Življenje drugih

Izjava režiserja

Nemški filmi, posneti po združitvi Nemčije, načeloma prikazujejo življenje v Nemški demokratični republiki oziroma bivši Vzhodni Nemčiji na humoren ali ganljiv način. Moja starša sta se rodila v Vzhodni Nemčiji, zato sem v otroštvu pogosto obiskoval vzhodnonemške sorodnike in prijatelje. Bratranec mojega očeta je bil šef protokola v času vladavine Ericha Honeckerja, vzhodnonemškega predsednika in vodje vladajoče stranke SED (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands). Ostali so sicer opravljali bolj ali manj normalna dela, vseeno pa je vsem v očeh odseval strah, vse do padca režima. Strah pred Službo notranje varnosti (Stasi), pred 100.000 odlično izurjenimi ljudi, ki so imeli samo eno nalogo: skrbno nadzirati „življenja drugih“. Življenja vseh, ki so razmišljali drugače, ljudi svobodnega duha, predvsem umetnikov in ljudi, ki so delali na področju umetnosti. Vsak vidik življenj teh ljudi je bil skrbno zabeležen.

Zasebnost v tistem okolju ni obstajala in nič ni bilo sveto, niti člani najožje družine. Srečal sem žrtve Stasija, ljudi, ki so bili zaprti in mučeni v Hohenschonhausenu, osrednjem zaporu Stasija. Pogovarjal sem se z „neuradnimi“ agenti, o njihovih aktivnostih, in s filmarji, ki so snemali dokumentarce o teh temah. V filmu Življenje drugih vsak izmed likov zastavlja vprašanja, ki nas mučijo vsak dan: kako se boriti proti moči in ideologiji? Je treba slediti načelom ali občutkom? Hotel sem, da je Življenje drugih predvsem drama o ljudeh in njihovih sposobnostih, da napravijo pravo stvar – ne glede na to, kako globoko so padli na kriva pota.

Florian Henckel von Donnersmarck

Sinopsis

Zgodba Življenja drugih se začne leta 1984 v Vzhodnem Berlinu, 5 let pred Glasnostjo in padcem berlinskega zidu, in nas vodi vse do leta 1991 in današnje nemške države. Film spremlja komandirja Gerda Wieslerja (igra ga Ulrich Mühe, ki ga poznamo iz filma Michaela Hanekeja Funny Games in po vlogi dr. Mengela v filmu Coste Gavrasa Amen), sposobnega agenta Stasija, vsemogočne vzhodnonemške tajne službe, in njegovo postopno razočaranje nad režimom, za katerega dela. Njegova naloga je vohunjenje za slavnim parom, pisateljem Georgeom Dreymanom (Sebastian Koch) in igralko Christo-Marie Sieland (Martina Gedeck).

Pet let je še do padca zidu. Vlada Nemške demokratične republike zagotavlja svojo moč s pomočjo okrutnega sistema nadzorovanja prebivalstva, ki ga izvaja organizacija Stasi. Gre za ogromno mrežo agentov, ki je imela v nekem trenutku kar 200.000 zaposlenih, ki so pozorno spremljali 17 milijonov prebivalcev države. Njihov cilj je bil vedeti vse o „življenjih drugih“.

Predani uradnik Stasija in strokovnjak za izpraševanje Wiesler dobi nalogo zbrati dokaze proti slavnemu dramatiku Georgeu Dreymanu. Wieslerja je priporočil Anton Grubitz (Ulrich Tukur), njegov bivši kolega iz razreda, ki zdaj vodi Oddelek za kulturo, potem ko ga je povabil na premiero nove Dreymanove drame. Na predstavo pride tudi minister Bruno Hempf (Thomas Thieme), ki Grubitzu pove, da sumu v Dreymanovo lojalnost SED-u, vladajoči Socialistični partiji, in diskretno namigne, da odobrava operacijo njegovega celovitega spremljanja.

Grubitz je željan napredovanja v politični karieri, zato nalogo oziroma „operativni postopek“ podeli zvestemu Wieslerju, ki mu obljubi, da bo osebno nadziral ta primer. Wiesler je prepričan, da Dreyman ni tako predan partiji, kot vsi mislijo. Toda vzrok Hempfovega nezaupanja v Dreymana niso politične ambicije; Hempf ne more odvrniti oči od Dreymanovega dekleta, prelepe igralke in zvezdnice Christe-Marie Sieland.

Ko Dreymana ni v stanovanju, ga agenti Stasia opremijo s prisluškovalnimi napravami, soseda, ki je vse to videl, pa prestrašijo. Wiesler začne spremljati „življenja drugih“. Na začetku se pokaže, da Dreyman za razliko od večine svojih prijateljev ne kaže prezira do Nemške demokratične republike. Toda njegova stališča se začnejo korak za korakom spreminjati, ko odkrije, da je bila Christa-Maria prisiljena v seksualno razmerje z ministrom Hempfom.

Ko Dreymanov dobri prijatelj, gledališki režiser Albert Jerska (Volkmar Kleinert) napravi samomor, potem ko je bil sedem let neuradno na vladni črni listi, se Dreyman odloči povedati resnico o NDR in opozoriti svet na nevzdržne življenjske razmere v Vzhodni Nemčiji. Odloči se v znanem zahodnonemškem časopisu Der Spiegel objaviti članek, v katerem naj bi razkril strahovlado režima in njegovo prikrivanje številnih samomorov, ki se dogajajo.

Wiesler, ki pozorno spremlja vsak Dreymanov korak, se je tako končno dokopal do dokaza, s katerim bi ga lahko uničil. Če bi razkril Dreymanov načrt, bi hkrati tudi dokazal svojo zvestobo režimu. Vendar je njegova „nepristranskost“ postavljena pod vprašaj, ko iz dneva v dan opazuje življenje Dreymana in Christe-Marie, saj ga začneta privlačiti. Zaradi popolne preokupiranosti z „življenji drugih“ – v ljubezni, književnosti in načinu razmišljanja – čaka Wieslerja boleča streznitev, ko se mora soočiti s primanjkljaji v lastnem življenju.

Članek, ki obelodanja vse skrivnosti vzhodnonemškega režima je objavljen in pripelje oblast v zelo neprijeten položaj, Grubitz dobi navodilo, da mora odkriti identiteto avtorja. Čeprav je eden glavnih osumljence Dreyman, Grubitz ne more verjeti, da zaupanja vredni Wiesler ne bi odkril njegove nakane. Istočasno Hempf odkrije, da je Christa-Maria odvisnica od droge, in jo prisili, da svojega ljubimca prikaže kot avtorja teksta, objavljenega v Der Spieglu.

Preiskava Dreymanovega stanovanja ne da nobenih inkriminirajočih dokazov. Grubitz je prepričan, da Wiesler ve več, kot je povedal. Ukaže mu, naj izpraša Christo-Mario in iz nje izvleče kaj, kar bi Dreymana povezalo z objavljenim člankom. Wiesler, ki je ves čas vedel, kdo je napisal članek, a informacije ni prenesel nadrejenim, se mora odločiti, komu je zvest. Če mu ne bo uspelo izvleči informacije od Christe-Marie, sta njegovo življenje in kariera uspešnega Stasijevega uradnika nedvomno končana. Če pa mu uspe, bo zapečatena Dreymanova usoda.

Leto 1991, dve leti po padcu berlinskega zidu. Dreyman doživi neprijeten spomin na stare dni, ko nepričakovano sreča bivšega ministra Hempfa. Ta mu razkrije, da je Stasi vohunil za njim. Takoj se vrne v svoje stanovanje in za tapetami najde žice in mikrofone, ki so jih tja postavili pred leti. Nejeverno začne raziskovati ozadje primera in odkrije neko povsem drugo resničnost svoje preteklosti, ki ga bo pripeljala do šokantnih spoznanj.

Zgodovinski okvir: Nemška demokratična republika (NDR) 1949 –1989

Vladavina partije SED (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands) je temeljila na svetovnem nazoru, ki je izhajal iz idej Marxa in Lenina, izoblikovala pa ga je vojna. Socialistična partija je do „svojih“ državljanov gojila določena pričakovanja, ki jih je popisala v programih, načrtih in direktivah, ki so med drugim pripeljali do politično motiviranega krivičnega zakona. Idejno iztrebljenje individualnosti je Ministrstvu državne varnosti omogočilo, da klasificira „tovariše“, ki so svobodno izpraševali in vohunili. Služba notranje varnosti ali krajše „Stasi“ je bila tajna služba in aparat, ki je partiji služil za izvajanje represije.

Odvzem svobode s strani Stasija je veljal za dokaz, da je ta posameznik državni sovražnik oziroma „negativni element“. Stasi je program svoje partije razumel kot dovoljenje za aktivno in grozilno vpletanje v življenja „drugih“, da bi lahko nanje radikalno vplival, če niso več izpolnjevali pričakovanj režima. Osrednji zapor Stasija je bil v Berlinu (Hohenschönhausen), bodoči mladi agenti pa so se šolali na Stasi-Hochschule v Potsdamu.

Termin "operativni postopek" je Stasi uporabljal za najvišjo stopnjo spremljanja sumljivih oseb. Tipičen „prekršek proti sistemu“, ki so ga kaznovali z dvema letoma zapora, je bilo ilegalno prečkanje meje. Kaznivo je bilo celo načrtovanje ali poskus bega iz države. Zaradi krepitve notranjih nemških meja in graditve berlinskega zidu so vzniknile „agencije“ za beg na zahod, tistim, ki so ljudem pomagali oditi v „inozemstvo“, pa je pretila zaporna kazen do osem let.

Nemci v NDR so bili pod stalnim nadzorom: Stasi je imel približno 91.000 zaposlenih, od katerih je 13.000 upravljalo s pravo vojsko približno 170.000 neuradnih sodelavcev (Inoffizielle Mitarbeiter), ki so izvajali SED-ov paranoični režim popolnega nadzora celotne družbe.

Intervju z režiserjem

Kako je nastal ta film in ali temelji na vaših izkušnjah?
Dve stvari sta me spodbudili, da posnamem ta film. Prvič, številni spomini iz otroštva na obiske Vzhodnega Berlina in Vzhodne Nemčije, saj mi je bilo kot komaj 8-, 9- oziroma 10-letnemu dečku zanimivo in razburljivo občutiti ta strah pri odraslih. Moja starša sta se bala, ko sta prestopila mejo, saj sta se oba rodila v vzhodnem delu, zato ju je policija vedno temeljito pregledovala. Naši prijatelji v Vzhodni Nemčiji so se bali, ko so jih drugi videli, da se pogovarjajo z nami, Zahodnimi Nemci. Če ne bi v rani mladosti doživel tega, bi verjetno težko našel pravi pristop k filmu. In drugič, med študijem sem gledal neki film, katerega prizor se mi je močno zarezal v spomin: veliki plan človeka, ki sedi v temnem prostoru in s slušalkami posluša lepo glasbo, čeprav je noče slišati. Ta slika me je spremljala več let, človek pa je postal Gerd Wiesler.

Na film ste se temeljito pripravljali. Kako in kje?
Raziskovanje je trajalo štiri leta. Obiskal sem številne kraje, kjer se še danes čuti duh preteklosti. Ključna lokacija je Hohenschönhausen Memorial, bivše Ministrstvo državne varnosti na ulici Normannenstrasse, kjer je bil sedež Stasija. Danes so to Agencija za raziskovanje, muzej, Birthler Bureau in arhiv. Na nekaterih mestih čustva ostajajo, obiski teh lokacij pa so mi dali veliko več kot vse knjige, ki sem jih prebral, in vsi dokumentarni filmi, ki sem si jih ogledal.

Pogovarjal sem se z očividci, s polkovnikom Wolfgangom Schmidtom, vodjem Skupine za evalvacijo in nadzor "HA XX" (tajno ime Stasijevega vohuna), Stasijevimi prostitutkami in ljudmi, ki so bili v Stasijevih zaporih. Glede zgodovinskih dejstev so mi svetovali številni strokovnjaki, med drugim profesor Manfred Wilke (vodja Odseka Lankwitz odbora za raziskovanje SED-ovega režima na univerzi Freie Universität Berlin), Jörg Drieselmann (direktor Raziskovalne agencije in memoriala na ulici Normannenstrasse) in Stasijev polkovnik Wolfgang Schmidt. Skušal sem zbrati čim več različnih gledišč in slišal sem številne nasprotujoče si zgodbe, a na koncu sem si z veliko gotovostjo ustvaril sliko o atmosferi tega časa in njegovih problemih.

Najpomembnejši element ustvarjanja pa je bilo moje sodelovanje z igralci in drugimi člani filmske ekipe. Številni izmed njih prihajajo z vzhodnega dela in so v film prinesli lastne izkušnje in poglede. Ulrich Mühe, na primer, ki igra Gerda Wieslerja, je po padcu zidu odkril, da je bil v osemdesetih tudi sam žrtev Stasijevega vohunjenja – za njim je vohunila njegova tedanja žena! Redno se je sestajala z agenti Stasija ter vohunila za Mühejem, pa tudi za drugimi igralci. Obstaja dokument na 254 straneh, v katerem je podrobno opisana njena povezanost s Stasijem, za katerega je delala celih deset let!

Thomas Thieme, ki igra ministra, je v osemdesetih zapustil Vzhodno Nemčijo. Ko je vložil prošnjo za preselitev, se je njegovo življenje spremenilo v pekel. Volkmarja Kleinerta, ki igra Alberta Jersko, pa je Stasi hotel za sodelavca. Stasijevci so ga prepričali, da se lahko poslovi od kariere, če bo odklonil sodelovanje. Ko so ga ob dogovorjenem času poklicali, da slišijo odgovor, pa je zakričal „Ne!“ in odložil slušalko. Nikoli več ga niso nadlegovali, on pa je postal ugleden igralec. Spet drugi igralec, Charly Hubner, je na premiero svojega filma povabil očeta in se tam z njim fotografiral. Ko je fotografija izšla v časopisu, so v očetu mnogi prepoznali Stasijevega uradnika, on pa je izjavil, da se po dvajsetih letih prikrivanja resnice končno počuti svobodnega. Danes hodi od vrat do vrat in se osebno opravičuje ljudem, ki jim je s svojim takratnim delovanjem škodoval. Za mnoge je bilo moje raziskovanje priložnost, da 14 let po združitvi prvič spregovorijo o določenih stvareh. Nekatere rane potrebujejo veliko časa, da se zacelijo.

Na čem temeljijo liki in dogodki v filmu?
Liki so stkani iz mnogih resničnih oseb in verjamem, da se bodo z nekaterimi ljudje lahko poistovetili. Toda to ni "film a clef", torej ne temelji na dejanskih osebah. Nekatere podrobnosti o ljudeh in dogodkih so namenoma izpuščene, na primer Hempf je minister brez portfelja. Pomembno je bilo, da se ne izgubim v zgodovinskih podrobnostih, saj je bil moj cilj povedati zgodbo o ljudeh iz emocionalne perspektive.

Lahko poveste kaj o snemanju na avtentičnih lokacijah bivše NDR?
Del prizadevanj, da dosežem avtentičnost, sem vložil v snemanje na številnih avtentičnih lokacijah, med katerimi je bivši Stasijev center v ulici Normannenstrasse, na naslovu, ki je med vladavino SED-a vzbujal strah. Tam smo posneli prizore z Ulrichom Tukurjem (Grubitz). Njegova pisarna je bila neposredno poleg pisarne šefa Stasija Mielke. Ohranjena je tudi oprema pisarn s tipičnimi lesenimi opaži, ki nezgrešljivo napotujejo na ta čas, slog in duh – napetost in zatiranje.

To je prvi in edini film, ki je dobil dovoljenje za snemanje v originalnem arhivu bivšega Stasijevega centra s posebno odobritvijo Marianne Birthler, predstojnice urada, ki varuje Stasijev arhiv. Arhiv je bil prej ogromen mehanski sistem za hrambo dokumentov, toda od začetka snemanja so ga reorganizirali in digitalizirali. Podatki so ohranjeni, toda lokacije dokumentov, ki so prikazane v filmu, ne obstajajo več. Čeprav film pripoveduje o dogodkih pred samo petnajstimi leti, se je od takrat veliko spremenilo. Velike težave so nam na primer povzročali grafiti: komaj smo kakšnega prebarvali, že se je naslednjega jutra na istem mestu pojavil nov.

Kakšen je bil vaš pristop k zvoku, scenografiji in barvni paleti?
Da bi čim bolje pričarali atmosfero Vzhodnega Berlina, nismo snemali v digitalni, temveč v analogni tehniki. Tako smo dobili učinek „navideznega miru“. S scenografinjo Silke Buhr sva točno vedela, kakšne barve želiva. NDR je živela v lastnem svetu barv in oblik. Bilo je več zelene kot modre in več oranžne kot rdeče. Dosledno sva uporabljala določene odtenke rjave, bež, oranžne, zelene in sive, da bi približala ljudem, kako je bilo živeti v Vzhodni Nemčiji.

Wieslerjevo stanovanje je v nebotičniku, zgrajenem v komunističnem slogu arhitekture 70. let 20. stoletja, in manjka mu kakršno koli obeležje, da je to nekogaršnji dom. Wieslerjev svet pa se začne spreminjati, ko začne vohuniti za dvema umetnikoma, ki živita v šarmantnem, tipičnem staroberlinskem stanovanju z velikimi sobami, visokimi stropovi in škripajočimi lesenimi podi. Želel sem pokazati, kako Wiesler začne preizpraševati svoj svetovni nazor.

Vendar pa nismo hoteli pretiravati z rekviziti iz NDR. Scenografija je morala biti ozadje za emocije igralcev – nič več in nič manj od tega. Nisem hotel, da razni predmeti odvrnejo pozornost gledalcev, temveč da gledalci občutijo emocionalno povezanost z liki.

Kako vam je uspelo pritegniti oskarjevca Gabriela Yareda, da je napisal glasbo za film?
Diplomsko delo sem pisal o filmu Nadarjeni gospod Ripley, za katerega je Yared skladal, in ta film mi je uspelo razumeti prav skozi glasbo. Neprestano sem pisal Gabrielu, dokler se nisva spoznala. Yared dela tako, da sklada na osnovi scenarija, zato sva se trikrat dobila v Londonu. „Sonato za dobrega človeka“ na primer, ki jo izvaja Dreyman, je napisal pred začetkom snemanja. Sebastian Koch je izjavil, da je ugotovil, kako je treba igrati Dreymana, šele potem, ko je odigral to skladbo. Gabrielova metoda preprosto mora imeti smisel! Glasbo smo posneli v Pragi, izvaja pa jo Praški simfonični orkester, ki je velja za enega najboljših na svetu.

O igralcih

Večkrtat nagrajena igralka Martina Gedeck (Christa-Maria Sieland) je v Nemčiji zelo znana. V začetku devetdesetih, po končanem študiju drame na berlinskem Svobodnem vseučilišču in nabranih številnih gledaliških izkušnjah po vsej Nemčiji, je igrala v filmih Der Bewegte Mann, Stadtgespräch, Das Leben ist eine Baustelle in Rossini; za zadnja dva je dobila nagradi lola (nemški ekvivalent oskarja) za najboljšo stransko žensko vlogo. Na mednarodno prizorišče se je prebila s filmom Bella Martha, za katerega je dobila nagrado German Film za najboljšo igralko leta 2002. Štiri leta kasneje je bila za isto nagrado nominirana še enkrat, tokrat v kategoriji najboljše stranske vloge, za film Osnovni delci. Od zaključka snemanja Življenje drugih je igrala že v več filmih evropske produkcije, med drugim v Un ami parfait francoskega režiserja Francisa Giroda in Within the Whirlwind oskarjevke Marleen Gorris, v katerem Martina igra rusko pisateljico Eugenio Ginzburg, ki jo leta 1937 pošljejo v gulag. Leta 2004 je bila Martina Gedeck članica žirije na filmskem festivalu v Berlinu.

Ulrich Mühe (Gerd Wiesler) je eden najbolj cenjenih nemških igralcev. Rodil se je leta 1953 v mestu Grimmi v bivši Vzhodni Nemčiji. Sprva je študiral za gradbenika, leta 1975 pa se je odločil za študij igre v Leipzigu. Po študiju se je pridružil gledališču Deutsches Theater, kjer si je prislužil velik ugled. Mühe je igral v številnih televizijskih filmih, posnetih v Vzhodni Nemčiji, leta 1989 pa je dobil prvo vlogo za veliko platno – v filmu Das Spinnennetz Bernharda Wickija. Po združitvi Nemčije je dobil glavne vloge v filmih Benny’s Video, Funny Games in Das Schloß, ki jih je režiral Michael Haneke. Costa Gavras mu je dodelil vlogo zloglasnega doktorja Mengela v filmu Amen, za katero je dobil številne pohvale. Za vlogo Gerda Wieslerja je dobil nagrado lola.

Sebastian Koch (Georg Dreyman) se je rodil leta 1962 v Nemčiji. Obiskoval je igralsko šolo Otto Falckenberg Schule v Münchnu. Kariero je začel kot gledališki igralec, nato je začel nastopati v televizijskih projektih in leta 2002 osvojil dva nemška emmyja. Leta 2004 je igral nacističnega častnika in arhitekta Alberta Speera v dokumentarni drami Heinricha Breloerja Speer and Hitler: The Devil’s Architect, ki jo je predvajal BBC. Igral je v filmu Der Tunnel Rolanda Richterja, v filmu Coste Gavrasa Amen in vojnem trilerju Zwartboek Paula Verhoevena.

Ulrich Tukur (Anton Grubitz) se je rodil leta 1957. Bil je harmonikar in pevec, dokler ni leta 1982 debitiral v filmu Michaela Verhoevena Die Weiße Rose. Znan je tudi po vlogah v filmih Stammheim, Taking Sides (režija Istvan Szabo), Amen in Within the Whirlwind, manjšo vlogo pa je odigral v predelavi Solarisa v režiji Stevena Soderbergha. Letos bo igral Roberta Schumanna, skladatelja iz 19. stoletja, v filmu Clara režiserke Helme Sanders-Brahms. Njegovo ženo Claro igra Isabelle Huppert. Za vlogo Grubitza je Tukur dobil nemški ekvivalent oskarja, nagrado lola.

O drugih filmskih ustvarjalcih

Florian Henckel Von Donnersmarck (režiser in scenarist) se je rodil leta 1973 v Kölnu, odraščal pa je v New Yorku, Berlinu, Frankfurtu in Bruslju. Študiral je v Sankt Peterburgu, nato pa vpisal politologijo, filozofijo in ekonomijo na Oxfordu. Vendar se je odločil za filmsko kariero. Kot pomočnik je sodeloval pri snemanju filma Ljubezen in vojna Richarda Attenborougha. Sprejeli so ga na študij režije na prestižno Hochschule für Fernsehen und Film München, kjer je režiral več nagrajenih kratkih filmov. Življenje drugih je njegov prvi celovečerni film. Prinesel mu je tri nagrade lola: za najboljši film, najboljšega režiserja in najboljši scenarij, pa tudi nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film.

Hagen Bogdanski (snemalec) se je rodil leta 1965 v Berlinu, kjer je študiral umetnost in fotografijo. Po zaključku študija je delal v Nemčiji kot asistent snemalcev pri filmskih in televizijskih projektih in hitro napredoval do direktorja fotografije. Dobil je dve nagradi Kodak Advancement, za film Življenje drugih pa je osvojil lolo za najboljšega snemalca.

Ugledni skladatelj Gabriel Yared (glasba) se je rodil leta 1949 v Beirutu. Prvi film, za katerega je napisal glasbo, je bil Every Man for Himself Jeana-Luca Godarda. Odtlej je napisal glasbo za več kot 80 filmov in sodeloval z nekaterimi izmed najuglednejših sodobnih režiserjev, med katerimi so Anthony Minghella (pri filmih Angleški pacient, Nadarjeni gospod Ripley, Hladni vrh in najnovejšem Vsiljivec); Robert Altman (pri filmu Vincent in Theo); Jean-Paul Rappeneau (Bon Voyage) in Jean-Jacques Beineixov (Betty Blue). Yared je za svojo glasbo prejel številn nagrade, med drugim oskarja in zlati globus za film Angleški pacient, nagrado BAFTA za Hladni vrh in francoskega césarja za film L'Amant režiserja Jeana-Jacquesa Annauda.