Kolosej
Film distribucije Cinemania group

4 meseci, 3 tedni in 2 dneva

drama
Zlata palma za najboljši film, Cannes 2007
Podnapisi
Na sporedu od: 20.12.2007, Kino Komuna
3.1.2008, Kolosej Ljubljana
1h 53min / 113min
Leto: 2007
Država: Romunija
Jezik: romunščina
Scenarij: Cristian Mungiu
Režija: Cristian Mungiu
Otilia in Gabita sta študentki, ki si delita sobo v študentskem naselju leta 1987 v Bukarešti. Gabita je noseča. Dekleti se dogovorita za srečanje z nekim gospodom Bebejem, ki naj bi v cenenem hotelu opravil splav. Toda neznanec zavrne denar in hoče plačilo v naravi... Film, ki je v Cannesu dobil prvo romunsko zlato palmo, prihaja naravnost z LIFF-a.

Zgodba

Zadnja leta komunizma v Romuniji. Študentki Otilia in Găbiţa si delita sobo v študentskem naselju v Bukarešti. Găbiţa je noseča. Želi si zateči k splavu, toda oblast to prepoveduje. Otilia najame sobo v cenenem hotelu, kjer se bosta sestali z gospodom Bebejem, ki bo odpravil dekletove težave. 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je uvodni film v okviru projekta z naslovom Pripovedi iz zlate dobe, ki je subjektivni prikaz komunizma v Romuniji v obliki urbanih legend. Cilj projekta je torej ponazoritev obdobja, pri čemer pa komunizem ni predstavljen neposredno temveč z različnimi zgodbami o težavah in tegobah, ki so ljudi spremljale na vsakem koraku.

Izjava režiserja Cristiana Mungiua

Zgodba: Scenarij temelji na osebnih izkušnjah, kakršnih ljudje običajno ne delimo z drugimi. Nekaj nepričakovanega se je zgodilo z ljudmi, ki so prišli v stik z mojo zgodbo. Nenadoma so vsi želeli povedati nekaj osebnega na to tematiko. Osuplo me je, kako pogoste so podobne izkušnje v resnici. V številnih pogovorih sem slišal strašne zgodbe. V filmu jih nisem uporabil, saj sem se držal zgodbe, ki sem jo najbolje poznal, z njihovo pomočjo pa sem uvidel, koliko ljudi se je spopadalo s podobnimi težavami.

Scenarij: Prvi osnutek sem napisal julija 2006. S 160 stranmi je bil veliko daljši od končne različice, od slednje pa se je razlikoval predvsem po podrobnejšem opisu jutra v študentskem domu. Vključeval je tudi obisk Găbiţinega očeta, edini prizor, ki smo ga posneli, a pri montaži izključili. Kakovosten prizor z veliko namigi glede starševskega vpliva sem se odločil žrtvovati za pripovedno koherentnost. Med snemanjem sem scenarij spreminjal, zlasti dialoge. Tudi sicer je v moji navadi, da potem, ko določimo prizorišče snemanja in z igralci preberemo dialoge, prizore še spremenim. Izpopolnil sem bistveni del filma, prizore z gospodom Bebejem, ter še dodatno poskrbel za dramatičnost zadnjega dela.

Zgodovinsko ozadje: Leta 1966 so v Romuniji sprejeli zakon o prepovedi splava. Učinek je bil takojšen. V naslednjih letih je bila rodnost nekajkrat večja kot dotlej . Povprečno število otrok v posameznem razredu se je povečalo z 28 na 36, število paralelk pa je z dveh ali treh poskočilo na devet ali deset. Ko sem začel hoditi v šolo, nas je bilo v razredu sedem Cristianov. Imen je bilo za takšno število otrok kar naenkrat celo premalo. Ženske so se kmalu začele zatekati k nelegalnemu splavu. Kot posledica tega naj bi po zanesljivih virih do konca komunizma umrlo več kot 500.000 žensk. Splav je izgubil moralno konotacijo in nanj so začeli gledati kot na upor in odpor proti režimu. Po letu 1989 je bil prvi ukrep v svobodni deželi ponovna legalizacija splava. Že prvo leto so zabeležili skoraj milijon splavov, kar je bilo mnogo več kot drugod po Evropi.. Še danes je splav v Romuniji način kontracepcije in letno poročajo o 300.000 primerih.

Igralska zasedba: Pri pisanju scenarija sem imel v mislih samo enega igralca, in sicer Vlada Ivanova za vlogo gospoda Bebeja. Z njim sem sodeloval že leto poprej pri ustvarjanju neke reklame in presenečen sem bil nad njegovo prepričljivostjo in natančnostjo. Med avdicijo sem ga primerjal z ostalimi kandidati za njegovo vlogo in svojega mnenja nisem spremenil. Med snemanjem mu je uspelo odigrati tudi 10 strani dialoga brez ene same izpuščene besede, s pravo intonacijo, premori in kretnjami. Lauro Vasiliu, ki igra Găbiţo, sem želel privabiti že za svoj prvi celovečerec Occident, a mi ni uspelo. Kasneje sva sodelovala v reklamah in spoznal sem, da je izredno čustvena. Tokrat sem bil v dvomih, saj za vlogo Găbiţe ni bila dovolj mlada. Kljub temu me takoj prepričala. Še en teden pred začetkom snemanja nisem imel glavne igralke. Zdelo se mi je, da med vsemi romunskimi igralkami starosti med 18 in 28 let nisem našel prave. Nazadnje sem se odločil poklicati Anamario Marinca, ki se je po prejetju nagrade BAFTA za svoj prvi film preselila v London. Glede na naš nizki proračun je bilo to kar tvegano, saj je bilo potrebno plačati za njen polet. Po prvem srečanju sem bil razočaran, saj Anamaria kot oseba ni bila prava za iskani lik. Naslednji dan sva skupaj prebrala njen del scenarija in preobrazba je bila neverjetna. Bila je izjemna in celoten film se vrti okrog njenega lika.

Igranje: Vedno vztrajam, da moji igralci svoje celotno besedilo znajo na pamet. Vaja je priložnost za razpravo o dialogu. Jaz igram namesto njih in če določenega besedila ne morem povedati prepričljivo, je s tem besedilom nekaj narobe, zato ga izpustim. Pri izgovorjavi besedila moji igralci lahko šepetajo, če na ta način prikažejo bolj naravno igro. To je pomembnejše od močnega glasu, ki ga je sicer lažje posneti. Pri tem filmu sem najbolj zadovoljen prav z igranjem. Po prvem prikazu filma sem prejel najlepši kompliment doslej: če igralcem v filmu prisluhneš iz druge sobe, zvenijo kot ljudje v domačih video posnetkih.

Prizorišče snemanja: Všeč so mi lokacije, kjer lahko z ozadjem povem zgodbo. Rad prikažem vse, zato je v vseh mojih prizorih vidnih 180, 270 ali celo 360 stopinj. Vsakdo, ki je bil kdaj koli na snemanju, ve, do kakšnih težav lahko to privede. Če s kamero želiš narediti krog, mora za kamero teči več deset ljudi iz filmske ekipe, pri tem pa morajo biti še tiho. Včasih je prav smešno. V nekaterih prizorih je kamera igralcu sledila več kot 100 metrov, kar je izredno težavno, a izplačalo se je, saj vse izgleda povsem naravno.

Rekviziti: Želel sem ustvariti film o likih in ne o obdobju. Slednje naj bi bilo samo v ozadju filma. Stereotipov in značilnosti poznega komunističnega obdobja nisem želel postaviti neposredno pred kamero. Prikazani so predmeti iz tistega obdobja, med drugim avtobus, romunski avto Lăstun, smetnjaki … Vključili smo tudi takratne običaje: zavojček cigaret Kent je bil takrat veliko bolj pomemben od denarja, ki si ga potrošil zanje. Brez njih pač ni šlo.

Časovno obdobje: Od 80-ih let prejšnjega stoletja se je v mestih marsikaj spremenilo. V Bukarešti je sedemkrat več avtomobilov, mesto je preplavljeno z reklamami, večina stavb ima klimatske naprave, na vsakem koraku so satelitski krožniki itd. V poznih 80-ih ulice še niso bile osvetljene, na edinem TV kanalu sta bili le dve uri programa, za avtomobile je bilo zelo malo bencina, nasploh pa je mesto zaznamovalo izredno temačno vzdušje.

Filmska estetika: Pred snemanjem sem razpravljal z Olegom Mutujem, svojim sodelavcem, ki skrbi za kinematografijo, o tem, kakšen slog bi najbolje ustrezal zgodbi. Odločila sva se za nekaj preprostega in neobičajnega. Nismo, na primer, uporabljali stativa ali vozička. V posameznem prizoru smo uporabili le en položaj kamere, s čimer smo igralcem omogočili gibanje za kamero. Slednje nismo nikoli premikali, zato dobršen del dialoga le slišimo ali pa ne vidimo igralcev v celoti. Igralce smo snemali od zadaj. Opustili smo vse, kar bi bilo lahko prelepo ali preveč umetno. Skušali smo izpostaviti čustva in resnico.

Cristian Mungiu (scenarist/režiser/producent)

Rojen je leta 1968 v Iaşiju v Romuniji. Na tamkajšnji univerzi je študiral angleško literaturo, v Bukarešti pa filmsko režijo. Do leta 1994 je delal kot učitelj in novinar. Med študijem filma je delal kot pomočnik režiserjev pri tujih produkcijah, posnetih v Romuniji. Po končanem študiju, leta 1998, je posnel nekaj kratkih filmov. Njegov prvi celovečerec, Occident, se je premierno zavrtel leta 2002 v Cannesu, kasneje pa je bil prikazan na več kot 50 festivalih po vsem svetu. Mungiu je leta 2003 postal eden izmed soustanoviteljev produkcijske hiše Mobra Films.

Komentarji

26.12. 2007 ob 21:14 zvezdica

Razočarana nad filmom. Podobna tematika je bila prikazana že mnogo bolje. Filmi s podobnimi tematikami so mi v večini primerov všeč. In glede na pozitivne komentarje z vseh strani...sem pričakovala mnogo več.

Razmišljam...in nekako ne vem čigavo zgodbo je želel prikazati režiser. Zgodbo dveh deklet, predvsem Otilie, (ki predstavljata izkušnje številnih romunk) in posledično položaja žensk v Romuniji leta 1987? Če je temu tako ne razumem zakaj je bilo potrebno prikazati splavljeni fetus. Prepričana sem, da se je vsakemu gledalcu, tudi tsitemu ki se zavzema za pravice žensk, ob omenjen prizoru v mislih porodilo, da je zarodek največja žrtev.

O koncu filma ni vredno izgubljati besed. Nekaj mu je manjkalo. Vsaj še kakšna minuta kakšnega prizora. Nič ni narobe, da se film konča z odprtim koncem. Vendar v tem primeru tega filna ni tako.

Zdi se mi, da je režiser hotel prikazato vse tri zgodbe (zgodbo nosečnice, prijateljice in zarodka) po malem. Uspelo mi je, da ni povedal nobene.

Zato mi ni jasno kako je ta film dobil cannsko nagrado. Ter, da ga vsi po vorek le hvalijo.

— Neža
5.1. 2008 ob 12:51 zvezdica

Film sem si ogledala na festivalu Liffe.

ODLIČEN film, ki pa ga toplo priporočam le zahtevnejši publiki.

— yaya
5.1. 2008 ob 17:16 zvezdica

zelo dober film.lahko bi morda bil še malo bolj dramatičen..vsaj pri načinu splava in teh scenah.sicer pa res vreden ogleda.še posebej za tiste, ki tako častijo komunizem.

— sarah
8.1. 2008 ob 19:52 zvezdica

Ta film preprosto morate videti ...!!! Človek, ki ima kolikor toliko zdrav razum in čustva si ne more kaj, da ne bi bil pretresen in šokiran. Zgodba žal odraža realno življenje v komunistični Romuniji (dogaja se leta 1987) in nekajkrat sem se zalotila ob misli, ko bi to bilo vsaj samo v filmu ...
Tudi igralci zelo pristno igrajo čustva, dolgi (a ne razvlečeno dolgočasni!) kadri še dodatno dramatizirajo situacije in naredijo dogajanje zelo naravno. Če omenim še zvok (glasbe sploh ni!), je mera polna.
Že ko sem prebrala vsebino, sem vedela, da hočem videti ta film. Prava poslastica ob poplavi holivudskih filmov (pa nikakor ne trdim, da so vsi slabi, vsekakor so zelo drugačni). Poseben sladkorček pri vsem skupaj je tudi romunščina.
No, mimogrede, film bi bil zelo priporočljiv za predvajanje srednješolcem pri pouku ... pa ne zato, da bi razglabljali o tem, ali je splav sporen ali ne. Tu gre po mojem mnenju (tudi) za druga (moralna) vprašanja.

— SunnyDay
11.1. 2008 ob 10:27 zvezdica

Film sem gledala na Liffu in bi ga toplo priporočila. Tematika je resna in težka, definitivno ima potencial, da te spravi v depresijo. Po mojem mnenju zaslužena Palma in mesto na seznamu boljših filmov lanskega leta.

— Tina
16.1. 2008 ob 20:28 zvezdica

Po včerajšnjem ogledu bolestno precenjenega Petelinjega zajtrka se je tale filmski biser danes prav prilegel za dušo. Grozljivo je to, da je bila dvorana skoraj prazna, nekateri so odhajali med filmom. Očitno tudi zlata palma ne zaleže več. Tišina v dvorani pa je bila v prid tega izjemnega filma. Nekaj najboljšega, kar sem videla v zadnjem letu. Tako dober film se ne more končati drugače. Odprto. Tako kot življenje. Za čuteče ljudi, ki še niso pozabili, da je film tudi umetnost. BRAVO!

— polonca
16.1. 2008 ob 20:52 zvezdica

Odličen film.
V ospredju filma ne vidim toliko splava, ampak odnose med ljudmi - konkretno, neodgovoren, mestoma celo egoističen odnos noseče Otilie do svoje prijateljice, potem njen nezreli fant ... Ta prijateljica je edina svetla točka v sicer totalno temačnem svetu, kot ga prikazuje film.

— Maja
20.1. 2008 ob 19:08 zvezdica

jah...definitivno pretresljiv film, na trenutke malo preveč zavlečen. všeč mi je naravna igra, palme pa si po mojem mnenju ne zasluži. no, ne vem. so bli tud že boljši filmi...priporočam ga tistim, ki si želijo ogledati film, pa je ta tisti večer edini na sporedu. pa tistim, ki jih tematika splava zanima in pa vsem bodočim režiserjem, ki imajo radi malo drugačen zorni kot...

— sasa
16.2. 2008 ob 0:00 zvezdica

Film sem si ogledala včeraj in moram priznati, da si zasluži vse moje pohvala, predvsem zaradi igralske zasedbe in scen. Primerno je, da je v filmu res prikazana beda mladih ljudi v komunistilni romuniji in, da okolje dogajanja ni nič olepšano (skromni študentski dom, zasvinjane ulice...)

Pa tudi odnosi med liki so zelo dobro dodelani. Predvsem Otilia je v filmu edina oseba, ki se najbolj trudi izpeljati najboljo situacijo in pomagati Gaby, ki s svojo naivnostjo in strahopetnostjo dogajanje še dodatno zapleta. Otilia je v pravem pomenu najboljša prijateljica.

ocena=9

— anja_:

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.