Potopljene sence

O filmu

Harrison Ford in Michelle Pfeiffer prvič nastopata skupaj v napeti srhljivki z oskarjem nagrajenega režiserja Roberta Zemeckisa (Forrest Gump).

Preteklo je leto dni, odkar je Norman Spencer (Ford) prevaral svojo lepo ženo Claire (Pfeiffer). Ker pa se Claire ne zmeni za resnico in ker je romance konec, se zdita Normanovo življenje in zakon popolna - tako zelo popolna, da takrat, ko mu Claire pove za skrivnostne glasove, ki jih sliši, in srhljivo podobo mladenke, ki se ji prikazuje v njuni hiši, njen naraščujoči strah Norman označi za halucinacijo.

Ko pa je Claire vse bližje resnici, postaja jasno, da prikazni ne gre kar tako odpraviti, saj se je očitno spravila nad dr. Normana Spencerja... in njegovo lepo ženo.

Z Zemeckisom so za kamero ponovno združili moči njegovi številni dolgoletni sodelavci, med drugim kamerman Don Burgess (nominacija za oskarja za Forresta Gumpa), scenograf Rick Carter (nominacija za oskarja za Forresta Gumpa), dvakratni dobitnik oskarja, montažer Arthur Schmidt (Forrest Gump, Kdo je potunkal Zajca Rogerja?) ter skladatelj Alan Silvestri (nominacija za oskarja za Forresta Gumpa). Prvič z njim sodelujeta kostumografka Susie DeSanto (Tistega čarobnega dne) in z oskarjem nagrajeni supervizor vizualnih učinkov Rob Legato (Titanik).

O snemanju

Ko so leta 1998 režiser in producent Robert Zemeckis ter producenta Steve Starkey in Jack Rapke združili moči in ustanovili ImageMovers, je bilo eno prvih vprašanj, ki se je zastavljalo, kakšne filme si želijo producirati. Zemeckis je videl priložnost uresničiti eno svojih ambicij, ki jih je imel kot filmski ustvarjalec.

"Med našim prvim sestankom je Bob dejal, da išče predvsem film v žanru napetih srhljivk," se spominja Starkey. "Ko nam je DreamWorks dal scenarij Clarka Gregga Potopljene sence, je Bob takoj želel storiti naslednji korak."

"Bob je imel že od vsega začetka jasno vizijo, kako si ga želi posneti," se strinja Rapke. "Zanj je bil preprosto napet - morda tak, kakršnega bi v svojih časih posnel Hitchcock, vendar z uporabo sodobne tehnologije pri pripovedovanju zgodbe."

Zemeckis pripominja: "Napetost in kino sta po mojem ustvarjena eden za drugega. Hočem reči, saj obstajajo zelo napete knjige in odrske igre, vendar se mi zdi, da nič ne more manipulirati s časom, krajem in tehnikami pripovedovanja zgodbe tako kot film. Od nekdaj sem se hotel poskusiti v nečem zelo srhljivem in skrivnostnem."

V središču skrivnosti Potopljenih laži sta Norman in Claire Spencer, zato je bila izbira osrednjih dveh igralcev ključnega pomena za projekt. "Poglobili smo se v vlogi in se odločili, kdo bi bil v domišljijskem svetu idealen zanju," izjavi Rapke. "Harrison Ford je bil Bobova prva in edina izbira in vsi smo se strinjali, da bi bila Michelle Pfeiffer popolna za vlogo. Kot vidite, so nam bili bogovi naklonjeni in dobili smo glavna igralca, ki smo ju želeli."

Zemeckis dodaja: "Harrison na platno prinaša nekakšno moč Gibraltarske skale. Zame je poosebitev absolutnega zvezdništva. In Michelle Pfeiffer je resnično nadarjena. Je povsem prepričljiva kot ranljiva ženska in hkrati izžareva ogromno notranje moči. Ni pa le izjemna igralka, ampak tudi čudovito lepa ženska, s katere ne moremo odmakniti pogleda."

Čeprav spoštuje dogovor, da je potrebno o zgodbi in lastni vlogi molčati, Harrison Ford vseeno razkriva, da ga je pri projektu in dr.Normanu Spencerju pritegnilo več različnih stvari. "Običajno se odzovem na lik in njegovo dilemo. V tem primeru pa sem se odzval na zamisel filma samega. Bila je tako sodobna, takoj te pritegne. Všeč mi je bila struktura scenarija in vanj vpeta presenečenja in tudi liki. Več o njem ne morem povedati... ampak po mojem je to lastnost dobre srhljivke; ne želite pokvariti veselja z razkritjem konca."

Tudi Michelle Pfeiffer je omejena pri tem, kaj lahko pove o svoji vlogi Claire Spencer, a pojasnjuje: "Claire je bila glasbenica, vendar je vso svojo strast, ki jo je vlagala v glasbo, prelila v hčerko Caitlin. Ko Caitlin odide na univerzo, se ji zdi, kot bi ji spodnesli tla pod nogami. Nenadoma sliši šepetajoče glasove in vidi stvari, ki se zde nerazložljive, a ki jih je po drugi strani moč razložiti - čudne stvari, ki so lahko plod njene domišljije ali vetra ali lokacije hiše... ali pa gre za duha v njej. A ne glede na to, kako prepričani ste, da je v hiši, bi dogajanje skušali pojasniti na kakršenkoli način, kajti alternativa je tako srhljiva. Nenazadnje je Claire poročena z znanstvenikom, ki ne verjame v duhove, zato za nekaj časa podvomi v lastno prištevnost.

Če od otroštva so mi bili všeč grozljivi filmi, a zame kot igralko je ta žanr novo področje in je prav tisto, kar sem iskala. Sem tudi velika oboževalka Boba Zemeckisa in sem si od nekdaj želela delati z njim. Zanj je značilno nekakšno otroško navdušenje nad nastajanjem filma, ki je zelo nalezljivo. Čeprav je bilo snemanje garaško, ga je znal narediti zabavnega."

Tudi Harrison Ford nadvse ceni režiserja, saj pravi: "Bob je izjemen filmski ustvarjalec in pripovedovalec zgodb. Tako dober je, da film lahko dvigne nad žanrske značilnosti, kar mu je po moje uspelo s Potopljenimi sencami. Poleg tega je naredil name velik vtis način, na kakršnega je posnet. Uporabil je zapletene kote kamere in tako omogočil dolge posnetke, kar je igralcem omogočilo organsko razvijanje prizora."

Poleg Forda in Pfeifferjeve nastopajo še naslednji igralci, ki imajo vsi pomembne vloge v zgodbi. Diana Scarwid je Jody, Clairina najboljša prijateljica in zaupnica, ki morda ve več o dogajanju, kot se sploh zaveda; Joe Morton igra Clairega psihiatra, ki ji ali pa tudi ne verjame; James Remar in Miranda Otto pa sta skrivnostna soseda, ki prva porajata Clairina sumničenja.

Potopljene sence so pričeli snemati poleti leta 1999 v Addisonu v Vermontu na slikoviti lokaciji ob bregovih jezera Champlain v narodnem parku Vermonta Hčerke ameriške revolucije. Scenarist Clark Gregg je dogajanje postavil v Novo Anglijo: "Čeprav tega nisem nikoli omenil z besedami, sem si Spencerja vedno predstavljal v kraju, kakršen je Burlington v Vermontu, ki je zelo akademska skupnost, v kateri sem s svojo gledališko skupino preživel mnogo poletij. Regija se je zdela kot nalašč za nekoga, kot je Norman. V njej je odraščal in sedaj tam opravlja svoje delo. Zato sem bi vesel, ko mi je Steve Starkey povedal, da so našli lokacijo v bližini Burlingtona, ki se zdi idealna."

Starkey pravi: "Iskali smo lokacijo v Novi Angliji, ki bi v vseh pogledih ustrezala zgodbi, voda je denimo že bila med njimi. Lokacija s pogledom na jezero Champlain je bila idealna. Snemanje v narodnem parku prav tako, saj smo imeli popoln nadzor nad celotnim področjem, kar zadeva logistiko in varnost."

Lokacija je morda res bila idealna, le en pomemben element, ključen za zgodbo, ji je manjkal: hiša Spencerjevih, ki je središče paranormalnih pojavov. Scenografa Rick Carter in Jim Teegarden sta z Zemeckisom oblikovala hišo na 3500 akrih v Nantucketšem slogu, ki so jo postavili ob jezeru. Izdelali so tudi hišo Feurjevih, ki stoji poleg, ter pomol, ki vodi od Spencerjeve hiše proti vodi. Ko so bila dela končana, sta scenografa notranjost in zunanjost hiše poustvarila še v losangeleških studiih. Tam so lahko nadzirali prostor za snemanje nočnih posnetkov, akcijske prizore in vizualne učinke. Teegarden razlaga: "Dvonadstropna hiša v Vermontu je bila zares trdna, da je ekipa lahko snemala na različnih koncih. Če bi jo naredili tako, da bi jo poljubno razstavljali, bi se sesedla. Tista v Los Angelesu je bila povsem prilagodljiva, stene je bilo moč odstraniti in nekatere sobe, kjer se je odvijalo dogajanje, smo izdelali večkrat. Imeli smo denimo pet inačic kopalnice."

Carter pripomni: "Hiša Spencerjevih je morala sprva vzbujati videz popolnega doma za popoln par, a ko se zgodba razvija, se spremeni v nekaj temačnejšega. Z Jimom sva se dolgo časa posvečala podrobnostim. V notranjosti sva denimo uporabila specifičen odtenek modre, ki je z ustrezno svetlobo zelo prijeten in svetel, zbuja pa po drugi strani povsem drugačna občutja, ko vse postaja grozljivejše in temačnejše."

Scenografija se je ujemala s kostumi Susie DeSanto. "Z Rickom Carterjem sva se ves čas pogovarjala o premiku iz svetlobe v temo in nazaj v svetlobo proti koncu filma," pravi DeSantojeva. "To se zlasti odraža v Clairini garderobi, pri kateri sem sprva uporabila veliko bele in nato prešla na bolj sive in črne odtenke."

Še en ključen element scenografije, ki sta ga oblikovala Carter in Teegarden, je bila uporaba ogledal: "Uporabili smo jih kot nekakšne duri v resnico, zato smo po vsej hiši izobesili mnogo ogledal. Vendar bi se jih morali zavedati samo tedaj, ko se v njih zrcali nekaj, kar ni tako, kot bi moralo biti."

Morda so bila številna ogledala res pomembna za skrivnostnost Potopljenih senc, a kot vam bo povedal vsak kamerman, je pravi izziv za vsakogar, da v njih ne vidimo kamere ali opreme. Kamerman Don Burgess je izdelal posebno dvigalo, čigar roka s pritrjeno kamero na koncu se je lahko iztegnila od poldrugega do petih metrov. Zemeckis in Burgess sta uporabila zorne kote kamere, ki so se začeli na ravni oči in se vse bolj spuščali s stopnjevanjem strahu.

Snemanje na obeh obalah Amerike, ki ni potekalo tako, kot je tekla zgodba, je bilo za kamermana še dodaten izziv. "Film smo snemali brez vsakršnega sosledja prizorov, včasih smo celo snemali različne dele istega prizora ob različnem času in na nasprotnih obalah, kar je običajno nočna mora za kontinuiteto," razkriva Burgess.

V pomoč pri tem mu je bil digitalni fotografski sitem Panavision Kodak. Asistent kamere je tako delal digitalne posnetke scene in jih potem dal v računalnik, ki je z ustrezno programsko opremo simuliral prizor, kot si ga je zamislil Burgess. Snemalna ekipa je nato natisnila podobo posnetka, kakršen naj bi bil videti, da bi se mu kasneje lahko prilagodili.

Računalniška tehnologija je še večjo vlogo odigrala pri vizualnih učinkih Potopljenih senc. "Vendar so ti pri Zemeckisu samo tehnike za pripovedovanje zgodbe," pravi Starkey. "Rad izkoristi najnovejšo tehnologijo, da bi zgodbo posredoval na svojstvene načine. Kot bi izumil lastno filmsko slovnico z uporabo posebnih učinkov."

Supervizor vizualnih učinkov Rob Legato se strinja: "Od nekdaj sem menil, da se morajo vizualni učinki vtkati v film, tako da poudarijo zgodbo, ne pa da iz nje izstopajo. Pri filmu, kot je ta, pa je moja naloga narediti učinke še neopaznejše kot denimo pri znanstveno-fantastičnih filmih. Vedno morajo odbrzeti mimo, ne da bi vi vedeli, da sem imel prste vmes."

Zemeckis pojasnjuje: "Robu sem dejal, naj se tega filma loti s predstavo o tem, kaj bi Hitchcock storil, če bi živel v digitalni eri in bi mu bila na voljo računalniška grafika. Kaj bi utegnil storiti? Zelo smo se zabavali pri eksperimentiranju z različnimi učinki, vendar upam, da jih je 90 odstotkov neopaznih."

Snemanje Potopljenih laži se je s poznega poletja prevesilo v jesenske mesece v Novi Angliji. Sprememba letnega časa se je idealno ujemala s slogom filma, saj so se sončni poletni dnevi umaknili vse daljšim sencam in temačnejšim jesenskim barvam.

Zemeckis komentira: "Ko vidite hišo v sončni svetlobi, se zdi popolna, sanjska. Potem začnete daljšati sence in spuščate kamere nižje in hiša postaja čedalje bolj preteča in nedomačna. Vse v filmu mora delovati na dveh nivojih. Odvisno od tega, kako gledate na posamezno stvar, je lahko čudovita ali orodje groze, kar je eden od krasnih pripomočkov grozljivega filma."

Starkey dodaja: "Po mojem je ena od lastnosti dobre srhljivke ta, da se vam na površju na začetku vse zdi takšno, kot je oziroma da je vse moč zlahka razložiti, ko pa začnete luščiti nivoje in če je vse spretno narejeno, pa se ves čas sprašujete, kaj bo."

"Današnje občinstvo je zelo izbirčno in pozna prvine žanra, zato ga morate preseči," zaključuje Zemeckis. "Tega, kar so delali mojstri, kakršen je bil Hitchcock, ne morete narediti, kajti občinstvo bi že vnaprej predvidelo, kaj se bo zgodilo čez dvajset minut. To je največji izziv, kajti uživanje ob takem filmu je pogojeno s tem, da ne veste, kaj pričakovati."

O igralcih

Harrison Ford (Norman) je leta 1994 dobil nagrado Zvezdnik stoletja s strani Nacionalne zveze lastnikov kinodvoran. Nominacijo za oskarja si je priigral leta 1985 z upodobitvijo mestnega detektiva, ki se zaradi spleta okoliščin znajde v amiški skupnosti V Priči. Za vlogi v Sabrini in Beguncu je prejel nominaciji za zlati globus. Ford je igral v mnogih največjih uspešnicah vseh časov, v trilogiji Vojna zvezd in v treh delih Indiane Jonesa.

Rodil se je v Chicagu in obiskoval Ripon College v Wisconsinu. Potem se je preselil v Los Angeles in se posvetil igralski karieri. Pogodbeno je začel igrati za Columbia Pictures in leta 1966 debitiral v kriminalni drami Dead Heat on a Merry-Go-Round. Manjšo vlogo je dobil še v Getting Straight, nato pa se je odločil, da ne bo sprejemal vlog samo zaradi denarja. Tako se je začel preživljati kot tesar in zavračal vloge, ki bi se jih drugi mladi ambiciozni igralci ne branili.

Leta 1973, po treh letih počitnic, ko ga ni bilo videti na filmskem platnu, mu je mladi režiser George Lucas zaupal manjšo vlogo v Ameriških grafitih. Naslednjega leta je dobil vidno stransko vlogo v The Conversation Francisa Forda Coppole. Spet so sledile daljše počitnice, ki so trajale do leta 1977, ko mu je Lucas zaupal vlogo uporniškega zvezdnega pilota Hana Sola v Vojni zvezd, ki je porušila vse blagajniške rekorde in ustoličila novo zvezdo v kinematografski galaksiji. Sola je zaigral še leta 1980 v Imperij vrača udarec in leta 1984 v Jedijevi vrnitvi. Medtem je združil moči z Lucasom in Stevenom Spielbergom v Lovu za izgubljenim zakladom (Raiders of the lost Ark; 1981). V njem je prvič zaigral neumornega arheologa Indiano Jonesa, katerega bič je nato vihtel še v dveh nadaljevanjih: Indiana Jones in tempelj smrti (1984) ter Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1988). Upodobil je še en nepozaben lik, futurističnega lovca na glave v Iztrebljevalcu Ridleya Scotta (1982). S Petrom Weirom, s katerim je posnel Pričo, je sodeloval še pri filmu Mosquito Coast, kjer je prepričljivo zaigral zadržanega izumitelja.

Med njegovimi novejšimi filmi so še Neposredna nevarnost, Delovno dekle, Patriotske igre, Regarding Henry, Seme zla, Ugrabitev, Šest dni, sedem noči in Nemirna srca.

Michelle Pfeiffer (Claire) je dandanes ena najbolj spoštovanih in iskanih filmskih dam. Trikratna nominiranka za oskarja si je prvo nominacijo prislužila z Nevarnimi razmerji, za katera je dobila tudi nagrado BAFTA. Potem si je prislužila nominaciji za oskarja in zlati globus za Čudovita brata Baker, v katerih je njen čutni pevski nastop na vrhu klavirja takoj postal filmska klasika. Za zlati globus in oskarja je bila nominirana tudi za vlogo v Love Field. Nominacijo za zlati globus so ji prinesli še nastopi v Poročeni z mafijo, Ruski hiši, Frankie in Johnnyju ter Času nedolžnosti.

Michelle je na filmu debitirala z glavno vlogo v Hollywood Knights. Potem je nase opozorila z Briljantino 2 ter Brazgotincem. Med njenimi filmi so še Čarovnice iz Eastwicka, Čenska-sokol, Tequilla Sunrise, Batman se vrača, Nevarna srca, Zelo osebno, Gillian za njen 37.rojstni dan, Tistega čarobnega dne, Tisoč akrov, Egipčanski princ, The Deep End of the Ocean, A Midsummer Night’s Dream ter The Story of Us.

O filmskih ustvarjalcih

Robert Zemeckis (režiser) je dobil oskarja, zlati globus in nagrado ameriškega sindikata režiserjev za režijo Forresta Gumpa. Med številnimi priznanji je izjemno uspešni Forrest Gump dobil oskarja za najboljšega igralca (Tom Hanks) in najboljši film. Zemeckis je nedavno znova združil moči s Hanksom za sodobno dramo Cast Away, snemanje katere je bilo razdeljeno na dva dela, v odmoru pa je Zemeckis posnel Potopljene sence. Zemeckis in Hanks sta s Stevom Starkeyem in Jackom Rapkejem tudi producenta Cast Away.

V zgodnejšem obdobju kariere je Zemeckis z Bobom Galeom napisal scenarij in režiral Vrnitev v prihodnost, ki je bil najbolj gledan film leta 1985. Zemeckis je z Galeom za scenarij prejel nominaciji za zlati globus in oskarja. Režiral je tudi Vrnitev v prihodnost 2 in 3, ki so tako ena najuspešnejših filmskih franšiz vseh časov.

Poleg tega je bil Zemeckis režiser in producent Stika in Smrt ji lepo pristoji. Bil je scenarist in režiser uspešnice Kdo je potunkal Zajca Rogerja?, režiser Lova za zelenim diamantom, koscenarist (z Bobom Galeom) in režiser komedij Used Cars ter I Wanna Hold Your Hand.

Zemeckis je bil tudi producent House on Haunted Hills ter izvršni producent The Frighteners, The Public Eye ter Tresspass, za katerega je z Bobom Galeom tudi napisal scenarij. Z njim je napisal tudi 1941, ki predstavlja začetek sodelovanja s Stevenom Spielbergom.

Za televizijo je Zemeckis režiral dokumentarec The Pursuit of Happiness o učinkih mamil in alkohola na družbo 20.stoletja. Režiral je tudi epizode Spielbergovih Amazing Stories ter Tales from the Crypt.

Potopljene sence so prvi film v okviru družbe ImageMovers, ki jo je leta 1998 ustanovil s Stevom Starkeyem in Jackom Rapkejem. Sledil mu bo Cast Away, čigar premiera je napovedana proti koncu tega leta.

Don Burgess (kamera) si je oskarjevsko nominacijo prislužil s Forrestom Gumpom Roberta Zemeckisa. Z njim je sodeloval tudi pri Cast Away in Stiku. V njegovi filmografiji najdemo še Večernico, Pozabi Pariz, Richieja Richa, Blind Fury, Under the Boardwalk, Mo’ Money ter Josh and S.A.M. Bil je tudi režiser druge ekipe in kamerman pri drugem in tretjem delu Vrnitve v prihodnost.

Za televizijo je posnel epizodo Yellow iz serije Tales from the Crypt, ki jo je režiral Zemeckis. Za televizijo je posnel še Breaking Point in The Court Martial of Jackie Robinson.

Rick Carter (scenograf) je z Zemeckisom delal že pri Vrnitvi v prihodnost 2 in 3, Forrestu Gumpu, Smrt ji lepo pristoji in Cast Away. S Stevenom Spielbergom je sodeloval pri Amistadu, Jurskem parku in Izgubljenem svetu ter 42 epizodah Amazing Stories, ki jih je produciral Spielbergov Amblin Entertainment. Pri njih je sodeloval tudi z uglednimi režiserji, denimo z Martinom Scorsesejem, Petrom Hyamsom in Clintom Eastwoodom.

Jim Teegarden (scenograf) je s Carterjem in Zemeckisom sodeloval tudi pri Cast Away, Forrestu Gumpu, Smrt ji lepo pristoji in Vrnitvi v prihodnost 3. S Carterjem je sodeloval še pri Amistadu, Jurskem parku in Izgubljenem svetu. V njegovi filmografiji najdemo še Dan neodvisnosti, Kremenčkove, Dvojčka, Karate Kid 2, Overboard, Someone To Watch Over Me, The Boy Who Could Fly, The Falcon and the Snowman ter The Last Starfighter.

Alan Silvestri (glasba) je zložil glasbo za Zemeckisove filme Forrest Gump, vse tri dele Vrnitve v prihodnost, Kdo je potunkal Zajca Rogerja?, Lov za zelenim diamantom, Smrt ji lepo pristoji, Stik in Cast Away. Vsega skupaj je skomponiral glasbo za več kot petdeset filmov. Med temi so Brezno, Predator, Mišek Stuart Little, Čarovnije za vsak dan, Past za starše, Mišji lov, Vulkan, Stare sablje 1 in 2, Oče moje neveste 1 in 2, Hitri in mrtvi, Piš, Telesni stražar, Ferngully: The Last Rainforest, Ricochet, Soapdish, Young Guns 2 in Reindeer Games.

Rob Legato (supervizor vizualnih učinkov) je dobil oskarja za delo pri Titaniku. Nominacijo je dobil še za Apollo 13, izoblikoval pa jih je že za Intervju z vampirjem in Armageddon. Nagrado emmy je dobil za nadaljevanko Zvezdne steze: naslednja generacija, delal je tudi pri Star Trek: Deep Space Nine. Režiral je tudi več epizod omenjenih nadaljevank.