Sestre magdalenke

Bodite usmiljene, sestre

Magdalenska zavetišča na Irskem so v imenu katoliške cerkve vodile sestre usmiljenke. Družine in sirotišnice so tja pošiljale mlada dekleta, tam pa so jih zaprli in pošiljali na delo v pralnice, kjer so se lahko spokorile za svoje "grehe". Ti grehi so bili različni -od tega da so rodile nezakonske otroke, bile preveč lepe ali preveč grde, premalo ali preveč inteligentne, da so bile žrtve posilstev, o katerih so spregovorile. Za svoje grehe so brezplačno delale 365 dni v letu, bile napol lačne, pretepane, poniževane in posiljevane, otroke pa so jim na silo vzeli. Njihova kazen je bila neomejena. Tam je živelo in umrlo na tisoče žensk. Zadnje zavetišče magdalenk na Irskem so zaprli šele leta 1996.

Film spremlja zgodbo štirih mladih deklet v šestdesetih letih, dobi, ki jo nekateri zmotno označujejo kot čas osvoboditve žensk. Te mlade katoličanke so se znašle v skoraj srednjeveški mori, medtem ko zunanji svet na tihem (in v nekaterih primerih aktivno) podpira teokratsko državo. Opazujemo, kako se njihove osebnosti razvijajo na bolje in slabše v nadzorovanem okolju, kateremu vladajo ženske, zavezane celibatu, božje služabnice in Kristusove neveste. Dekleta na svoj način zavračajo poraz, toda kakšno zmago lahko dosežejo, če ostajajo zaprte in veljajo manj kot sužnje? Ena od njih pride na svobodo na ganljiv in banalen način, drugo zaprejo v umobolnico, dve pa se na koncu le upreta in pobegneta.

Sestre magdalenke je fikcija, ki je na žalost resnična.

O filmu

Film Petra Mullana SESTRE MAGDALENKE temelji na šokantni resnični zgodbi tisočerih žensk, ki so jih družine zavrgle in prepustile na milost katoliški cerkvi. Ožigosane kot "padle", so bile zaprte, ne da bi zagrešile kakršen koli zločin, razen da so bile revne, imele zunajzakonske otroke ali pa so bile domnevno v "moralni nevarnosti".

Domovi magdalenk so ustanovljeni na Irskem v 19. stoletju kot zavetišča za prostitutke in "padle" ženske. Ime so dobili po Mariji Magdaleni, bivši prostitutki, ki se je pokesala pred Kristusom in imela čast, da mu je smela oprati noge. V 20. stoletju je te domove na Irskem prevzela katoliška cerkev, ki je vanje vpeljala mnogo strožji režim. Pod nadzorstvom usmiljenk so bile ženske prisiljene opravljati neplačana dela, delale so vsak dan 8-10 ur, prale perilo za lokalne hotele, univerze in druge ustanove. Družba, ki jih je imela za neprilagojene in nevarne za normalno življenje, je na njihovo delo gledala kot na spokoro za domnevne grehe. Irsko družbo je na prelomu stoletja pestila huda revščina in preobremenjen socialni sistem. Na družine je izvajan velik pritisk, da hčere, ki so jih osramotile, pošiljajo v tovrstne ustanove ter so jih pogosto izročali lokalnim duhovnikom. Cerkev je potem spodbujala njihovo nezakonito zapiranje v pralnice magdalenk. Kruta dogma katoliške cerkve je z železno roko vladala irski družbi in dopuščala obstoj teh institucij tja do 70-let. Življenje v magdalenskih domovih je bilo kruto in brez upanja, stroge kazni ter duševna in telesna zloraba pa so bile povsem običajne.

Ob prihodu v zavetišče so dekletom odvzeli obleko in vse osebne predmete, jim obrili glave in njihova prava imena zamenjali z imeni katoliških svetnic. Podvržene so bile strogemu režimu, dela, molitve in spanja, brez kakršnegakoli stika z zunanjim svetom, najsibodi prek knjig, časopisov ali osebnih stikov s svojci. Mnoge nekdanje "magdalenke" opisujejo življenje v zavetiščih kot hujše od zaporniškega. Trdijo, da imajo zaporniki vsaj nekatere osnovne pravice, medtem ko pri magdalenkah ni nobenih. Zaprte proti svoji volji so nekatere preživele celo življenje za zidovih magdalenskih samostanov in umrle prognane iz zunanjega sveta.

Nune niso pripravljale deklet za življenje v zunanjem svetu, tako da so se mnoge po odhodu iz magdalenskih zavetišč s težavo spopadale z novim življenjem. Stigma nekdanje zapornice v zavetišču je bila tako močna, da mnoge tega niso nikoli omenjale ali pa so zapustile Irsko, da bi skrile sramoto.

Mlade matere, ki so rodile zunajzakonskega otroka, so bile prisiljene dati dojenčke v posvojitev ter podpisati dokumente, ki so jim kasneje onemogočali izslediti otroke. Sestre, ki so vodile zavetišča, so podpirale ž obstoječi sistem in družbo, ki v mladi ženski vidi nevarnost za stroge moralne norme cerkve in družine. Zapiranja v zavetišča so upravičevale kot zaščito deklet in verjele, da bo onstran zidov zavetišč njihova morala ogrožena. Molk in sramota, ki je visela nad družinami zaprtih deklet, sta pomenili, da mnoge od njih niso imele več doma ali okolja, kamor bi se lahko vrnile. Nosečnost zunaj zakona so imeli za odpadništvo od Kristusa in otroci takšnih grešnic so bili v nevarnosti, da zaidejo na kriva pota. Otroke neporočenih mater so pogosto dali v sirotišnice, da bi jih pri 17 letih poslali k magdalenkam zaradi grehov njihovih mater.

Dickensovski standardi stradanja, pretepanja in zlorabe so med letoma 1950 in 1960 pripeljali do pobegov in izgredov v magadalenskih zavetiščih. V 70 letih so se nekatera od desetih obstajajočih zavetišč na Irskem reformirala zaradi vse večje uporabe pralnih strojev v pralnicah in slabljenja vpliva katoliške cerkve na irsko družbo. Leta 1996 so zaprli zadnje zavetišče magdalenk na Irskem, v katerem je še vedno bilo 40-50 žensk, nesposobnih za življenje zunaj institucije. Katoliška cerkev se do danes ni formalno opravičila ali izplačala odškodnine magdalenskim ženskam. Mnoge so po izpustitvi zapustile Irsko in zgradile novo življenje v Angliji ali drugje. Ocenjujejo, da je v magdalenskih pralnicah živelo in umrlo 30 000 žensk in deklet.

Žalostni položaj magdalenskih žensk je prvič zbudil pozornost medijev leta 1992 z nagrajeno igro Eclipse Patricie Burke Brogan. Broganova je v 60. letih delala v enem od zavetišč in si prizadevala odstraniti stigmo, ki jih je obdajala. Trdila je, da so bile ženske nedolžne žrtve puritanske irske družbe, zaprte do smrti, obsojene na pozabo in anonimne celo v smrti. Kantavtorica Joni Mitchell je kasneje leta 1997 napisala veličastno skladbo The Magdalene Laundries, ki je postala neuradna protestna pesem preživelih žensk, ki so delale v pralnicah.

Znani režiser Peter Mullan je napisal scenarij za Sestre magdalenke po gledanju dokumentarca Sex In A Cold Climate na Channel 4, ki je osvetlil žalostno usodo magdalenk. Mullana je osupnilo prikrito trpljenje magdalenk. Dokumentarec ga je globoko ganil, razjezila ga je strašna krivica, ki so jo doživljale in je hotel njihove zgodbe razkriti širšemu občinstvu.

Sklenil je posneti film po štirih določenih zgodbah, pri čemer je kot glavni vir raziskovanja uporabil dokaze, posnete na videu. Potem ko je videl niz dokumentarnih filmov o magdalenkah, je Mullan pustil, da njihova pričevanja govorijo sama zase, jedro zgodb pa je uporabil za celovečerni film.

"To je drama, fikcija, vendar navdihnjena z njihovimi zgodbami", pravi.

Fascinirala ga je absolutna moč cerkve nad irsko družbo. " Ko sem neko žensko vprašal, kako se je v 60. letih godilo mladim ženskam na Irskem, mi je rekla, da je bilo kot pod KGB-jem. Imela je prav, bilo je enako kot KGB. Če je duhovnik zahteval vašega otroka, ste mu ga izročili in niste zastavljali vprašanj. To je čudna kombinacija, ko ljudje ne sprašujejo o cerkvi in se cerkev ne sprašuje o sebi".

Tudi trdoživost in dolgoletni obstoj magdalenskih domov sta zaintrigirala Mullana, ki pravi: "Mislim, da so se država, cerkev in družina zarotile proti mladim ženskam, ki so jih proglasile za moralno neodgovorne. Teokracija, zlasti katoliška cerkev, vidi v sebi varuha morale mladih žensk."

Mullan je Sestre magdalenke postavil v okolico Dublina v leto 1964. V času, ko so mnoge ženske spoznale novonajdeno kulturno svobodo, se štiri dekleta, zaprta v magdalenski pralnici borijo za preživetje v "božjem sweatshopu". Zgodba se osredotoča na njihova življenja med bivanjem v zavetišču in njihova težavna razmerja z nunami, ki se obnašajo kot njihove ječarke.

Frances Higson, dobitnica več kot 25 mednarodnih nagrad, je s Petrom Mullanom sodelovala v nekaj projektih, vključno s tremi kratkimi in celovečernim filmom Orphans. Ponovno je želela delati z njim, saj ga ima za " nadarjenega pisatelja in režiserja z neverjetno propovedovalsko sposobnostjo." Sestre magdalenke so jo kot politično pomemben in z ženskega stališča močan film takoj pritegnile.

Geraldine McEwan, z bogato kariero na filmu televiziji in gledališču je izbrana za vlogo zlovešče sestre Bridget. Mullan pravi, da je Geraldine izbral, ker je bil odločen, da mora oseba, ki bo igrala sestro Bridget, vnesti v vlogo svojo dušo. Geraldine mi je omogočila, da sem pokazal živo kontradikcijo. Navidez ni hudobna, njene besede niso hudobne. Živo je odigrala tisto, kar bi lahko bilo samo navidezen profil hudobne nune.

Vloga jo je navdušila zaradi zapletenosti karakterja in izvrstno napisanega scenarija. Pravi: Igralec, nekdo, ki interpretira tuji scenarij, mora dati svojemu liku življenje. Prav to je zanimivo. Sestra Bridget nosi v sebi stvari, za katere bi mogoče želela, da bi bile drugačne, če ne bi morala nositi svojo veliko vero in poslanstvo."

Vloge magdalenk so odigrale tako izkušene kot povsem neznane igralke, od katerih mnoge izhajajo iz irske katoliške skupnosti.

Novinka Nora Jane Noone je igrala Bernadette, siroto, ki so jo imeli za moralno ogroženo zaradi njene lepote. Nora je izbrana na avdiciji v Galwayu in to je bila njena prva večja vloga. Na Mullana je naredila vtisnjena naravna sposobnost. "Mnogi talenti ne potrebujejo odra in kamere, igrajo odkar pomnijo, vendar niso imeli poguma, da bi uresničli in pokazali svojo nadarjenost", pravi. Ko govori o individualnih značilnostih, zaradi katerih je Nora dobila vlogo, Mullan pravi: "Pokazati je morala, kako se mlado dekle spreminja iz

iz objestne nagajivke v mračno in pokvarjeno in obratno. To je morala biti oseba, ki ima naravne sposobnosti za takšen preskok ." Po naključju je Norin oče kot mladenič vozil kombi za magdalenski dom St Michael v Galwayju in so bila njegova pričevanja v veliko pomoč mladi igralki. Nora pravi, da jo je posebej pritegnilo dejstvo, da gre za resnično zgodbo ter da je Bernadette sijajna vloga.

Dorothy Duffy je izbrana za vlogo Patricie / Rose, mlade neporočene matere, ki jo je družina zaprla v magdalensko zavetišče, kjer so jo prislili, da je spremenila ime in se podredila pravilom ustanove.

Pred filmom Sestre magdalenke je igrala amaterske vloge v irščini.

Dorothy svojo vlogo v filmu komentira takole :"Scenarij je sijajen. Pomembno je, da Irci vidijo, kaj se je dogajalo. Mnogi vedo, vendar ne želijo govoriti o tem. Zaradi žensk, ki so to doživele, je treba razkriti resnico."

Tudi sama izhaja iz zelo verne katoliške družine in je vlogi dala tiho verodostojnost, kar je bila Mullanova vizija tega lika. Izjavil je: "Ko jo gledaš, verjameš da igra samo sebe, in ne potrebuje veliko besed, da bi to poudarila. Dorothy ima čudovit smisel za tiho, skoraj notranjo konverzacijo."

Annie-Marie Duff je igrala Margaret, dekle iz podeželskega mesteca, ki jo je posilil bratranec; družina pa, da bi se izognila sramoti, jo pošlje k magdalenkam. Annie-Marie je bila pred tem nominirana za Olivierovo nagrado za najboljšo igralko in je igrala v mnogih gledaliških, televizijskih in filmskih vlogah, vključno z Enigmo Michaela Apteda. Londončanka Annie-Marie je navdih črpala iz svojih irskih katoliških korenin in skozi izkušnje lastne družine razkrivala zgodbo magdalenk. Mullan je izjavil, da je "v vlogo vnesla ljubko krhkost in hkrati jasno pokazala, da se bo kljub krhkosti borila za preživetje."

Eileen Walsh je igrala Crispino, mlado mater nezakonskega otroka. Leta 1999 je nominirana za najboljšo debitantko na festivalu neodvisnega britanskega filma. Eilen je požela uspeh v gledaliških in filmskih vlogah ter igrala skupaj z Mullanom v Miss Julie Mikea Figgisa. Mullana je takoj pritegnila njena družabnost, visoka inteligenca in izkušenost. "Izjemno pomembno je, da igralec v vlogo vnese lastno osebnost, pa naj bo občinstvi všeč ali ne. Ona je imela dovolj poguma za to, čeprav bi mnoge igralke odigrale Crispinu kot osebo, ki jo je treba pomilovati, kar bi bilo povsem zgrešeno."

Peter Mullan je sam odigral O'Connorja, očeta Une, magdalenke, ki obupano skuša pobegniti iz magdalenske pralnice. O tej vlogi Peter pravi: Katoliška cerkev, vera, družina in ugled mu pomenijo več od latnega otroka in je v tem vsa dilema. " V časih ko sta bili ugled in dostojanstvo družine najpomembnejši za položaj družinhe v skupnosti, so se mnogi znašli v podobnem položaju in se borili, da bi ohranili društveno pozicijo. Kot izkušen igralec Mullan razume, da mora svojemu liku dati prostor, da se razvije. Pravi, da "igralce včasih moraš pustiti, da sami raziskujejo, delajo napake in iščejo svoj lik."

Zaradi avtentičnosti je angažiral tudi dve ženski, ki sta nekaj časa delali v pralnici, obe bivši magdalenki, ter eno nuno. Lokacije za film so iskali po celi Irski in Škotski. Idealno lokacijo so našli v Dumfriesu na Škotskem, kjer so imela dekleta občutek izoliranosti, podobni tisti, ki so jo občutile osebe, ki so jih igrale. Mullan je izjavil: "Delati so morale v tuji deželi, podobno kot so njihovi liki živeli v tujem okolju." Samo poslopje samostan svetega Jožefa je prvotno pripadal benediktinskemu redu, toda ko je majhna skupnost, ki ga je obkrožala počasi izginila, je samostan spremenjen v mestno sodišče. Dumfries so upodobili kot Dublin med letoma 1960 in 1970.

Magdalenski domovi so obstajali tudi na Škotskem v istem obdobju, tako da je tudi lokacija prispevala k avtentičnosti filma.

Bilo je kar nekaj težav pri snemanju, saj so Mullan in njegova ekipa med začetnimi raziskavami za film naleteli na zid molka od strani katoliške cerkve in starejših generacij, ki se niso želele spominjati preteklosti. Ko je hotel dati oglas, v katerem prosi za pomoč pri raziskovanju, v nekaterih irskih časopisih ga niso hoteli objaviti, češ da je preveč kontroverzen. Občinstvo je zaradi ganljivosti zgodbe in dejstva, da temelji na resničnih dogodkih film nestrpno pričakovalo.

Mullan upa, da bo film privlalčen za gledalce od 16-90 let, zlasti pa, da bo mlade ženske spomnil na včinek, ki so ga skozi zgodovino imeli teokratski patriarhi na ženske in druge marginalizirane skupine. Film naj bi mlade ženske spodbudil, da se spopadejo z represijo in diskriminacijo, najsi bodi iz strani cerkve, družbe ali od drugod.

Rad bi verjel, da bodo zastavljale veliko vprašanj o svojih starših, katoliški ali drugih cerkvah, ki so spodbujali tovrstna zapiranja.

Producentka Frances Higson upa, "da bo film zbudil pozornost na trpljenje žensk in spomnil gledalce, da je na tisoče žensk garalo skoraj celo življenje v teh pralnicah v strahotnih razmerah. Preživele niso dobile odškodnine." Upa tudi, da bo opozoril na dejstvo, da ženske celo zdaj zapirajo in mučijo zaradi verske dogme.

"Rada bi verjel, da ima katoliška cerkev toliko poguma, da prizna svoje napake, poplača žrtve in zagotovi, da se kaj takega ne bo več zgodilo", pravi Mullan. Na vprašanje, ali se mu zdi film kontroverzen, odgovarja: "Ne bi rekel, da je kontroverzen. Cerkev je preveč sofisticirana za to. Če ga ljudje ne bodo gledali, se cerkve zanj ne bo zmenila. Če pa ga gledajo, ji pa ne bo vseeno".

Kot pričevanje o preživetju človeškega duha v strahotnih razmerah, Sestre magdalenke želijo osvetliti zastareli sistem, ki se je obdržal so globoko v 20. stoletje in bil leta in leta prikrit. Film zahteva od družbe, da se bliže seznani z nepravičnostjo in poskrbi, da se nikoli več ne ponovi.

Režiserjeve opazke

Glavna izrazna moč filma so junaki. Vsi junaki. Ne samo magdalenke in nune, temveč tudi očetje, matere, bratje, sestre. Vsak obraz, vsaka človeška dejavnost je zame pomembna, ne samo zaradi tega, ker so delno tudi sami žrtve družbe, ki človeškega duha raje duši kot spodbuja, ki osebni in socialni razvoj raje ovira kot pa krepi. Vsaka teokratska država, bodisi krščanska, bodisi katera druga, se vojskuje proti človeški naravi, tako da jo neizogibno pripelje do nenaravnega. Dva primera v Sestrah magdalenkah sta posiljevalec in Unin oče.

Mladenič, ki na začetku filma posili svojo sestrično ni mračni psihopat. Je živahen mladec, ki iz samo njemu znanih razlogov posili sestrično. Sorodnico, s katero je odraščal, s katero se je igral, jo imel rad.

Ne vemo razloga, Margaret ne ve razloga, zato ker ga tudi on ne pozna. Igralec mora, ko s prevaro zvabi Margaret v oblačilnico in prvič poskusi občevati z njo, izraziti mladeničevo zmedenost, nato pa nenadoma spremeniti čustva v najbrutalnejšo obliko zlorabe. Kot pri njegovemu očetu, stricih, duhovnikih, so tudi njegovi spolni nagoni zavrti in potlačeni do te mere, da ko pridejo na dan, v hipu postanejo pokvarjeni, jezni in sprevrženi. Isto se nanaša na Uninega očeta. Igralec mora izraziti bolečo kontradikcijo: pretepsti, zapustiti in zapreti hčer, ki jo ljubiš bolj kot vse na svetu. Tako kot ona je ujetnik sistema in želim da bi občinstvo občutilo tako njegovo kot Unino bolečino.

Druga kontradikcija je v tem, da so duhovniki in nune, čeprav uporabljajo jezik vere, bolj podobni majhnim poslovnežem. Morda je njihova govorica polna bibličnih prispodob, a kljub temu je to govorica tovarniških poslopij. In kot takšna mora biti ostra kot sablja. Hitra, zajedljiva, odrezava in nenavadno hladna - smešna! Pa tudi če je to samo zaradi tega, ker mislijo, da so duhoviti. Vedno je zelo nevarno predvidevati, kaj se bo občinstvu zdelo zabavno, vendar iskreno upam, da jim bo prizor, ko duhovnik snema film in prosi nune, da se vedejo naravno, izvabila nasmeh. Po prizorih, ki smo jih videli prej, upam, da bodo igralci s tako smešnimi izrazi na obrazu in telesnimi gibi uspeli ironiziorati eno najbolj nenaravnih vrst na zemlji. Vse, ki so igrali nune in duhovnike, sem spodbujal, da igrajo čimbolj sebi podobno in se tako izognejo igranju irskih nun in duhovnikov. Takšen primer je prizor, v katerem sestra Clementine zasmehuje naga dekleta. Igralka je morala predstaviti osebo, ki resnično verjame, da je vse skupaj nedolžna šala, v kateri naj bi dekleta uživala. Mogoče je mi ne vidimo v tej luči, toda igralka je morala biti dovolj pogumna za takšno interpretacijo. Z drugimi besedami, Clementinino dejanje je odvratno, vendar ni smelo biti odigrano kot takšno.

Predsinoči sem v oddaji Newsnight gledal pogovor s starejšim moškim, ki je odprto povedal, da je posilil svojo hčer, ko je bila stara 11 let. Način, na kateri je to povedal je bil srhljivo hladen. Kot da bi pripovedoval o tem, kaj je delal na počitnicah. Če bi dal njegove besede igralcem, bi 90 % interpretacij izražalo nenavadno obnašanje. Hoteli bi pokazati, da je sprevržen. Razlika je v tem, da ta sprijenec ne ve, da je sprevržen. Pa ne, da bi to skrival in prikrival, on resnično ne verjame, da je zagrešil nekaj slabega. In prav to je grozljivo. V tem je resnična banalnost zla. In prav to je eden od ključev za vse igralce mojega filma.

Stil snemanja

Tako kot sem spodbujal igralce, da ne obsojajo, tako sem uporabljal tudi kamero. S tem hočem reči, da s kamero ne želim prikazati simpatije in obsodbo junakov. Dekleta v bleščeči svetlobi, nune v senci in temi in podobno. Želim, da je snemalni stil nepredelan in prepričljiv. Nepredelan v smislu uporabe ročne kamere, tako da je poudarek bolj na likih kot na strogi kompoziciji. To pa vendar ne pomeni dokumentarne drame.

Pomeni preprosto, da lahko igralci svobodno razvijajo prizore brez strogo določene igre pred kamero in podobno. Hkrati mi omogoča svobodo, da ujamem podobe, kot se dogajajo. Prepričljivost v tem smislu, da ne želim, da kamera brenči naokrog brez vidnega razloga. Če prizor zahteva popolnoma nemoten trenutek z minimalnimi rezi, potem naj bo tako. Če pa zahteva širok posnetek ali pa posnetek iz ekstremne bližine, potem ga uporabim. O tem lahko odločam sproti. Poglavitno je, da tako jaz kot igralci lahko raziskujemo skladno z lastnimi občutki. Zame je ta tehnika ključna, saj se lahko izognem težavam in etiketiranju filma "po resnični zgodbi" z vso sentimentalnostjo in emocionalno predvidljivostjo, ki ga spremlja. Želim, da gledalci občutijo čustveno in fizično bližino s temi dekleti, kot da bi bili sami na njihovem mestu. Tako naj bi bile podrobnosti njihovega fizičnega okolja zelo pomembni - kos mila, kozarec vode, kos kruha, vezalke, sveže zlikan prt, oguljena biblija, pločevinka loščila, svetinjica, kos vrvi, ključ. To je svet ogoljen do samega bistva. Sterilen in strogo urejen svet, v katerem se dekleta borijo za preživetje - telesno, čustveno in duhovno.

Biografije

Peter Mullan (scenarist / režiser)

Peter Mullan je priznani pisatelj, režiser in igralec. Pred svojim zadnjim projektom je napisal scenarije in režiral tri kratke in en celovečerni film. Kot režiser in scenarist je debitiral leta 1993 s kratkim filmom Close. Film je osvojil nagrado Michael Samuelson in predstavlja začetek dolgoletnega sodelovanja Petera Mullana in producentke filma Sestre Magdalenke, Frances Higson. Kmalu potem sta sledila filma Good Day For The Bad Guys leta 1995 in Fridge leta 1996, ki sta prejela vrsto mednarodnih nagrad, med drugim BAFTA, nagrado za najboljši film na Filmskem festivalu v Bilbau ter nagrado za najboljšo dramo na festivalu kratkega filma v Palm Springsu. Petrov prvi celovečerec Orphans, za katerega je napisal tudi scenarij, z Douglasom Henshallom in Garyjem Lewisom v glavnih vlogah, so z navdušenjem sprejeli tako občinstvo kot kritiki. Prejel je vrsto mednarodnih nagrad, vključno z nagrado za najboljši film na festivalu v Benetkah in nagrado za najboljši evropski scenarij leta 1999 na filmskem festivalu v Barceloni.

Kot uveljavljen igralec je leta 1990 posnel filma The Big Man in Riff-Raff. Skupaj z Ewanom McGregorjem je igral v filmih Shallow Grave in Trainspotting Dannyja Boyla ter z Melom Gobsonom v filmu Braveheart. Vloga Joeav filmu My Name is Joe Kena Loacha mu je prinesla nagrado za najboljšega igralca na festivalih v Cannesu, Valladolidu. Zadnje čase je igral v filmih Miss Julie, Ordinary Decent Criminal, The Claim in Session 9.

Režiral je tudi za televizijo, vključno z nekaj epizodami BBC-jeve drame Cardiac Arrest, za katere mu je Royal Television Society podelil nagrado za najboljšega režiserja. Za televizijo je režiral tudi Taggarta in BBC-jevi komediji Hearts in Rab C Nesbitt.

Geraldine McEwan (Sestra Bridget)

Slavna igralka s širokim umetniškim repertorajem. V njene filmske stvaritve spadajo vloge v Henriku V., ter v Robinu Hoodu, princu tatov s Kevinom Kostnerjem. Igrala je tudi v filmih Tom Jones, Pit Ponies, Foreign Body,

Leta 1995 je skupaj z Benom Kingsleyjem igrala v filmu Mojzes Rogerja Younga. Sodelovala je tudi v filmih The Love Letter Petra Chana, Love's Labour's Lost Kennetha Branagha ter skupaj z Wuilliamom Hurtom v filmu Contaminated Man.

Seznam njenih gledaliških vlog je izjemen. Kot gledališka igralka je nastopala po celem svetu in ustavrila niz opaženih vlog, za klatere je prejela mnioga priznanja in nagrade. Zelo je znana tudi kot televizijska igralka in za svoje TV-vloge nagrajena z mnogimi odmevnimi nagradami. Preizkusila se je tudi kot gledališka režiserka v londonskem Phoenix Theatru.

Nora-Jane Noone (Bernadette)

Sestre Magdalenke predstavljajo igralski debi Nore-Jane Noone. Po dolgem iskanju ustrezne igralke so za vlogo Bernadette izbrali mlado novinko Noro-Jane zaradi njenih sposobnosti. V otroštvo je igrala v lokalnih gledališčih, kjer je vzljubila igro, glasbo in ples. Nora-Jane upa, da bo uspešno nadaljevala igralsko kariero.

Anne-Marie Duff (Margaret Maguire)

Anne-Marie dela na filmu, televiziji in v gledališču. Skupaj s Kate Winslet in Dougrayem Scottom je igrala v Enigmi Michaela Apteda Enigma ter glavno vlogo v filmu Mild and Bitter Billa Brittena. Televizijsko kariero je začela v znani drami Trial and Retribution. Od takrat je odigrala več vlog v TV-dramah.

V National Theatru, kjer dela, je igrala več pomembnejših vlog. Za vlogo v Collected Stories je bila nominirana za Olivierovo nagrado za najboljšo igralko.

Dorothy Duffy (Rose Dunne)

Potem ko je bila nagrajena v Central School of Acting, je Dorothy začela svojo kariero v gledališču. Za vlogo v igri The Loves je prejela laskave kritike ter kot najboljša igralka bila nagrajena na festivalih v Strabaneu in Enniskillenu, dobila niz drugih pohval in priznanj.

Eileen Walsh (Crispina)

Po končanem študiju v Centru Samuela Becketta in na kolidžu Trinity v Dublinu je nastopala v gladališčih po vsej Britaniji. Igrala je v filmih The Van, Spagetti Slow in The Last Bus Home. S Petrom Mullanom je prvič sodelovala v filmu Miss Julie Mikea Figgsa. Za gledališke vloge je prejela več nagrad. Zadnje čase dela v Royal Court Theatru v Craveu.