območje napadla huda lakota. Jaguar se poda na adrenalinsko dirko, da bi rešil vse, kar mu je drago.

eprav je osrednji lik živel pred več stoletji, je bila zgodba o Jaguarjevem dozorevanju in boju za rešitev družine sodobnim scenaristom blizu. "Sebe mora zanemariti, ker se bori za nekaj veliko večjega," je povedal Gibson. Jaguarjeva bitka je tako epska zato, ker je tisto, proti čemur se bori, tako ogromno: "Ključni zlikovec v filmu ni oseba, temveč strah. Izkušnjo strahu imamo vsi, zato se lahko s tem vsak identificira."

Za Gibsona in Safinio so bile teme človekovega truda, da bi živel v sozvočju z naravo, skorumpiranih družb, družinske ljubezni in žrtvovanja za druge temelj, na katerem sta zgradila Jaguarjevo vznemirljivo potovanje. Želela sta ustvariti zgodbo, ki se premika tako hitro in zareže tako blizu kosti, da občinstvo vse njene dimenzije dojame šele kasneje.

V jedru Apokalipta sta intenzivno gibanje in pripovedovanje zgodbe s pomočjo močnih vizualnih podob. "Od trenutka, ko se zgodba začne, je platno polno gibanja," je pojasnil Gibson. "V vsakem prizoru se kamera ves čas premika, in znotraj vsakega gibljivega posnetka je vedno še nekdo ali nekaj, kar se prav tako premika."

Ko sta končala scenarij, so vse dialoge prevedli v jezik yucatec, majevski dialekt, ki ga danes govorijo na polotoku Jukatan. Gibson je bil prepričan, da bo to gledalce posrkalo v upodobljeni svet, podobno kot uporaba avtentičnih jezikov v Kristusovem pasijonu. "Menim, da tuji jezik gledalcem omogoči, da popolnoma izključijo lastno realnost in se vključijo v svet, ki ga prikazuje film," je povzel Gibson. "Še bolj pomembno pa je to, da smo na ta način poudarek prestavili na vizualne podobe, ki so nekakšen univerzalni jezik srca."

Maje igrajo Maji

"Ko pade drevo, pade tudi zvezda. Ko bo izginil gozd, bomo izginili tudi mi."
sodobni majevski starešina Chan Kin

Ko se je pripravljal na uresničitev svoje vizije Apokalipta, se je Mel Gibson zavedal, da bo potreboval igralce, ki bodo film napravili popolnoma prepričljiv. Odločil se je, da bo uporabil samo avtentične obraze in igralce, ki so gledalcem še neznani. "Zgodba je tako veliko bolj prepričljiva, saj nimate nobenih referenčnih točk za igro, ki jo gledate," je komentiral. "Ampak to nikakor ne pomeni, da ne boste videli odličnih igralcev."

Ustvarjalci filma so prečesali Mehiko, ZDA, Kanado in države Srednje Amerike, da so nabrali dovolj igralcev srednjeameriškega videza. Trije igralci prihajajo iz Kanade, dva iz Združenih držav, ostali pa iz Mehike in drugih delov Srednje Amerike. Več kot 700 statistov je upodobilo množico Majev, sestavljeno iz pripadnikov različnih razredov. Nekateri izmed mlajših igralcev, ki prihajajo iz izoliranih indijanskih skupnosti, pred snemanjem še nikoli v življenju niso videli hotelske sobe. "Večina igralcev še nikoli ni sodelovala pri filmu," je povedal Gibson, "in prav je tako, saj smo hoteli ujeti primarne instinkte in naravne odzive, ki so po mojem mnenju najbolj iskreni. Hotel sem, da je vse videti avtentično in prepričljivo."

Gibson je za izbiranje igralcev najel Carlo Hool. Avdicije so bile nenavadne. "Igralci so morali biti telesno v odlični formi, s telesi atletov oziroma plesalcev, in imeti veliko kondicije," pojasnjuje Carla. "Pomemben del avdicij je bil preizkus, kako se posamezniki gibajo in kako tečejo. Nato smo jim brali majevsko poezijo. Poudarek ni bil na igralskih izkušnjah, temveč na videzu, gibih in duši."

Za vlogo Jaguarja Pawa je Gibson potreboval igralca, ki mu bodo gledalci sledili na potovanju, polnem presenečenj. Po številnih avdicijah je odkril Rudyja Youngblooda, ki izhaja iz ljudstev Comanche, Cree in Yaqui. Apokalipto je njegov igralski debi. Youngblood je plesalec plesa pow-wow, pevec in umetnik, pa tudi uveljavljen atlet in boksar. Zaradi svoje fizične pojavnosti in naravne izraznosti je bil popolna izbira za vlogo moškega, ki hiti, da bi rešil svoje življenje, svoje ljubljene in gozd, ki je bil vedno njegov dom. "Rudy ima v sebi neko nedolžnost, pa tudi neverjetno moč," je povedal Safinia.

Čeprav Jaguar Paw živi v starodavni kulturi, se je Youngblood takoj vživel v njegovo vlogo. "Jaguar Paw mi je zelo podoben," je povedal. "Živiva v različnih zgodovinskih obdobjih, toda načeloma sva ista oseba. Jaguar je močan. Raje daje kot sprejema. Ljubi svojo družino. Ima spoštljiv odnos in se skozi zgodbo nauči premagati strah. To sem se naučil tudi jaz v svoji kulturi." Youngblood je lahko zahvaljujoč svoji kondiciji in atletsko izklesanemu telesu kar sam opravil večino kaskaderskega dela, tudi v prizoru prostega pada z vrha besnečega slapa in v dih jemajoči sekvenci, ko Jaguarja lovi jaguar. "Rudy je najčistejši atlet, kar sem jih kdaj videl," je komentiral koordinator kaskaderjev Mic Rodgers. "Če ne bi bil igralec, bi lahko bil kaskader." Youngblood je na to pripomnil: "Film je dih jemajoč in nekateri prizori so bili skrajno razburljivi. Ves čas je bilo veliko adrenalina; neprestana akcija, veliko bolečin in strahu, toda Jaguar Paw je sposoben vse to premagati."

Vlogo bojevnika Zera Wolfa, ki lovi Jaguarja Pawa, je Gibson zaupal Raoulu Trujillu iz New Mexica, ki je uveljavljen igralec, plesalec in koreograf. Trujillove voditeljske sposobnosti in njegova ranljiva, očetovska plat so Gibsona prepričali, da je pravi za vlogo, ki presega klasični črno-beli lik zlikovca. Trujilla so z ličenjem zelo spremenili. "V resnici je zelo lep moški, zato smo ga morali pogršati," je pripomnil Gibson. "Napravili smo ga bolj strah vzbujajočega." Trujillo je povedal tako: "Ko sva se prvič srečala, mi je rekel: ‘Ti si Zero Wolf.’ Takrat še nisem vedel, kdo je Zero Wolf. Toda ko so mi nadeli kostum in ličila, sem res postal Zero Wolf. Bilo je tako, kot je rekel Mel: ‘Ni ti treba biti strašljiv. Si že strašljiv.’"

Pri vlogi Zera Wolfa je hotel Trujillo poudariti, da ta lik ni nujno zloben. "Zero Wolf je brezčasni lik, ki je obstajal v vseh kulturah," pravi. "Jaguarja zvleče skozi korake, ki jih mora napraviti, da lahko postane upanje za sedanjost in prihodnost človeštva. Želel sem, da je kompleksen kot nekdo, ki mora opraviti neko nalogo in jo tudi opravi. Veliko energije sem vložil v razvoj lika, ki ne temelji na zlu, temveč v dejstvu, da opravlja svojo dolžnost."

Številne druge vloge v Apokaliptu so odigrali novinci, ki so ustvarjalce filma navdušili z edinstvenimi kombinacijami klasičnega videza in barvitih osebnosti. V vlogi nepotrpežljivega bojevnika Snakea Inka blesti Rodolfo Palacios, igralec iz Mexico Cityja, ki so ga angažirali zaradni njegove edinstvene sposobnosti, da je na svež način videti strašljiv. Palacios je vsak dan po sedem ur sedel v maski, da so mu ustvarili kompleksne obrazne in telesne tetovaže, ki ga delajo tako strašljivega. Ni bilo lahko, toda Palacios je bil vedno znova navdušen nad tem, kako velikodušen je bil Gibson do svoje raznolike in neizkušene igralske ekipe: "Vedno nas je spraševal za mnenje o scenariju, likih in celotnem procesu."

Eden najbolj duhovitih likov v filmu je Blunted. Igra ga Jonathan Brewer, ki prihaja iz kanadskega rezervata Blood, kjer v šoli poučuje svojo kulturo. Brewerjeva impresivna velikost in hkrati nežna duša sta Gibsona prepričala, da mu je zaupal vlogo. Brewer je v komičen lik želel vključiti pristno človečnost. "Večkrat sem prebral scenarij, da sem ugotovil, kdo je Blunted. O liku sem se pogovarjal z Melom in drugimi igralci. Nastal je lik, v katerega se lahko vsi vživimo - veliki nežni mož, ki vedno nastrada," je povedal igralec.

Močnega visokega svečenika majevskega mesta igra Fernando Hernandez, pravi Maj iz mehiškega Chiapasa, ki trenutno živi v Kanadi, kjer opravlja zdravilske obrede. Hernandez je pred kratkim igral tudi v filmu Darrena Aronofskega The Fountain. Kot Maj se je čutil še posebej povezanega z velikimi temami filma. "Verjamem, da je pomembno ostati v ravnotežju. Film prikazuje, kaj se zgodi, ko se ravnotežje poruši," je povedal. "Kot ljudje smo vedno odgovorni za to, da se trudimo ustvarjati družbo, ki ohranja ravnotežje."

Med ostalimi majevskimi igralci v filmu so še Old Storyteller, ki zabava vaščane s pripovedovanjem mitov in zgodb ob ognju. Za to kratko, a pomembno vlogo je Gibson izbral pravega majevskega pripovedovalca zgodb, ki so ga odkrili v vasici na Jukatanu.

Številne igralce so odkrili po naključju. Lik Moneya Jawa igra Carlos Ramos - priseljenec iz El Salvadorja, ki je v Santa Monici na ulici prodajal sok, nato pa so ga videli plesati na mestni promenadi. Naslednje veliko odkritje je sledilo, ko so ustvarjalci filma prvič zagledali osupljivi obraz Dalie Hernandez, plesalke in študentke v Veracruzu. S svojimi klasičnimi potezami je bila popolna podoba Jaguarjeve lepe in podjetne žene Seven. Med ostalimi igralci v Apokaliptu so še plesalci, pantomimiki, akrobati, gimnastiki, cirkusanti, ulični in gledališki igralci, glasbeniki in celo osnovnošolski učitelj iz Cancuna.

"Osupljivo je, da je Melu uspelo ustvariti ta epski film z neprofesionalnimi igralci," je rekel izvršni producent Ned Dowd. "Bil je potrpežljiv, pogosto je še sam igral prizore z in za igralce. Lepo je bilo videti njegovo neutrudno predanost ekipi."

Film v jeziku Majev

"Prava kreativnost se pogosto začne tam,
kjer se konča jezik."
Arthur Koestler

Pri Apokaliptu se je Mel Gibson srečeval s številnimi izzivi. Ne samo da je delal z ekipo neprofesionalnih igralcev - novincev, ki so govorili različne jezike, temveč je želel, da v filmu vsi govorijo majevski dialekt yucatec. Gre za jezik, ki ga danes govorijo na polotoku Jukatan, izven njega pa je ta jezik le redkokdo slišal, kaj šele da bi ga govoril.

Čeprav je v filmu večji poudarek na močnih vizualnih podobah kot na dialogih, je bilo zelo pomembno, da se igralci naučijo pristnega jezika. Rudy Youngblood je povedal: "Gre za vprašanje spoštovanja, saj nismo upodabljali samo posameznih likov, temveč način življenja celega ljudstva. Razumevanje njihove kulture in jezika je bilo zato zelo pomembno."

Rojeni govorci jezika Yucatec so pet tednov učili igralce pravilne izgovarjave in naglaševanja, kar je bil za vse velik izziv. Jonathan Brewer je povedal: "To je zelo težek jezik, saj vsebuje veliko pokanja in tleskanja z ustnicami in jezikom. Poleg tega sem jaz moral govoriti še skozi zobno protezo!"

Igralcem so razdelili MP3 predvajalnike, da so lahko neprestano poslušali svoje stavke, dokler jim niso zveneli domače. Jezikovni trenerji so bili med snemanjem ves čas prisotni, da so nadzorovali izgovarjavo in skrbeli za potrebne popravke, pa tudi za prevajanje dodatnih dialogov, ki so se jih je Gibson spomnil naknadno.

Jezikovnim učiteljem je bila všeč Gibsonova pripravljenost, da globalni filmski hit posname v njihovem lokalnem jeziku. "Apokalipto bo imel velik vpliv na moje majevske brate, zaradi ponosa in ljubezni do naše kulture, naših korenin, našega jezika in naših prednikov," je povedal Hilario Chi Canul, eden izmed majevskih jezikovnih učiteljev, čigar priimek po naključju pomeni "varuh jezika."

Za Gibsona pa pravi vpliv Apokalipta tiči v nekem drugem jeziku, jeziku, ki združuje ljudi po vsem svetu: to je jezik vizualnega, katerega vpliv seže daleč onkraj besed.

Potovanje v džunglo

"Najprivlačnejša luna je vzšla nad gozdom."
iz starodavne majevske pesmi

Preden se je odpravil v mehiško džunglo, si je Mel Gibson jasno predstavljal, kaj želi ustvariti: nič manj kot učinek časovnega stroja. "Želel sem, da so gledalci del tistega časa in da ni niti sledu o 21. stoletju, hkrati pa da film teče hitro in sodobno," je povedal. Vedel je, da bo potreboval nadarjeno in prilagodljivo tehnično ekipo, zato je zbral številne oskarjevce.

Za začetek je ekipa poiskala lokacije s pristnim vzdušjem džungle. Preiskali so Mehiko, Gvatemalo in Kostariko, pri tem pa so se srečali z velikimi težavami. Presenečeni so bili, kako malo deževnega gozda je ostalo na ameriških tleh. "Res te pretrese," je rekel Gibson. "Velika sramota je, kako ti gozdovi izginjajo, po hektar na minuto. Na srečo smo na koncu le našli čudovit deževni pragozd v Mehiki, ki je postal naša džungla."

Zelo gost gozd s prepletenimi vejami in visokimi krošnjami, ki je za zgodbo ključnega pomena, so našli v mehiškem Catzemacu. Gre za enega zadnjih ohranjenih deževnih pragozdov v Mehiki, lokalno prebivalstvo ga imenuje preprosto "La Jungla." Na ogromnem samotnem polju sladkornega trsa v Boqueronu blizu Veracruza pa je ekipa zgradila celo majevsko mesto, pravi metropolis od temeljev do vrha. Uporabljali so predvsem lokalno delovno silo, s tem pa so ustvarili nova delovna mesta in pomagali lokalnemu gospodarstvu.

Da bi Akopalipto dobil želeni visokooktanski videz, v katerem kamera hitro in gladko drsi skozi majevsko džunglo, je Gibson angažiral snemalca Deana Semlerja, ki je bil za svoje dosežke pri filmu o ameriških domorodcih Pleše z volkovi nagrajen z oskarjem. Gibson je želel nekoga, ki je pripravljen tvegati in sposoben drznega gibanja kamere. "Potreboval sem nekoga, ki je sposoben izpeljati moje ideje, hkrati pa ima tudi svoje," je povedal.

Po intenzivnih debatah sta se Gibson in Semler odločila, da bosta Apokalipto posnela v digitalni tehniki. Novi Panavisionov snemalni system Genesis™ je Semlerju omogočil mobilnost in možnost snemanja v ekstremnih vremenskih razmerah - ob močnem deževju in vetru, ekstremni vročini in debelem blatu. "V Apokaliptu gre za dirko, zato smo hoteli poudariti hitrost. S to kamero nam je odlično uspelo," je povedal Semler.

Kamera je omogočila tudi uporabo naravnih virov svetlobe in snemanje v polmraku krošenj pragozda, kjer je svetlobe ob popoldnevih včasih dramatično malo. Tudi nočne prizore so lahko posneli z veliko natančnostjo, pri tem pa so uporabljali samo svetlobo ognjev v vasi. "Rezultat so čudovito lepi prizori," je pripomnil Semler. "Pri tem filmu sem lahko šel dlje, kot sem šel kdajkoli prej. Kreativne možnosti so bile res fenomenalne."

Z neverjetnimi kreativnimi možnostmi se je srečeval tudi scenograf Tom Sanders, dvakratni oskarjevski nominiranec, ki je pred tem že sodeloval z Gibsonom pri filmu Pogumno srce, med njegovimi referencami pa so številni epski filmi, na primer Reševanje vojaka Ryana in Drakula. Pri Akopaliptu je bila njegova naloga, da obudi v življenje izgubljeni svet pristnih vasic in ekstremno razkošnih kraljestev.

Naloge se je lotil tako, da je raziskal majevsko arhitekturo in gradbene tehnike obrambnih zidov, piramid, trgov in spomenikov. S pomočjo dr. Hansena je preučil majevsko orodje, orožje in tkanine. "Vse, kar vidite v filmu, smo napravili na roke," je povedal.

Ker slike in pisni viri prikazujejo samo življenja majevskih veljakov, življenje prebivalcev majevskih vasi ostaja neznanka. Zato je na tem mestu Sanders uporabil domišljijo: "Zanimiva se mi je zdela ideja, da bi bile koče podobne gnezdom. V vasi je vse zelo zaobljeno in organsko, v nasprotju z oglatimi kamnitimi stavbami majevskega mesta."

Na oblikovanje prizorišč je vplivalo tudi Jaguarjevo popotovanje. "Zaradi vertikalnosti gozda sem hotel ustvariti strukture, ki omogočajo, da vidiš skozi stene hiš, ko je vas napadena," je povedal Sanders. "Hiše smo dvignili, tako da lahko vidiš samo bežeče noge. S tem smo dobili strašljivo kaotična gledišča za pogled na napadene ljudi."

Vrhunec Sandersovega dela pa je bila konstrukcija veličastnega mesta, ki se zaradi suženjstva, lakote in panike spremeni iz centra moči v kraj kaosa. Najprej je napravil štirimetrski model, da si je lažje predstavljal, kako bo prizorišče videti iz različnih snemalnih kotov. Najel je več gradbenih ekip, kiparjev, slikarjev, vrtnarjev in lokalnih delavcev, da so model prenesli v naravno velikost. Piramide, ki so jih zgradili, so navdihnile tiste pri Tikalu. Dr. Hansen je komentiral: "Uspelo jim je oživiti preteklost, kot je uspelo le redkim filmom."

V drugem delu snemanja so prizorišču dodali atmosfero propadanja. "Vse, kar smo prej posadili, smo nato uničili," je povedal Sanders. "Predpostavka je bila, da ljudstvo žrtvuje ljudi božanstvom zaradi suše. Hoteli smo pokazati uničeno okolje, ki je pripeljalo do tega."

K temu vtisu so pripomogli tudi kostumograf Mayes Rubeo ter mojstra maske Aldo Signoretti in Vittorio Sodano. Liki so z njihovo pomočjo postali zelo prepričljivi - od vaščanov z ušesnimi protezami in pokvarjenimi zobmi do veljakov in svečenikov z bogatim nakitom in oblačili. Rubeo je zbral 52 ljudi, ki so izdelali oblačila in nakit. Namesto težkega in dragega žada so uporabili podobne materiale, namesto peres skoraj izumrle ptice quetzal pa fazanje perje. Navdih za tkanine in vzorce so našli pri sodobnih majevskih skupnostih.

Tristočlanska mednarodna ekipa frizerjev, lasuljarjev in maskerjev se je ukvarjala tudi s tetoviranjem, poslikavami teles in ustvarjanjem navideznih ritualnih brazgotin. Številni liki v filmu so tako kompleksni, da so njihov videz vsako jutro pripravljali po štiri ure. Pri Snakeu Inku, ki je poln brazgotin in tetovaž, je cel postopek trajal kar sedem ur.

Maskerji so morali ustvariti tudi nekaj nenavadnih telesnih deformacij, ki so bile pri Majih indikatorji statusa. Vsi igralci in statisti so si morali nadeti silikonske podaljške usešnih mečic, preluknjane s kamni in kostmi, kakršne so bile zaščitni znak starodavnih Majev. Podobna majevska praksa je bilo deformiranje lobanj. Novorojenčkom so nekaj dni po rojstvu na čelo pritrdili posebni deščici, da so glave dobile značilno podolgovato obliko. Da bi bili videti podobno, so si igralci pobrili lase na čelu in nosili lasne vložke.

Spektakularna prizorišča, prepričljivi kostumi in maska, uporaba digitalne tehnike ter lepota in nevarnost džungle so ustvarili intenzivno vizualno podobo filma. "Vse smo hoteli narediti karseda resnično in prepričljivo," je povedal Gibson. "Prepričan sem, da ima film pomembno sporočilo; če ga poda na presunljiv, razburljiv način, pa še toliko bolje."

Kdo so bili Maji in kaj se je zgodilo z njimi

"To so dnevi velike žalosti. Zemlja je žejna.
Strašna bolezen je napadla naša polja."
iz filma Apokalipto

Apokalipto je prva velika hollywoodska akcijska pustolovščina, postavljena v okolje srednjeameriške majevske kulture. Sodobni arheologi se po detektivsko prebijajo skozi skrivnosti, da bi našli odgovor na vprašanja o legendarnih piramidah, pokopanih mestih in zanimivih predmetih, ki so ostali za Maji. Čeprav so bili nekoč ena najmogočnejših civilizacij v Ameriki, jih niti bogastvo niti moč nista mogla rešiti pred družbenim uničenjem.

Velika domovina Majev je nekoč segala čez pet današnjih držav: Mehiko, Gvatemalo, Belize, Honduras in El Salvador. Cvetela je v treh obdobjih: predklasičnem, klasičnem in postklasičnem, vse od 2400 pred Kristusom do 15. stoletja našega štetja. Vemo, da so bili napredna družba, ki je ustvarjala vrhunske umetniške stvaritve, obvladala matematiko, iznašla lastno pisavo in se odlično spoznala na astronomijo. Maji so bili tudi spretni kmetje, obrtniki in arhitekti, ki so v deževnih gozdovih gradili veličastna mesta. Vemo pa tudi to, da so izvajali brutalne obrede in povzročali vojne ter da je njihova kompleksna družba nazadnje nazadovala v nasilje, suženjstvo in kaos.

Da bi se naučili več o tem, kdo so bili Maji in zakaj je njihova razvita civilizacija izginila, je ekipa Apokalipta sodelovala s številnimi arheologi. Ključni svetovalec ekipe je bil dr. Richard D. Hansen, sodobni raziskovalec, ki je sodeloval pri izkopavanjih mreže 26 starodavnih majevskih mest, pokopanih pod stoletji gozdnega rastja. Po Hansenovem mnenju privlačnost Apokalipta ni samo v tem, da je natančno vizualno prikazal svet Majev, temveč tudi v raziskovanju vzrokov, zaradi katerih je tako mogočna družba uničila samo sebe. "Mela Gibsona ni zanimala samo ta civilizacija, temveč tudi pretresi, ki so povzročili njen konec. To je zgodba, ki jo je treba povedati. Če se neka družba ni sposobna učiti iz lastne zgodovine, jo bo morda prisiljena ponoviti," je opozoril Hansen.

Hansen je Gibsona poučil, kako razvita je bila majevska družba v klasičnem obdobju. "Fascinantno pri Majih je, da so bili sposobni razviti družbeno kompleksnost, kakršne na zahodni polobli še ni bilo," je pojasnil Hansen. "Povsod so rasla ogromna mesta, ki so jih okoliška mesteca oskrbovala s potrebnimi dobrinami." Eden izmed ključev uspeha Majev je bil uspeh na področju kmetijstva. "Majevska mesta so bila zelena," je poudaril Hansen. "Imeli so vse dosegljive vire za kultivacijo. Gojili so koruzo, buče, fižol, bombaž, kakav in različne vrste tropskega sadja. In ko si dobro prehranjen, se lahko posvetiš drugim zadevam, na primer astronomiji, matematiki, glasbi, umetnosti, bojevanju in vladanju."

Na vrhuncu moči civilizacije so se Maji posebej posvečali temu, da so poskušali razumeti čas in smisel življenja. "Cikel časa so zelo skrbno vpletli v svojo ideologijo, kozmologijo in vedenje. Življenjski cikel in cikel časa sta začela strukturirati njihov pogled na naravni in duhovni svet," je opazil Hansen. Njihovo fascinacijo z znanostjo pa sta spremljala vraževerje in verovanje v nevidne sile. Verjeli so, da svetu vladajo mogočna božanstva, ki vzdržujejo red - toda le, če se ljudje obnašajo primerno ter izpolnjujejo predpisane rituale in darovanja. Če tega ne bi počeli, so opozarjali svečeniki in kralji, bi se božanstva srdito maščevala ter poslala nadnje bolezni, epidemije, sušo in druge naravne katastrofe.

Za majevske svečenike so verjeli, da so edini ljudje, ki lahko neposredno komunicirajo z bogovi. Ljudje so pod njihovim nadzorom božanstvom darovali različne stvari od glasbe in keramičnih kipcev, v postklasičnem obdobju pa si jim celo žrtvovali ljudi. Ljudje so veljali za ultimativno daritev, ki naj bi zadovoljila božanstva v obdobjih največje zmede. Da bi pridobili čim več ujetnikov za žrtvovanje, so se Maji zapletali v vse številnejše vojne. Žrtvovanje je potekalo v okviru posebnega rituala. Žrtev so slekli, pobarvali modro in položili na oltarni kamen. Svečenik je človeka s kamnitim nožem zabodel v prsni koš in iz njega izvlekel še vedno utripajoče srce. Maji so verjeli, da gredo žrtvovani ljudje takoj v nebesa. "Verjeli so v podzemni svet in življenje po smrti," je povedal dr. Hansen.

Gibsona je fasciniralo to sobivanje svetlih in temnih plati majevske kulture. "V številnih pogledih so bili zelo sofisticirani, po drugi strani pa so bili pravi divjaki," je opazil. "Zanimivo pa je, da so se zavedali, da se bo njihova civilizacija povzpela in nato padla. Ne glede na to, ali je bila to samoizpolnjujoča se prerokba ali ne, imeli so na smrt prav. Vedeli so, da bo družba prosperirala 400 do 500 let, nato pa bo šlo vse po zlu."

Z rastjo majevskih mest se je povečevala politična moč kraljev in svečenikov. Družba je postajala obsedena z razkazovalno potrošnjo, ohranjanjem moči elite, nadziranjem virov ter manipuliranjem podložnikov s pomočjo poniževanja in strahu. Vladarji so zahtevali vedno več. S tem pa je prišla cena, ki so jo morali plačati - zaton ene najmogočnejših civilizacij vseh časov. "Isto zgodbo srečujemo pri številnih kulturah v zgodovini, tudi sodobno onesnaževanje in izkoriščanje okolja ter degradacija socialnega sistema lahko vodijo v družbene katastrofe. Iz zgodovine bi se morali kaj naučiti," je opozoril dr. Hansen.

Znanstveniki navajajo več med seboj povezanih vzrokov za propad majevske civilizacije, zlasti krčenje gozda, podnebne spremembe, sušo, lakoto, vojne, epidemije bolezni, izgubo trgovskih poti in upor ljudstva.

Dr. Hansen se je posebej ukvarjal s krčenjem gozda. Pojasnil je, da bi lahko bil prav to glavni vzrok propada majevskih kraljestev. Maji so pri izdelavi posebnega cementa, ki so ga uporabljali za gradnjo svojih svetišč, palač, trgov in spomenikov, kurili ognje. "Da so napravili tono cementa, so potrebovali pet ton svežega lesa," je povedal Hansen. "V El Miradorju sem našel piramido, za izgradnjo katere so morali izsekati sedem kvadratnih kilometrov gozda. Koliko dreves je šele padlo za velika mesta!" Ko so posekali drevesa v gozdu, se je prst izprala v močvirja, kar je otežilo poljedelstvo. Niso več mogli prehraniti velike populacije ter vzdrževati znanstvenikov, astronomov in vojakov. Mirno obdobje se je končalo. Apokalipto večino tega ne prikaže z dialogi, temveč z močnimi vizualnimi podobami, ki nam pokažejo izsušena polja in neskončno gradnjo majevskega mesta.

Čeprav je njegova civilizacija propadla in nato izginila, majevsko ljudstvo še živi. Približno milijon Majev živi v Mehiki in Srednji Ameriki. Največja skupina, ki šteje približno 300.000 pripadnikov, živi v Yucatecu na polotoku Jukatan v Mehiki. Blizu mehiškega Chiapasa pa živijo lacandonski Maji, ki še vedno ohranjajo elemente starodavne majevske religije in kulture. Ironično je, da se morajo sodobni Maji boriti proti krčenju zadnjih ostankov pragozda. Jaguar, ki je nekoč veljal za simbol moči, pa je danes na seznamu ogroženih vrst.

Apokalipto je Gibsonov portret družbe, ki drvi proti lastnemu koncu. Hkrati pa je režiser želel vključiti še en pomemben koncept - upanje. "Zgodba Jaguarja Pawa je zgodba o življenjski iskri, ki obstaja tudi v kulturi smrti," je povedal. "Vsak konec je tudi nov začetek."

Majevski časovni trak

3100 pr. n. št. | Po majevskem koledarju je bil takrat ustvarjen svet.
2600 pr. n. št. | V Srednji Ameriki se začne oblikovati majevska kultura.
Razvijajo različne tehnike kmetovanja.
1500 pr. n. št. | Kultura začne cveteti, začne se predklasičnoobdobje Majev.
700 pr. n. št. | Maji razvijejo prvo pisavo v Srednji Ameriki.
400 pr. n. št. | Nastanejo prvi kamniti majevski sončni koledarji.
300 pr. n. št. | Nastanejo velika majevska mesta, npr. Tikal, Uaxactun in El Mirador.
Vpeljejo sistem kraljev in aristokracije.
200 n. št. | S propadom civilizacije Olmec Maji postanejo najmočnejša sila regije.
Začne se klasično obdobje, vrhunec znanstvenih in kulturnih dosežkov.
600 n. št. | Tikal doseže populacijo 500.000 prebivalcev. S tem postane največja in najmočnejša mestna država v Srednji Ameriki.
Neznani dogodek uniči nekoč močno mesto Teotihuacan.
750 n. št. | Sledi obdobje vojn. Konflikti med majevskimi državami se zaostrujejo.
800 n. št. | Številna velika majevska mesta so zapuščena.
Moč se prenese na vzhod, v mesta kot Coba v Mehiki.
899 n. št. | Zapuščeno je mesto Tikal.
900 n. št. | S propadom velikih mest se začne postklasično obdobje.
Čeprav številna majevska mesta ohranjajo svojo tradicijo, se bo v nekaj sto letih majevska kultura pomešala s kulturo Toltec.
1517 n. št. | Na Jukatan prispejo Španci. S sabo prinesejo bolezni, zaradi katerih umre 90 % preostale populacije Majev. Večino Majev si podredijo, številni Maji pa se kljub temu še celo stoletje borijo proti španski nadvladi.
1695 n. št. | Španski duhovnik odkrije ruševine Tikala.
1697 n. št. | Pade še zadnje delujoče majevsko mesto, Tayasal.
2012 n. št. | Z 22. decembrom se konča majevski koledar.

Majevska prerokba pravi, da bo svet za vedno spremenila množica močnih potresov.

Slovarček majevskih fraz iz filma Apokalipto

"Moj sin, ne boj se."
In waal ma’ saajakta.

"Iščemo nov začetek."
Yan kaxtik tuumben chuunuj.

"Naše življenje je končano."
Ak kuxtale’ ts’o’oki

"Strah je bolezen. Izkorenini ga iz svojega srca."
Le saajkilo jump’eel k’oja’anil. Jo’os ta puksi’ik’al.

"V človeku sem videl luknjo. Globoko kot lakota, ki je ne bo nikoli zapolnil."
Tene’ tin wilaj lu’ulumkabe yaan ti jump’eel noj jool tu puksi’ik’al. Jun’p’eel jool bey wi’ij mun xu’upule.

"Pojdi v gozd. Teci. Ne oziraj se nazaj."
Puuts’ ene’ex tu t’s’u noj k’aax. Ma’ sut ka wiche’ex.

"Dvigni svojega duha. Verjemi, da imaš moč."
Liik’sa wo’ol, tukle’e yaan a muuk’.

"Jaz sem Jaguar Paw, sin Flinta Skya. Po teh gozdovih je pred mano lovil moj oče. Ime mi je Jaguar Paw. Lovec sem. To je moj gozd. In v njem bodo, ko me ne bo več, lovili moji sinovi s svojimi sinovi."
Tene’ J-Yich’ak, u yaalen J-Tuunich Ka’an. Leti’e’ ts’oonaj te’ ts’u noj k’aaxa’ taanil ti’ teen. In k’aaba’e’ J-Yich’ak. J-ts’oonaalen. Le noj k’aaxa’ in tial. In paalal yaan u ts’oono’ weye’ yeetel u paalalo’ob xan ken xi’iken.