13 dni

Zgodovinsko ozadje

Oktobra 1962 je trinajst dni svet stal na robu katastrofe. Po vsem svetu so ljudje s tesnobo pričakovali izid političnega, diplomatskega in vojaškega soočenja ZDA in Sovjetske zveze, ki je grozilo z jedrsko apokalipso.

Trinajst dni predstavlja kubansko krizo z ameriške plati. Napeti odnosi teh trinajst dni so izpostavili nekatera imena svetovne politike: Robert McNamara, Adlai Stevenson, Theodore Sorenson, Andrej Gromiko, Anatolij Dobrinin, McGeorge Bundy, Dean Acheson, Dean Rusk in seveda brata Kennedy. Vse te osebe so predstavljene skozi oči Kennetha P. O'Donnella, predsednikovega zaupnika, svetovalca in pomočnika. Njegova pisarna je bila tik poleg ovalne pisarne in bil je najpomembnejša oseba za kulisjem Bele hiše.

16. oktobra 1962 je svetovalec za nacionalno varnost McGeorge Bundy predsedniku Kennedyju prinesel prve vohunske fotografije, narejene nad Kubo, ki so pokazale, da Sovjetska zveza na otoku postavlja jedrske rakete srednjega dosega, ki lahko v nekaj minutah uničijo večino mest v ZDA.

Predsednik Kennedy in njegovi svetovalci so bili pretreseni. Tik pred tem je sovjetsko vodstvo namreč javno zanikalo, da bi na Kubi obstajalo jedrsko orožje. V tem trenutku se je hladna vojna, ki je bila nekaj časa v mrtvilu, spremenila v jedrsko konfrontacijo.

Ko je predsednik 22. oktobra objavil narodu, kakšne so razmere, je v trgovinah v nekaj urah zmanjkalo živil, pitne vode, cerkve so bile polne 24 ur na dan, Američani so se pripravljali na najhujše.

O produkciji

Čeprav je bil takrat šele 16-letni avstralski fant, se režiser Roger Donaldson dobro spominja zastrašujočih dogodkov: "Pisal sem natančen dnevnik vseh dogodkov in se spraševal, ali je sploh vredno napisati domačo nalogo, ali bo naslednje jutro sonce sploh vzšlo."

Ko so mu ponudili scenarij Trinajst dni, je v njem takoj prepoznal obetaven politični triler: "Kubanska kriza ni le poglavje v zgodovini, ampak tudi izvrstna zgodba - politični triler vseh časov, v katerem usoda sveta visi na nitki. Dejstvo, da se je tudi v resnici dogajal, pa nudi še dodaten izziv."

Vse več je dokazov, da je bila nevarnost jedrske vojne veliko večja, kot smo prej domnevali. Seveda nihče nikoli ne bo povsem natančno izvedel, kaj se je v tistih dneh dogajalo za zaprtimi vrati Bele hiše, vendar pa je scenarist David Self skušal narediti čim bolj verodostojno, celo delno dokumentarno zgodbo, ki jo je povzel iz obsežne strokovne literature, posnetkov pogovorov iz Bele hiše, spominov udeležencev, pripovedovanj, dokumentov CIE ...

Predvsem posnetki Kennedyjevih pogovorov so pokazali, kako agresivni so bili nekateri tedanji svetovalci, ki so na vsak način hoteli izzvati oborožen spopad.

Najbolj predvidljiv pristop bi bil povedati zgodbo o predsedniku Kennedyju in njegovem bratu, kar pa je bilo že neštetokrat obdelano. Ustvarjalci filma so iskali izviren pristop in našli pravo osebo iz najožjega Kennedyjevega kroga - predsednikovo desno roko - Kennetha O'Donnella, ki je postal osrednja oseba v filmu.

Osvežujoče je tudi, da film ne prikazuje dveh velikih Kennedyjevih mož kot smo ju poznali doslej, ampak predstavlja brata, ki si pomagata v težavah. In po množici filmov, ki poveličujejo može, ki se borijo, ta film prinaša ganljivo zgodbo o ljudeh, ki iščejo kakršen koli način, da se ne bi bilo treba boriti. Film dramatično prikazuje tanko mejo med silo, diplomacijo in kompromisi. Je film o ljudeh dobre volje in njihovih naporih, da bi skozi kaos svojih instinktov, prepričanj in strahov tehtnico vojne nagnili na stran miru.

Self poudarja: "Film prikazuje tisto plat Kennedyjev, ki so jo ljudje le redko videli, če so jo sploh. Ne kažemo karizmatičnih, trdnih bratov, ki ne odstopata od svojih trdnih prepričanj. Zgodba kaže njuno človeško plat, njune dvome in strahove, kolebanja in odločitve v luči potencialne katastrofe."

Režiser Donaldson se je med pripravami na film pogovarjal s številnimi še živečimi udeleženci dogajanj, ki jih lahko gledamo na filmskem platnu. Tudi iz njihovih pripovedi se je pokazalo pravo vzdušje, kaos in strah, ki so oktobra 1962 prevevali sobane Bele hiše. Cilj teh pogovorov pa je bil gledalcu pokazati resničnost nekega trenutka in ga dobesedno postaviti v kožo ljudi, ki so bili neposredno vpleteni v reševanje ene najhujših političnih kriz 20. stoletja.

Da bi bil film čim bolj verodostojen, je del dialogov dobesedno povzet s posnetkov, ki jih je ustvarjalcem odstopila Bela hiša.

Ker snemanje v pravi Beli hiši ni mogoče, so ustvarjalci zgradili prostore v studiu v Los Angelesu, kubansko džunglo in letališče na Floridi pa so posneli na Filipinih. Vse podrobnosti ovalne sobe so izdelali do najmanjše podrobnosti, da bi čim bolj počastili pomemben del zgodovine. Podatke, kakšna je bila soba in celo zahodno krilo v času Kennedyjevega predsednikovanja, so dobili v Kennedyjevi knjižnici.

Zelo natančno so se lotili tudi snemanja zunanjih prizorov, za kar so uporabili na primer tudi že odpisane ameriške rušilce, ki jih je mornarica uporabljala prav v času kubanske krize. Filipinski delavci pa so izdelali replike sovjetskih raket.

Kenneth O'Donnell - Kevin Costner

Trinajst dni prikazuje kubansko krizo skozi oči predsednikovega svetovalca in pomočnika Kennyja O'Donnella, ki ga igra Kevin Costner.

Skozi njegove oči je zgodba o političnem dogajanju dobila drugi pridih, postala je zgodba o pogumu, iznajdljivosti, tveganju in medčloveških odnosih. Zato je pripoved zanimiva in ganljiva.

V resničnem življenju so O'Donnella opisovali kot člana legendarne irske mafije in enega redkih ljudi, ki je ukaze dobival neposredno od predsednika. O'Donnell in Robert Kennedy sta bila sošolca na Harvardu, po končanem šolanju pa je začel delati v Kennedyjevi predsedniški kampanji. Bil je trden, popolnoma predan predsedniku, zanesljiv in vedno je povedal točno to, kar je mislil. Imenovali so ga "drugi najpomembnejši mož v Beli hiši".

Kevin Costner je navdušeno sprejel vlogo človeka, za katerega širša javnost sploh ni vedela, kako pomemben je bil v ključnih trenutkih za narod. "To pomembno dogajanje v človeški zgodovini je bilo v resnici le vrsta stavkov, ki so jih eni izrekli drugim," pravi Costner. "Vsa teža je ležala v besedah in ena napačna beseda bi lahko vse spremenila."

Navdušil ga je tudi odnos, ki ga je njegov lik - Kenny O'Donnell - imel s predsednikom Kennedyjem. "Mnogi si ne morejo predstavljati, da je tako pomemben človek, kot je bil John Kennedy, imel okoli sebe ljudi, ki so odkrito govorili z njim in se mu niso s strahospoštovanjem uklanjali. Kennyjeva naloga je bila povedati predsedniku vse v obraz. In to je tudi delal. "

Costner ima za sabo bogato filmsko kariero, ki mu je prinesla sedem oskarjev, med drugimi za najboljši film in režijo. Trinajst dni je drugi film, pri katerem je sodeloval z Rogerjem Donaldsonom. Njun prvi skupni film je No Way Out.

John in Robert Kennedy - Bruce Greenwood in Stephen Culp

Malo je ljudi, ki bi bili v zadnjem stoletju tako znani, občudovani, fotografirani in spremljani, kot je bil John F. Kennedy. Njegova podoba je bila središče številnih filmov, nadaljevank, knjig ... Zato ni bilo lahko predstaviti tako slavno osebo na nov, svež način. Bruce Greenwood je uspel izpostaviti človeško plat predsednika Kennedyja, njegov brilijantni um, odnos do ljudi, ki jih je imel rad in vso njegovo osebno globino.

Vloga predsednika Kennedyja je dvorezen meč, tega se je zavedal tudi Greenwood. Spomin na predsednika je še dokaj svež, mnogi se še spominjajo, kakšen je bil v resničnem življenju, poleg tega pa so njegov lik odigrali že številni priznani in izvrstni igralci.

Greenwood je preštudiral kupe knjig in gledal posnetke predsednikovih nastopov. Celo v avtu je poslušal kasete s Kennedyjevimi govori. Predvsem pa ga je pretreslo, ko je med pripravami na snemanje ugotovil, kako blizu katastrofe je bil svet tistega oktobra. "Kennedy je sprva hotel bombardirati Kubo, a po porazu v Prašičjem zalivu si ni mogel predstavljati še ene podobne grozovite napake. Poslušal je vsakega, od svetovalcev, ki jim je najbolj zaupal, do generalov, ki so silili v vojno, nazadnje pa je moral sam sprejeti odločitev. In lahko bi se končalo tudi z vojno."

V vlogi Roberta Kennedyja nastopa Stephen Culp. Z Greenwoodom sta bila več mesecev v stalnih telefonskih stikih in dopolnjevala znanje in vedenje o bratih Kennedy, da bi čim bolje odigrala svoji vlogi in da bi tudi na platnu njun odnos deloval pristno. Tudi Culpa je pritegnila človeška plat karizmatične ikone, ki jo je moral upodobiti. V gradivu, ki ga je dobil, je ugotovil, da je bila ravno kubanska kriza prelomnica za Bobbyja Kennedyja, ki je od tistega trenutka dalje pridobil sloves sposobnega, iznajdljivega in izvirnega politika. "To je zgodba o nadarjenih možeh v najboljših letih, ki so s svojimi dejanji presegli celo svoja lastna pričakovanja." Režiser Donaldson pa pravi, da je Culp v trenutku, ko je na avdiciji prebral izvirni govor Bobbyja Kennedyja, v očeh vseh prisotnih postal pravi Bobby Kennedy. Nikakršnega dvoma ni bilo, da je on prava oseba za vlogo. "V vlogo je vložil veliko dela. Šel je celo tako daleč, da je s telesno pripravo izoblikoval svoje telo, da bi bilo čim bolj podobno Robertu Kennedyju."

Bruce Greenwood je nazadnje zbudil pozornost javnosti z dvema zelo različnima vlogama: v uspešnem trilerju Double Jeopardy in v drami The Sweet Hereafter. Med ostalimi filmi naj omenimo rules of Engagement, Exotica, Thick as Thieves, The Lost Son in Here on Earth. Na televiziji se je pojavljal v nadaljevanki St. Elsewhere in mnogih drugih.

Tudi Stephen Culp ima za sabo že bogato filmsko, televizijsko in gledališko igralsko kariero. Med številnimi filmi so najbolj znani Nurse Betty, James and the Giant Peach, Fearless, Dead Again, Gross Anatomy in Norma Jean and Marilyn. Naši gledalci ga najbolje poznajo po vlogi skrivnostnega agenta CIE Claytona Webba v nadaljevanki JAG, pojavljal pa se je tudi v nadaljevankah Raztresena Ally, Urgenca, Providence, Chicago Hope, Family Law in Murphy Brown.

O filmski ekipi

Režiser Roger Donaldson je zbudil pozornost z uspešnico No Way Out, ki je bila njegov prvi projekt s Kevinom Costnerjem. Kariero je začel kot režiser televizijskih oglasov. Med njegovimi v javnosti bolj znanimi filmi so The Bounty, Marie, Cocktail, Cadillac Man, White Sands, The Getaway, Species in Dante's Peak.

David Self (scenarij) je kot scenarist debitiral leta 1999 s trilerjem The Haunting, v katerem sta nastopila Liam Neeson in Catherine Zeta Jones. Trenutno ima v delu več večjih projektov za velike filmske studie.

Andrzej Bartkowiak (direktor fotografije) je že tretjič sodeloval z režiserjem Donaldsonom, pred tem sta skupaj ustvarila Dante's Peak in Species. Njegova kariera je zapolnjena s filmskimi uspešnicami, med drugimi naj omenimo Speed, Čast Prizzijevih, The Mirror Has Two Faces, Terms of Endearment, A Good Man in Africa, Falling Down, A Stranger Among Us, Twins, Devil's Advocate in Lethal Weapon 4.