Alvin in veverički 3

Leta 2007 je globalni fenomen mnogih generacij, imenovan Alvin in veverički, postal igrano-risani film s sodobnim komičnim izrazom. V praznični uspešnici, ki je po svetu prinesla prek 350 milijonov dolarjev, je kantavtor Dave Seville iz pojočih veveričk Alvina, Simona in Theodora ustvaril popevkarsko senzacijo, neugnana trojica pa mu je v zameno razdejala dom, uničila kariero in na glavo obrnila njegovo celotno, nekoč urejeno življenje.

Pogovori za nov film so se začeli takoj za tem. Veveričja skupina ni spala na lovorikah, temveč ustvarila nadaljevanje, v katerem naposled dobijo konkurenco – in morda še kaj več: ženski veveričji trio.

A med letošnjimi prazniki bodo veverice napadle s svojo najmogočnejšo in najbolj bleščečo pustolovščino: v filmu Alvin in veverički 3 se oba tria podata na križarjenje z luksuzno ladjo, ki jo spremenijo v lastno zabavišče, dokler ne nasedejo na odročnem otoku. Veverice morajo družno najti pot domov, pri tem pa odkrijejo, da njihovo začasno domovanje ni tako zapuščeno, kot so sprva mislili.

Novi film ima vse: Alvin se podi po luksuzni križarki; spopad epskih razsežnosti v salsi; bruhajoč vulkan; športno opremo s človeškimi lastnostmi; skrivnostno brodolomko; veveričke na papirnatih zmajih… in najbolj noro veveričastno muziko na svetu!

Alvin, Simon, Theodore, Brittany, Jeanette in Eleanor, kot jih doslej še nismo videli.

Pustolovščina…in čustva epskih razsežnosti

Ross Bagdasarian (producent in avtor, ki si je omislil Alvina in veverički): »Alvin in veverički 3 je najobsežnejše platno, po katerem smo slikali doslej.«

Janice Karman (producentka, ki se je domislila dekliškega veveričjega tria): »Alvin in veverički 3 je vizualno mogočen film, hkrati pa oseben in intimen.«

Na začetku filma se kantavtor David Seville z veveričkami na križarki odpravi na podelitev Mednarodnih glasbenih nagrad. Seveda si Alvin ne more kaj, da ne bi povzročal preglavic – prevzeti skuša krmilo ladje, prisvoji si masažne kopeli in si kot kakšen tajni agent nadene smoking, da se lahko zabava v kazinoju.

Jason Lee (ki se vrača v vlogi Davida Sevilla): »Kot vedno sta Alvinovi glavni gonili »kaos« in »akcija«. Tokrat je prvič zunaj mesta in od potovanja bi rad odnesel kar največ. David nad njegovimi vragolijami kajpak ni navdušen – in mu da to jasno vedeti.«

Ross Bagdasarian: David si predstavlja, da šest veveričk pelje na brezskrbno križarjenje; Alvin mu je bil obljubil, da bo ubogal njegova pravila. A kmalu postane jasno, da upošteva zgolj svoja pravila. Nedolgo zatem s Simonom, Theodorom in dekleti sfrči z ladje in pristane na dozdevno opuščenem otoku.

Na nepričakovanem poletu na pobeglem papirnem zmaju veveričke pristanejo v novem domu – ki je za fante nekakšen povratek domov, čeravno ne najbolj dobrodošel.

Ross Bagdasarian: To jih vrne tja, kjer so bili, ko smo jih spoznali v prvem filmu: divjaki v gozdu, ki iščejo lešnike, kar je bilo takrat zanje nekaj povsem naravnega. Potem so se prelevili v udomačene, slavne, civilizirane razvajenčke. Ko se zdaj znajdejo na samotnem otoku brez vse te 'domačnosti', si ne znajo poiskati hrane ali česar koli drugega, česar ne prinese sobna postrežba.«

Za nameček Simona ugrizne tropski pajek in prelevi se v svoje nasprotje – v pustolovskega in bahavega Francoza po imenu Simone. To pa vpliva tudi na Alvina, Brittany in Eleanor.

Janice Karman : Simone ukrepa, preden dobro premisli; drzen je in zanj noben podvig ni prenevaren; kaj šele, da bi pomislil na posledice. Nekakšna turbo Evropska verzija Alvina je. Če se hočejo veveričke torej kdaj pobrati z otoka, bo moral Alvin postati odgovoren in si pomagati z logiko. Alvin postane Simon – in po malem tudi Dave. Medtem Brittany na otoku dojame, da ni zgolj 'ta lepa', ampak je tudi 'ta pametna'.«

Ross Bagdasarian: »Vse te nove plati naših likov spletejo nove čustvene vezi.«

Seveda ne manjka nevarnosti. Med njimi je nekaj, za kar je Theodore sprva prepričan, da je pošast, pa se izkaže, da gre za mladenko po imenu Zoe. Za brodolomko… ki jo je na obalo otoka naplavilo leta pred veveričkami; si je pa zato uspela pridobiti nekaj prijateljev: košarkarsko žogo, žogo za golf, žogo za baseball, za tenis in nogometno žogo iz nerfa. Z oživelimi športnimi pripomočki, ki imajo celo obraze – menda jih je narisala Zoe – uživa v neskončnih klepetih…

Ob takšni domišljiji bi si človek mislil, da bo dekle vajeno govorečih veveričk. Pa ni. Ko jih ugleda prvič, si reče: »Tako dolgo sem že na tem otoku, da si umišljam, da znajo veverice govoriti.« Nenamerno odkritje dolgo zakopanega zaklada samo še razplamti dinamiko – in nevarnost – ki se prepreda med Zoe in veveričkami.

Jenny Slate (ki upodablja Zoe): »Nad obsežnostjo produkcije sem bila skrajno navdušena. Ko sem prišla na snemanje, mi je srce začelo hitreje biti, saj me je vse spominjalo na klasične družinske filme, kakršen je Swiss Family Robinson. In zgodba – udomačene, prefinjene veveričke, nasedle na norem, skrivnostnem otoku. Vznemirljivo brez primere!«

Medtem David brezupno išče svoje prijateljčke, pri tem pa mu nepričakovano pomaga večni sovražnik Ian Hawke, ki se je iz propadlega glasbenega direktorja prelevil v zabavljača na krovu križarke... preoblečen v pingvina…

Ko se Dave naposled le spet združi s svojimi varovanci, spozna, da so se spremenili – in to na občudovanja vreden način.

Mike Mitchell (režiser): »Rdeča nit filma je odraščanje veveričk; in kako težko je za starše – v našem primeru za Dava – otrokom dopustiti, da postanejo neodvisni. Toda otroci (v našem primeru veveričke) odraščajo in njihova neodvisnost je neizbežna. S tem se bodo lahko poistovetili tako starši kot otroci. S takšno zgodbo se lahko poistoveti vsakdo – pa čeprav je podana v plesno-pevskem pustolovskem filmu o veveričkah. Kdo pa ne hodi na družinske počitnice? Te so prava nočna mora!«

Zgodba takšnih razsežnosti se seveda odraža v lokacijah, kjer so film snemali. Glavnino so posneli na Havajih, na Floridi, kjer se združba vkrca na ladjo, in v kanadskem Vancouvru, kjer so posneli notranje prizore.

Seveda film prinaša skladbe trenutno najbolj vročih izvajalcev, saj je glasba v vseh filmih o veveričkah vedno zelo pomembna. Alvin, Simon, Theodore in dekleta izvajajo klasične hite, kot je Vacation (The Go-Go's), in sodobne uspešnice, kakršni sta Rihannina S.O.S. in Bad Romance Lady Gaga.

Kratka zgodovina veveričk

Alvin in veverički že prek 50 let navdušujejo občinstvo po vsem svetu. Odkar so se udejanjili z božično popevčico The Chipmunk Song, ki je pristala na prvem mestu mnogih glasbenih lestvic, se je zvok »otročičkov« kantavtorja Rossa Bagdasariana, Sr. ukoreninila v pop kulturi – tako med mladežjo kot odraslimi.

Leta 1958 je bil Ross Bagdasarian, Sr. neuspešen glasbenik in avtor pesmi, ki ni več vedel, kako nahraniti lastno družino. Imel je pogodbo z založbo Liberty Records, ki si je tudi sama brezupno prizadevala izdati kakšno uspešnico. Bagdasarian si je kot pravi umetnik drznil tvegati: izpraznil je družinski bančni račun in si kupil takrat najbolj dovršen kasetni snemalnik; sedel je za mizo in skušal potuhtati, kaj z njim. Ozrl se je po mizi in zagledal knjigo Duel with the Witch Doctor, ki ga je navdahnila za pesem Witch Doctor – takojšnjo uspešnico, znano po nesmiselnem refrenu OO EE OO AH AH ting tang wal-la wal-la bing bang.

Za pesem si je Bagdasarian omislil čisto posebno tehniko snemanja: svoj glas je posnel pri upočasnjeni hitrosti in pel skrajno počasi in z globokim glasom. Nato je posnetek predvajal z običajno hitrostjo. Ta tehnika je pozneje obrodila prepoznavne glasove Alvina, Simona in Theodora.

Malo ploščo Witch Doctor so prodali v več kot milijonu izvodov in v Liberty Records je začel pritekati denar. A ne dovolj, da bi založba večno spala na lovorikah. Potrebovali so novo uspešnico… In so še enkrat na pomoč poklicali Bagdasariana. Ta se je po navdih spet zatekel v tisto, kar ga je obdajalo: prisluhnil je neomajnemu refrenu, ki ga je načel njegov takrat štiriletni sinek: Kdaj bo božič? In to sredi poletja 1958. Bagdasarian je spisal eno najbolj priljubljenih božičnih uspešnic The Chipmunk Song (Christmas Don’t Be Late) – le da takrat še ni imela takega naslova, saj njegovih veveričk takrat še ni bilo na obzorju.

Ker mu je bil všeč glas, ki ga je bil ustvaril za uspešnico Witch Doctor, ga je hotel popeljati v nove razsežnosti, mu vdihniti osebnost. Pa ni vedel, kako. In ko se je nekega dne vozil skozi naravni park Yosemite, mu je pred avto skočila veverička in se postavila na zadnje noge, kot bi ga izzivala, naj gre mimo, če si upa.

Ostalo je zgodovina – mala veverička je postala Alvin; Bagdasarian je zanj ustvaril še dva pajdaša, intelektualnega in praktičnega Simona ter hihitajočega se Theodora, ki rad je. Skupaj so postali Alvin in veverički, imena pa so dobili po treh glavah založbe Liberty: po Alu Bennettu, Siji Waronkerju in Theodoru Keepu. Nekaj let poprej je Bagdasarian začel snemati pod imenom David Seville – in tako se je rodila nova prepevajoča skupina: David Seville in veveričke.

Pesem je bilo sprva skrajno težko spraviti na radijske postaje in v eter, a Bagdasarian je v Minneapolisu našel manjšo postajo, ki jo je bila voljna predvajati, še preden se je božična sezona uradno sploh začela. Klici so začeli deževati, glas je segel v deveto vas ter na mnoge druge postaje in pesem je kmalu postala najbolj hitro prodajana mala plošča dotlej; v sedmih tednih so prodali sedem in pol milijonov izvodov pesmi (rekord so leta 1964 podrli Beatli z I Want to Hold Your Hand), ki je osvojila tri grammyje od štirih, za kolikor se je bila potegovala.

Veveričke so nastopile tudi na TV – kot lutke ob »Davu Sevillu« (Bagdasarian) v oddaji Eda Sullivana. Uspeh je bil takojšen. Ljudje so hoteli še več in nastale so veveričke, ki so bile precej drugačne od teh, kakršne poznamo dandanes. Na začetku so bile bolj podobne… no, veveričkam, sicer niti ne pravim veveričkam, a vseeno bolj pravim živalcam kot svojim plišastim približkom. Sledila je norija z raznovrstnimi igračami in spominki – in seveda ploščami.

Veveričke so bile neverjetna uspešnica. Občinstvo se jih ni in ni moglo nasititi. Po izidu male plošče Alvin for President leta 1960 je Bagdasarian prejel naklonjeno pismo takratnega predsedniškega kandidata, senatorja Johna F. Kennedyja, češ da je vesel, da ima vsaj enega enakovrednega nasprotnika. Zdelo se je, da priljubljenosti veveričk ne more biti konca. V borih treh letih so prodale 16 milijonov plošč, prejele nešteto nominacij za grammyje, od katerih so jih osvojile kar nekaj, in služile s stranskimi prodajnimi artikli v kampanji, kakršni dotlej ni bilo para.

Nastopil je čas, da stopijo v bolj dinamičen – vizualen medij. Serija The Alvin Show je na TV zaslone prišla jeseni leta 1961, z njo pa tudi Alvin, Simon in Theodore v novi podobi – in v novi podobi je nastopil tudi Bagdasarian, saj je lik Dava Sevilla pristal v risanem svetu.

O igralcih

Jason Lee (Dave) se ponaša z bujno kariero, ki vključuje nagrado Independent Spirit za vlogo v filmu Chasing Amy in kritiško hvaljene vloge v (še drugih) filmih Kevina Smitha, Camerona Crowa in Lawrencea Kasdana.

Leta 2007 je igral v uspešnici Alvin in veverički, ki je po vsem svetu navrgel prek 350 milijonov dolarjev, ter se leta 2009 pojavil v nadaljevanju Alvin in veverički 2.

Pred kratkim je posnel neodvisni triler Columbus Circle po scenariju Kevina Pollacka in v režiji Georgea Galla, v katerem igra ob Amy Smart, Selmi Blair in Giovannu Ribisiju. Nastopa v novi humoristični nanizanki Up All Night ob Christini Applegate in Willu Arnettu; pred tem je dve sezoni igral v nadaljevanki Memphis Beat in imel glavno vlogo v humoristični nanizanki My Name is Earl, s katero si je prislužil dve nominaciji za zlati globus in dve za nagrado Ceha filmskih igralcev. Glas je posodil liku v risankah The Incredibles, Monster House in Underdog.

Kalifornijcu je preboj med igralce uspel leta 1995 z glavno vlogo v Smithovi komediji Mallrats, nadaljeval je v že omenjeni Chasing Amy in nato v Dogmi. S Kevinom Smithom je sodeloval tudi v komedijah kot so Jay and Silent Bob Strike Back, Clerks II in Cop Out. Leta 2006 je Lee spisal in režiral kratki film The White Door z Giovannijem Ribisijem in Beth Riesgraf. Nato je igral v Almost Famous in Vanilla Sky Camerona Crowa, v Mumford in Dreamcatcher Lawrencea Kasdana ter v filmih The Ballad of Jack and Rose, Big Trouble, Enemy of the State in Kissing a Fool.

Lee je poleg vsega tudi poklicni fotograf, zraven pa podpira umetnost in zbira umetnine. Aktiven je tudi pri svojem podjetju Stereo Sound Agency, ki že 15 let proizvaja deske za skateboarding.

David Cross (Ian) se ponaša z emmyjem in nominacijo za grammyja; domiselni komik navdušuje tako na odrih kot na velikih in malih zaslonih.

Ustvaril, spisal in produciral je serijo The Increasingly Poor Decisions of Todd Margaret, v kateri igra naslovno vlogo. Pred kratkim je končal snemanje neodvisnega filma Todda Bergerja It's a Disaster ob Julii Stiles in Americi Ferrera.

Comedy Central ga je razglasila za enega od stotih najboljših komikov vseh časov. Leta 2009 se je podal na svojo prvo turnejo v šestih letih, s katero je promoviral svojo prvo knjigo I Drink for a Reason, ki je bila celo na seznamu uspešnic New York Timesa. Turnejo so posneli za TV, kar je bil njegova prva samostojna oddaja v desetih letih. Prvo je predvajal kanal HBO leta 1999, nova, Bigger and Blackerer, pa je izšla lani na CD-ju in DVD-ju.

Cross je izdal dva komična CD-ja: Shut Up You F***ing Baby! , ki je bil v igri za grammyja, in It’s Not Funny. Leta 2003 je na DVD-ju izdal dokumentarec Let America Laugh o turneji komika po majhnih alternativnih rock klubih.

Leta 200 je ob Paulu Ruddu igral v komediji Harolda Ramisa Year One, videli pa smo ga še v Waiting for Guffman, Men in Black in Men in Black II, Ghost World, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, School for Scoundrels in I'm Not There ter njegov glas slišali v risankah Megamind, Kung Fu Panda, Kung Fu Panda 2 in Curious George. Igral je v prvem filmu Alvin in veverički ter v njegovem nadaljevanju, najbolj pa je bržkone znan kot dr. Tobias Fünke iz kritiško hvaljene humoristične nadaljevanke Arrested Development.

Na TV se je začel udinjati leta 1993 kot scenarist za serijo The Ben Stiller Show, za katero je s soscenaristi prejel emmyja; za emmyja se je trikrat potegoval še kot soscenarist revolucionarne in kultne humoristične nanizanke Mr. Show with Bob & David za HBO, pred kratkim pa je ob Willu Arnettu igral v seriji Running Wilde ter soustvaril in spisal risano serijo Freak Show za Comedy Central, v kateri posoja glas.

Jenny Slate (Zoe) že leta sodeluje na humorističnem prizorišču po vseh ZDA. Leta 2009 je pred razprodanimi dvoranami predstavila solistično komedijo Jenny Slate: Dead Millionaire in se preteklo sezono pridružila zasedbi oddaje Saturday Night Live. Pred tem je igrala v humoristični nanizanki Bored to Death ter pred kratkim nastopila v This Means War. Za nameček na podlagi lastnega kratkega filma Marcel the Shell pripravlja serijo knjig in TV oddajo.

O ustvarjalcih

Mike Mitchell (režiser) že od leta 1996 sodeluje s hišo DreamWorks Animation; zanje je režiral risani film Shrek Forever After in sodeloval pri razvijanju risank, kot so Antz, Shrek 2, Kung Fu Panda in Monsters vs. Aliens. Med drugimi je pisal in razvijal še risanke The Ren & Stimpy Show, SpongeBob SquarePants in James and the Giant Peach. Sodeloval je pri oglasih in glasbenih video spotih v režiji imen, kot je Spike Jonze. Samostojno je režiral igrane filme Sky High s Kurtom Russllom in Kelly Preston, Deuce Bigalow: Male Gigolo in pilotske epizode nekaterih serij za mreži FOX in ABC.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Spirit of Slamdance za svoj kratki film Herd in nagrado v Sundanceu za kratki risani film Frannie’s Christmas.

Jonathan Aibel in Glenn Berger (scenarista) ste scenaristična partnerja že več kot desetletje. Aibel je med študijem filozofije in glasbe na Harwardu pomagal spisati predstavo univerzitetne dramske skupine Hasty Pudding in služil kot glasbeni direktor svetovno znane vokalne zasedbe The Din & Tonics. Berger je študiral japonski jezik in ekonomijo na univerzi Brown, kjer je začel nastopati kot komik.

Srečala sta se kot praktikanta podjetja za menedžment v Bostonu in odkrila, da oba navdušuje pisanje komedij – menedžment pa prav nič. Odvrgla sta kravate in aktovke ter se preselila v Los Angeles.

Scenaristično kariero sta začela pri TV kot del izvirne scenaristične ekipe risane serije King of the Hill. Serijo sta pisala šest sezon, vmes postala izvršna producenta in si prislužila pet nominacij za emmyja – odnesla sta en kipec.

Nato sta presedlala k celovečercem, pilila scenarije drugih scenaristov in pisala izvirne za studie, kot so Disney, Warner Bros., New Line, Universal in Fox, ter za filme, kot sta Kung Fu Panda in Monsters vs. Aliens – slednji je bil prva risanka v tehniki 3D za DreamWorks. Oba filma sta po svetu prislužila prek milijardo dolarjev. Za scenarij za Kung Fu Pando sta Aibel in Berger prejela najvišje priznanje na področju risanih medijev, nagrado Annie.

Aibel in Berger sta napisala že uspešnico Alvin in veverički 2, Kung Fu Panda 2 (tu sta bila tudi koproducenta) ter svetovala pri risanki Shrek Forever After.

Janice Karman (producentka) je ob soprogu Rossu Bagdasarianu predsednica podjetja Bagdasarian Productions, ki stoji za neverjetnima uspešnicama Alvin in veverički ter Alvin in veverički 2.

Karmanova je Bagdasariana spoznala nedolgo zatem, ko je preminil njegov oče, avtor Alvina in veveričk. Sodelovala sta pri nastajanju albumov Chipmunk Punk (1980), Urban Chipmunk (1981) in A Chipmunk Christmas (1981), ki so se prodali v milijonskih nakladah, in se z njimi potegovala za več grammyjev. Leta 1981 sta se podala tudi na televizijo – A Chipmunk Christmas je bila prva posebna oddaja veveričk v najbolj gledanem terminu. Oddaja, ki sta jo Karmanova in Bagdasarian skupaj napisala, producirala in likom posodila glasove, je postala ena od prazničnih klasik; doslej jo je videlo že prek sto milijonov ljudi.

Uspehu te oddaje je sledila uspešna TV serija Alvin and The Chipmunks, ki je na zaslone prišla leta 1983 in – čeprav je bila na ogled v istem terminu kot sloviti Charlie Brown in Bugs Bunny, pristala med najbolj gledanimi serijami. V osmih sezonah se je potegovala za pet emmyjev in vsak teden si jo je ogledalo prek deset milijonov gledalcev. Karmanova, ki je posojala glas Theodoru, Brittany, Jeanette in Eleanor in je med leti 1983 in 1991 prispevala scenarije za mnoge epizode, je tudi avtorica glasbene teme serije – We’re The Chipmunks.

Do leta 1986 je Karmanova nadzorovala nastajanje serije, proizvodnjo na stotine licenčnih izdelkov, kot žemljice prodajajočih se plošč in nadvse uspešno turnejo v živo; poleg tega je bila prva ženska, ki je režirala risani celovečerec - A Chipmunk Adventure. Kot da to ni dovolj, je zase in za soproga zrisala načrt za domovanje v Santa Barbari. Za nameček je bila še noseča s prvim otrokom. Prebrala je članek, da so pričakujočim mamicam v primitivnih družbah stregli od spredaj in zadaj, zaradi česar so zgodovini postregle z najbolj razvitim potomstvom. Natanko to si je Karmanova želela za svojo nosečnost.

A TV serija, izdelovanje obstranskih izdelkov, režiranje filma in gradnja novega doma tega niso dovoljevale. Dan po porodu je Karmanova – z dojenčkom ob sebi – spet sedela na režiserskem stolčku. Kmalu zatem je povila še Michaela in soustvarila še več platinastih albumov veveričk.

Pravkar je končala prvih pet epizod svojega novega projekta Little Alvin, v katerem veveričke nastopajo kot malčki. Revolucionarna serija se osredotoča na inteligenčni količnik otrok in jih poučuje, da njihova čustva niso zgolj normalna, temveč tudi nadvse zdrava. Serija se ukvarja z družinskimi temami, govori o težavah med brati in sestrami, občutkom zapostavljenosti, razdvajanju, laganju, kraji, o sodelovanju in delitvi, o odgovornosti. Karmanova, ki igra glavni lik in posoja glas Theodoru in ženskim veveričkam, si je serijo zamislila, jo spisala, napisala in zložila večino songov in poskrbela za scenografijo. Gre za sijajno kombinacijo njenih talentov in otroški psihologi, vzgojitelji, starši in otroci so serijo sprejeli z navdušenjem.

Ross Bagdasarian (producent) je s soprogo Janice Karman odgovoren za franšizo Alvin in veverički, kakršno poznamo danes. Konec sedemdesetih sta družno prevzela krmilo podjetja Bagdasarian Productions in zgradila vsestransko družbo, ki se ukvarja z ustvarjanjem risank za TV, za filme in oglase, zraven pa še s ploščami, videom, kostumiranimi liki in mnogimi stranskimi izdelki.

Leta 2007 sta se odločila, da veveričke popeljeta na velika platna – igrana pustolovščina, združena z računalniško izrisanimi liki Alvin in veverički je postala praznična uspešnica s prek 350 milijoni dolarji zaslužka, nadaljevanje pa s prek 440 milijoni.

Priljubljene like iz filma Alvina, Simona in Theodora si je leta 1958 zamislil Ross Bagdasarian, Sr. Ko je leta 1972 nepričakovano umrl, njegov sin ni želel, da z njim umro tudi veveričke; leta 1977 je prevzel družinsko podjetje in s Karmanovo ustvaril njihove nove podvige – med njimi razgrabljene albume, TV oddaje in serijo ter risani celovečerec The Chipmunk Adventure.

Ob svoji 50 obletnici so veveričke leta 2008 imele za seboj skoraj 50 milijonov prodanih plošč, šest grammyjev, šest zlatih in platinastih albumov in več kot milijardo dolarjev od prodaje ostalih izdelkov.

Bagdasarian je na Standfordu doštudiral angleški jezik in nato postal odvetnik, a se je posvetil družinskemu vinogradniškemu poslu in začel razmišljati o obuditvi veveričk. Njegovega navdušenja ni delil nihče – dokler ni spoznal svoje bodoče žene in partnerice Janice Karman.

Mark Mothersbaugh (glasba) je skladatelj, ki ima za seboj z emmyjem okronan seznam prek 70 filmov in TV projektov. Glasbeni svet je nase najprej opozoril kot pevec in klaviaturist progresivne novovalovske glasbene skupine DEVO, ki je zaslovela z elektronskimi satiričnimi albumi, kot sta Are We Not Men? in Freedom of Choice.

Sredi osemdesetih je začel pisati za oglase in za svoje delo prejel nagrado clio. Nato je spisal glasbo za mnoge TV projekte, med njimi glavno pesem in glasbeno podlago za serijo Pee-Wee's Playhouse; prispeval je glasbeno podlago za otroško risano serijo Rugrats in glasbo za uspešni celovečerec The Rugrats Movie.

Leta 1996 je za režiserja Wesa Andersona podložil njegov film Bottle Rocket in nato njegove Rushmore, The Royal Tenenbaums in The Life Aquatic With Steve Zissou. Poleg tega je podložil filma Catherine Hardwicke Lords of Dogtown in Thirteen, pa Welcome to Collinwood, Happy Gilmore, 200 Cigarettes, The New Age, Ramona and Beezus in prihajajoči Safe z Denzelom Washingtonom. Za TV je nazadnje podložil seriji Big Love in Eureka, preizkuša pa se tudi pri videoigricah, na primer The Sims.

Mothersbaugh je tudi upodabljajoči umetnik – kot vzornika navaja Andyja Warhola in njegove slike in risbe visijo po mnogih galerijah širom po svetu. Še vedno nastopa s skupino DEVO, ki zadnja leta spet prihaja na površje. Preteklo poletje so nastopili širom ZDA.

Slovenska sinhronizacija