Kolosej

Vrnitev Asterixa in Obelixa

27. 3. 2002
Pred prihodom novega filmskega nadaljevanja priljubljenih junakov stripov ter animiranih filmov bomo v Koloseju vsem zamudnikom omogočili še ogled prvega dela.
e-kartica 4. aprila boste na svoj račun prišli vsi oboževalci Asterixa in Obelixa. Priljubljena Galca se bosta v naše kinematografe vrnila z novo nalogo imenovano Misija Kleopatra.

Francoska junaka pa si boste lahko v Koloseju ogledali tudi ta konec tedna, ko bomo vsem zamudnikom in ostalim zavrteli še prvi del. Prikazovanje filma Asterix in Obelix proti Cezarju bo od sobote, 30. marca do ponedeljka, 1. aprila ob 13.00 uri, cena vstopnice pa bo 500 SIT.

Za vse, ki novo misijo pričakujete z nestrpnostjo, pa tokrat ponujamo še zabaven intervju z režiserjem Alainom Chabatom:

Kako je prišlo do projekta?
Claude Berri, producent, je vedel za mojo navdušenost nad Asteriksom in me je zato povabil, naj napišem scenarij in režiram novo epizodo dogodivščin Asteriksa in Obeliksa. Tako sem tudi izpolnil sanje iz otroštva.

Zakaj ste izbrali ravno Asteriksa in Kleopatro?
Claude je bil mnenja, da je ta del eden najbolj filmskih knjig v seriji. Osebno so mi všeč prav vsi deli.

Asteriks se je kanček spremenil. Še posebej kar se tiče njegovega odnosa do žensk.
Mislim, da se ni ravno spremenil. Zame je to Asteriks iz stripa. Do ušes se zaljubi z egipčansko služkinjo, Gimmeakis. Čustva so obojestranska. Goscinny je govoril: "V Asteriksu ni veliko žensk, če pa že so, je to Kleopatra." Sam sem jih dodal nekaj, same bombe.

Tako kot pri stripu, se da tudi film gledati z več zornih kotov.
Naj si star 8, 16, 30 ali pa 60, nikoli ne bereš Asteriksa na enak način. Trudil sem se, da bi enak užitek ustvaril za občinstvo.

Kako udejanjiš zgodbo, ki jo vsi poznajo?
Imel sem popolno umetniško svobodo, seveda pa sem upošteval zgodbo iz stripa, spremenil in dodal pa sem nekaj likov. Edifis, na primer, ni več arhitekt, ki zgradi vse poševno, ampak čudak, ki ima zelo osebno vizijo o gradnji. Za tem sem moral odkriti, kako ujeti ritem oblačkov, Goscinnyjevega dialoga, Uderzovih slik in dodati še moj osebni ton.

Kako je bilo delati z Depardieujem in Clavierjem?
Christian je osupljiv. Z levo roko opravi tako z akcijskimi prizori, kot tudi z mikroskopskimi odtenki v njegovem igranju. Je zelo zahteven in natančen človek. Rad imam njegov hladnokrven humor in zmožnost, da se pojavi v vlogi kot otrok. Užival sem delati z njim. Depardieu je živa legenda. Igra Obeliksa, nikoli ni izgubil smisla za otroško začudenje, ki odraža čustva njegovega lika. Je poln energije in natančnosti. Neverjeten je. Ob njem se vedno nekaj dogaja.

Kaj pa Monica Belucci?
Vulkanski temperament, neverjetna oseba, drža kraljice in potem še tisti nos... Ne bi mogel dobiti boljše za vlogo Kleopatre. Poleg tega pa je še zelo zabavna, prijazna in profesionalna ženska. Zares si zasluži svoj vzdevek, Beluccissima...

Za film ste napisali scenarij, ga režirali in igrali vlogo Cezarja. Vam je všeč moč?
Na snemanju smo zgradili ogromne kipe z mojo podobo. Ljudje so bili na kolenih pred njimi... Vestalke so me oboževale, ljudje so se z mano pogovarjali v latinščini... Mislim, da je pomembno, da s terorjem držim ekipo pod nadzorom.

Ste se že na začetku odločili, da se boste pojavili na filmu?
Samo jaz, pa mogoče še Richard Burton, bi lahko igral Cezarja. In ker me njegov agent ni poklical nazaj, nisem imel izbire!

Ste zahtevali od igralcev, da so sledili scenariju, ali ste jim pustili proste roke, da so lahko improvizirali?
Oboje. Komedija je precizen mehanizem. Toda ko so bile scene posnete, sem bil vedno za to, da so igralci poskusili še drugače. Večina jih je odličnih pri improvizaciji. Zelo mi je všeč nekontroliran smeh, presenečenja... To so radosti igranja.

So bile na snemanju kakšne nevšečnosti?
Ne... Samo spomin na utrujenost. Vstajali smo ob treh. Ob šestih popoldne, ves zdelan od vetra in sonca, po zaključenem snemanju nisem šel nazaj v hotel, ampak v pisarno, kjer sem preveril jutrišnje lokacije ali pa sem urejal podrobnosti. Imeli smo 20-urni delavnik. Po drugi strani pa smo se do solz nasmejali.

Menda ste pozabili omeniti neko egipčansko ime...
Jean-Pierre Bacri je rekel, da sem pozabil neko ime. Rekel mi je: "Ti se imaš za oboževalca Aerosmithov, v filmu pa ni niti enega Egipčana po imenu Aerosmis?" Osupljen sem bil. Res neumno: Spomnil sem se imen, kot so Willsmis, Brucewillis... Na tega sem pa čisto pozabil!