Ameriške sanje

Samovšečni TV voditelj Martin Tweed že kdove katero leto zapored vodi uspešno oddajo Ameriške sanje, s katero se trdno drži na vrhu lestvice gledanosti v Ameriki, pa tudi marsikje drugje po svetu. Da bi tako tudi ostalo, se drži preverjenega recepta – poišči trumo (ne)talentiranih mulcev, ki bi radi zasloveli, jih podpihuj, da si bodo pred kamerami skakali v lase, se veselili, jokali, besneli ... in osvajali glasove vnetih gledalcev. Pevska nadarjenost nedvomno pri tem ni najpomembnejši dejavnik. Naj zmaga kdorkoli že, važno je, da je gledanost visoka in da so oglaševalci pripravljeni odvezati mošnjičke.

Tweed bi bil pripravljen storiti dobesedno vse za visoko gledanost.

Letošnja gručica slave željnih pevcev je pestrejša kot kdajkoli prej. V njej sta med drugimi tudi južnjaška lepotička Sally, ki z lahkoto nadene videz prikupnega, nežnega dekletca, v resnici pa je vse kaj drugega, in Omer, nesposobni vajenec za terorista, ki mu broadwayski muzikali pomenijo veliko več kot sveta vojna proti nevernikom. Če zraven dodamo še predsednika države, ki v želji po samopromociji in dvigovanju priljubljenosti med državljani pristane, da bo na oddaji gostoval kot sodnik, je jasno, da bo ta sezona Ameriških sanj potekala precej divje. Celo eksplozivno.

O produkciji

Najprej je bila misel – vsi imamo sanje, ki jih skušamo, a ne moremo ali ne znamo uresničiti. Misel je rasla – kaj pa se zgodi, če vsi vztrajajo pri tem, da bi uresničili svoje še tako nore sanje?

In tako je nastala odštekana komedija o tem, kako lahko uresničevanje sanj, ta moto, s katerim se reklamira Amerika – dežela, v kateri lahko uresničite svoje sanje – postavi celo kulturo na glavo.

Režiserja Paula Weitza je že dolgo privlačila skrivnostna človeška narava, korenine čudaškega in nerazumnega vedenja, predvsem pa humorni potencial tega vedenja. Te teme se je s svojo ekipo dotaknil že večkrat, predvsem v treh Ameriških pitah in v filmu Vse o fantu. A od takrat, ko je posnel te filme, se je življenje že precej spremenilo. Predvsem je vanj vdrla izmišljena resničnost, ki si je izborila status zabave, prava resničnost vsakdanjega življenja pa je vse bolj odrinjena na stranski tir, še posebno v deželi, kjer se uresničujejo sanje.

Od same zamisli do trenutka, ko so stekle priprave na snemanje, sta minila samo dva meseca. Vsi vpleteni so se zavedali, da morajo ta scenarij spraviti na filmsko platno dokler je še aktualen. Potrebovali so le še igralsko ekipo, ki bi bila pripravljena z najbolj resnim pokerskim izrazom na obrazu izustiti celo vrsto sarkastičnih izjav.

Zato so poklicali stare igralske mačke, ki so z bratoma Weitz sodelovali že pri njunih prejšnjih projektih – Hugha Granta, ki je znan po svojem pikrem smislu za humor, ki ga je v filmu s pridom izkoristil, Dennisa Quaida, ki je pristal že med prvim pogovorom na to temo, ne da bi pred tem sploh prebral scenarij, in vrsto drugih.

Čeprav Quaid zatrjuje, da je lik predsednika oblikoval povsem po svoje, pa le ne more skriti, da si je v določenih trenutkih svoje interpretacije na prefinjen način privoščil predsednika Busha. Njegovo desno roko, šefa kabineta, igra na videz skoraj neprepoznavni filmski veteran Willem Defoe, v katerem bo vsak, ki količkaj spremlja dnevno politiko preko luže, prepoznal točno določenega vladnega uslužbenca na visokem položaju.

Nadobudni tekmovalci, ki se borijo za zmago in slavo v Ameriških sanjah, pa so sami novinci, ki so neizmerno uživali v prizorih s starimi igralskimi mački. In režiser je ponovno dokazal, da je za igranje potreben le talent, prav nič ni važno, koliko filmov si že posnel.

Secirana resničnostna TV

Film ni le preprosta komedija, ampak gledano med vrsticami tudi neusmiljena analiza tega, kar nam mediji dandanes prodajajo kot resničnost. Filmska ekipa si je že na samem začetku zastavila vrsto vprašanj in skušala nanje tudi odgovoriti. Zakaj sploh gledamo resničnostne oddaje? Zakaj se gledalci tako zagrejejo za svoje favorite? Kaj se skriva v ozadju te zasvojenosti z resničnostno televizijo?

Eden od razlogov je zagotovo ta, da se ljudje, udobno zleknjeni v svojih naslanjačih, lahko ob spremljanju takih oddaj posvetijo življenjem drugih pravih ljudi, svoje težave pa odrinejo na stran, ne da bi si mogli očitati, da bežijo v domišljijo. Navdušeni so, ker lahko s svojim glasom nekoga povzdignejo v zvezde in to jim daje občutek moči. Hkrati pa jim tovrstne oddaje dajejo upanje, da nekega dne lahko uspe tudi njim uresničiti sanje, če je uspelo drugim povprečnim ljudem. Seveda pa obstaja še en, manj prijeten razlog, da ljudje, ne morejo umakniti pogleda z resničnostnih tekmovalcev – uživajo v tujem ponižanju in ob nepopisno nemogočih avdicijah, ki parajo ušesa, sami sebe tolažijo, da so boljši in da se nikoli ne morejo tako osramotiti.

Hitro čepke v ušesa

Glasba igra izjemno pomembno vlogo. Za nastope nadobudnih pevcev so izbrali nekaj skrajno banalnih pesmi, kakršne v resnici lahko slišimo na radijskih valovih po vsem svetu in tako uperili prst v poplavo nesmiselne glazbene hiperprodukcije.

Nekaj izvirnih pesmi je napisal skladatelj Stephen Trask, ki se je moral najprej "preklopiti" v pravi miselni vzorec. In to je najlaže naredil tako, da je začel intenzivno poslušati pesmi, ki niti najmanj niso po njegovem okusu. To se mu je zdel edini način, kako ustvariti pesmi, ki ne bodo samo obupno zanič, ampak poleg tega tudi verodostojne.

Pesmi, ki so tako nastale, so nekajkrat letele v koš, ker so bile preprosto preveč dobre. Premalo osladne in sluzaste. Da bi si olajšal delo, je iz besedil najbolj priljubljenih popevk, ki jih tekmovalci najpogosteje pojejo na tovrstnih tekmovanjih, izločil najbolj ponavljajoče se fraze in jih vključil v svoje pesmi. Pri tem mu je pomagal tudi režiser in nastala je paleta podobnih, "lajnastih popevkic", za katere se nihče ne bi čudil, če bi jih zaslišal po radiu ali na pravem resničnostnem tekmovanju pevskih talentov.